‘Ik wil niet veel zeggen, maar volgens mij ging het al mis met Tom Keller toen die twee ooms hem ’s nachts meenamen naar het bos en hem dingen lieten doen die een jongen van negen nog lang niet zou moeten doen.’ Zo begint De beesten, het romandebuut van Gijs Wilbrink. Het speelt zich af in de Achterhoek, te midden van motoren, stropers, nertsenfokkerijen en handeltjes die het daglicht niet kunnen verdragen. In dit mystieke grensland vol geheimen groeit Tom Keller op, jongste telg van de beruchtste familie van de streek, en gezegend met een van God gegeven talent voor de motocross. Als hij jaren later plotseling verdwijnt, komt zijn opstandige dochter terug naar haar geboortegrond om hem te zoeken, met een dramatische familiereünie tot gevolg.

Siamo negli anni Settanta quando William “Mole Man” Lyttle scava, nel tunnel sotto la propria casa, una frase destinata a influenzare irrevocabilmente il corso del mondo: “Le nostre vite non ci sembrano più delle storie”. La protagonista di questo romanzo autofinzionale è Emma, trentatré anni, impegnata a comprendere le proprie radici ceche, a elaborare la morte della madre e a trovare una risposta alla scomparsa della compagna. Intorno a lei la storia non scorre: si accumula, si frammenta. Tra le sue macerie si innalzano acque sempre più minacciose e si propagano incendi sempre più vasti. Emma attraversa tutto questo nel tentativo di allontanarsi da un amore in cui si vince e si perde allo stesso tempo. Nel suo racconto arriviamo alla fine insieme, oppure ciascuno per conto proprio; ciò che resta è la storia. E con essa una domanda: il racconto può aiutare a fare i conti con la tragedia?

Je lepší mlčet a být spolupachatel? Nebo chtít raději spravedlnost a bát se pomsty? Mateo dostává výpověď z práce v architektonickém studiu v Barceloně a vrací se do rodného domu v Madridu. Když mezi otcovými věcmi náhodou objeví pistoli, začne svého otce Juana podezřívat z účasti na atentátu ETA, k němuž došlo v jejich čtvrti před dvaceti lety. Čtenáři je zároveň představen příběh Malen, která v roce 2000 plánovala v téže čtvrti vraždu jednoho soudce, jejíž realizace měla nečekané rozuzlení. Mateova honba za pravdou ho přivádí k tajemstvím, která by mohla nenávratně rozvrátit základy jeho života i života lidí, které miluje. Na pozadí skutečného atentátu, ke kterému došlo v Madridu před pětadvaceti lety, přemýšlí Antonio Lleras ve svém prvním, podmanivém románu o vykoupení a možnosti změnit svůj život; o tom, jak se po desetiletích od ukončení činnosti ETA její oběti i členové sdílející minulost plnou násilí a pomsty snaží znovu vybudovat své životy.

El desayuno de las campeonas es el primer libro de Liu Zakrajšek, en el cual nos sumergimos junto a la protagonista en tres diferentes puestos de trabajo para estudiantes: en una sala de cine, un centro cultural y una librería. Cuando no está en clase o trabajando, pasa el tiempo en un pequeño y agobiante cuartucho de una buhardilla que comparte con la impulsiva y caótica Vesna y la organizada y seria Pia. La dinámica entre ellas se va construyendo y derruyendo capítulo a capítulo de un modo más o menos dramático, todo ello en el marco de una amplia crisis existencial que experimentan las generaciones jóvenes que están a punto de entrar en el mercado laboral: desde la precariedad y los altos precios de la vivienda hasta una segregación de clases cada vez peor, la soledad y la delicada salud mental. Así, los jóvenes de la novela, que deberían estar pensando en sus sueños y el futuro, no pueden sino ocuparse de cómo procurarse el dinero para pagar el siguiente alquiler. El libro, que toma prestado su título de Kurt Vonnegut, es una sutil sátira de los tiempos actuales que necesitamos como el comer.

Literatura in življenje imata skupni imenovalec: pripoved. Pišejo se sedemdeseta leta in William »Mole Man« Lyttle v tunelu pod svojo hišo izreže stavek, ki nepovratno spremeni, kako se obrača/vrti sveta. »Naša življenja nam kot pripovedi ne pripadajo več.« Protagonistka avtofikcijskega romana je triintridesetletna Emma, ki se trudi razumeti svoje češke korenine, se soočiti z mamino smrtjo in najti odgovore na vprašanja o izginotju svoje partnerke. Zgodovina okoli nje ne teče, temveč se kopiči in raztrešča. Med razbitinami se katastrofalno dviga vodna gladina in pritiskajo požari. Emma gazi skoznje, da bi se malenkost oddaljila od ljubezni, v kateri se zmaguje in izgublja. V njenem pripovedovanju na konec prispemo skupaj ali vsak po svoje, pripoved pa ostaja. Prav tako vprašanje, ali lahko pripovedovanje človeku pomaga soočiti se s tragičnimi dogodki. Težišče romana se skriva v preizkušanju možnosti jezika in pripovedi kot orodij, s katerimi se soočimo z bolečimi dogodki. Besedilo je polno slikovitih podob, vanj se vpisujejo tako sposobnosti uveljavljene pesnice kot tudi nadarjene prozaistke. — uredništvo založbe Host Roman ima svoj red, tempo in močno sporočilo. Daje nam upanje, da nas lahko tudi najmanjše zgodbe rešijo pred katastrofami. — A2

Облекчението, което Ернест изпитва, когато баща му се самоубива, ще трае съвсем кратко. Скоро той ще открие, че раните от миналото му, онези, които е смятал за забравени, са по-отворени от всякога. Възможността да живее в „истинска къща“, както той нарича дома, който наследява, съживява желанието, което го съпътства още от детството: да създаде идеалното семейство. Въпреки това неспособността му да разбере майка си и съпругата си, които настояват да поемат контрола над живота си, постоянното влияние на баща му и появата на стара любов ще разклатят основите на настоящето му – онези, върху които Ернест възнамерява да изгради новата си идилична реалност. Както дълбоката и съвременна тематика, така и дозата хумор карат „Една истинска къща“ да се откроява като роман с нарастващо психологическо напрежение, който е едновременно близък и динамичен.