View Colofon
Original text "A Tapioca" written in PT by Daniela Costa,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Tapioka

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal.
– Stric João! Stric João! 
Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odprle rjave proge znoja in prahu. 
– Stric João! Zdravo, stric João?
Všeč mu je bilo, da je bila zmedena, malo zaskrbljena. Užival je, ko je zapravljal njen čas.
– Stric João?! Glej, kosilo ti bom pustila na vratih ...
Igre je bilo konec, zažvižgal je, ne da bi se premaknil. Mariete je pogledala v njegovo smer in naredila jezen obraz. Pes je začel zlovešče lajati.
– Vročina pa taka, da je ne prenašajo niti živali – je pripomnila.
– Na vročino bi bila lahko navajena še iz svoje domovine. Kaj imaš tam?
– Danes je govedina Stroganov, za sladico pa tapioka. Praznik Marijinega vnebovzetja je, zato so nune vsem poslale nekaj sladkega.
– Kaj za vraga, a zdaj ne znajo pripraviti niti portugalske hrane? Ali ni dovolj, da vsa ta tuja svojat prihaja sem? Poslušaj, to svinjarijo lahko odneseš, jaz se ne bom ničesar dotaknil, slišiš?
– Poskusite, všeč vam bo.
– Nobenega sranja ne bom poskušal. Spravi v vrečo, kar si prinesla, in izgini.
Obotavljajoče ga je pogledala, vedela je, da so to le muhe, način, kako bi pridobil pozornost. Spremenila je temo:
– Bodite previdni, ogenj se lahko razširi v to smer.
– Kaj pa ti veš o tem? Ogenj je tam za hribi in veter v tej vročini ne spreminja smeri. Tukaj sem že zelo dolgo ...
– Prav imate. Veste kaj, naredila bom krog po vasi in se kasneje vrnila po vašo posodo s kosilom.
Ko insekti prilezejo iz svojih lukenj in se razdivja brezsramnost, veš, da se bo zgodila tragedija. Dekleti v kombiju sta molčali, saj sta bili vznemirjeni. V tej vasi, kjer si običajno opazil največ pol ducata ljudi, je vladal nemir. Hčerki trgovca z živino, univerzitetni študentki, ki se skoraj nikoli nista srečali, sta sekali rastlinje in kopali po dvorišču. Skupina moških se je obupano trudila posekati bor, katerega vrh se je dotikal strehe hiše strica Hermínia. Gospa Adelaida z mlahavim trebuhom vsem na ogled je s cevjo zalivala stene, streho in okna hiše. Uradniki iz skupščine so rezali plevel, ki se je v več mesecih nezadržno razrasel med borovci in evkaliptusi. 
Mariete je vstopila v hišo gospe Amélie ob uri, ko so pri poročilih govorili o požaru. Starka je jokala in molila, uradnica z društva pa jo je silila, naj spije dva kozarca vode. Nato sta odšli na konec vasi, kjer je živel par, ki ga ni bilo več doma. Izvedeli sta, da ju že iščejo njuni otroci.
Ura je bila dve popoldne in zaradi dimne zavese in isker je bila svetloba motna in gosta. Težko je bilo dihati in oči so bile pekoče. Jorge si je nos in usta pokril z robcem, prepognjenim v trikotnik. Skupaj z Zé Pedrom je tovoril živino iz hleva, da bi jo odpeljal na varno. Zaslišal je motor kombija in se približal cesti. Mariete ga je opazila in ustavila sta avta. V tistem trenutku je mimo pripeljal avtomobil s francoskimi registrskimi tablicami in upočasnil, potniki pa so v paniki svarili, da se je ogenj že približal vasi Valinhos. Bežite, bežite.
– Gasilce sem poklical že več kot dvajsetkrat, pa nič! – Jorgejev glas je bil kot ladja, ki jo odnaša.
– Povedali so nam, da je požar tako velik, da je ena od front že dosegla državno cesto. Gasilci so šli na tisto območje. Dokler ne dobijo okrepitev, nam tu ne morejo pomagati. Prav oni so nam rekli, naj bežimo!
Avtomobil je vžgal, zazvonil je Marietin telefon. Klicali so jo z društva z navodilom, naj pobere starejše ljudi iz vasi in hitro pride do mesta.
– Poberi mojega očeta! – je prosil Jorge.
– Pa ti?
– Končali smo z natovarjanjem živine, grem po džip in se umaknemo. Poberi mojega očeta, prosim!
Gospa Amélia je bila že pred vrati, v rokah je držala plastično vrečko z uspavalnimi tabletami in tabletami za krvni tlak, rožni venec in molitveno kartico za sveto Barbaro. Videti je bilo, kot da je uganila, da pridejo ponjo. Na pragu, ki ga je starka zjutraj pometla, so črne iskre ritmično plesale v vetru. 
Stric João je bil še vedno pod figovcem in bilo je videti, kot da žveči isto cigareto.
– Kot sem ti rekel, ničesar se nisem dotaknil. Vrečo lahko vzameš tako, kot si jo prinesla.
– Prišla sem vas iskat. Pobegniti morava, požar je že dosegel Valinhos.
– Pa pojdi, jaz ostanem.
– Ne začenjaje, stric João, zdaj ni čas za trmo. Vsi gremo, in to zdaj.
– Ne boš mi ukazovala, ti kurba. Samo zato, ker lahko ukazuješ temu oslu Jorgeju, ne misli, da boš tudi meni.
Cidália je spremljala prepir, izstopila iz kombija in poskušala prepričati starca. Po petnajstih minutah sta videli, da ga je nemogoče pregovoriti. Pes je tulil in se pridružil oglušujočemu zboru. Zrak je postajal čedalje temnejši in gostejši, dim se je širil kot neznosno vroča in onesnažena megla. 
– Ti pojdi z gospo Amélijo, jaz bom ostala z njim, – se je odločila Mariete.
– Si prepričana? 
– Ja, ne moremo izgubljati časa in ta tu je trmast kot mula. Jorgejev avto bom vzela pozneje, imam ključ.
Mariete je poskušala poklicati društvo, Jorgeja, gasilce in narodno republiško gardo, a njen mobitel ni imel signala. Odšla je v hišo in poskusila s stacionarnim telefonom, spet neuspešno. Elektrike je zmanjkalo, vode je bilo še zelo malo. Starec je bil zadaj s psom, katerega lajanje in tuljenje je zdaj dušilo pošastno grgranje ognja. Ko je polnila vedra in korita z vodo, se je v mislih spomnila na zanimivost, ki jo je zjutraj po radiu povedal napovedovalec: najglasnejši zvok, ki je bil kadar koli zabeležen na Zemlji, je bil padec meteorita Tugunska v Sibiriji. Kako je to mogoče? Kako je bil lahko glasnejši od tega neskončnega oranja plamenov, od decibelov strahu, od krikov, ki jih je slišati s konca vasi? Voda je pritekla iz pipe in se obilno razlila v očeh dekleta, ki je že sleklo bluzo uniforme in se sredi tragedije brez sramu sprehajalo v nedrčku. 
Padla je noč in zmajevo oranžno grlo je bruhalo ogenj na dvorišče gospe Adelaide, na travnik strica Joãa, na streho hiše Zé Miguela. Pekel je izbruhnil v veličastno koreografijo.
– Kaj naj narediva? – je vpila Mariete.
Starec se ni več cinično nasmihal, v njegovem pogledu je bila senca resnosti. Rekel je le:
– Prinesi mi hrano.
– Vse okoli naju gori, vi pa razmišljate o hrani?
Bila sta zadaj na dvorišču, ona pa je šla v prizidek po vrečo. Odprla je posode in mu jih ponudila, a želel je le sladico.
– Nočem umreti, ne da bi to poskusil.
– To je tapioka, stric João.
– Dobro je, res.
Zgrudila se je ob breskvi, z glavo med nogami in zaihtela.
– Pridi sem, punca. Tukaj sem že dolgo, ne boj se, – njegov glas je bil prežet s protistrupom strahu, nekakšno vrsto absolutne vere v nič.
Poiskal je motiko in začel z njo tolči po prvih plamenih, ki jih je veter razširil po dvorišču. Posnemala ga je. Nenadoma sta zaslišala glasen tresk, preplah sredi besnega brbotanja v trebuhu pošasti, ki jo je razdražil požar. Bil je Jorgejev avtomobil, ki je eksplodiral.
Stekla sta za hišo in skočila v rezervoar z namakalno vodo, že skoraj gola. Starec se je dotaknil njene rame:
– Ne boj se.
Objela ga je in zajokala. Svet okoli nje se je sesuval, spektakel uničenja so spremljali glasba, gibanje, vonj, luči, barve in strašna vročina. Mariete ni želela končati tako, ni zato več ur čakala v vrstah za potni list. Zapustila je mamo in sorojence v Riu de Janeiru, da bi uresničila svoje sanje o poklicu manekenke, in vse, kar ji je uspelo, je bilo to, da je delala kot model za dlani in stopala za podjetja za manikuro in pedikuro. Da se je lahko preživljala in dobila vizum, je delala kot gospodinjska pomočnica – lažje bi bilo pristati na poroko z Jorgejem, a to bi ji pristriglo krila in jo privezalo na vas, kjer se ni nič dogajalo.
Pes je bil čisto izgubljen, starec pa je skušal zlesti iz rezervoarja, da bi ga rešil, a ni imel dovolj moči, da bi se dvignil, in je zavpil:
– Pica, daj mir! Pica! Daj, Pica!
Figovec je že gorel, streha prizidka prav tako.
– Plinska jeklenka! – je zakričala Mariete!
– Pica, ti pankrt, daj mir!
Rep živali se je vnel. Mariete je planila iz rezervoarja in starec je zavpil:
– Kaj delaš? 
Razjarjeni pes je bežal sam pred sabo, kot da bi lovil lasten rep. Mariete si je opekla bosa stopala in od bolečine zarjula. Impulzivno je ujela psa, ki jo je ugriznil v zapestje, in ga z močjo, ki ti jo da le brezup, vrgla v rezervoar. Nato je skočila še ona, javkajoč od bolečine, strahu in obupa.
Starec jo je objel in rekel ubogi moj pes. 
Skupaj sta gledala, kako je požar zajel evkaliptusov gozd, ki ga je Jorge želel prodati, da bi lahko začel graditi hišo. Gledala sta, kako se je ogenj spuščal k potoku, pometel s koruznimi polji, hlevi, senikom in s traktorjem. Gledala sta, kako se je povzpel na drugo stran hriba, ko se je po malem začela kazati svetloba vzhajajočega sonca in razkrila sliko pepela, opustošenja in majhnih požarov, ki so ravnokar požrli debele korenine.
Da se je pravkar zgodila tragedija, veš, ko sta v zraku le še tišina in uničenje.
Dekle si je stopala in zapestje obvezalo z raztrganimi kosi srajce z uniforme in se obleklo v oblačila, ki so se ognju izmuznila na vrvi za perilo. Čakala je, da se vrne Jorge in jo odpelje v bolnišnico. Še vedno so bili brez luči, telekomunikacij in vode. Starec je bil zaposlen s skrbjo za psa, ko se je pojavil avto narodne republiške garde. Policisti so se odzvali, kot da bi zagledali duhove, saj niso pričakovali, da ju bodo našli živa. Dekle so odpeljali v zdravstveni dom, starca pa so želeli odpeljati na mestni stadion, kjer se je zbirala množica brezdomnih in razseljenih ljudi. Ni šel, ni hotel zapustiti ščeneta.
V čakalnici ordinacije je Mariete zagledala grozljive slike: cesta, polna zoglenelih avtomobilov, ob njih trupla ... Novinarji so govorili o več kot petdesetih žrtvah ... in sredi nočne more, ki se je zdela neskončna, najstrašnejši prizor: Jorgejev džip.
V hišo strica Joãa se je pripeljala v avtomobilu Zé Pedra. Hropla je in težko dihala. Med solzami je zamrmrala:
– Jorge ... 
Starec se je najprej nasmehnil, nato pa utihnil in šel za hišo. Pica je bil vznemirjen, lajal je in ječal. Nenadoma sta zaslišala rezek cvilež, potem pa psa nista več slišala. Stric João se je vrnil s srajco, poškropljeno s krvjo in še vedno odprto britvijo.
– Lahko gresta. Ničesar nimam več.
Bila sta osupla.
– Izginita! – je zarjul.
Na dan pogreba je šel starec v vas, da bi uredil nekaj papirjev. Nato je odšel v dom za ostarele, kjer je mesec dni pozneje umrl.
S prvim jesenskim dežjem so se med pepelom pojavili zeleni poganjki košeničic in gorjušic. Mariete je še vedno šepala, ko je hodila po poti, ki je vodila do mlina, kjer sta se z Jorgejem neke nedelje popoldne poljubila.
Stric João ji je zapustil vse, kar je imel: ruševine hiše, gozd, polja in nekaj denarja. Ime, ki ga je izbrala za projekt ekološkega kmetijstva, ki se ga je nameravala lotiti na podedovanem zemljišču, je bilo Feniks. 
Z brazgotinastimi stopali je bosa stopala po zemlji in v mislih se ji je porodila ideja: kakšna je največja kadar koli izmerjena tišina? Zdelo se ji je, da jo je slišala tam na vasi.

More by Maruša Fakin

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca
More in SL

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca