Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj. 

Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi gotovost, da ju ne bodo živih zažgali, ne matere in ne hčere, ki nista bili ne čarovnici, ne kurbi, niti nista bili ničesar krivi.

Lahko, da je bila »ta reč« delo hudiča. Navsezadnje se nikoli ne ve, je premišljevala gospa o lepem in nedolžnem. V mračnem srednjem veku je obstajalo nekaj zdrave pameti, kakor danes, kakor zmeraj, nekaj.

Do škofa ni bilo treba iti, saj je župnik sam na olajšanje obupane matere prejel in nato dal blagoslov, a pod pogojem, da ga bosta spremili h kralju. Kralj jih je tudi sprejel in dal nato pripraviti banket, da bi proslavili čudež.

Prinesli so meso bio purana, pire iz bio sladkega krompirja, bio grozdje, stvari, ki jih v tistih časih ni bilo. Sestradana mama je z odprtimi usti in s še večjim olajšanjem presenečeno gledala veličino gradu, prelepem tako od znotraj kot od zunaj. Plemiči so predlagali – ali če hočete, vsilili – naj hčerka živi na dvoru. Predlagali so – ali če hočete, vsilili, da bi jo poimenovali Esmeralda, in ko matere ne bi bilo več tam, bi otroka dali v skrbništvo pestunjam; one so že vedele, kako je treba. 

Mama je malčico lahko obiskala enkrat na mesec in vsakokrat, ko je šla tja, je prejela vrečo zlatnikov. Pravice so dolžnosti, dolžnosti so pravice in s to vrečo je lahko zmeraj nahranila svoje druge biološke otroke, ki so se rojevali in umirali, v skladu z luninimi kapricami. 

Esmeraldo so pustili v temni sobi v palači. Znanstveniki in svetovalci so si bili enotni in so hiteli z zagotavljanjem, da mora biti Esmeralda zaščitena kot biser, daleč stran od zlih pogledov in še posebej od svetlobe, ki bi prav gotovo sežgala takšne dragulje, te modre leče, prve doslej, shranjene na drobnem obrazu prikupnega dojenčka. 

Iz vseh koncev kraljestva so prihajali sprevodi ljudi, da bi videti modrino. Napovedovali so, da se bo mračni srednji vek končal, kajti dolgi sprevodi so prihajali, da bi videli čudež in spoznali novo kraljevo hči, katere modra kri je sedaj ustvarila še modre oči in tako potrdila čistost rodu, vzvišenost naroda, votlo večvrednost v primerjavi z ljudstvi iz okolice. 

Novica je prispela daleč, vzpela se je na gore, zajadrala preko dolin do sosednjih kraljestev, ki se jim je mudilo prisostvovati; zastopali so jih diplomati. Prinesli so darove iz Indije, slone in bio opice iz Afrike, začimbe s Kitajske, nedrčke iz volne, stvari, ki jih v tistih časih ni bilo. Ovce so bile videti bolj spitane, ravnine še bolj ravne, tema še bolj modra. Toliko je bilo darov, toliko poklonov in toliko darilc, da je kraljestvo, zdaj že preskrbljeno, postalo prav pornografsko bogato. Postalo je imperij in danes, v dekadenci, nekateri pravijo, da je bila zaradi Esmeraldinih oči pravokotna zastava v času monarhije modre in bele barve. 

Deklica modrih oči je imela že deset let in bila je skriti kapital kraljestva. Ko je kralj prirejal zabave, jo je vsakokrat poklical, da so jo ambasadorji lahko videli in občudovali kar v redondiljah in tako je prišla tja; zvlekli so jo iz temne sobe, v kateri so jo varovali pred lučjo življenja; pestunje so jo v naglici oblekle in jo očistile solz samote in suženjstva, ki jih je bila vajena skrivati. 

»Modre oči ima zato, ker je modra naša kri.«

»Poslal jo je Bog, v dokaz čistosti plemenitega rodu.«

»To so smaragdi imperija, ampak kaj pa mama, kje je?« je vprašal nekdo, ki je končal pod giljotino, ker je po nekom vprašal.  

Esmeralda je vse bolj jokala, celo jezero solz, in se vračala v svojo temno sobo. Zaradi teme je videla zgolj obris žalobne in nore postave, ne da bi kadarkoli doumela, da je to njena senca. Ob večerjah so se njene oči svetile še bolj, od solz, ki jim ni bilo konca in ki so jo umivale. Bolj kot so bile oči žalostne, bolj modre so postajale. Tako so gostje še naprej pili, kralj je bil še debelejši, imperij pa še bogatejši.