V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti.
Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil mojih kakcev, ki so puščali sledi in mi osušil urin z oblačil. In še pred tem si najbrž moji mami rekel, da je lepa, da si jo lahko spravil v posteljo, in še pred tem si to rekel drugim, saj so te dolgo že dolgo prej bolela jajca; nekam si me pač moral odložiti, poleg drugih belih paglavcev enakih meni in prav takšnih kakršni so v mojih modih, ki danes propadajo, dokler ne obudijo pojma tvojih. Star sem že 35 let in mlad ne bom več. Pri mojih letih si bil moj oče.
In nisem se te še bal. Če sem se iztegnil po tvojo dlan, se je spustila k meni in bila je polna kačjih žil, moj oče je imel umetniške in neusmiljene žile, neusmiljen pa je tisti, ki je nagnjen k besu. In zaslužil sem si, ah, ali sem si zaslužil, samo zato, ker sem, kakršen sem, da si me z dlanjo udaril, namesto da bi mi jo podal, če sem kasneje kaj zasral v jebeni šoli. Starši tepejo, otroci se ničesar ne naučijo in nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.
Oklofutal si me, ker si bil utrujen, grizel si nohte, ker si bil naveličan predvsem samega sebe, in čisto razumem, ker sem tudi jaz sit samega sebe. Spremeniti se? Samo v šali.
Sit sem tega, da sem za en drek, kakršen si se bal, da bom postal, da še zmeraj delam sranje v jebeni šoli življenja, in že ta izraz je za en drek, je kot klišeji, ki se nam upirajo, ker je v njih zrno resnice. In so stvari, ki me jezijo, kot so tebe na ne-dneve jezile vse stvari, če je mimo priplaval oblak in je zagrmelo. Ko se počutim, da bi tolkel, samega sebe, koga drugega ali vrata omare, sklenem, da živeti pomeni dedovati, vse je tako nepopravljivo kot to, z vsemi napakami, težavami in travmami vključenimi. Nekaj kislega je v času – tudi jogurti se skisajo in to je samo osamljenost na nebu ust, ko okusimo starost. Nič se ne spremeni.
Jeziš me. Prav tako me jezijo novice o tistih, ki se v velikem slogu izognejo plačilu davkov. Jezi me, kadar pri meni pristanejo pisma, v katerih mi dopovedujejo, da je a+b in jim dolgujem denar. Nikoli nisi dolgoval denarja, in tako si se naveličal in klofutal, ker te je bilo strah, grizel si si nohte, ker so te izčrpavali. Oblastem dolgujem denar, nikoli nisem ničesar okusil v tvojem grmečem pokanju, težavo imam samo s tem, da mi nekaj vsilijo, prej zdaj in za vedno. Ko bo prišel čas moje smrti, me bo najbolj razburila prav njena neizbežnost. Za zdaj preklinjam socialni sistem, v katerega si me prinesel, oprosti, a to je resnica, vse to je samo piramidna prevara, ki se začne v jebeni šoli in kar me jezi, je, da ne morem pobegniti, da sem v težavah, brez dela in da v državno blagajno dolgujem drobiž, ker sem delal, ne da bi delo prijavil, me morda slišiš tam to mi sploh ni všeč, nikoli nisi poslušal in nič se ne bo spremenilo.
Če iztegnem dlan navzgor, mi boš morda podal svojo ali pa me z njo namlatil. Odpuščam ti, če bova zmogla odpustiti meni, ki državi dolgujem denar in sem hlače, ki jih nosim danes in sem jih nosil včeraj, zamazal z madeži od dreka, ker me ti danes nisi spremenil.
Potem so bile tu še ženske. Prej tvoje, zdaj moje. Bil si še mulec kakor jaz, zaljubljen v svojo mamo, kot sem bil jaz zaljubljen v svojo, ki je bila tudi tvoja. Prišel si v puberteto, zrasle so ti dlake in mozolji ter želja, da bi jih vonjal, ženske, ne mozoljev; ti so bili simptom prevelikega poželenja, kot pri meni, ki sem se od pubertete pa do danes ravnal po njih, kot se mornarji ravnajo po zvezdah, kaj pa so mozolji, če ne zvezde, rojene na odru nekega Don Juana?

Tudi moj penis obuja pojem tvojega in je naveličan, naveličan mene, naveličan naju od toliko iskanja in srečevanja, toliko iskanja in neuspeha, ponovnega neuspeha, več poskusov z isto, z več njimi v istem trenutku. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo, in če se čutim ti, če te večkrat čutim v sebi kot da sva ena in ista stvar, in ta stvar je tek časa, velikokrat od teh več poskusov je, ko jim pripovedujem o svojih zgodbah in umetnosti. Ta šarm, ta mačo, to izkušeno bitje, vedno isto blebetanje, saj sem vse, kar si doživel, doživel tudi jaz, ženske pa to čutijo.
In bil je nogomet, na katerega si me peljal, na stadionih in na televiziji. Pa ljubezen do psov, večja kot do ljudi, saj psi ljubijo ljudi bolj kot le-ti drug drugega. In bil je dan, ko si odšel skozi vrata in se nikoli več vrnil, in bil je dan, ko sem se vrnil v tvoje življenje, takrat že brez mozoljev, a z željo, da bi ti povedal, da preštevam ženske, ki jim pripovedujem. Delaj se, da to nisem bil jaz, in delaj se, da to nisi bil ti.
Medtem si zbolel. Potem si umrl, a še vedno si me spominjal, da moram plačevati davke, saj so z njimi plačali bolnišnico, v kateri si bil časten človek, ki je grozljivo razpadal, intubiran in poln ran, a si kljub temu skušal medicinskim sestram izvabiti rdečico na lica, ki niso zardevale zaradi profesionalnosti, temveč ker so vedele, da so tudi skoraj mrtvi lahko še vedno lepi, če so izkušeni.
In prišel je dan, ko sem se odločil, da se spremenim. Nočem umreti tako bolan kot ti, ne zaupam sistemu, zato iz samega sebe vsak dan naredim bolnišnico. Ti tega ne vidiš, ali pa morda vidiš, a tudi zaradi tebe se ukvarjam s športom in globoko diham, zatekam se k meditaciji, izogibam se sladkorju in kopam se v mrzli vodi. Bolezen, ki je bila tvoja smrt, mi je prinesla zdravje in to je zgodba sodobnega sveta. Bolni starši so ustvarili bolne otroke, ki pa želijo biti zdravi. Mogoče bi danes razumel, če bi ti z večjo gotovostjo kot kdaj koli prej povedal, da sem se naveličal biti na koncu vrste. Spremenil sem svoje navade, kot da bi bilo tebi na čast. Še vedno sem bolan, bolan, ker sem tako živ, ker se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Če sem srečen? Včasih. Če sem ob tvoji smrti jokal? Ne. Ne še.