View Colofon
Original text "Diário de uma Portuguesa em Angola" written in PT by Patrícia Patriarca,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Dnevnik Portugalke v Angoli

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Predgovor

Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej.

Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo. Prišla so obdobja, ko se mi je zdelo, da je obisk te države obvezen, da bi s tistim žigom v potnem listu lahko potrdila, kako nepremišljena znam biti. Spet drugič se je bojazljivka v meni takšni pustolovščini uprla in mislila sem, da me tam nikoli ne bodo videli. 

Ko se je ponudila priložnost, se nisem ozirala nazaj. Podaljšala sem si veljavnost potnega lista, dobila sem vsa obvezna cepiva in se trudila, da me neštete bolezni, ki bi jih lahko staknila tam, ne bi preplašile, šla sem si uredit vizo, poslovila sem se od svojega najboljšega mačjega prijatelja, spakirala sem kovčke in znašla sem se tam ... pripravljena, da zaorjem ledino v neznani deželi in kdo ve, da se vanjo celo zaljubim. 

Prvi del

Luanda

Prvi dan

Prebudila sem se zgodaj, z občutkom, da sem pustolovka kakršne gledamo v ameriških filmih, v katerih se podajo na potovanja v zapletene ali daljne dežele, zgolj z željo po spoznavanju drugih kultur in novih ljudstev, čeprav so v mojem primeru državo prej kolonizirali že Portugalci. A bila sem tako navdušena, da grem, da ponoči sploh nisem dobro spala od strahu, da bi prespala budilko in zamudila letalo. 

Priznati moram, da letališča obožujem. Tisti direndaj ljudi, ki tekajo sem in tja v iskanju okenca za prijavo na let, pogledovanje na zaslon in vse tiste destinacije, ki bi jih tako zelo rada obiskala; dolga in jokajoča poslavljanja, pa tista sramežljiva in nagla, da nihče ne bi opazil, da so na robu joka; tista žalostna, tesnih objemov, ki pričajo o hrepenenju in tista kratka in smejoča, ki napovedujejo dolgo pričakovane počitnice.

Osemurno potovanje je bilo precej mirno, preživela sem ga na svojem sedežu s slušalkami v ušesih, osredotočila sem se na filme, domišljiji pa pustila prosto pot pri predstavah, kakšen neki bo moj prihod. Bodo ljudje opazili vznemirjenje, ki ga bom čutila ob spoznavanju njihove dežele, bodo lepo ravnali z mano, ali se bom že v prvem trenutku počutila kot doma. Takšna vprašanja so se vrstila v moji glavi. Globoko sem dihala in prepustila, da me prevzame pozitivnost.

V Luando sem prispela na temperaturo, ki je nisem vajena; okrog 30 stopinj hude vročine in vlage, ki me je objela kot kakšna zadušljiva odeja, me potolažila in navdala z občutkom dobrodošlice. Kot vsakokrat, ko kaj počnemo prvič, je vse novo, in lepo počasi skušam vsrkati vse, da ne bi spregledala niti pikice.

Običajen sprevod prtljage smo opazovali z rokami sklenjenimi v tiho molitev, da se le ni izgubil moj kovček. Potem sem se skušala udobno namestiti med čakanjem na prevoz do bivališča. Po uri čakanja in sedenja na tistih neudobnih in trdih klopeh, se ni bilo težko zamotiti z opazovanjem vsega, kar se je dogajalo okrog mene. Gledala sem kot slepec, ki prvič spregleda, kajti biti na tistem letališču, ki se ne more primerjati z nobenim drugim, ki sem ga že obiskala, je bila edinstvena izkušnja. Končno je prispel naš šofer. 

Prometni zamašek je največkrat uporabljeno opravičilo in nihče si ne drzne oporekati, saj je to, potem ko se vključimo v promet, najpogosteje uporabljena beseda v teh koncih. Določene predstave o tem, kaj me čaka, sem že imela, a nihče mi ni povedal, da v glavnem mestu ni cest. Navsezadnje gre za prestolnico. Če kaj imajo, so to ogromne luknje, dovolj globoke, da bi se vanje lahko spravili ljudje, in te so po večdnevnem deževju samo še globje. Da ne omenjam odsotnosti nočne razsvetljave. Ulične svetilke sicer imajo, kot tudi neštete semaforje za usmerjanje prometa – kar manjka, je elektrika ... Naj bo to kjerkoli, na ulici ali v notranjosti hiš. Potrebovali smo eno uro obvozov (bodisi mimo lukenj, bodisi mimo neštetih ljudi, ki so ulice prečkali, kot bi bile pločniki in ne ceste), po neosvetljenih poteh, mimo ognjišč iz gorečih smeti (edini vir svetlobe), uničenih skladišč in hiš (okej, priznam, da je hiša morda pretirana oznaka za kakorkoli že poimenuješ štiri stene iz čudnega materiala, pocinkano streho in niti sledu o oknih in vratih) in prispela sem na svoj cilj. 

Priznati moram, da sem bila, ko sem videla večino obstoječih hiš, precej na trnih glede tega, kje bom stanovala cel mesec, a očitno sem rojena pod srečno zvezdo, ki me obožuje, saj je naša hiša bolj podobna graščini kot hiši, ima pa tudi dve stvari, ki ju imam za nepogrešljivi: kopalnico z vodovodom in klimo. Življenje je lepo. Naslednji korak je bila dobra kopel, da sem s sebe sprala lepljivost od vročine, ter ena noč spanja, da so se kosti in sklepi, premaknjeni med potovanjem, spet postavili na svoje mesto, in prebudila sem se kot nova. 

Ko nastopi soparna vročina in zrak zaradi obilice vlage diši po jodu, nisem sposobna globoko dihati. Komarji plešejo okrog vsakega žarka svetlobe, ki ga najdejo, jaz pa čakam, da ostanejo tam in me pustijo pri miru. Konec koncev mi insekti nikoli niso bili pri srcu in po pouku o pasivnih bolezni, ki jih lahko staknem v tej tropski deželi, se jih, odkrito rečeno, bojim. 

A kljub vsemu temu ... mislim, da mi bo tukaj še všeč.

Drugi dan

Spala sem kot dojenček. Kombinacija sedmih ur leta, ene ure vožnje in soparne vročine, ki se čuti, me pripravi do tega, da se s sklenjenimi rokami zahvalim, da imam v sobi klimo. Majhna velika razkošja. Svojo sobo delim z drobno stanovalko Angelo, nečakinjo lastnice hiše, ki mojo sopotnico na potovanju in pri pustolovščinah vzgaja. Soba je rožnate barve (ki se mi prilega kot ulita, kot bi bila princeska), z dvema pogradoma, pisalno mizo in televizorjem s ploskim zaslonom, ki ne deluje, a krasno paše v prostor. 

Grem v kopalnico, oborožena z zobno krtačko in steklenico vode, pripravljena na jutranjo toaleto. Prava škoda je, da si zobe umivam z vodo iz steklenice, a ne drznem si nasprotovati navodilom zdravnice in ko zagledam odtenek vode, ki priteče iz pipe, se mi ta ne zdijo več tako nesmiselna. Drugi razlog je, da v tej državi, kjer je zdravstveni sistem tako prekaren in razen tega izjemno drag, preprosto ne želim zboleti.

Pojem zajtrk, ki se ne razlikuje dosti od tistega, kar sem vajena jesti na Portugalskem, kjer nikoli ne izpustim kave z mlekom in sveže štručke, ki nama jih priskrbi mala Angela in že sem pripravljena na svoj prvi obisk prestolnice podnevi.

Vse, kar se dogaja na pločnikih, je zame novo in zmeraj se dogaja toliko, da se na trenutke počutim prav trapasto, ko tako buljim na eno in na drugo stran, da ne bi prav ničesar zamudila. Ena izmed čudnih novosti, tako drugačna od tistega, česar sem vajena, me popolnoma presune. Naš izbrani šofer je drugorojenec gospe, ki nam nudi prenočišče, obroke in sprejem vreden princese. Potem ko se nekaj časa vozimo, parkira črnega džipa z zatemnjenimi stekli prav na rob potoka, kjer je ogromno fantov in nešteto parkiranih avtomobilov z odprtimi vrati. Ravno na moji strani stoji fant zgoraj brez, v kratkih hlačah polnih lukenj in natikačih, ki so mu vsaj za dve številki premajhni, v rokah pa drži vedro vode in kako se šele začudim, ko vsebino izprazni v notranjost avta. Razveselim se zatemnjenih stekel, saj tako ne more videti mojega nejevernega izraza ob tem, kar je storil. Ko vprašam, kaj počne, mi razložijo, da je takšno pač pranje avtov na teh postajališčih. Samo tako se lahko znebijo velike količine prahu, ki je v zraku in ker so temperature zelo visoke, se polnilo v sedežih posuši v hipu. Kljub temu se mi vse skupaj zdi čudno, a kdo sem jaz, da bi sodila.

Ko se dogovorimo za termin čiščenja našega džipa, vožnjo nadaljujemo proti Luandi. Tako v prestolnico prispem v nenehnem pričakovanju, da bom zagledala značilnosti mesta, a še dobro, da lahko med čakanjem sedim. Ceste so prava zmešnjava brez točno določenih smeri, pešci jih prečkajo kadarkoli in kjerkoli se jim zahoče, sploh zato, ker prehodi za pešce ne obstajajo, tam je le rdeča zemlja namesto pločnikov in vidim smeti. Gore in gore smeri kamorkoli pogledam.

Dan mine med skakanjem iz avta in nazaj; opotekanjem med vročino, ki nas duši na ulici, in nordijskim mrazom v avtu; izstopanjem in vstopanjem v »Belas Shopping« (najbolj in nakupovalni center v tistem predelu), kjer sem se počutila skoraj kot na Portugalskem; in – češnjica na vrhu torte – obiskom nečesa podobnega angolskemu Pingu Doce. 

Neštete odprte blagajne z vrstami po več kot deset ljudi na vsako, zaposlenih je več, kot jih lahko preštejem, a kljub temu na delikatesnem oddelku s preostalimi štirimi kupci čakamo dobrih dvajset minut na šest zaposlenih, ki naj bi stregli stranke, a stojijo za pultom, izjemno »zaposleni« s klepetom eden z drugim ali s tistimi v vrsti. Da bi postregli kupce, to pa ne. Tipično.

Da je dan popoln in se počutim še bolj angolsko, ni boljšega kot značilna jed iz te države. Tarpon na žaru z bananinim kruhom. Sklep: Slastno. V tolažbo mi je vsaj to, da ne bom umrla od lakote, če sem se že odločila ignorirati nekatera osnovna higienska pravila, a držala sem se stare maksime daleč od oči, daleč od srca. V mojem primeru, daleč od oči, daleč od zvijajočega se želodca.

Sama sebe presenetim z naravnostjo in sproščenostjo, s katerima sprejemam stvarnost te države. 

Tretji dan

Sinoči je grmelo in deževalo. Zame je bil to prelep spektakel matere narave, ob katerem so temno nebo kar naprej osvetljevale strele. Prvič sem videla nočno razsvetljavo te dežele. Najbrž je ravno zaradi tega zmanjkalo elektrike v skoraj vseh hišah, razen v naši – hvaljeni vsi bogovi, ki obstajajo in tudi tisti, ki si jih lahko izmislim – imamo generator.

Prebudila sem se zelo zgodaj, saj tukaj človek ne more dolgo poležavati. Treba je iti naokrog, obiskati kraje, odšteti pa je treba tudi čas, ki ga izgubljamo v zastojih. Za vožnjo, ki bi kjerkoli drugje trajala petnajst minut, po najboljših ocenah mi potrebujemo uro in pol. Ne da bi se pritoževala, razgled je vsakič drugačen, tudi če se peljemo skozi iste kraje. Prvi jutranji obisk na moji poti do zajtrka: ščurki nadnaravne velikosti – vsaj glede na moje standarde – ki so lezli po tleh kot v kakšni grozljivki in kaj sem naredila? Sem na vsa pljuča prestrašena zavpila na pomoč? Sem se oborožila kot iztrebljevalka, s čevljem v pripravljenosti? Nee, nič takšnega. Po konicah prstov, kot bi hodila čez minsko polje, zelo previdno, da ne bi kakšnega pohodila, sem nadaljevala svojo pot in jih prepustila zatopljene v njihova mala življenja.

More by Maruša Fakin

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa
More in SL

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel