View Colofon
Original text "Kalk" written in NL by Lisa Weeda,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Kalcifikacija

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: kavbojk že dolgo nisem več nosil; nisem imel več lepo urejenih zalizcev ter dobro oblikovanih in ravnih robov na zatilju, ampak neurejene štrene, ki so počasi izginjale pod ovratnikom. Ko sem malo okreval, ponavadi potem, ko je prišla Emma in mi v šali dala jasno vedeti, da sem videti kot klošar in da si res nisem podoben, da sem bil vedno tako ljubek z lepo urejeno frizuro, sem vzel brivnik iz kuhinjskega predala – iz tistega, v katerem sem ga nazadnje pustil pred nekaj meseci, saj je bilo vračanje v kopalnico zame prezapleteno opravilo – in si z njim pobril par milimetrov. In seveda tudi to ni bilo videti ne vem kaj, vendar je bilo boljše kot nič. Bilo je zadovoljivo, tisti neurejeni prameni las. Čutim, kako me zdaj žgečkajo po vratu, pod plastičnim robom cevi, vendar se ne morem premakniti. Lahko si zamislim, da želim dvigniti roko, a da bi to zares storil, se mi zdi nemogoča naloga.

Ampak okej, verjamem, da so moji prijatelji te signale raje spregledali. Po tistih neurejenih valovih na mojem tilniku bi jim lahko bilo jasno: našemu prijatelju se slabša. Večina jih je sprva samo pomislila: verjetno je kriva le ta temna zima – in ja, tista zima je bila res strašno temna. Sonce ni posijalo štiri tedne zapored. Nenehno je deževalo. Počasi sem se, tako kot vsako zimo, vrnil k svojemu mladostniškemu telesu izpred desetih let in začutil, kako me je srkajoča črna luknja z gigantsko vlečno močjo potegnila v že poznano globoko temo. Bolj in bolj sem ostajal doma, pozabil zagrniti zavese, pil premalo vode, se redkeje tuširal, vase zlival vse več kave, da sem se obdržal na nogah, ni mi več uspelo prav ogreti stanovanja, ker bi moral odzračiti radiatorje, vendar nikjer nisem našel tistega neumnega ključka, nisem pa si upal vprašati nobenega prijatelja, ali bi si ga lahko malo izposodil (niti Emme, ker mi je že tako preveč pomagala, se mi je zdelo), zaradi česar sem po hiši capljal zavit v odejo. Zunaj, na ulici, so ljudje hodili naokrog kot zombiji in v tem pogledu sem spadal mednje, le da zame to ni začasno, ampak splošno stanje, v katerem sem se nahajal celo leto – s to zimo kot vrhuncem najnižjih točk. To telo, ki je tukaj kot jokajoča vrbova veja razgrnjeno čez prvih nekaj stopnic stopnišča, viseče na cevi za tuširanje, ki razpotegnjena leži čez prag v kopalnici, s seboj nosim že leta. Šibko je, prazno in utesnjeno zaradi panike, ker ne vem več, kje začeti.

V danem trenutku, ko posodice za kontaktne leče nisem več odvrgel v koš za smeti, ampak kar na kamnita kopalniška tla, se mi je porodila misel, da so moji prijatelji verjetno preprosto sprejeli dejstvo, da sem zdaj le še otopela, upočasnjena različica tipa, s katerim so nekdaj hodili na festivale in zabave, ki jim je manijaško hitro plačeval runde, pripovedoval blazno dobre šale, nosil nore čepice, v lokalih kradel najlepše kozarce in jih nosil domov – mogoče je bilo to, poznali so nekoga, ki ga ni bilo več. Kadar so prišli, je na modernem naslanjaču zdaj sedel prašen, zbledel fant, ter potrto srkal pivo. Brez sranja, brez iger, malo zabave, predvsem veliko nelagodnih tišin in nekaj slabih šal z moje strani, ki so namigovale, da se počutim prazno kot raztrgane dude. Ne glede na to, koliko šal sem povedal, se mi ni zdelo, da bi se komu zdele smešne, preprosto so obvisele nekje na mojem stropu kot stripovski oblački, ki ne morejo nikamor. Ob njihovem nelagodju spričo žalosti in grozečega propada drugega sem odkril, da so moji prijatelji kmalu prenehali postavljati vprašanja. Ali pa so pozabili, ker so mi določili nekakšen status, ki se nato preprosto nikoli več ni spremenil. Moj status je bil sledeč: veliko bolje mu gre kot pred x leti. Ta stavek so drug drugemu ponavljali in ponavljali: »Veliko bolje mu gre kot pred dvema letoma«; »Veliko bolje mu gre kot pred tremi leti« in tako naprej. Če se nivo ne premakne in je bil ta nivo najgloblja temna jama v tvojem življenju, potem je vse samo napredek. Potem vse, kar le malo zdrsne in ne uide povsem izpod nadzora, ne predstavlja nobenega problema.

Ko so za moj rojstni dan vsi prišli na obisk, enkrat proti koncu izpihane dudarske zime, smo se nekaj časa pogovarjali o tabletah z vitaminom D in o tem, kako malo koristi je od teh zadev. Bil sem tiho in razmišljal: vsako jutro si te tablete mečem v usta, že leta bolj iz principa kot za boljše počutje, ampak okej. Emma mi je rekla, da če se ti zdi, da nekaj pomaga, potem moraš to početi kar naprej, naj se zdi še tako neumno. Posvojil bi lahko tudi hrčka, na primer, je nekoč rekla, »ali pa ribo ali psa, potem ne boš sam, potem lahko pazita drug na drugega.« Ona je bila edina, ki je kaj predlagala in postavljala vprašanja. 

»Tudi mi smo včasih utrujeni,« so rekli prijatelji, medtem ko so naredili požirek piva in se trudili, da ne bi kar naprej pogledovali k prašnim policam na mojih knjižnih omarah. Tudi sami so kdaj par večerov zapored kot obrabljena cunja ždeli na kavču in gledali že nešteto epizodo kakšne televizijske serije, so povedali. Včasih so tudi sami naročili hrano kot že neštetokrat ali pa jim je zmanjkalo svežega spodnjega perila. Nato so se zasmejali in eden od njih se je zagledal v del las na mojem tilniku, ki so celo stali pokonci, zahvaljujoč zadnjim zdihljajem out of bed look gela, ki sem ga tisto jutro našel v lepljivem kozarčku nekje pod posteljo. 

»Že že,« sem rekel, »toda vsaj vaša prha še deluje.«

Ko sem to rekel, so vsi le presenečeno strmeli. S plosko roko sem želel udariti po klubski mizici in pljuniti ter zakričati, da tudi sam ne vem, kje naj začnem, pa tega nisem storil. Potem bi mi kdo predlagal strokovno pomoč ali pa psihiatra, za kar res nisem imel volje – to sem že poskusil, toda ženska mi je rekla, naj vsako jutro preden vstanem, poskusim začutiti »kaj hočem«, pa tega nisem začutil prav nobeno jutro, zaradi česar sem se še bolj jezil nase. Tako nisem storil ničesar in kot pretepen pes gledal v kabinet, katerega vrata sem na lastno žalost pustil odprta. Zaradi neštetih praznih škatel iz picerije in zabojev piva, ki so tam stali drug na drugem, sem se nenadoma sam sebi zagnusil, počutil sem se utesnjeno, obhajala me je omotica. Podoben občutek kot zdaj, s to rečjo okoli vratu, čeprav sem mislil, da bo to šlo hitreje, da me bo ta kača takoj pospravila ali pa mi bo vrat kar zlomilo, ampak ne. Mogoče je kriva plastična cev, morda je preveč spolzka.

Emma je, mimogrede, vedela, kaj hočem povedati s to prho. Nekega popoldneva je nenadoma stala pred mojimi vrati in pičila naravnost v kopalnico. Tam je z nastavka izvlekla ročko in si ogledala drobne koščke rumenkastega vodnega kamna, ki so se ugnezdili v mehke gumijaste obročke. Z nohti je odstranjevala vodni kamen z enega obročka za drugim. Ko je končala, je odprla pipo in mi pokazala, da voda spet normalno teče. Videti je bilo tako preprosto, ko je to storila ona.
 

»Ob tem imaš občutek, kot da si res nekaj naredil, podobno kot čiščenje vrat kabine, včasih je lepo, da lahko vidiš skozi,« je rekla z nasmeškom in mi podala prho, da sem si jo lahko še enkrat ogledal. »Vsekakor se lahko nekaj tednov tuširaš tudi brez čiščenja šob. Potem se bosta zamašili luknjica ali dve, več ne. To načeloma sploh ni problem. Še vedno si boš lahko normalno umil lase, namilil pazduhe in po tuširanju še lepo spral steno. To bo pa šlo, kajne? Imaš krpo? Potem lahko to storiva kar zdaj.« Tistega popoldneva sva počistila vso hišo.

Ko so po mojem rojstnem dnevu vsi postali pred mojim vhodom in sem za njimi zaprl vrata, sem naredil to, kar sem počel vedno: pretvarjal sem se, da bom v svoji hiši naredil nekaj zase, nato pa se splazil po tleh dnevne sobe proti okenski polici. Kolikor se je dalo tiho, sem odprl okno in poslušal njihov pogovor na ulici.

»Nimaš kaj, nekateri so takšni, za zmeraj.«

»Saj je njegovo življenje, družba, mi lahko pomagamo le do neke mere.«

»Vsakič, ko se vidimo, sem vesel, da je še živ.«

»Mogoče pa mu tako ustreza! Ste že kdaj pomislili na to? Mogoče si ne želi punce in noče vseh tistih stvari, ki si jih želimo mi, bi bilo to možno? Mislim, tudi mi se zelo trudimo. Mogoče je to, kar počnemo, absurdno.«

»No, ja, seveda. Prav imaš. In saj veste, kako je bilo, včasih je spal v postelji, polni cigaretnih ogorkov, v sobi, polni praznih zabojev piva. To je zdaj že napredek.«

»Če bo naslednjič slabše, bomo pa ukrepali, prav?«

»Dobro, dobro, potem bomo ukrepali. Dogovorjeno.«

Tudi prej so govorili podobne reči, toda po zadnjem rojstnem dnevu, pred nekaj meseci, sem se nenadoma počutil drugače. Počutil sem se kot cucek s ceste, na katerega ljudje gledajo z ljubeznijo, da je le dovolj daleč, nikoli pa se mu povsem ne približajo, ker jih je strah, da jih bo žival grdo ugriznila. S trebuha sem se zvalil na hrbet, nekaj časa gledal proti stropu, vstal in pokukal proti svojim neumitim oknom, na katerih se je v soju uličnih svetilk jasno videla umazanija. Nato sem odšel v kuhinjo in na pultu zagledal prazne škatle kosmičev. Preutrujen sem, da bi žvečil, sem pomislil, res preutrujen. Toda tako res ne morem živeti. 

Odkar je prišla Emma, se tega držim. Vsakič, ko sem očistil vse tiste posamezne luknjice, iz katerih prihaja voda – kar se sliši nekoristno opravilo –  sem se počutil kot tisti večer, ko sva skupaj pospravila celo hišo. Bil sem kot drug človek v drugem telesu. Pripravila me je celo do tega, da sem oblekel kavbojke. Bal sem se, da mi ne bodo več prav, ampak je šlo. Videti je bila  zelo veselo, ko sem noge kot klovn vtaknil v hlačnice, si zapel zadrgo in gumb. »Poglej,« je zadovoljno rekla, »tukaj si.« Prha že nekaj časa pritiska na moje desno lice in od blizu razločno vidim, da se ni zamašila niti ena luknjica.

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda
More in SL

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa