View Colofon
Original text "Pájaros que cantan el futuro" written in ES by Alejandro Morellón Mariano,
Other translations
Mentor

Marjeta Drobnič

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.
    Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.
    Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.
    Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj razbrati. Noa pomisli, da starši tako gledajo svoje pravkar rojene otroke; z enako molčečo krhkostjo in strahospoštovanjem. 
    Še malo si ga ogleda, nato pa odloži na tla in pritisne na enega od uhljev ter ga tako spravi v pogon.
    Živjo, Furby.
    Igrača premakne oči in stopi nekaj korakov naprej, odpre kljun in sprva se zasliši kovinski zvok, zatem pa glas:

ŠE SEDEMSTO OSEMINOSEMDESET MILIJONOV SEKUND DO KONCA ČLOVEŠTVA.

    Noa in Daniel se spogledata, ne da bi razumela. Med njima in okrog njiju brezčasna narava, temna in naelektrena; razdalja, vendar tudi vrsta bližine, ki je še ne znata ubesediti. Glas uroka, glas zle slutnje.
    Kaj praviš, Furby?
    Noa preračuna sekunde na svoji uri-kalkulatorju in se približa plišku.
    Praviš torej, da je do konca sveta še približno petindvajset let? Za to gre?
    Pliško pomiga s krili in belo pobliska z očmi. Zašiljenih uhljev ju opozori na vzpon skrajne desnice, na državno represijo, na ekonomske krize, na pandemije, na superbakterije, na požig gozdov, na podnebne spremembe, na izginjanje biotske pestrosti, na izumiranje vrst, na spopade zaradi lakote in množična preseljevanja, na obmejne ograje, bodeče žice in betonske zidove, na boj za pitno vodo, na vsesplošne poboje, na genocid, na iztrebljanje ljudstev, na jok in krike, trpljenje in smrt, podhranjenost, temačne brezmesečne noči prihodnosti, katastrofe, neobvladljivost jedrskih elektrarn in posledice sevanja, okužbe, kugo, gensko spremenjeno meso, kataklizme, verižne vulkanske izbruhe, meteorite, sončeve plamene, novo ledeno dobo, supernove, črne oblake, ki bodo prekrili nebo in prinesli mraz in žalost, kisel dež in pepel na trupla. Nato pliško utihne, stopi nekaj korakov nazaj, zapre oči in se dela, da spi.

    Tako kot zaslutimo nekatere absolutne resnice, Noa in Daniel razodetje sprejmeta kot neovrgljivo spoznanje. V tistem trenutku se med njima stke posebna vez; spoznata, kako se zateči v skrivnostnost, v tisto tišino, ki nastopi pred oznanjenjem. Odločita se, da ga bosta med odmori še  poslušala.
    Pliško tudi pleše, poje, prede, prosi za hrano, zapira oči in se pretvarja, da zeha, drugikrat pa jima, v kotu notranjega dvorišča ali skritima pod šolskimi klopmi, pripoveduje o smislu časa in prostorskih razsežnostih, matematiki vesolja, izvoru civilizacije, kozmološki hiperzavesti, nastanku verstev, inteligenci bitij, ki živijo onkraj sončnega sistema, mejah resničnosti, fenomenu vrtenja planetov.
    Noa in Daniel postaneta nerazdružljiva in obenem otožna. Osamita se od drugih in odklanjata vse zunajšolske dejavnosti, vse, kar ni povezano s spoznavanjem prepovedanega. Po maturi pustita šolo in z denarjem staršev najameta sobo. V stanovanju se razširijo govorice, da sta brat in sestra v incestnem razmerju, a se za to ne zmenita. 
    Menita se le za tisto, kar jima pove pliško.
    Vsako noč se zbereta ob Furbyju kot prvikrat, a sčasoma se njegov jezik in gibi spremenijo. Ustvarja vse bolj preroški prostor in premika svoja netopirjasta krila z divjo okretnostjo, oči levo in desno, navzgor ali navzdol; plastična usteca še naprej oznanjajo napovedi, od katerih se jih je skozi leta nekaj že uresničilo: prelomi in razpoke tektonskih plošč, onesnaženje zraka, fanatizem, okrutnost, institucionalna nekompetentnost, krčenje ekosistemov, katastrofalni izpadi, pomanjkanje virov, širjenje smrtonosnih bolezni, supervulkani, neobvladljivi požari, nevihte, ki za tedne prekrijejo nebo, milijoni trupel pod zemljo in na njej, njihovo razkrajanje. Vendar jima govori tudi o prvih oblikah življenja po človeku, drevesih, ki bodo rasla na onesnaženi zemlji, bitjih, ki se bodo razvila v lužah radioaktivnih odpadkov in si skozi blato utrla pot ter ustvarila ekosisteme, tuje staremu človeštvu. Pripoveduje jima o novem vzcvetu, o nikdar videnih barvnih lestvicah, o prvič slišanih zvokih v vsej zgodovini časa, o prihodnjih civilizacijah, ki se bodo še tisoče let obdržale na planetu, o bodočih oblikah jezika, nadčutnem povezovanju, dosežkih njihove arhitekture, politike, njihovega miselnega sistema, filozofije, njihovem znanstvenem napredku, vrstah snovi, ki bodo tvorile predmete prihodnosti, o glasbenem pojmovanju vesolja, o medgalaktičnih odkritjih, o medvrstni komunikaciji, o času med tem, kar prihaja, in tem, kar se bo vsak čas razblinilo.

    Nekega dne Noa med paničnim napadom v joku sklene, da se bo vrnila domov k staršem in se ločila od Daniela. Njuna skrivnost se izgubi med novimi pogledi, s pomočjo terapije in zdravil, in se čez leta raztopi v zavesti. Takrat obrneta hrbet brezupu, se obkrožita z drugimi ljudmi in hlinita skrbi, ki jih nimata.
    Zatečeta se v rutino, družinsko življenje in nagonsko sprejmeta družbene vezi. Ustvarita si vsak svojo družino; on ima dva otroka in psa z imenom Troilo, ona dislektično hčer in tri mačke brez imen. Preurejata vsak svoj dom, plačujeta položnice in odkrivata nove prostočasne aktivnosti, vendar nikoli ne pozabita na resnico in prihodnost. Pogosto jima že malenkosti prikličejo spomine.     Dokler se nekega dne ne slišita po telefonu:
    Bova spet?
    Ja.
    Po toliko letih?
    Ne zdržim več.
    Ampak … se še spomniš?
    Ni odgovora in tudi ni potreben. Ko se znova vidita, ima Noa povešene veke, Daniel pa je tako koščen, da je videti, kot da se bo vsak čas prelomil. Njena je bila zamisel, da se dobita v parku blizu njune osnovne šole. 
    Nostalgija me daje, pravi Noa in znova se primeta za roke in si pokimata.
    Koliko je še?
    Kakih pet let.
    A potem bova?
    Ja.
    Kdaj?
    Kar takoj.
    Daniel ga vzame iz nahrbtnika in postavi na tla, med njiju. Spogledata se in nato spet pogledata pliška, preden ga prižgeta. Sonce počasi izginja v daljavi in z več koncev hkrati vznikne črn dim, ki se na nebu skopiči in nato razkadi. 
    Živjo, Furby.

More by Katja Petrovec

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

S pticami si delim nebo

      Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek n...
Written in SL by Agata Tomažič