View Colofon
Original text "Trilogia sexului rătăcitor" written in RO by Cristina Vremes,
Other translations
Mentor

Aleš Mustar

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Trilogija tavajočega spola

Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je šla k župniku Cristei in ga prosila, naj ima mašo zanj, češ da ga je imel stric Titi rad in da ga je ves čas omenjal in glej, v kakšnem avtu ga zdaj pelje do groba, rekla bi, da je uboga ženska zapravila pol premoženja, da bi ga pokopala, da bi darovala pomano zanj in da bi se ga ljudje spominjali. Na dvorišču je bilo slišati številne šepetajoče glasove, ko se je Ada bližala in z grozo premišljevala, da ni še nikoli videla mrtveca. Pri dvoriščnih vratih so na dva droga pripeli kos črnega bombaža v obliki pentlje, ki je oznanjal žalovanje v družini. Tak je običaj, ji je rekla babica Mariana. Ado je zmrazilo ob pogledu nanj, med vsemi temi ljudmi, v času poletja in sonca, ko bi smrt morala biti počasnejša. Mar ne bi morala gospa s koso priti, ko je hladneje, ko je megla? Kos črnega blaga je klical duhove pod žgoče sonce.
      Pred dvoriščem strica Titija se je Adi zazdelo, da stopa v drug svet, v drug čas, v obilje sladkih popoldnevov, kjer se je smrt dogajala samo v knjigah, raztresenih po zofi. Tetka Nicoleta je sedela na klopi, zavita v črnino. Sončni žarki, ki so posijali skozi luknje med trtami, so se na težkem oblačilu razpršili kot nekaj težkih kapljic vode. Ada se je držala v ozadju in se umikala tetki Nicoleti, kakor da bi jo pogreb in trohnoba okužila. Ker se je ni uspela ubraniti, je ženska pohitela proti njej in ji z gorečim objemom zdrobila kosti. Ado je dušilo od preznojenih žalnih oblačil.
      Punčka mamina, joj punčka mamina, joj kakšna nesreča, ko bi ti vedela, punčka moja, kako hudo mi je! Mož me je zapustil, dekle, joj, kaj naj zdaj, sama, naj se sama prebujam, joj dekle, komu bom še rekla kako besedo? Joj dekle, šel je, šel je tvoj striček Titi, se spomniš, kako dober je bil, kako te je učil igrati backgammon? Vidiš, zdaj pa me je pustil samo in hočem iti za njim, za njim v zemljo, saj ne vem, kaj bi še počela na tem svetu… Joj dekle, veš, kako hudo je gledati, kako po malem odhaja, kako ugaša, kako izgublja moči, pa tako zdrav je bil, saj se spomniš, kako te je vzel v naročje in kako te je metal v zrak, ko si bila še majhna in smejal se je od srca in priskočil na pomoč, kadar jo je kdo potreboval in kako rad je zvečer, preden je stopil v hišo, posedel na verandi, da bi videl nebo, da bi videl, če bo drugi dan deževalo in kako je vriskal na zabavah in plesal z nami do jutra in glej zdaj, kako me je pustil samo samcato, da bom sama gledala v nebo, da ob večerih ne bo nikogar, ki bi mi odzdravil, prisežem, da bi šla rada za njim, tako hudo mi je pri srcu, norost me grabi in ne vem, kaj bom brez tvojega strička Titija.
      Pusti punco pri miru, jo je prekinila babica Mariana in iztrgala Ado iz objema, v katerem jo je utapljalo tetkino shujšano in skrušeno telo. Ada je trepetala, besede tetke Nicolete so se ji vbrizgale naravnost v izčrpane vene. Bolj kakor tetkino gorje jo je prevzel občutek ugriza, kakor da bi tetka Nicoleta zasadila zobe vanjo, kakor da bi ji pogoltnila del telesa in ji odrla kožo, ki se zdaj ziblje v sapici med trtami.
      Pridi pogledat mrliča, je rekla babica Mariana. Da še ti vidiš, kako je, saj si zdaj že velika.
      Izpod trte je zijalo stopnišče s petimi stopnicami in vodilo v vežo. V sobi na desni je bila množica črnih silhuet, nekatere so imele sklonjene glave in klobuk v rokah, nekatere objokane oči in vneto kožo na nosovih. Resnobni molk so lomili na pol neizrečene besede in zlogi, v razpoke se je plazil šepet. V kotu so se ženske s črnimi rutami, pritrjenimi z lasnimi sponkami, opirale druga na drugo. Med obrisi njihovih teles je stala veličastno zloščena lesena krsta, polna volančkov, čipke, cvetnih vencev in majhnih ikon. V vsakem kotu mrtvaškega odra, privzdignjenega z improviziranim podstavkom, je gorela sveča. Krsta je bila postavljena na mizo, kjer jo je tetka Nicoleta nekoč postregla s šerbetom in orehovim pecivom, ponudila ji je tri rezine in limonado v vrču z okrušenim robom. To je bilo, še preden je stric Titi obležal v postelji. Za silhuetami v črnih cunjah je s kotičkom očesa lahko videla na mehke rjuhe položeno truplo. Ko je stopila bliže, je razločila voščen nos, na prsih sklenjene roke in zloščene konice črnih čevljev. Pojdi se poslovit od strica Titija, ji je rekla babica Mariana in jo porinila naprej. Za voščeni obraz se je zdelo, kot da se bo vsak hip zganil. Navajena je bila na gibanje mišic istega obraza. Videti je bilo, kot da pod temno kožo sploh ni več stric Titi, vsaj ne tak, kakršen je nekoč bil. Rdeče žilice na licih, ki jih je Ada preučevala, ko je bil stric Titi še živ in z njo igral backgammon, so se umaknile, na površje je prišla čvrsta pokožnica. Ada se je zazrla v neznano bitje, ki je imelo na skrivnostnem obrazu znane poteze. Ustnice so bile modrikaste, nos pa utrjen v poudarjeno, avtoritarno obliko. Od gub je ostala le jasna mreža črt, naslikan portret moža, ki je nekoč bil. Na koži je imel tanko plast pudra in na ustnicah rdečilo, obrvi so mu poudarili z rjavo barvico. Stric Titi je bil naličen, kakor da bi želeli njegovim potezam še zadnjič vdihniti življenje, da bi bil lepši, a učinek je bil grotesken in z vsemi temi barvami je deloval še bolj mrtev, kakor ogromna nagačena lutka.
      Bil je in zdaj ga ni več. Pa je šel rakom žvižgat, kot je hudomušno pripomnila babica Mariana, kadar so se ob neobičajni uri zaslišali cerkveni zvonovi, včasih je bila poroka, včasih pogreb. 
      Skrčeno telo v sivi moški obleki, v kateri se je stric Titi poročil, so obkrožali robčki, škatla cigaret, za dlan velik tranzistor, cigaretnica in srebrna britev. Vse to je jemal s seboj na drugi svet. Ada se je zazrla v na steno naslonjen pokrov krste in pomislila, kako majhen mora biti posmrtni svet v leseni škatli, v kateri bo ležal stric Titi.
      Poslovila se je in se prestrašeno oddaljila od trupla. Če bi tam stala še dlje, bi jo morda potegnilo na drugi svet.  Okrog krste so se čutili sunki nevidnega prepiha. Ogledala so pokrili z rjuhami, da se ne bi stric Titi zagledal in se ustrašil, torej, da ne bi videl, da ga ni več. Smrt, tam kjer ne migaš več, je bila prav pred Ado in ni mogla razumeti, kako pride do tega. Mar ne bi morala biti bolj oddaljena? Na nekem drugem svetu? Toda stric Titi je bil mrtev prav tam, v tisti sobi, kar je pomenilo, da je tudi ona stopila na oni svet. Kaj če so se zmotili, če ni mrtev? Saj nekako ni, če gre drugam. Vsi to pravijo, da gre, da odhaja, torej zdaj hodi nekam, čeprav se zdi kot okamenel.
      Ado so ob toploti sveč napadali vrtoglavi zaključki. Gruča žalovalk za njo jo je spominjala na jato vran, ki napoveduje nesrečo. Vse skupaj so se pripravljale na žalovanje, na objokovanje pokojnega in na pesem za zadnjo pot. Tetka Nicoleta in njen jok nista zadostovala, potrebnega je bilo več ženskega hlipanja, da bi se dvignilo do nebes in da bi Bog slišal, kako žalujejo za stricem Titijem. Do zdaj Ada še ni videla žalovalk, vedela pa je, da to počnejo. To je njihov poklic. Jokajo za mrtvimi. Čeprav niso vse poznale pokojnega. Ada je slišala njihov šepet; vsak čas bi morale začeti. Če ne žaluješ dovolj močno, mrtvec ne odide iz hiše. In če ne odide, postane duh, ujet med dvema svetovoma. Tako pravijo. Stric Titi se je v tem trenutku nahajal nekje na stropu in gledal množico spodaj. Ada se je vprašala, če se jezi nanjo, ker se ga je ustrašila in ker se ji je zdel grd. Molila je, da je ne bi kaznoval. Bilo je mnogo reči, ki jih ni razumela. Če je na stropu in z nami, zakaj ga torej objokujemo? Če tetka Nicoleta res verjame, da ga bo videla na drugem svetu, zakaj torej ne potrpi malo in ne jemlje vsega tega tako tragično?
      Na vrtu je sonce močno pripekalo. Pokrajina je bila gluha za trpljenje v hiši. Čez cesto je bila odprta pekarna z vročim pecivom. Ada je bila lačna, kar je pomenilo, da je bila živa, da ji ni bilo treba znebiti se telesa, se dvigniti na strop in gledati, kako babica Mariana joče za njo.
      Notri so žalovalke ihtele, se križale do tal in stresale z udi. Jokale so v zboru, kasneje so se nekatere utrudile in stopile vstran, da bi pripravile pljuča za še več joka v drugem dejanju. Prizor je bil hkrati komičen in pretresljiv. Če je smrt imela obraz, potem je bil to obraz črne, zgubane in obscene množice z vonjem po postanem, saj žalovalke redko operejo rute nesreče, da se smrt lahko naseli globoko v blago. Nato je sledila maša župnika Cristee, ki je bil iskreno užaloščen, ker je z rajnkim kdaj pa kdaj spil kak špricer, ker se je zgodilo prezgodaj in ker je bil premlad, a taka je bila Božja volja. Z majavo kadilnico je pokojnega zavil v oblak kadila in z globokim glasom zmolil za njegov prihod v nebesa. Nato je prišel trenutek za odhod iz hiše z nogami naprej, na ramenih sosedov, stricev in nečakov. Ko je bil sprednji del krste pri začetku stopnišča, je tetka Nicoleta rekla: »Tu ga hočem imeti, ne dam ga,« in se v veži onesvestila. Po tleh so se razprostrle bose pete, čevlji so ohlapno viseli z nezavestne ženske.
      Spravili so jo pokonci, ji dali vode s sladkorjem in tetka Nicoleta je šla na čelo sprevoda, ki je strica Titija, pokritega samo s prozorno tančico, spremljal na zadnjo pot. Preden so ga položili na mrliški voz, mu je žalovalka porezala vezi, da ne bi imel zvezanih rok na zadnji poti, da bi bil pri močeh za razpotja, ki jih je moral prečkati. Na vsakem križišču je ista žalovalka raztrosila sol po vogalih, da bi lahko odšel. Zakaj se tako pogosto ustavljamo, je vprašala Ada. Ustavljamo se, da plačamo brodnino za pokojnega in potem ne smemo iti pred njim. Ada se je vprašala, kje je brodnik, če se je povzpel na kak drog, če je neviden, če ga žalovalka s soljo lahko vidi, če govorita isti jezik. Celotno sosesko v Chitili, še posebej pot do tržnice, si je predstavljala preobraženo v oni svet. Ada je pogledala zaprta dvoriščna vrata, prazna dvorišča in načete fasade in ti so se zdeli nespremenjeni.

More by Lara Potočnik

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște
More in SL

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Slovar obsojenca

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.       Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičal...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez