View Colofon

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Predgovor

      Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čeprav je pisala samo kratke zgodbe.
      Vendar to ni držalo; ni bila prestara za pisanje, temveč je čutila, da njena nova dela ne bodo dosegla ravni njenih prvih zgodb, zbranih v premnogih antologijah. Frances ni bila ena tistih umetnic, ki v zrelih letih premišljujejo o preteklosti in z nekaj sramu vrednotijo svoja prva besedila kot »mladostna«. Frances ni napisala mladostnih del, le Dela, Zbrana dela Frances Donnell, in ni se imela česa sramovati. Pisala je s ponosom, ki je puhtel iz besedila, njen glas se je dvigal nad znake na papirju in bralca neposredno nagovarjal. Zdelo se je, da sovraži in pomiluje obenem vsakega izmed svojih junakov. Malokateri avtor je tako povezan s pisanjem, kot je bila ona: “pisanje je nekaj preroškega in nisem jaz tista, ki bom zanikala našo dolžnost,” je izjavila. A ko je prišla v tujino in se nastanila v kamniti hiški v madridskem hribovju, je postala preprosta babica, ki bi jo zlahka imeli za turistko.
      Najprej sem se odločila, da ji bom spremenila ime. Ji dala vzdevek. Morda Frančiška. A  »Frances« je zvenelo veliko lepše: mehko ime se bo bralcu, ki ga bo zanimalo njeno fascinantno življenje, obdržalo na ustnicah in v spominu. Čeprav je nisem mogla vprašati, vem, da bi ji bil psevdonim všeč, saj je bila, čeprav je pisala prozo, gospa, ki se je dobro zavedala zvočnosti besed. Ko bi jo le lahko šla pričakat na letališče, s kartonom, na katerem bi bilo natisnjeno njeno ime, s svojim zvezkom iz črnega usnja v roki in kulijem, pripravljena zapisati vse bisere modrosti, ki bi prišli iz njenih zgubanih ust. Imela sem to smolo, da je Penguin, založniška hiša, ki jo je doletela sreča, da je njeno delo izdala v španščini, oznanila, da Frances prihaja v našo državo, ko je ta že prispela na letališče Barajas.
      Donnell se je rodila v katoliški družini, na jugu Združenih držav. Še kot mlada je zbolela, in ko ni več zdržala, je prišla v Španijo. V katolištvu inkvizicijske države in spomenikih svojega novega doma je Frances zelo uživala. To so bili mirni meseci, čeprav na straneh, ki tvorijo to biografijo, morda ne bo videti tako. Daleč stran so ostale prečudovite ptice, ki jih je vzgajala na svoji kmetiji v Združenih državah. Medtem ko je sedela na granitu v San Lorenzu de El Escorialu, s temnim obrisom samostana v kontrastu s sončnim zahodom v ozadju, so pisateljičine oči počivale na sivih golobih, ki so iskali drobtine med koraki mimoidočih.
      Njeno vitko telo je utrpelo silovitost zime, čeprav sama nikoli ne bi priznala, da hribi morda niso bili najboljša izbira za kraj, v katerem naj bi preživela svoje poslednje dni. Na žalost je Donnell nekega sončnega, a ledenega dne ob koncu zime umrla v San Lorenzu de El Escorialu. To ve le malokdo, saj so jo, staro in zgubano, že zdavnaj pozabili tisti, ki so jo občudovali v letih, ko je objavljala v The New Yorkerju.
      Res je, zdi se mi, da je roman vreden veliko več kot kratka zgodba. Črtica, kot nekateri radi rečejo, je, preprosto, nekaj šolskega, lahkega, vrsta izdelka, ki ga lahko spravi skupaj vsakdo, ki se udeleži katerega izmed tistih grotesknih tečajev kreativnega pisanja. Nič težjega od kuhanja po receptu. Kot biografinja in raziskovalka Donnellove ne trdim, da je njeno delo manj pomembno ali slabo. Vendar pa močno dvomim, da bi, če bi svoje napore usmerila v daljša besedila, postala neznana starka iz kamnite hišice v madridskem hribovju.
      Frances je bila morda videti kot prijazna stara ženička, a je bila pri socialnih stikih povsem nesposobna, daleč od idealne babice. Čeprav bi raje intervjuvala in postala učenka kakšnega priznanega romanopisca, sem se morala zadovoljiti s priložnostjo, ki se mi je ponudila. Lahko mi rečete, da ne, da nisem prava izbira za pisanje njene biografije: življenjska zgodba in pozno delo Frances Donnell. A vendar, ko strnem, kar sem ob njej doživela, in ko se pripravljam, da bom to delila z vami, moram razkriti, da bo vse, kar bom povedala, zanimalo tako njene oboževalce kot slehernega ljubitelja dobre knjige. 

1. Francesina fotografija

      Frances sedi na nekakšni opečnati stopnici, noge ji odeva krilo, spodnji kos dvodelnega kostima. Znotraj črno-bele barvne lestvice domnevno kremne ali pastelne barve. To je slika, nerodno skenirana na istem tiskalniku, na katerem sem si natisnila prvo pisateljičino kratko zgodbo. Ne prve, ki jo je napisala, jasno, temveč prvo, ki sem jo jaz prebrala. Pravzaprav nekakšen vir besedila, ki ga zdaj bralec drži v rokah.
      Do kopije fotografije sem se dokopala šele, ko sem knjižničarko prepričala, da z njo nikakor ne bom kršila avtorskih pravic, saj je nisem nameravala širiti. Šlo je za otročarijo: želela sem jo obesiti na steno svoje sobe in jo opazovati. Pisateljico sem nadvse občudovala. »In tudi vi bi jo morali,« bi skoraj rekla knjižničarki. Ona namreč ni vedela, da je postala sostorilka začetka mojega besedila; Francesina fotografija je bila neke vrste zrcalo. Nisva bili ista oseba, takrat še ne, a sama sem se nameravala tako močno poglobiti vanjo, da bo imel vsak bralec bodoče knjige občutek, da sva s Frances duši dvojčici, prva nadaljevanje druge.
      Na sliki Frances najverjetneje nosi najlonke. Nikoli jih ne bo nehala nositi, niti takrat ne, ko bodo njene noge le še kup krhkih kosti, prekritih z razbrazdano kožo. Ko je še mlada in pozira pred objektivom, sedi kot prava dama, se pravi ne s prekrižanimi, temveč nagnjenimi nogami, tako kot plemkinje jezdijo na konju. Z roke ji jé nekakšna bela raca. V resnici raca ne jé, temveč očarano opazuje, kar je po mojem posušena koruza ali proso. Raca se tu, malodane kot v prizoru, v katerem Jezus, ki je vstal od mrtvih, Magdaleni nehvaležno zabrusi "Noli me tangere", Frances ne dotika. Ta ponuja hrano, ki se ji raca sme približati le na nekaj centimetrov in jo očarano opazovati. Ptica zre v dno plastične posode, ki jo Frances drži v roki. Sicer pa je morebiti, o tem lahko le ugibamo, posoda prazna. 
      Elegantna ura, ki jo Frances nosi na levi roki, ji daje ženstven pridih. In zaradi nje je videti kot učiteljica matematike ali celo knjižničarka.
      Temni zidak stopnice se bije z lahkotnostjo in lučjo, ki ju izžareva Frances, medtem ko skozi očala gleda nekam vstran. Najbrž opazuje druge člane svoje ptičje vojske, ki frfotajo po posestvu. In res lahko v zgornjem levem kotu fotografije vidimo ptico od strani. Nemogoče je ugotoviti, za katero vrsto gre. A vseeno ta podrobnost sliko postavi v nekakšno nepopolno ravnovesje, ki poudarja njeno naravnost, njeno spontanost.
      Širok kroj njenega suknjiča vzbuja vtis, da jo je strah lastne spolne privlačnosti; tega, da bi se na bombažu orisale njene prsi in jo razkrile kot žensko, žensko, vredno poželenja.
      Res žalostno prvino fotografije najdemo na desni strani: par kričečih bergel nam nedvoumno razodeva avtoričino invalidnost. Vseeno jih je postavila zraven sebe kot del svojega attrezza, kot del svojega jaza. Ni zakričala fotografu, naj jih odstrani, umakne iz okvirja, ki jo bo ovekovečil na papirju. Na fotografiji se nam Frances predstavi taka, kot je.

More by Katja Petrovec

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová