View Colofon

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Predgovor

      Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čeprav je pisala samo kratke zgodbe.
      Vendar to ni držalo; ni bila prestara za pisanje, temveč je čutila, da njena nova dela ne bodo dosegla ravni njenih prvih zgodb, zbranih v premnogih antologijah. Frances ni bila ena tistih umetnic, ki v zrelih letih premišljujejo o preteklosti in z nekaj sramu vrednotijo svoja prva besedila kot »mladostna«. Frances ni napisala mladostnih del, le Dela, Zbrana dela Frances Donnell, in ni se imela česa sramovati. Pisala je s ponosom, ki je puhtel iz besedila, njen glas se je dvigal nad znake na papirju in bralca neposredno nagovarjal. Zdelo se je, da sovraži in pomiluje obenem vsakega izmed svojih junakov. Malokateri avtor je tako povezan s pisanjem, kot je bila ona: “pisanje je nekaj preroškega in nisem jaz tista, ki bom zanikala našo dolžnost,” je izjavila. A ko je prišla v tujino in se nastanila v kamniti hiški v madridskem hribovju, je postala preprosta babica, ki bi jo zlahka imeli za turistko.
      Najprej sem se odločila, da ji bom spremenila ime. Ji dala vzdevek. Morda Frančiška. A  »Frances« je zvenelo veliko lepše: mehko ime se bo bralcu, ki ga bo zanimalo njeno fascinantno življenje, obdržalo na ustnicah in v spominu. Čeprav je nisem mogla vprašati, vem, da bi ji bil psevdonim všeč, saj je bila, čeprav je pisala prozo, gospa, ki se je dobro zavedala zvočnosti besed. Ko bi jo le lahko šla pričakat na letališče, s kartonom, na katerem bi bilo natisnjeno njeno ime, s svojim zvezkom iz črnega usnja v roki in kulijem, pripravljena zapisati vse bisere modrosti, ki bi prišli iz njenih zgubanih ust. Imela sem to smolo, da je Penguin, založniška hiša, ki jo je doletela sreča, da je njeno delo izdala v španščini, oznanila, da Frances prihaja v našo državo, ko je ta že prispela na letališče Barajas.
      Donnell se je rodila v katoliški družini, na jugu Združenih držav. Še kot mlada je zbolela, in ko ni več zdržala, je prišla v Španijo. V katolištvu inkvizicijske države in spomenikih svojega novega doma je Frances zelo uživala. To so bili mirni meseci, čeprav na straneh, ki tvorijo to biografijo, morda ne bo videti tako. Daleč stran so ostale prečudovite ptice, ki jih je vzgajala na svoji kmetiji v Združenih državah. Medtem ko je sedela na granitu v San Lorenzu de El Escorialu, s temnim obrisom samostana v kontrastu s sončnim zahodom v ozadju, so pisateljičine oči počivale na sivih golobih, ki so iskali drobtine med koraki mimoidočih.
      Njeno vitko telo je utrpelo silovitost zime, čeprav sama nikoli ne bi priznala, da hribi morda niso bili najboljša izbira za kraj, v katerem naj bi preživela svoje poslednje dni. Na žalost je Donnell nekega sončnega, a ledenega dne ob koncu zime umrla v San Lorenzu de El Escorialu. To ve le malokdo, saj so jo, staro in zgubano, že zdavnaj pozabili tisti, ki so jo občudovali v letih, ko je objavljala v The New Yorkerju.
      Res je, zdi se mi, da je roman vreden veliko več kot kratka zgodba. Črtica, kot nekateri radi rečejo, je, preprosto, nekaj šolskega, lahkega, vrsta izdelka, ki ga lahko spravi skupaj vsakdo, ki se udeleži katerega izmed tistih grotesknih tečajev kreativnega pisanja. Nič težjega od kuhanja po receptu. Kot biografinja in raziskovalka Donnellove ne trdim, da je njeno delo manj pomembno ali slabo. Vendar pa močno dvomim, da bi, če bi svoje napore usmerila v daljša besedila, postala neznana starka iz kamnite hišice v madridskem hribovju.
      Frances je bila morda videti kot prijazna stara ženička, a je bila pri socialnih stikih povsem nesposobna, daleč od idealne babice. Čeprav bi raje intervjuvala in postala učenka kakšnega priznanega romanopisca, sem se morala zadovoljiti s priložnostjo, ki se mi je ponudila. Lahko mi rečete, da ne, da nisem prava izbira za pisanje njene biografije: življenjska zgodba in pozno delo Frances Donnell. A vendar, ko strnem, kar sem ob njej doživela, in ko se pripravljam, da bom to delila z vami, moram razkriti, da bo vse, kar bom povedala, zanimalo tako njene oboževalce kot slehernega ljubitelja dobre knjige. 

1. Francesina fotografija

      Frances sedi na nekakšni opečnati stopnici, noge ji odeva krilo, spodnji kos dvodelnega kostima. Znotraj črno-bele barvne lestvice domnevno kremne ali pastelne barve. To je slika, nerodno skenirana na istem tiskalniku, na katerem sem si natisnila prvo pisateljičino kratko zgodbo. Ne prve, ki jo je napisala, jasno, temveč prvo, ki sem jo jaz prebrala. Pravzaprav nekakšen vir besedila, ki ga zdaj bralec drži v rokah.
      Do kopije fotografije sem se dokopala šele, ko sem knjižničarko prepričala, da z njo nikakor ne bom kršila avtorskih pravic, saj je nisem nameravala širiti. Šlo je za otročarijo: želela sem jo obesiti na steno svoje sobe in jo opazovati. Pisateljico sem nadvse občudovala. »In tudi vi bi jo morali,« bi skoraj rekla knjižničarki. Ona namreč ni vedela, da je postala sostorilka začetka mojega besedila; Francesina fotografija je bila neke vrste zrcalo. Nisva bili ista oseba, takrat še ne, a sama sem se nameravala tako močno poglobiti vanjo, da bo imel vsak bralec bodoče knjige občutek, da sva s Frances duši dvojčici, prva nadaljevanje druge.
      Na sliki Frances najverjetneje nosi najlonke. Nikoli jih ne bo nehala nositi, niti takrat ne, ko bodo njene noge le še kup krhkih kosti, prekritih z razbrazdano kožo. Ko je še mlada in pozira pred objektivom, sedi kot prava dama, se pravi ne s prekrižanimi, temveč nagnjenimi nogami, tako kot plemkinje jezdijo na konju. Z roke ji jé nekakšna bela raca. V resnici raca ne jé, temveč očarano opazuje, kar je po mojem posušena koruza ali proso. Raca se tu, malodane kot v prizoru, v katerem Jezus, ki je vstal od mrtvih, Magdaleni nehvaležno zabrusi "Noli me tangere", Frances ne dotika. Ta ponuja hrano, ki se ji raca sme približati le na nekaj centimetrov in jo očarano opazovati. Ptica zre v dno plastične posode, ki jo Frances drži v roki. Sicer pa je morebiti, o tem lahko le ugibamo, posoda prazna. 
      Elegantna ura, ki jo Frances nosi na levi roki, ji daje ženstven pridih. In zaradi nje je videti kot učiteljica matematike ali celo knjižničarka.
      Temni zidak stopnice se bije z lahkotnostjo in lučjo, ki ju izžareva Frances, medtem ko skozi očala gleda nekam vstran. Najbrž opazuje druge člane svoje ptičje vojske, ki frfotajo po posestvu. In res lahko v zgornjem levem kotu fotografije vidimo ptico od strani. Nemogoče je ugotoviti, za katero vrsto gre. A vseeno ta podrobnost sliko postavi v nekakšno nepopolno ravnovesje, ki poudarja njeno naravnost, njeno spontanost.
      Širok kroj njenega suknjiča vzbuja vtis, da jo je strah lastne spolne privlačnosti; tega, da bi se na bombažu orisale njene prsi in jo razkrile kot žensko, žensko, vredno poželenja.
      Res žalostno prvino fotografije najdemo na desni strani: par kričečih bergel nam nedvoumno razodeva avtoričino invalidnost. Vseeno jih je postavila zraven sebe kot del svojega attrezza, kot del svojega jaza. Ni zakričala fotografu, naj jih odstrani, umakne iz okvirja, ki jo bo ovekovečil na papirju. Na fotografiji se nam Frances predstavi taka, kot je.

More by Katja Petrovec

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

S pticami si delim nebo

      Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek n...
Written in SL by Agata Tomažič

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Slovar obsojenca

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.       Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičal...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman