View Colofon
Original text "Coisas que nunca mudam" written in PT by Luis Brito,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti.
Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil mojih kakcev, ki so puščali sledi in mi osušil urin z oblačil. In še pred tem si najbrž moji mami rekel, da je lepa, da si jo lahko spravil v posteljo, in še pred tem si to rekel drugim, saj so te dolgo že dolgo prej bolela jajca; nekam si me pač moral odložiti, poleg drugih belih paglavcev enakih meni in prav takšnih kakršni so v mojih modih, ki danes propadajo, dokler ne obudijo pojma tvojih. Star sem že 35 let in mlad ne bom več. Pri mojih letih si bil moj oče.
In nisem se te še bal. Če sem se iztegnil po tvojo dlan, se je spustila k meni in bila je polna kačjih žil, moj oče je imel umetniške in neusmiljene žile, neusmiljen pa je tisti, ki je nagnjen k besu. In zaslužil sem si, ah, ali sem si zaslužil, samo zato, ker sem, kakršen sem, da si me z dlanjo udaril, namesto da bi mi jo podal, če sem kasneje kaj zasral v jebeni šoli. Starši tepejo, otroci se ničesar ne naučijo in nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.
Oklofutal si me, ker si bil utrujen, grizel si nohte, ker si bil naveličan predvsem samega sebe, in čisto razumem, ker sem tudi jaz sit samega sebe. Spremeniti se? Samo v šali.
Sit sem tega, da sem za en drek, kakršen si se bal, da bom postal, da še zmeraj delam sranje v jebeni šoli življenja, in že ta izraz je za en drek, je kot klišeji, ki se nam upirajo, ker je v njih zrno resnice. In so stvari, ki me jezijo, kot so tebe na ne-dneve jezile vse stvari, če je mimo priplaval oblak in je zagrmelo. Ko se počutim, da bi tolkel, samega sebe, koga drugega ali vrata omare, sklenem, da živeti pomeni dedovati, vse je tako nepopravljivo kot to, z vsemi napakami, težavami in travmami vključenimi. Nekaj kislega je v času – tudi jogurti se skisajo in to je samo osamljenost na nebu ust, ko okusimo starost. Nič se ne spremeni.
Jeziš me. Prav tako me jezijo novice o tistih, ki se v velikem slogu izognejo plačilu davkov. Jezi me, kadar pri meni pristanejo pisma, v katerih mi dopovedujejo, da je a+b in jim dolgujem denar. Nikoli nisi dolgoval denarja, in tako si se naveličal in klofutal, ker te je bilo strah, grizel si si nohte, ker so te izčrpavali. Oblastem dolgujem denar, nikoli nisem ničesar okusil v tvojem grmečem pokanju, težavo imam samo s tem, da mi nekaj vsilijo, prej zdaj in za vedno. Ko bo prišel čas moje smrti, me bo najbolj razburila prav njena neizbežnost. Za zdaj preklinjam socialni sistem, v katerega si me prinesel, oprosti, a to je resnica, vse to je samo piramidna prevara, ki se začne v jebeni šoli in kar me jezi, je, da ne morem pobegniti, da sem v težavah, brez dela in da v državno blagajno dolgujem drobiž, ker sem delal, ne da bi delo prijavil, me morda slišiš tam to mi sploh ni všeč, nikoli nisi poslušal in nič se ne bo spremenilo.
Če iztegnem dlan navzgor, mi boš morda podal svojo ali pa me z njo namlatil. Odpuščam ti, če bova zmogla odpustiti meni, ki državi dolgujem denar in sem hlače, ki jih nosim danes in sem jih nosil včeraj, zamazal z madeži od dreka, ker me ti danes nisi spremenil.
Potem so bile tu še ženske. Prej tvoje, zdaj moje. Bil si še mulec kakor jaz, zaljubljen v svojo mamo, kot sem bil jaz zaljubljen v svojo, ki je bila tudi tvoja. Prišel si v puberteto, zrasle so ti dlake in mozolji ter želja, da bi jih vonjal, ženske, ne mozoljev; ti so bili simptom prevelikega poželenja, kot pri meni, ki sem se od pubertete pa do danes ravnal po njih, kot se mornarji ravnajo po zvezdah, kaj pa so mozolji, če ne zvezde, rojene na odru nekega Don Juana?

Tudi moj penis obuja pojem tvojega in je naveličan, naveličan mene, naveličan naju od toliko iskanja in srečevanja, toliko iskanja in neuspeha, ponovnega neuspeha, več poskusov z isto, z več njimi v istem trenutku. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo, in če se čutim ti, če te večkrat čutim v sebi kot da sva ena in ista stvar, in ta stvar je tek časa, velikokrat od teh več poskusov je, ko jim pripovedujem o svojih zgodbah in umetnosti. Ta šarm, ta mačo, to izkušeno bitje, vedno isto blebetanje, saj sem vse, kar si doživel, doživel tudi jaz, ženske pa to čutijo.
In bil je nogomet, na katerega si me peljal, na stadionih in na televiziji. Pa ljubezen do psov, večja kot do ljudi, saj psi ljubijo ljudi bolj kot le-ti drug drugega. In bil je dan, ko si odšel skozi vrata in se nikoli več vrnil, in bil je dan, ko sem se vrnil v tvoje življenje, takrat že brez mozoljev, a z željo, da bi ti povedal, da preštevam ženske, ki jim pripovedujem. Delaj se, da to nisem bil jaz, in delaj se, da to nisi bil ti.
Medtem si zbolel. Potem si umrl, a še vedno si me spominjal, da moram plačevati davke, saj so z njimi plačali bolnišnico, v kateri si bil časten človek, ki je grozljivo razpadal, intubiran in poln ran, a si kljub temu skušal medicinskim sestram izvabiti rdečico na lica, ki niso zardevale zaradi profesionalnosti, temveč ker so vedele, da so tudi skoraj mrtvi lahko še vedno lepi, če so izkušeni.
In prišel je dan, ko sem se odločil, da se spremenim. Nočem umreti tako bolan kot ti, ne zaupam sistemu, zato iz samega sebe vsak dan naredim bolnišnico. Ti tega ne vidiš, ali pa morda vidiš, a tudi zaradi tebe se ukvarjam s športom in globoko diham, zatekam se k meditaciji, izogibam se sladkorju in kopam se v mrzli vodi. Bolezen, ki je bila tvoja smrt, mi je prinesla zdravje in to je zgodba sodobnega sveta. Bolni starši so ustvarili bolne otroke, ki pa želijo biti zdravi. Mogoče bi danes razumel, če bi ti z večjo gotovostjo kot kdaj koli prej povedal, da sem se naveličal biti na koncu vrste. Spremenil sem svoje navade, kot da bi bilo tebi na čast. Še vedno sem bolan, bolan, ker sem tako živ, ker se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Če sem srečen? Včasih. Če sem ob tvoji smrti jokal? Ne. Ne še.

More by Maruša Fakin

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca
More in SL

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová