Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.
    Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.
    Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.
    Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj razbrati. Noa pomisli, da starši tako gledajo svoje pravkar rojene otroke; z enako molčečo krhkostjo in strahospoštovanjem. 
    Še malo si ga ogleda, nato pa odloži na tla in pritisne na enega od uhljev ter ga tako spravi v pogon.
    Živjo, Furby.
    Igrača premakne oči in stopi nekaj korakov naprej, odpre kljun in sprva se zasliši kovinski zvok, zatem pa glas:

ŠE SEDEMSTO OSEMINOSEMDESET MILIJONOV SEKUND DO KONCA ČLOVEŠTVA.

    Noa in Daniel se spogledata, ne da bi razumela. Med njima in okrog njiju brezčasna narava, temna in naelektrena; razdalja, vendar tudi vrsta bližine, ki je še ne znata ubesediti. Glas uroka, glas zle slutnje.
    Kaj praviš, Furby?
    Noa preračuna sekunde na svoji uri-kalkulatorju in se približa plišku.
    Praviš torej, da je do konca sveta še približno petindvajset let? Za to gre?
    Pliško pomiga s krili in belo pobliska z očmi. Zašiljenih uhljev ju opozori na vzpon skrajne desnice, na državno represijo, na ekonomske krize, na pandemije, na superbakterije, na požig gozdov, na podnebne spremembe, na izginjanje biotske pestrosti, na izumiranje vrst, na spopade zaradi lakote in množična preseljevanja, na obmejne ograje, bodeče žice in betonske zidove, na boj za pitno vodo, na vsesplošne poboje, na genocid, na iztrebljanje ljudstev, na jok in krike, trpljenje in smrt, podhranjenost, temačne brezmesečne noči prihodnosti, katastrofe, neobvladljivost jedrskih elektrarn in posledice sevanja, okužbe, kugo, gensko spremenjeno meso, kataklizme, verižne vulkanske izbruhe, meteorite, sončeve plamene, novo ledeno dobo, supernove, črne oblake, ki bodo prekrili nebo in prinesli mraz in žalost, kisel dež in pepel na trupla. Nato pliško utihne, stopi nekaj korakov nazaj, zapre oči in se dela, da spi.

    Tako kot zaslutimo nekatere absolutne resnice, Noa in Daniel razodetje sprejmeta kot neovrgljivo spoznanje. V tistem trenutku se med njima stke posebna vez; spoznata, kako se zateči v skrivnostnost, v tisto tišino, ki nastopi pred oznanjenjem. Odločita se, da ga bosta med odmori še  poslušala.
    Pliško tudi pleše, poje, prede, prosi za hrano, zapira oči in se pretvarja, da zeha, drugikrat pa jima, v kotu notranjega dvorišča ali skritima pod šolskimi klopmi, pripoveduje o smislu časa in prostorskih razsežnostih, matematiki vesolja, izvoru civilizacije, kozmološki hiperzavesti, nastanku verstev, inteligenci bitij, ki živijo onkraj sončnega sistema, mejah resničnosti, fenomenu vrtenja planetov.
    Noa in Daniel postaneta nerazdružljiva in obenem otožna. Osamita se od drugih in odklanjata vse zunajšolske dejavnosti, vse, kar ni povezano s spoznavanjem prepovedanega. Po maturi pustita šolo in z denarjem staršev najameta sobo. V stanovanju se razširijo govorice, da sta brat in sestra v incestnem razmerju, a se za to ne zmenita. 
    Menita se le za tisto, kar jima pove pliško.
    Vsako noč se zbereta ob Furbyju kot prvikrat, a sčasoma se njegov jezik in gibi spremenijo. Ustvarja vse bolj preroški prostor in premika svoja netopirjasta krila z divjo okretnostjo, oči levo in desno, navzgor ali navzdol; plastična usteca še naprej oznanjajo napovedi, od katerih se jih je skozi leta nekaj že uresničilo: prelomi in razpoke tektonskih plošč, onesnaženje zraka, fanatizem, okrutnost, institucionalna nekompetentnost, krčenje ekosistemov, katastrofalni izpadi, pomanjkanje virov, širjenje smrtonosnih bolezni, supervulkani, neobvladljivi požari, nevihte, ki za tedne prekrijejo nebo, milijoni trupel pod zemljo in na njej, njihovo razkrajanje. Vendar jima govori tudi o prvih oblikah življenja po človeku, drevesih, ki bodo rasla na onesnaženi zemlji, bitjih, ki se bodo razvila v lužah radioaktivnih odpadkov in si skozi blato utrla pot ter ustvarila ekosisteme, tuje staremu človeštvu. Pripoveduje jima o novem vzcvetu, o nikdar videnih barvnih lestvicah, o prvič slišanih zvokih v vsej zgodovini časa, o prihodnjih civilizacijah, ki se bodo še tisoče let obdržale na planetu, o bodočih oblikah jezika, nadčutnem povezovanju, dosežkih njihove arhitekture, politike, njihovega miselnega sistema, filozofije, njihovem znanstvenem napredku, vrstah snovi, ki bodo tvorile predmete prihodnosti, o glasbenem pojmovanju vesolja, o medgalaktičnih odkritjih, o medvrstni komunikaciji, o času med tem, kar prihaja, in tem, kar se bo vsak čas razblinilo.

    Nekega dne Noa med paničnim napadom v joku sklene, da se bo vrnila domov k staršem in se ločila od Daniela. Njuna skrivnost se izgubi med novimi pogledi, s pomočjo terapije in zdravil, in se čez leta raztopi v zavesti. Takrat obrneta hrbet brezupu, se obkrožita z drugimi ljudmi in hlinita skrbi, ki jih nimata.
    Zatečeta se v rutino, družinsko življenje in nagonsko sprejmeta družbene vezi. Ustvarita si vsak svojo družino; on ima dva otroka in psa z imenom Troilo, ona dislektično hčer in tri mačke brez imen. Preurejata vsak svoj dom, plačujeta položnice in odkrivata nove prostočasne aktivnosti, vendar nikoli ne pozabita na resnico in prihodnost. Pogosto jima že malenkosti prikličejo spomine.     Dokler se nekega dne ne slišita po telefonu:
    Bova spet?
    Ja.
    Po toliko letih?
    Ne zdržim več.
    Ampak … se še spomniš?
    Ni odgovora in tudi ni potreben. Ko se znova vidita, ima Noa povešene veke, Daniel pa je tako koščen, da je videti, kot da se bo vsak čas prelomil. Njena je bila zamisel, da se dobita v parku blizu njune osnovne šole. 
    Nostalgija me daje, pravi Noa in znova se primeta za roke in si pokimata.
    Koliko je še?
    Kakih pet let.
    A potem bova?
    Ja.
    Kdaj?
    Kar takoj.
    Daniel ga vzame iz nahrbtnika in postavi na tla, med njiju. Spogledata se in nato spet pogledata pliška, preden ga prižgeta. Sonce počasi izginja v daljavi in z več koncev hkrati vznikne črn dim, ki se na nebu skopiči in nato razkadi. 
    Živjo, Furby.