View Colofon
Original text "Platvis" written in NL by Nikki Dekker,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Mateja Seliškar

Published in edition #2 2019-2023

Bokoplavutarica

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih. 
V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila.
»72 sekund!« ne bo nihče zavpil.
To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi. 

Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami prstov sledim grobim spojem ploščic.
Kdaj sem to ugotovila? Vedno sem vedela in še vedno ne vem. V mojem spominu se vse dogaja hkrati. Sebe vidim kot zbirko polaroidov drugega ob drugem na hladilniku. Sekunde ob pritisku sprožilca obudijo celotno zgodbo v nekaj slikah: tam sedi v mojem naročju, tam hodim po hodniku, tam stojim na robu plesišča, ko mi bivša sošolka pove, da je lezbijka, in jaz rečem: »Mislim, da sem tudi jaz malo.«
Vedno sem bila dobra v zadrževanju sape.

Zadnja vrata so odprta in vsake toliko zapiha rahel vetrič. Sedim na sila modernem pisarniškem stolu, ki ga je nedolgo tega kupil moj oče, za sila modernim računalnikom, ki ga imamo že eno leto: majhna bela kroglica z držalom in velikim zaslonom na njem. Pisalna miza je tako široka, da imam lahko na njeni površini noge udobno prekrižane. Prazna je, na njej je le škatlica vžigalic. Moja meča, spolzka od znoja, počasi drsijo drugo ob drugem. 
Piše se leto 2003.
»Non c'è, non c'è vita per me.«
Eno za drugo prižigam vžigalice, gledam, kako se vsak plamenček priplazi do konic mojih prstov, nato pa ga upihnem.
Čakam na rešitev problema, za katerega sploh nisem vedela, da ga imam.
»Senza risposte ai miei perché adesso cosa mi resta di te.«
Nimam jih še niti 15 in že čutim nostalgijo, poslušam pesem, ki je ne razumem, in se vidim kot otroka na zadnjem sedežu volkswagna: glavo imam naslonjeno na okno, ulične svetilke po zraku rišejo črte. Bobni in vokali v ozadju so nadvse prepričani vase.
Tako preživljam poletje: predvajam očetove zgoščenke in igram brezplačno spletno igro, kjer moram razstreliti barvne kroglice z udarci drugih kroglic iste barve. To ni igra, v kateri lahko zmagaš ali izgubiš. Enostavno se samo nadaljuje. Vsaka eksplozija mi da nov zagon. Še enkrat ustrelim. Mrmram skupaj s pesmijo. Sežem po novi vžigalici. Odprem okno z MSN-jem, kjer se pojavijo imena mojih prijateljev, obdana z emotikoni vrtnic in mavric, ki nato izginejo. Non c'e non c'e. Jitske je online. Jitske je offline. Thijmen je online. Anne je online.
»Si se zalizala z Lisanne? Resno?«
»Ne,« vtipkam.
»Ona pravi, da si se.«

&

V nekaj minutah lahko bokoplavutarica natančno posnema barvo okolice. Njeni očesi na zgornji strani ploskega trupa na pecljih opazujeta okolico, možgani pa vmes pošiljajo signale barvnim celicam v telesu, ki se na podlagi teh informacij napolnijo s pigmentom ali pa ga opustijo. Dokler ne plava, je bokoplavutarico s prostim očesom skoraj nemogoče videti, kako leži na morskem dnu. Vidiš jo lahko šele, ko se začne premikati.

Izberemo si družino, zgradimo hišo in najstarejši sestri na vrtu postavimo bazen. Ko zdrsne v vodo in se njene prsi barbike v majcenem bikiniju dotaknejo vode in prsno zaplava, ustavimo igro in stopnice potegnemo iz bazena. Gledam lutko, kako z rokami maha po zraku, velike klicaje nad njeno glavo, besna je, prestrašena, nato končno obmolkne.
The Sims je kratica za The Simulated. Izumetničeni, umetni ljudje. Niso resnični. Vsa generacija je odraščala ob mučenju in ubijanju alter egov. Ljudje na forumih razpravljajo o najbolj domislenih in široko uporabljenih metodah. Iščemo prepire, zažgemo hišo, posvojimo triindvajset psov in očeta zapremo v spalnico, vse to kot neke vrste vaja za odraslost. Ta namreč prihaja. Postajamo ljudje. Ali pa se v vsakem primeru zelo prepričljivo pretvarjamo. 

&

Zmečkan list papirja na predpražniku: nismo več prijatelji. Dekleta se med seboj pogovarjajo o tem, kaj so rekla druga dekleta. Že v osnovni šoli smo hodili od hiše do hiše, na avtobusu pošiljali sporočilca, v katerih je pisalo, kdo se komu zdi neumen. Včasih sporočila samo posreduješ, včasih te lažne besede zapišeš sam. Prijateljstvo je verižica, ki jo lahko kdaj zjutraj nadeneš, drugič pa pustiš v omari. 
Anne pravi: »Vprašala sem jo, koliko ljudi je zalizala, in je rekla, da tri: Jordyja, Basa in tebe.«
Ali pa bo to prišlo pozneje. Morda samo sedim za računalnikom, iz zvočnikov medla glasba iz The Sims, kakršno slišiš v dvigalih. Opremim hišo za Tonija, ki nosi zlato verižico in je sramežljiv. V njegovo kuhinjo postavim fliper.
Domov pride moj brat. Njegova nogometna torba ima vonj po pohojenih travnih bilkah, najstniškem deodorantu in starem znoju. Odloži jo zraven mene.
»Fantje iz ekipe pravijo, da si lezbijka.«
Namrščim se.
»Kakšna neumnost pa je to,« rečem.

Bokoplavutarica se izleže kot vsaka druga riba: ovalno telo z dvema plavutma in repom, usta na sprednji strani glave, na obeh straneh po eno oko. Ko doseže puberteto, oči spremenijo položaj. Medtem ko se kosti premikajo, da bi celotno telo naredile bolj ploščato, se levo oko prestavi na desno stran. Čez nekaj dni se njena koža razbarva: spodnja stran telesa je bela, zgornja peščena, zrnata, da se popolnoma zlije z okolico. Leži na dnu morja, neprepoznavna v pesku. Njeni očesi sta črna kamna, ki zdaj vidita vse popolnoma drugače.

&

Vžigalice postavim v vrsto, izmenično po eno s črno in eno s posivelo konico. S stopali mencam po mizi, s prsti tapkam po lesu, da mi ni treba tipkati po tipkovnici.
»Kaj bi takrat morala storiti?«
Lahko bi se namrščila. Uveljavila pravico do zasebnosti. Lahko bi si izmislila koga drugega. Lahko bi zaprla klepet in rekla, da se je prekinila internetna povezava. Lahko bi vstopili tvoji starši. Lahko bi naredila domačo nalogo. Enostavno ne bi odgovorila. Lahko bi rekla »dva«. Temu delu sebe bi lahko povzročila bolečino, ga utišala, s silo bi lahko zapečatila svoja usta. S pestjo. Ne, bi lahko rekla, to se v resnici sploh ne dogaja. Ne, bi lahko rekla sama sebi, ne obstajaš. Lahko bi stisnila čeljust in lahko bi se nasmehnila.

&

BBC je v morskem akvariju postavil majhno dnevno sobo: črno-bele talne ploščice, črtaste tapete in pikast oblazinjen ležalnik. Za sipo pravi izziv: mojstrica v kamuflaži ne spremeni samo barve, ampak tudi strukturo. Razširi svoje izbokline in lovke, ko to zahteva okolica, lahko spominja na kup morskih alg, kos korale, peščeno dno ali skalo z morskimi vetrnicami.
Sipa leže na tla, se obarva črno-belo in preizkusi različne vzorce: zebrasta preproga ali bel pravokotnik na hrbtu. Nadaljuje z iskanjem in vidi, da se najlaže zlije z ležalnikom. Njen vrhnji del se spremeni v cvetlični vzorec.
Ta vaja ni nedolžna. Sipa se zlije z okolico, da lahko bolj učinkovito napade svoj plen. Nevidno drsi po morskem dnu in piha po pesku. Tako ujame majhne živalice, ki se prestrašijo nastalih premikov peščenih zrnc in nato izginejo v njenih kljunastih ustih.

&

Ko stopam skozi avlo s polnim modrim Kipling nahrbtnikom čez ramo, drug za drugim prihajajo do mene: ali je res, če sem zares, da so slišali, ali pa sem morda – in vse prekinem. Povem jim, kaj se je zgodilo: kako me je začela poljubljati, kar naenkrat, in da me je celo skušala zadovoljiti s prsti, čeprav tega nisem hotela. Da tega nisem nikomur povedala, ker nisem želela, da bi jo zafrkavali, ampak da moram zdaj res postaviti mejo. Edina lezba na šoli je bila ona. Nikoli nisem prosila, da se kaj zgodi med nama.  
Ne gre za to, da sem priljubljena, imam pa vseeno več prijateljev kot Lisanne in pred začetkom glavnega odmora že vsi poznajo zgodbo. Iz avtomata vzamem KitKat Chunky, vržem svoje sendviče v smetnjak in ponovim celotno zgodbo. Dokler moje občinstvo posluša z zanimanjem, nadaljujem z monologom.
»Nič grdega ne mislim,« rečem. »Po mojem ni nič narobe, če si lezbijka, in nič nimam proti, da me je hotela zapecati. Ampak to, da potem okrog trobi svojo zgodbo, kot da bi bilo vzajemno, pa enostavno ni res.«

&

Sramota je večja in zahrbtnejša, kot sem si predstavljala. Ne izraža se v pobešenih pogledih in rdečih licih ali jecljanju, temveč v nepremišljenih izjavah – »Žal mi je, če imaš občutek, da« – ter v mreži zgodb, ki jih drži skupaj. Sram me je tega, kar se je zgodilo z Lisanne, in sram me je tega, kar sem storila Lisanne, in sram me je, da mi je to dopustila, in sram me je tega, kar sem postala ter kar sem naredila iz Lisanne.
Pol leta pozneje pride v šolo z obliži na zapestjih. Šepetanje, šumenje dežnih plaščev okrog vratov, ki se naglo obračajo, nato pa smeh, ko jo nekdo ustavi na hodniku, potegne stran obliž in vsi vidijo, da tam ni ničesar. Hladna bela koža.
In da se še vedno spomnim, kako mehka je bila ob mojem trebuhu.

&

Vsak spomin se odvija v avli moje srednješolske stavbe, ki je danes ni več. Sanjam o tisti avli. Zelenorumene ploščice na stenah. Ni mi treba opravljati izpitov, ni gradiva, ki bi ga morala obvladati. Ne sodim sem. Zakaj sem torej tukaj? Gledam urnik in ne vem, kam naj grem. Avla je kamnita, vsak zvok pusti odmev. Ploščice, obešalniki, točka, kjer se združijo štirje hodniki, tako da lahko iz vseh štirih smeri pride kakšen gledalec, nekdo, ki me mimogrede pogleda in reče: ona je bila prva punca, ki si jo zalizala, in ti si nato iz nje naredila lažnivko. 
Zazrem se nazaj v času in vidim, kako se razkropim v majhne kapljice. Dvignejo se in se začnejo vrtinčiti druga okrog druge, jaz pa se premikam po spominu, po zelenem linoleju na tleh telovadnice, na katerem so narisani vzorci igrišč za nogomet, košarko, odbojko, badminton in hokej, toda nekatere črte, znotraj katerih morajo otroci padati, ostajajo nevidne, čutim pekoče odrgnine, ki jih staknemo ob igri med dvema ognjema, in se začnem vrteti tako močno, da se namagnetim, tako kot Zemlja, nase vlečem vso zgodovino, svet pa jo vleče nazaj, to nima zveze s tabo, to je zunaj tebe, ampak vse to bo izginilo v mojih ustih, ki vedno znova izgovarjajo isto poved: »Po mojem ni nič narobe, če si lezbijka«, dvignem roke in razdvojim morje in pogledam: tam leži bokoplavutarica, ki hlasta za zrakom.

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda
More in SL

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović