View Colofon
Original text "Amanhã" written in PT by Patrícia Patriarca,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Jutri

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg nje in z mijavkanjem zahteval njeno pozornost. Na poti do kuhinje je pod bosimi stopali čutila hladna tla spalnice in pustila, da jo je ta hlad priklical v resničnost. Ni bila lačna niti žejna, sploh ni vedela, zakaj se je namenila tja, vendar se je namenoma skušala z nečim zaposliti, da bi ta drobna dejanja odgnala meglo, ki je kot gost oblak obdajala njeno glavo. Dala je vreti vodo in, ne da bi dobro pogledala, kaj izbira, potegnila vrečko čaja. Zadrhtela je, kar ni bilo povezano z mrazom, in vsa tesnobna zlila vodo v skodelico, se usedla na kavč, se zavila v odejo in poskušala pobegniti mislim, ki so ji napolnile glavo. Matias, ki ji je sledil v kuhinjo in se ji medtem drgnil ob noge, da bi jo opozoril na svojo prisotnost, ji je zlezel v naročje in ji med glasnim predenjem nastavil trebuh, da bi ga pobožala. To jo je pomirilo. Matias je bil popolna družba in idealno pomirjevalo ob tem nočnem drhtenju. On in glasba. V ušesa si je zato vstavila slušalke in se trudila, da bi jo glasba popeljala na miren kraj, kjer je tesnoba in obup ne bi mogla doseči.
Jutro jo je našlo na istem mestu, glasba ji je še vedno odzvanjala v ušesih, njene oči pa so odprte zrle v obet novega dne. Temne misli, ki so jo prej spremljale v noči, je zdaj potegnila s sabo v dan. Njene misli so bile v tistem trenutku popačen preplet želja in hotenj, ki niso imeli nobene zveze z resničnostjo. In končno, od kod prihaja ta obup? Povezan je s tem, kar družba meni, da je potrebno in nujno za srečo. Carlota se je zmeraj imela za srečno osebo. Imela je službo, ki ji je zagotavljala finančno varnost, to, čemur bi lahko rekli normalna in ljubeča družina ter stabilno razmerje, ki je sledilo pričakovani poti. Eduardo je bil to, kar je Carlotina mati opisovala kot popoln par. Bil je pozoren in blag, v njegovih očeh je bila vedno nežnost, namenjena samo njej. Varnost je bila beseda, ki ga je najbolje opisala, in ni se spominjala, da bi se kdaj sporekla. Govorila sta o skupnem življenju, poroki in ustvarjanju družine. Ob sobotah bi bili doma in na večerjah s prijatelji, ob nedeljah bi imeli družinska kosila in se sprehajali ob morju. Otroci bi hodili v najboljše šole in večerjali bi v dobrih restavracijah. Sliši se idilično, kajne? Tako je vsaj mislila; zdelo se ji je, da je to nujno za njeno prihodnost, za njeno srečo, a celotno obzorje so zdaj prekrili dvomi.
Velikokrat se ji je zgodilo, da je nehala gledati na lažnive kazalce na uri, ki so obeleževali minevanje časa, in presenečeno ugotovila, da ne ve, kje je ves ta čas, ki bi ga morala izkoristiti za kaj produktivnega, a ji je spolzel skozi prste. Ugotovila je, da si želi ustaviti ta čas, tega terorista miru, tega tatu sanj, s katerimi je odlašala. Da ne govorimo o tem, da ga je imela za sovražnika. Vsi so ji govorili, da je čas, da se ustali, si ustvari družino in prispeva k povišanju rodnosti. A nikoli, niti enkrat, je nihče ni vprašal, kako se počuti, ali je srečna, ali je to tista resničnost, po kateri hrepeni. Po eni strani je bilo dobro, da je tako. Ni bila prepričana, da ima odgovor, ni vedela, kaj hoče, ni hotela skreniti s poti, ki ji jo je nekdo drug ali mnogi drugi začrtali, kot da bi šlo za črte na dlani. Kakor, da ji je usodo že začrtal nihče drug kot ona sama. V teh bežnih trenutkih je začutila nekakšno premirje med občutki tesnobe, ki so omejevali njeno gibanje, nekakšen premor od temačnih misli, odmik od občutka stisnjenosti v kot, občutka ujetosti v temno sobo brez prezračevanja, brez zraka, s stenami, ki so se nagibale nadnjo in ji ukradle še tisto malo prostora, kar ga je imela. Kadar je bila z njim, je čutila toplino njegovega objema; občutek, ki ji je vlival upanje, da bo vse v redu; domačnost, ki je kazala na to, da ni vse tako grozno, vse tako brezupno. Nedvomno sta bila na poti v varen pristan, nedvomno bo potovanje z njim mirno, brez večjih neviht, brez hudih preplahov in pretresov. Obenem pa jo je prav ta gotovost dušila in ji kradla dušo. Mirno morje še nikdar ni naredilo dobrega mornarja. Kje je bila silovitost, ki je od nekdaj vodila njeno bivanje? Kje je bila vročica dobrega prepira, ki bi mu sledila vročica strasti dobre ljubezenske noči? Kje so bili vzponi in padci dobro preživetega življenja? Kje je bila ona? In prav s temi vprašanji, ki so jo tolkla po glavi, je šla s težkim srcem in trpečo dušo na srečanje z Eduardom, da bi dala še eno priložnost temu, kar sta imela, da bi poskusila razumeti, kaj si zares želi, kaj bi jo zares osrečilo.
Sonce se je že spuščalo in barvalo nebo s toplimi oranžnimi odtenki, ki so ju ujeli na dnu starega, plesnivega ribiškega čolna, ki se je zibal na nežnem valovanju plime. Carlota in Eduardo sta se z roko v roki sprehajala ob obali, dokler nista prišla do ribiške vasice, kjer je nekaj čolnov nepremično čakalo na boljše dni. Po Carlotinem prepričevanju je Eduardo privolil, da se spustita v enega od njih, in tako sta v objemu drug drugega, ne da bi spregovorila besedo, preprosto poslušala tišino zapuščene plaže. Carlota je naslonila glavo na njegove prsi, čutila je močno in ritmično bitje njegovega srca in pomislila, da ima v tem trenutku, v tem neskončnem trenutku vse, da bi bila popolnoma mirna. Nedvomno je imel blago dušo in polno srce. Občutek toplote Eduardovega telesa ob njenem, njegov objem, ki jo je obdajal, sladek okus poljubov, s katerimi jo je pogosto obsipaval, bi morali biti dovolj, da bi bila srečna, a temu ni bilo tako. V njej je bilo nekaj, kar se ni prilegalo. Kot da bi se kvadrat hotel prilagoditi trikotniku. Lahko je poskušala, si domišljala, se silila, a ni bilo pomagalo. Bila sta dva dela, ki sta nenehno udarjala drug ob drugega in se borila. Rahlo je zavzdihnila in se pripravila na vrnitev v resničnost. Naj je še tako razmišljala in premlevala ter skušala spraviti misli v red, ni mogla razumeti, zakaj to zanjo ni dovolj. Ni šlo za pomanjkanje ljubezni ali želje po tem, da bi bila z njim, le predstavljati si ni mogla, da bi si z njim delila vse. Del nje, ki je bil vsem skrit in ki ga je čuvala zase kot zaklad, del nje, ki so ga obdajali zidovi iz močnih, trdnih kamnov, še ni bil pripravljen, da bi ga osvobodila.
Že dalj časa se je počutila neizpolnjeno in nezadovoljno. Zdelo se ji je, da se je v obdobju, odkar sta bila skupaj, izgubila v tirnicah časa. Včasih ni bila prepričana, da je oseba z začetka razmerja, ista kot ta, ki je zdaj zrla vanjo, ko je stala pred ogledalom. Opazila je, da je iskrica, ki se je vedno zrcalila v njenih očeh, izgubila sijaj, spontani nasmeh, ki jo je vedno spremljal, pa se je spremenil v obvezen blag nasmešek, kot da bi želela drugim zagotoviti, da je še vedno ista oseba. A ni bila več. Ni se mogla spomniti, ali je določene stvari počela, da bi mu ustregla, ali jih je počela zaradi sebe. Ni se več spomnila, kdaj je nazadnje nekaj naredila, ali se za kaj odločila, ne da bi pri tem mislila na koga drugega kot nase. In res se ji je zazdelo, da je čas za spremembe, čas, da glede tega nekaj stori. Ni hotela več premišljevati, so vpile vse celice njenega telesa, klicale so k dejanju, želele so skreniti z začrtane poti, na kateri je obtičala. Čas za spremembo je napočil zdaj, preden bi okamnela v življenju, ki si ga zase ni želela.
Carlota je zajela kisik v prsni koš in zavzdihnila. Ni ji zadoščalo, zato je še enkrat zajela zrak. Tokrat je bil to eden tistih globokih vzdihov, ko poskušaš celo telo napolniti s kisikom, potrebnim za velike spremembe, vstala je, se odmaknila od njegove toplote in izrekla preproste, majhne besede, ki vedno spremenijo vse: »Pogovoriti se morava.« Kako nekomu povedati, da ne gre za pomanjkanje ljubezni, da ničesar ne dela narobe, da težava ni v njem, temveč v njej. Kako pojasniti, da jo nezadovoljstvo in nesreča po malem uničujeta, da ji vse, kar ji Eduardo lahko ponudi, ni več dovolj. In na koncu vprašati, kako je mogoče, da se ni ničesar zavedal, da ni opazil, da se je Carlota, v katero se je bil zaljubil, razblinila, dokler ni postala zgolj privid. Ni bilo popolnega ali idealnega načina, saj sta se zlomili dve srci, ustavili dve življenji, sanje so se razkadile kot dim, solze so se prelivale v nepretrganem nizu, jok je obtičal v grlu in razmerje se je končalo.
Na poti domov je, kljub razklanemu srcu, kljub temu, da jo je bolelo tam, kjer ni mislila, da jo sploh lahko boli, kljub solzam, ki je niso pustile pri miru, v delu sebe čutila, da se je pravilno odločila, da je ravnala najbolje, kot je znala. Kako bi lahko osrečila Eduarda, če pa se je izgubila sredi poti, če se ni počutila kot ona, če pa je bila nesrečna. Ko je odprla vhodna vrata, jo je Matias pozdravil, kot da bi razumel lastničino razpoloženje. Podrgnil se je ob njene noge, zahteval pozornost in rinil v njeno naročje. Za dobro razpoloženje ni boljšega kot brezpogojna ljubezen tistih, ki nas imajo radi takšne, kot smo.
Čas je tekel na tisti nespremenljivi način, ki je lasten le njemu, brez premirja in brez čakanja na kogar koli. Dnevi so prehajali v noči, te so prinesle miren spanec, tesnoba pa se je razblinila v prepletu časa kot pesek v peščeni uri. Začela je opažati drobne spremembe, majhne preobrazbe ne le pri sebi, ampak predvsem v tem, kako se je počutila v svoji koži. Nočne more so se umaknile v tisti del možganov, kjer kraljuje pozaba. Teža in črnina tesnobnosti sta dvignili krila in odleteli daleč stran. Končno se je zbujala z nasmehom na obrazu, veselje so ji vzbujale najmanjše stvari, ki jih prej ni več opažala. Carloto so poznali po svetlobi njenega nasmeha, po radosti, ki je vela iz njenih por. V zadnjem času je bila ta Carlota skrita, zaklenjena v majhni škatlici, a je na srečo našla ključ in jo osvobodila. Spet se je veselila sončnih zahodov, spet je plesala sama, spet se je počutila lépo in izpolnjeno. Srečo je našla v preizkušanju novih dejavnosti in brezciljnem potepanju. Naučila se je ponovno odkrivati svoj glas, vzljubiti različne odtenke svojega bistva. Naučila se je, da izguba včasih prinese zmago in da je s tem, ko je izgubila Eduarda, ponovno osvojila sebe, se našla. Sprevidela je, da je pomembno to, kar si želi, in ne to, kar se zdi pomembno družbi. Vedno je bila pomembna in bo ona.

More by Maruša Fakin

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito
More in SL

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević