View Colofon
Original text "Kalk" written in NL by Lisa Weeda,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Kalcifikacija

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: kavbojk že dolgo nisem več nosil; nisem imel več lepo urejenih zalizcev ter dobro oblikovanih in ravnih robov na zatilju, ampak neurejene štrene, ki so počasi izginjale pod ovratnikom. Ko sem malo okreval, ponavadi potem, ko je prišla Emma in mi v šali dala jasno vedeti, da sem videti kot klošar in da si res nisem podoben, da sem bil vedno tako ljubek z lepo urejeno frizuro, sem vzel brivnik iz kuhinjskega predala – iz tistega, v katerem sem ga nazadnje pustil pred nekaj meseci, saj je bilo vračanje v kopalnico zame prezapleteno opravilo – in si z njim pobril par milimetrov. In seveda tudi to ni bilo videti ne vem kaj, vendar je bilo boljše kot nič. Bilo je zadovoljivo, tisti neurejeni prameni las. Čutim, kako me zdaj žgečkajo po vratu, pod plastičnim robom cevi, vendar se ne morem premakniti. Lahko si zamislim, da želim dvigniti roko, a da bi to zares storil, se mi zdi nemogoča naloga.

Ampak okej, verjamem, da so moji prijatelji te signale raje spregledali. Po tistih neurejenih valovih na mojem tilniku bi jim lahko bilo jasno: našemu prijatelju se slabša. Večina jih je sprva samo pomislila: verjetno je kriva le ta temna zima – in ja, tista zima je bila res strašno temna. Sonce ni posijalo štiri tedne zapored. Nenehno je deževalo. Počasi sem se, tako kot vsako zimo, vrnil k svojemu mladostniškemu telesu izpred desetih let in začutil, kako me je srkajoča črna luknja z gigantsko vlečno močjo potegnila v že poznano globoko temo. Bolj in bolj sem ostajal doma, pozabil zagrniti zavese, pil premalo vode, se redkeje tuširal, vase zlival vse več kave, da sem se obdržal na nogah, ni mi več uspelo prav ogreti stanovanja, ker bi moral odzračiti radiatorje, vendar nikjer nisem našel tistega neumnega ključka, nisem pa si upal vprašati nobenega prijatelja, ali bi si ga lahko malo izposodil (niti Emme, ker mi je že tako preveč pomagala, se mi je zdelo), zaradi česar sem po hiši capljal zavit v odejo. Zunaj, na ulici, so ljudje hodili naokrog kot zombiji in v tem pogledu sem spadal mednje, le da zame to ni začasno, ampak splošno stanje, v katerem sem se nahajal celo leto – s to zimo kot vrhuncem najnižjih točk. To telo, ki je tukaj kot jokajoča vrbova veja razgrnjeno čez prvih nekaj stopnic stopnišča, viseče na cevi za tuširanje, ki razpotegnjena leži čez prag v kopalnici, s seboj nosim že leta. Šibko je, prazno in utesnjeno zaradi panike, ker ne vem več, kje začeti.

V danem trenutku, ko posodice za kontaktne leče nisem več odvrgel v koš za smeti, ampak kar na kamnita kopalniška tla, se mi je porodila misel, da so moji prijatelji verjetno preprosto sprejeli dejstvo, da sem zdaj le še otopela, upočasnjena različica tipa, s katerim so nekdaj hodili na festivale in zabave, ki jim je manijaško hitro plačeval runde, pripovedoval blazno dobre šale, nosil nore čepice, v lokalih kradel najlepše kozarce in jih nosil domov – mogoče je bilo to, poznali so nekoga, ki ga ni bilo več. Kadar so prišli, je na modernem naslanjaču zdaj sedel prašen, zbledel fant, ter potrto srkal pivo. Brez sranja, brez iger, malo zabave, predvsem veliko nelagodnih tišin in nekaj slabih šal z moje strani, ki so namigovale, da se počutim prazno kot raztrgane dude. Ne glede na to, koliko šal sem povedal, se mi ni zdelo, da bi se komu zdele smešne, preprosto so obvisele nekje na mojem stropu kot stripovski oblački, ki ne morejo nikamor. Ob njihovem nelagodju spričo žalosti in grozečega propada drugega sem odkril, da so moji prijatelji kmalu prenehali postavljati vprašanja. Ali pa so pozabili, ker so mi določili nekakšen status, ki se nato preprosto nikoli več ni spremenil. Moj status je bil sledeč: veliko bolje mu gre kot pred x leti. Ta stavek so drug drugemu ponavljali in ponavljali: »Veliko bolje mu gre kot pred dvema letoma«; »Veliko bolje mu gre kot pred tremi leti« in tako naprej. Če se nivo ne premakne in je bil ta nivo najgloblja temna jama v tvojem življenju, potem je vse samo napredek. Potem vse, kar le malo zdrsne in ne uide povsem izpod nadzora, ne predstavlja nobenega problema.

Ko so za moj rojstni dan vsi prišli na obisk, enkrat proti koncu izpihane dudarske zime, smo se nekaj časa pogovarjali o tabletah z vitaminom D in o tem, kako malo koristi je od teh zadev. Bil sem tiho in razmišljal: vsako jutro si te tablete mečem v usta, že leta bolj iz principa kot za boljše počutje, ampak okej. Emma mi je rekla, da če se ti zdi, da nekaj pomaga, potem moraš to početi kar naprej, naj se zdi še tako neumno. Posvojil bi lahko tudi hrčka, na primer, je nekoč rekla, »ali pa ribo ali psa, potem ne boš sam, potem lahko pazita drug na drugega.« Ona je bila edina, ki je kaj predlagala in postavljala vprašanja. 

»Tudi mi smo včasih utrujeni,« so rekli prijatelji, medtem ko so naredili požirek piva in se trudili, da ne bi kar naprej pogledovali k prašnim policam na mojih knjižnih omarah. Tudi sami so kdaj par večerov zapored kot obrabljena cunja ždeli na kavču in gledali že nešteto epizodo kakšne televizijske serije, so povedali. Včasih so tudi sami naročili hrano kot že neštetokrat ali pa jim je zmanjkalo svežega spodnjega perila. Nato so se zasmejali in eden od njih se je zagledal v del las na mojem tilniku, ki so celo stali pokonci, zahvaljujoč zadnjim zdihljajem out of bed look gela, ki sem ga tisto jutro našel v lepljivem kozarčku nekje pod posteljo. 

»Že že,« sem rekel, »toda vsaj vaša prha še deluje.«

Ko sem to rekel, so vsi le presenečeno strmeli. S plosko roko sem želel udariti po klubski mizici in pljuniti ter zakričati, da tudi sam ne vem, kje naj začnem, pa tega nisem storil. Potem bi mi kdo predlagal strokovno pomoč ali pa psihiatra, za kar res nisem imel volje – to sem že poskusil, toda ženska mi je rekla, naj vsako jutro preden vstanem, poskusim začutiti »kaj hočem«, pa tega nisem začutil prav nobeno jutro, zaradi česar sem se še bolj jezil nase. Tako nisem storil ničesar in kot pretepen pes gledal v kabinet, katerega vrata sem na lastno žalost pustil odprta. Zaradi neštetih praznih škatel iz picerije in zabojev piva, ki so tam stali drug na drugem, sem se nenadoma sam sebi zagnusil, počutil sem se utesnjeno, obhajala me je omotica. Podoben občutek kot zdaj, s to rečjo okoli vratu, čeprav sem mislil, da bo to šlo hitreje, da me bo ta kača takoj pospravila ali pa mi bo vrat kar zlomilo, ampak ne. Mogoče je kriva plastična cev, morda je preveč spolzka.

Emma je, mimogrede, vedela, kaj hočem povedati s to prho. Nekega popoldneva je nenadoma stala pred mojimi vrati in pičila naravnost v kopalnico. Tam je z nastavka izvlekla ročko in si ogledala drobne koščke rumenkastega vodnega kamna, ki so se ugnezdili v mehke gumijaste obročke. Z nohti je odstranjevala vodni kamen z enega obročka za drugim. Ko je končala, je odprla pipo in mi pokazala, da voda spet normalno teče. Videti je bilo tako preprosto, ko je to storila ona.
 

»Ob tem imaš občutek, kot da si res nekaj naredil, podobno kot čiščenje vrat kabine, včasih je lepo, da lahko vidiš skozi,« je rekla z nasmeškom in mi podala prho, da sem si jo lahko še enkrat ogledal. »Vsekakor se lahko nekaj tednov tuširaš tudi brez čiščenja šob. Potem se bosta zamašili luknjica ali dve, več ne. To načeloma sploh ni problem. Še vedno si boš lahko normalno umil lase, namilil pazduhe in po tuširanju še lepo spral steno. To bo pa šlo, kajne? Imaš krpo? Potem lahko to storiva kar zdaj.« Tistega popoldneva sva počistila vso hišo.

Ko so po mojem rojstnem dnevu vsi postali pred mojim vhodom in sem za njimi zaprl vrata, sem naredil to, kar sem počel vedno: pretvarjal sem se, da bom v svoji hiši naredil nekaj zase, nato pa se splazil po tleh dnevne sobe proti okenski polici. Kolikor se je dalo tiho, sem odprl okno in poslušal njihov pogovor na ulici.

»Nimaš kaj, nekateri so takšni, za zmeraj.«

»Saj je njegovo življenje, družba, mi lahko pomagamo le do neke mere.«

»Vsakič, ko se vidimo, sem vesel, da je še živ.«

»Mogoče pa mu tako ustreza! Ste že kdaj pomislili na to? Mogoče si ne želi punce in noče vseh tistih stvari, ki si jih želimo mi, bi bilo to možno? Mislim, tudi mi se zelo trudimo. Mogoče je to, kar počnemo, absurdno.«

»No, ja, seveda. Prav imaš. In saj veste, kako je bilo, včasih je spal v postelji, polni cigaretnih ogorkov, v sobi, polni praznih zabojev piva. To je zdaj že napredek.«

»Če bo naslednjič slabše, bomo pa ukrepali, prav?«

»Dobro, dobro, potem bomo ukrepali. Dogovorjeno.«

Tudi prej so govorili podobne reči, toda po zadnjem rojstnem dnevu, pred nekaj meseci, sem se nenadoma počutil drugače. Počutil sem se kot cucek s ceste, na katerega ljudje gledajo z ljubeznijo, da je le dovolj daleč, nikoli pa se mu povsem ne približajo, ker jih je strah, da jih bo žival grdo ugriznila. S trebuha sem se zvalil na hrbet, nekaj časa gledal proti stropu, vstal in pokukal proti svojim neumitim oknom, na katerih se je v soju uličnih svetilk jasno videla umazanija. Nato sem odšel v kuhinjo in na pultu zagledal prazne škatle kosmičev. Preutrujen sem, da bi žvečil, sem pomislil, res preutrujen. Toda tako res ne morem živeti. 

Odkar je prišla Emma, se tega držim. Vsakič, ko sem očistil vse tiste posamezne luknjice, iz katerih prihaja voda – kar se sliši nekoristno opravilo –  sem se počutil kot tisti večer, ko sva skupaj pospravila celo hišo. Bil sem kot drug človek v drugem telesu. Pripravila me je celo do tega, da sem oblekel kavbojke. Bal sem se, da mi ne bodo več prav, ampak je šlo. Videti je bila  zelo veselo, ko sem noge kot klovn vtaknil v hlačnice, si zapel zadrgo in gumb. »Poglej,« je zadovoljno rekla, »tukaj si.« Prha že nekaj časa pritiska na moje desno lice in od blizu razločno vidim, da se ni zamašila niti ena luknjica.

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker
More in SL

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano