Dan se je začel prej, kot bi si mislila.
      Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preveč segreje, brez omejitev skoraj doseže vrelišče in ustvari notranji pritisk, ki lahko povzroči eksplozijo.
      Drugi razlog pa je, da sem, potem ko sem prebrala študijo Inhibicija, simptom in tesnoba, opazila, da imam obsesivno-kompulzivno motnjo, kar bi rada premagala z vsakodnevnimi malenkostmi. Na primer z budilko, ki je ne nastavim na običajno uro, ampak z nekaj minutami zamika na 5.56, kar pomeni štiri minute sanjanja več, ker iz postelje vstajam ob šestih.
      Toda stvari se niso tako odvile, ob 4.35 sem budna strmela v strop. Zaman sem poskušala zaspati nazaj. Nisem si drznila pogledati na uro, upala sem, da je bolj pozno in da sem bila deležna dovolj spanca, da bom tekom dneva produktivna in polna energije. Ker trepalnice svetlobe niso hotele pokukati skozi šive zaves, sem vzela stvari v svoje roke, vstala in se sprijaznila z nespečnostjo, s prezgodnjim začetkom dneva in z utrujenostjo zaradi krajšega spanca.
      Saj ni tako hudo, si rečem. Saj je samo eden izmed mnogih drugih dogodkov zadnjih mesecev, ki ne gre po načrtu. Ne prižgem luči, čutim, da še ni napočil trenutek, da stopim v stik z elektriko ali s katerimkoli drugim fizičnim pojavom. Po turško sedim na blazini v svojem običajnem položaju za meditacijo. Nekaj mi preprečuje, da bi prižgala posnetek z gurujevim glasom, v globoki tišini čakam mir, ki zavlada, še preden se zasliši trušč ulic, smetarskih kamionov in avtomobilskih hup. Prvi budni človek sem, medtem ko so vsi drugi še nezavestni.
      V nekem nedoločenem prostoru, ne v mislih, pa tudi ne v materialnem svetu, ampak v vicah vidnosti, se mi brez zavestnega truda prikaže podoba lika, ki spominja name. Silhueta gre mimo kontrole potnih listov, s tekočega traku pobere svojo prtljago, se vkrca na vlak, ki letališče povezuje z mestnim središčem in opazuje ljudi, zatopljene v račune na telefonu, berače, ki se vanje zaletavajo, kavo v plastičnih lončkih brez pokrovčkov, ki se poliva prek roba. Gneča je; to je vsakdanji svet, proč od džungle, laoških plemen, gostišč za svetovne popotnike, tehno zabav na plaži, krožnikov iz listov bananovca, Iacobovega telesa, občutka popolne svobode, ko se pelješ na motorju po dolinah in serpentinah.
      V vrnitvi s trimesečnega potovanja v izčrpani svet normalnosti je vendarle nekaj utehe. Iacob si je rezerviral letalsko karto. Noči v kolibi in jutra, ožarjena z močno osvetljeno pokrajino, ki se skozi okno z bambusovim okvirjem, velikim kot naslonjalo stola, vsakič zdi nepričakovano prostrana. Ta nepovrnljiva jutra se nadaljujejo na petindvajsetih kvadratnih metrih moje garsonjere. Doživela bova druge izkušnje, bolj zasidrane v tem, čemur pravimo resnični svet. Iacob me vpraša, če mu bom kuhala. Medtem ko oklevam z odgovorom, se video klic prekine. Upam, da ni opazil mojega prefinjenega izmikanja. Sprašujem se, kako bo, ko bova skupaj pripravljala kari v en kvadratni meter veliki kuhinji. Kako bova skupaj kupovala riž in vegeto ter stala v zadušljivi vrsti v hipermarketu s pisanimi reklamami. Kako bova ves čas skupaj, cel teden, kako bova svoji telesi tako preučila, da se nama bo zdelo, da se zlivava drug v drugega.
      Božično večerjo sva zaužila ob cesti v mraku, ker je električna napeljava v tem delu severne Tajske slaba. Jedla sva pad thai z rakci naravnost iz vrečke na kamniti ograji, v prahu, ki se je dvigal s tal. Naslednji dan se je vračal v mrzli in vlažni Berlin. Zjutraj me je zbudil, stisnil v objem in medtem ko sem ugnezdena v njegovem naročju neutolažljivo hlipala, me je gledal z jasnim pogledom, polnim upanja. Iacob je hitro spakiral svoje stvari, ne da bi se izgubil v neredu polmraka, zobnih ščetk, čepic, računov in škornjev. V trenutku, ko si je privezal nahrbtnik okrog pasu, se je zaslišala plastična sponka, katere odmev se je razlegal po kolibi, ki jo je ob zapiranju vrat nasmejan zapuščal.
      Vlak je prispel na Severno postajo. Množica se je gnetla proti tekočim stopnicam, kaotična reka ljudi se je postrojila v eno samo vzpenjajočo se vrsto. Vonj po miših iz pariškega metroja metroja se vrne, kakor da v treh mesecih potovanja nikoli ne bi izginil. Ponovno se naravno vrne nesreča neizprosnega mesta s preveč izkoriščenimi viri in drobtinicami celote, tako kot prerivanje, sobivanje živcev in občutek urbanega obupa. V Parizu je bilo življenje arhivirano v kulturnem spominu. Narava obstaja v mislih, v slikah. Življenja ne živiš v lastnem telesu, ampak v ideji o kosilu s školjkami in šampanjcem, v ideji bež sandalov z zakovicami, brez katerih bele hlače na zvonec ne bi imele smisla. Če telesu, ugodju, čustvom in občutkom odvzameš svobodo pokrajine med nebom in zemljo, ti brez modnih dodatkov ne odkrijejo svojega pomena. V Parizu se še nebo zdi kot naslikano.
      Bližajoči se Iacobov prihod bo morda s seboj prinesel nebesni svod v svoji naravni obliki, kakršnega sva odkrila pred nekaj meseci. Njegov obisk sovpada z razstavo erotičnih risb, na katero so me sprejeli. Občutek ustvarjalnega navdiha začne na koncu vodeneti. Razstavila bom risbo, ki jo je večina galerij zavrnila. Njen naslov je We don't talk about it anymore in upodablja golo dekle z rdečo majico. Vrnitev v resnično življenje ni tako strašna, toda po drugi strani utegne zaradi niza polnih, sočnih dogodkov, za katere imam na voljo malo časa, kmalu postati preveč kompleksna. Zaradi razstave, Iacoba, zgodnje pomladi in rezidence v Švici mi naslednjih nekaj tednov ne bo dovolj, da se privadim. 
      Trudim se, da življenju ne bi pustila teči tako hitro, da ne bi mogla vsake toliko časa narediti sinteze. Sicer je tok dogodkov preveč vrtoglav in tvegam neke vrste avtizem.
*
      Vsi načrti se drug za drugim rušijo. Cel svet ugaša. Javne galerije se zapirajo, letala poredko letijo, letalske družbe razglašajo bankrot; vrnitev v resnični svet, na katerega sem računala na vlaku z letališča, se je sesula. Virus, ki se konča na vid, potuje od vzhoda proti zahodu in svojo pravo podobo kaže na kamboški plaži, kjer zagledam prve popotnike in natakarje z obrazi, napol pokritimi z maskami za enkratno uporabo. Nevarnost okužbe je zdaj vseprisotna in obstajajo kraji, kjer trupla žrtev odpovedi pljuč nimajo prostora za pokop, zato jih shranjujejo skupaj v ogromnih hladilnicah. Da bi zajezili širjenje epidemije, so ulice obstale, nič več se ne sliši avtomobilskih motorjev, odhode od doma narekuje strog protokol. To na mesto učinkuje fantastično, čeprav je vzrok katastrofalen. V urbani tkanini se razteza redek mir, čas za umik in premislek. V svetlobi zredčenega marčevskega ter kasneje aprilskega in majskega sonca mame igrajo nogomet s svojimi otroki, starejši na klopeh vdihujejo svež zrak, na površje prihaja melanholično človeštvo. Dnevni sprehod traja samo eno uro, zato ga poskušam čim bolj užiti. Mesto odkrivam na novo, brez vsakodnevnega nemira, ki ga ponavadi skriva.
      Nasprotno pa lahko bivanje na nekaj kvadratnih metrih, omejenih s štirimi stenami, med katerimi se brez jasnih oblik dnevi začnejo ponavljati, postane moreče. Sklenem, da bom vsakdanjik natančno načrtovala. Sprejmem, da Iacob ne more priti, da moja risba ne bo razstavljena, da je rezidenca v Švici negotova, da sledi dolgo obdobje molka in prihodnost, ki jo moram znova načrtovati od začetka.
      Jutra se začnejo zgodaj, pred sončnim vzhodom. Sledim trenutnemu vzgibu, da bi zapovedani molk spremenila v namernega in poglobljenega. Zaprem oči, usedem se po turško, dvignem dlani proti nebu in pustim prodreti popolni črnini v svoje misli. Nato začnem z mantro vodene meditacije. Od čiščenja misli preidem k čiščenju telesa in nadaljujem s strogim programom kardio vadbe, vaj z lastno težo in joge. Rutina, pri kateri se zavem vsake do tedaj neodkrite mišice, občutka in prizadevanja, traja skoraj tri ure. Zavem se srca, ramen, konic prstov, kolenskih pogačic, dihanja skozi nos, središča trebuha. Prečiščevanju sledi obnavljanje intelekta in analiza izvorov, začnem z odkritjem demokracije v antični Grčiji, nadaljujem s francosko revolucijo, zgodovino zahodnega literarnega kanona, hamletskim samozavedanjem in vojaškimi strategijami druge svetovne vojne, vse do nenavadnih okoliščin, ki so me privedle na ta svet pred skoraj štiridesetimi leti.
      Na Iacobov rojstni dan skupaj gola preživiva nekaj ur na telefonu. Štiri dni kasneje je moj rojstni dan. Prebudim se odločena, da ga bom preživela karseda običajno, ne da bi zanemarila strogo rutino. Če si dovolim nekaj sekund oklevanja brez strogih navodil, se začnem bati katastrofe, dolgega, črnega in lepljivega dogodka, ko se ne bi mogla dvigniti iz postelje, ker za to ne bi imela nobenega razloga. In prav to se zgodi. Zjutraj se prižge ekran s sporočili neznancev, ki vedo, da imam rojstni dan, ker jih je na to spomnil virtualni svet. Po kosilu se začnem spraševati, ali Iacob nemara načrtuje poseben klic, na katerega se je treba pripraviti in morda zato ni nobenega glasu od njega. Preostanek dneva preživim s telefonom v roki in postajam vedno bolj razdražljiva. Ekran se ne zmeni zame, prevečkrat me muči s skušnjavo, da bi na telefonsko tajnico posnela sporočilo z zahvalo brez trohice iskrene hvaležnosti. Ura je štiri, osem, čez polnoč in na koncu zaspim z grenkim priokusom, ne da bi šla od doma, ne da bi proslavila s kozarcem vina, ne da bi videla eno samo resnično osebo ali sončni žarek, nemirna, ker se med štirimi stenami pojavlja vse večja praznina.
      Drugi dan pri prvi jutranji svetlobi opazim, da se je zlomilo steblo edinega živega bitja, ki mi je v oporo, juke z imenom Gigi. Slaba znamenja se nadaljujejo. Ganešev kipec ima odlomljeno uho, najljubša kavna skodelica mi spolzi med prsti. Teh nekaj reči, katerih se lahko oprimem, se razsuje na prvi dan, ko zakorakam v novo desetletje svojega življenja in čutim, da ni več kaj storiti, vrnem se k mehkobi odeje in se umaknem v polzavest, ki dolgo traja.
*
      Od omenjenega dogodka je minilo nekaj tednov, medtem sem s sekundnim lepilom kipcu prilepila uho, Gigijevo steblo pa sem zlepila z obližem, cimetovim prahom in zobotrebcem. So stvari, ki me zrcalijo. Njihovo popravilo je moje popravilo. Vsakodnevna rutina postaja strožja in pandemija se nadaljuje. Da bi preživela, se oklepam budilke in kardio vadbe do tega jutra, ko se ne prebudim ob 5.56, kot sem načrtovala, ampak okoli štirih. Rada bi se fizično izčrpala. Prižgem posnetek z intenzivnejšo vadbo. Nočem več razmišljati, možgansko aktivnost bi rada zmanjšala le na znoj, le na telo.
      Na koncu, ob sproščanju mišic, inštruktorica med drugim pove, da je edina stalna stvar sprememba.