View Colofon
Original text "Venirea" written in RO by Alexandru Potcoavă,
Other translations
Mentor

Aleš Mustar

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Prihod

Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih.

Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si meli oči.

- Dobro, pa kaj je to? se je čudil škof in pridrobencljal bliže, da bi preučil nenavadni predmet, ki se je ponoči spustil na sredo trga. Zaradi sonca, ki je medtem vzšlo, se je ta začel slepeče bleščati.

- Da ni to ognjeni steber, ki je vodil Mojzesa skozi puščavo? se je domislil eden izmed zbirajočih se župljanov.

- Mislite? se je čudil drugi.

- Seveda mislim.

- Dobro. In kaj išče tukaj?

- Znamenje od zgoraj je! Naše zemeljsko potovanje se je končalo in prišel je sodni dan. Občutek imam, da se vsak trenutek lahko odprejo vrata, skozi katera se bo prikazal Jezus in nam rekel, naj mu sledimo gor, saj smo mi tisti izbrani, ki bodo šli naravnost v nebesa.

- In potem se bo razmahnila vojna ob koncu sveta in planet bo opustošen, z vsemi preostalimi vred - Satanovimi privrženci, je zamrmral patriarh. Dobro, ampak kdo je potem Antikrist?

- Je važno?

- Mja, je rekel škof in se odločil imeti mašo zunaj.

Prihiteli so ministranti, mu prinesli vse potrebno in dostojanstvenik je s kadilom blagoslovil božanski projektil, ki ga brez sončnih očal ni bilo več mogoče gledati.

Vernikom se je posvetilo, kaj se dogaja in vsi skupaj so pokleknili. Prvi valovi turistov so se gnetli za njimi, da bi jih fotografirali. Nekaj ducatov Japoncev je preplavilo konjeniški spomenik Karla Velikega, da bi bolje videlo skozi objektive svojih kamer. Bili so navdušeni; njihovim prijateljem, ki so pred njimi obiskali Pariz in se hvalili, da so v kader ujeli vse od Eifflovega stolpa pa do zadnjega modela smetnjaka, se kaj takega ni pripetilo.

Okrog devetih je bil trg pred katedralo Notre Dame poln kot še nikoli. Verniki so po telefonu poklicali svoje sorodnike in znance, tam je bilo deset televizijskih hiš, ki so poročale v živo, policisti so čakali na povelje, gasilci so povezali kilometre cevi s hidranti in strumno čakali, da se kaj vžge ali da razženejo množico, zdravniki in medicinske sestre iz hotela Bog so bili pripravljeni, da posredujejo z nosili in infuzijami, pacienti, ki so se že nahajali v bolnišnici, pa so hodili k oknom in skozi kostanjeve veje poskušali kaj razločiti. Neuspešno.

Ko se je končala katoliška maša, se je spredaj zbrala velika skupina ljudi s klobuki, ki so sledili rabinu. Judje so si s komolci utirali pot in ko so prispeli do velikanskega predmeta na sredini, so se začeli globoko priklanjati. Na drugem koncu so se muslimani umaknili na pred pogledi varen kraj, razgrnili molitvene preproge, pokleknili in sklonili glave do tal. Medtem so novinarji obkrožali škofa, on pa jim je razlagal, čemu so pravzaprav vsi skupaj priča, torej najverjetneje drugemu prihodu Odrešenika.

-  Razumem, je rekel tip z mikrofonom. Ampak zakaj ni izbral Vatikana? Ali Jeruzalema?

- Kdo bi vedel, se je ponosno in manj skrivnostno, kot bi si želel, nasmehnil škof.

Okrog enajstih se je zbralo nekaj skupin, ki so se le stežka in po dolgem vztrajanju prebile do nebeške ambasade. Bili so pravoslavci, protestanti in neoprotestanti, ki so po televiziji izvedeli, kaj se dogaja v osrčju Pariza in tega niso smeli zamuditi.

- Mislite, da bo med nas prišel Božji sin? so novinarji skočili na rabina.

- Zakaj vas pa to zanima, jim je zabrusil in se pobral.

- Neki jasnovidci trdijo, da bo Mesija prišel nekje na vzhodu. Bolj natančno, v Romuniji. Ampak kot vidite, to bi lahko bilo tudi tu, zdaj. Kaj pravite na to?

- To me ne jezi, jim je skozi zobe zatrdil pravoslavni duhovnik. Prestolnici Romunije se reče tudi mali Pariz, in tukaj na bregovih Sene je toliko Romunov! Ne bi se čudil, če bi se celo Njemu zgodilo, da bi zamešal mesti. Tako kot vsi svetovni superzvezdniki rečejo Budimpešta namesto Bukarešta. Torej bi bilo lahko še slabše.

- Torej je Jezus nekakšen superzvezdnik?

- Jasno! se je vtaknil še neoprotestant. Dvomite v to? Dobro, da ste bili za Johna Lennona ali za Michaela Jacksona prepričani! No, saj vam bo vsak čas jasno.

- Spoštovani, je zaključil profesor s Sorbone. Potrkal sem po tem in poslušal odmev, ta pa je potrdil moje domneve. Zagotavljam vam torej, da je transcendenca votla! Potemtakem je vse odvisno od nas.

Ko je prišel čas kosila, se je Ile de la Cité pod težo več deset tisoč ljudi potopil za približno en meter. Od ust do ust so si nagneteni na njem prenašali zadnje govorice in novice, ki so prihajale od spredaj. Predstavniki klera različnih veroizpovedi so si izborili neposreden dostop do častitljivega projektila in pazili, da bi se ga ljudstvo čim manj dotikalo. Verižno so potekale maše in molitve, dim iz kadilnic pa se je vzpenjal z vseh strani v jasno nebo. Mesto je obstalo v čakanju na čudež. Bistroji so nudili brezplačno postrežbo, sosedje so si podajali cigarete, tuji romarji so pili iz iste steklenice kot domači klošarji, meje med verami, narodi, političnimi prepričanji in družbenimi statusi so se vsaj iz previdnosti izničile. 

Kosilo se je prevesilo v popoldne in to ob svojem času v večer. Napetost je naraščala z vsako besedo ali mnenjem, ki se je razširilo po brezžičnem telefonu množice. Televizijske hiše so po kotih postavile nekaj gigantskih ekranov za poročanje v živo. Ljudje so z enim očesom gledali na ekrane, z drugim pa na kamere, ki so snemale zdaj ene, zdaj druge. Kadar so jih režiserji na snemalnih žerjavih usmerili vanje, so izbruhnili v krike veselja. Vedeli so, da jih gleda cel svet, tako da so navdušeno in brez prestanka mahali z rokami.

Proti večeru je javni spektakel prekinil posameznik v obleki. Pojavil se je na ekranih in monotono prebral sporočilo za javnost. Gospod s kravato, predstavnik nekega znanega podjetja za izdelavo medicinskih izdelkov je začel z opravičilom zaradi nastale zmede, nato pa pojasnil, da predmet pred Notre Dame ni nič drugega kot reklama, resda neobičajna, ampak povsem nedolžna, za najnovejšo svečko na trgu in da vse vabi, naj jo preizkusijo. Piarovčev odhod iz oddaje je pospremil zbor nejevoljnih krikov. Razoroženi in razočarani so ljudje prenehali čakati na kakšno nenadno božansko pojavo, dokončno ali pa vsaj do nadaljnjega so zakorakali v ekumenizem in se odpravili domov. Medtem se je ves otok vrnil nazaj na površje, trg pred katedralo pa se je popolnoma izpraznil. Osramočeni duhovniki so se umaknili, čeprav nekako zadovoljni, ker so izpeljali uspešno generalko. Velikanski izstrelek je ostal na ogled mimoidočim in zaljubljencem, ki so hiteli z markerji pisati svoja imena na gladko črno površino.  Kmalu so njihov prostor zasedli privrženci teorij zarote, prepričani, da je vse laž vlade in da se mora za tem nekaj skrivati. Nekaj ur so bdeli ob predmetu, ampak ko so videli, da se nič ne dogaja, so se umaknili, ker je bil naslednji dan ponedeljek ali bolje rečeno, nov delovni dan, ki bo potekal v službi svetovne judovsko-prostozidarske zveze.

Okrog polnoči je v soju polne lune policija pripeljala na zapuščeni trg prikolico in dva žerjava, da bi naložila projektil brez nezemeljskih pomenov in ga odpeljala stran. Delavci so mu poskušali namestiti trakove, ko je nenadoma sam od sebe vzletel s pločnika, nekaj časa lebdel nad mestom in brez sledu izginil v nebo. Potem so se komunalni delavci lotili dela in stvari so bile zopet po starem.

More by Lara Potočnik

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște
More in SL

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Slovar obsojenca

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.       Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičal...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman