View Colofon
Original text "Pájaros que cantan el futuro" written in ES by Alejandro Morellón Mariano,
Other translations
Mentor

Marjeta Drobnič

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.
    Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.
    Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.
    Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj razbrati. Noa pomisli, da starši tako gledajo svoje pravkar rojene otroke; z enako molčečo krhkostjo in strahospoštovanjem. 
    Še malo si ga ogleda, nato pa odloži na tla in pritisne na enega od uhljev ter ga tako spravi v pogon.
    Živjo, Furby.
    Igrača premakne oči in stopi nekaj korakov naprej, odpre kljun in sprva se zasliši kovinski zvok, zatem pa glas:

ŠE SEDEMSTO OSEMINOSEMDESET MILIJONOV SEKUND DO KONCA ČLOVEŠTVA.

    Noa in Daniel se spogledata, ne da bi razumela. Med njima in okrog njiju brezčasna narava, temna in naelektrena; razdalja, vendar tudi vrsta bližine, ki je še ne znata ubesediti. Glas uroka, glas zle slutnje.
    Kaj praviš, Furby?
    Noa preračuna sekunde na svoji uri-kalkulatorju in se približa plišku.
    Praviš torej, da je do konca sveta še približno petindvajset let? Za to gre?
    Pliško pomiga s krili in belo pobliska z očmi. Zašiljenih uhljev ju opozori na vzpon skrajne desnice, na državno represijo, na ekonomske krize, na pandemije, na superbakterije, na požig gozdov, na podnebne spremembe, na izginjanje biotske pestrosti, na izumiranje vrst, na spopade zaradi lakote in množična preseljevanja, na obmejne ograje, bodeče žice in betonske zidove, na boj za pitno vodo, na vsesplošne poboje, na genocid, na iztrebljanje ljudstev, na jok in krike, trpljenje in smrt, podhranjenost, temačne brezmesečne noči prihodnosti, katastrofe, neobvladljivost jedrskih elektrarn in posledice sevanja, okužbe, kugo, gensko spremenjeno meso, kataklizme, verižne vulkanske izbruhe, meteorite, sončeve plamene, novo ledeno dobo, supernove, črne oblake, ki bodo prekrili nebo in prinesli mraz in žalost, kisel dež in pepel na trupla. Nato pliško utihne, stopi nekaj korakov nazaj, zapre oči in se dela, da spi.

    Tako kot zaslutimo nekatere absolutne resnice, Noa in Daniel razodetje sprejmeta kot neovrgljivo spoznanje. V tistem trenutku se med njima stke posebna vez; spoznata, kako se zateči v skrivnostnost, v tisto tišino, ki nastopi pred oznanjenjem. Odločita se, da ga bosta med odmori še  poslušala.
    Pliško tudi pleše, poje, prede, prosi za hrano, zapira oči in se pretvarja, da zeha, drugikrat pa jima, v kotu notranjega dvorišča ali skritima pod šolskimi klopmi, pripoveduje o smislu časa in prostorskih razsežnostih, matematiki vesolja, izvoru civilizacije, kozmološki hiperzavesti, nastanku verstev, inteligenci bitij, ki živijo onkraj sončnega sistema, mejah resničnosti, fenomenu vrtenja planetov.
    Noa in Daniel postaneta nerazdružljiva in obenem otožna. Osamita se od drugih in odklanjata vse zunajšolske dejavnosti, vse, kar ni povezano s spoznavanjem prepovedanega. Po maturi pustita šolo in z denarjem staršev najameta sobo. V stanovanju se razširijo govorice, da sta brat in sestra v incestnem razmerju, a se za to ne zmenita. 
    Menita se le za tisto, kar jima pove pliško.
    Vsako noč se zbereta ob Furbyju kot prvikrat, a sčasoma se njegov jezik in gibi spremenijo. Ustvarja vse bolj preroški prostor in premika svoja netopirjasta krila z divjo okretnostjo, oči levo in desno, navzgor ali navzdol; plastična usteca še naprej oznanjajo napovedi, od katerih se jih je skozi leta nekaj že uresničilo: prelomi in razpoke tektonskih plošč, onesnaženje zraka, fanatizem, okrutnost, institucionalna nekompetentnost, krčenje ekosistemov, katastrofalni izpadi, pomanjkanje virov, širjenje smrtonosnih bolezni, supervulkani, neobvladljivi požari, nevihte, ki za tedne prekrijejo nebo, milijoni trupel pod zemljo in na njej, njihovo razkrajanje. Vendar jima govori tudi o prvih oblikah življenja po človeku, drevesih, ki bodo rasla na onesnaženi zemlji, bitjih, ki se bodo razvila v lužah radioaktivnih odpadkov in si skozi blato utrla pot ter ustvarila ekosisteme, tuje staremu človeštvu. Pripoveduje jima o novem vzcvetu, o nikdar videnih barvnih lestvicah, o prvič slišanih zvokih v vsej zgodovini časa, o prihodnjih civilizacijah, ki se bodo še tisoče let obdržale na planetu, o bodočih oblikah jezika, nadčutnem povezovanju, dosežkih njihove arhitekture, politike, njihovega miselnega sistema, filozofije, njihovem znanstvenem napredku, vrstah snovi, ki bodo tvorile predmete prihodnosti, o glasbenem pojmovanju vesolja, o medgalaktičnih odkritjih, o medvrstni komunikaciji, o času med tem, kar prihaja, in tem, kar se bo vsak čas razblinilo.

    Nekega dne Noa med paničnim napadom v joku sklene, da se bo vrnila domov k staršem in se ločila od Daniela. Njuna skrivnost se izgubi med novimi pogledi, s pomočjo terapije in zdravil, in se čez leta raztopi v zavesti. Takrat obrneta hrbet brezupu, se obkrožita z drugimi ljudmi in hlinita skrbi, ki jih nimata.
    Zatečeta se v rutino, družinsko življenje in nagonsko sprejmeta družbene vezi. Ustvarita si vsak svojo družino; on ima dva otroka in psa z imenom Troilo, ona dislektično hčer in tri mačke brez imen. Preurejata vsak svoj dom, plačujeta položnice in odkrivata nove prostočasne aktivnosti, vendar nikoli ne pozabita na resnico in prihodnost. Pogosto jima že malenkosti prikličejo spomine.     Dokler se nekega dne ne slišita po telefonu:
    Bova spet?
    Ja.
    Po toliko letih?
    Ne zdržim več.
    Ampak … se še spomniš?
    Ni odgovora in tudi ni potreben. Ko se znova vidita, ima Noa povešene veke, Daniel pa je tako koščen, da je videti, kot da se bo vsak čas prelomil. Njena je bila zamisel, da se dobita v parku blizu njune osnovne šole. 
    Nostalgija me daje, pravi Noa in znova se primeta za roke in si pokimata.
    Koliko je še?
    Kakih pet let.
    A potem bova?
    Ja.
    Kdaj?
    Kar takoj.
    Daniel ga vzame iz nahrbtnika in postavi na tla, med njiju. Spogledata se in nato spet pogledata pliška, preden ga prižgeta. Sonce počasi izginja v daljavi in z več koncev hkrati vznikne črn dim, ki se na nebu skopiči in nato razkadi. 
    Živjo, Furby.

More by Katja Petrovec

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic