View Colofon
Original text "Coisas que nunca mudam" written in PT by Luis Brito,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti.
Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil mojih kakcev, ki so puščali sledi in mi osušil urin z oblačil. In še pred tem si najbrž moji mami rekel, da je lepa, da si jo lahko spravil v posteljo, in še pred tem si to rekel drugim, saj so te dolgo že dolgo prej bolela jajca; nekam si me pač moral odložiti, poleg drugih belih paglavcev enakih meni in prav takšnih kakršni so v mojih modih, ki danes propadajo, dokler ne obudijo pojma tvojih. Star sem že 35 let in mlad ne bom več. Pri mojih letih si bil moj oče.
In nisem se te še bal. Če sem se iztegnil po tvojo dlan, se je spustila k meni in bila je polna kačjih žil, moj oče je imel umetniške in neusmiljene žile, neusmiljen pa je tisti, ki je nagnjen k besu. In zaslužil sem si, ah, ali sem si zaslužil, samo zato, ker sem, kakršen sem, da si me z dlanjo udaril, namesto da bi mi jo podal, če sem kasneje kaj zasral v jebeni šoli. Starši tepejo, otroci se ničesar ne naučijo in nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.
Oklofutal si me, ker si bil utrujen, grizel si nohte, ker si bil naveličan predvsem samega sebe, in čisto razumem, ker sem tudi jaz sit samega sebe. Spremeniti se? Samo v šali.
Sit sem tega, da sem za en drek, kakršen si se bal, da bom postal, da še zmeraj delam sranje v jebeni šoli življenja, in že ta izraz je za en drek, je kot klišeji, ki se nam upirajo, ker je v njih zrno resnice. In so stvari, ki me jezijo, kot so tebe na ne-dneve jezile vse stvari, če je mimo priplaval oblak in je zagrmelo. Ko se počutim, da bi tolkel, samega sebe, koga drugega ali vrata omare, sklenem, da živeti pomeni dedovati, vse je tako nepopravljivo kot to, z vsemi napakami, težavami in travmami vključenimi. Nekaj kislega je v času – tudi jogurti se skisajo in to je samo osamljenost na nebu ust, ko okusimo starost. Nič se ne spremeni.
Jeziš me. Prav tako me jezijo novice o tistih, ki se v velikem slogu izognejo plačilu davkov. Jezi me, kadar pri meni pristanejo pisma, v katerih mi dopovedujejo, da je a+b in jim dolgujem denar. Nikoli nisi dolgoval denarja, in tako si se naveličal in klofutal, ker te je bilo strah, grizel si si nohte, ker so te izčrpavali. Oblastem dolgujem denar, nikoli nisem ničesar okusil v tvojem grmečem pokanju, težavo imam samo s tem, da mi nekaj vsilijo, prej zdaj in za vedno. Ko bo prišel čas moje smrti, me bo najbolj razburila prav njena neizbežnost. Za zdaj preklinjam socialni sistem, v katerega si me prinesel, oprosti, a to je resnica, vse to je samo piramidna prevara, ki se začne v jebeni šoli in kar me jezi, je, da ne morem pobegniti, da sem v težavah, brez dela in da v državno blagajno dolgujem drobiž, ker sem delal, ne da bi delo prijavil, me morda slišiš tam to mi sploh ni všeč, nikoli nisi poslušal in nič se ne bo spremenilo.
Če iztegnem dlan navzgor, mi boš morda podal svojo ali pa me z njo namlatil. Odpuščam ti, če bova zmogla odpustiti meni, ki državi dolgujem denar in sem hlače, ki jih nosim danes in sem jih nosil včeraj, zamazal z madeži od dreka, ker me ti danes nisi spremenil.
Potem so bile tu še ženske. Prej tvoje, zdaj moje. Bil si še mulec kakor jaz, zaljubljen v svojo mamo, kot sem bil jaz zaljubljen v svojo, ki je bila tudi tvoja. Prišel si v puberteto, zrasle so ti dlake in mozolji ter želja, da bi jih vonjal, ženske, ne mozoljev; ti so bili simptom prevelikega poželenja, kot pri meni, ki sem se od pubertete pa do danes ravnal po njih, kot se mornarji ravnajo po zvezdah, kaj pa so mozolji, če ne zvezde, rojene na odru nekega Don Juana?

Tudi moj penis obuja pojem tvojega in je naveličan, naveličan mene, naveličan naju od toliko iskanja in srečevanja, toliko iskanja in neuspeha, ponovnega neuspeha, več poskusov z isto, z več njimi v istem trenutku. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo, in če se čutim ti, če te večkrat čutim v sebi kot da sva ena in ista stvar, in ta stvar je tek časa, velikokrat od teh več poskusov je, ko jim pripovedujem o svojih zgodbah in umetnosti. Ta šarm, ta mačo, to izkušeno bitje, vedno isto blebetanje, saj sem vse, kar si doživel, doživel tudi jaz, ženske pa to čutijo.
In bil je nogomet, na katerega si me peljal, na stadionih in na televiziji. Pa ljubezen do psov, večja kot do ljudi, saj psi ljubijo ljudi bolj kot le-ti drug drugega. In bil je dan, ko si odšel skozi vrata in se nikoli več vrnil, in bil je dan, ko sem se vrnil v tvoje življenje, takrat že brez mozoljev, a z željo, da bi ti povedal, da preštevam ženske, ki jim pripovedujem. Delaj se, da to nisem bil jaz, in delaj se, da to nisi bil ti.
Medtem si zbolel. Potem si umrl, a še vedno si me spominjal, da moram plačevati davke, saj so z njimi plačali bolnišnico, v kateri si bil časten človek, ki je grozljivo razpadal, intubiran in poln ran, a si kljub temu skušal medicinskim sestram izvabiti rdečico na lica, ki niso zardevale zaradi profesionalnosti, temveč ker so vedele, da so tudi skoraj mrtvi lahko še vedno lepi, če so izkušeni.
In prišel je dan, ko sem se odločil, da se spremenim. Nočem umreti tako bolan kot ti, ne zaupam sistemu, zato iz samega sebe vsak dan naredim bolnišnico. Ti tega ne vidiš, ali pa morda vidiš, a tudi zaradi tebe se ukvarjam s športom in globoko diham, zatekam se k meditaciji, izogibam se sladkorju in kopam se v mrzli vodi. Bolezen, ki je bila tvoja smrt, mi je prinesla zdravje in to je zgodba sodobnega sveta. Bolni starši so ustvarili bolne otroke, ki pa želijo biti zdravi. Mogoče bi danes razumel, če bi ti z večjo gotovostjo kot kdaj koli prej povedal, da sem se naveličal biti na koncu vrste. Spremenil sem svoje navade, kot da bi bilo tebi na čast. Še vedno sem bolan, bolan, ker sem tako živ, ker se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Če sem srečen? Včasih. Če sem ob tvoji smrti jokal? Ne. Ne še.

More by Maruša Fakin

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito
More in SL

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște