View Colofon
Original text "De hel" written in NL by Aya Sabi,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Mateja Seliškar

Published in edition #2 2019-2023

Pekel

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sede na njegovo mesto in se zazre skozi okno v svoje stanovanje. Ali pa si predstavlja, da je ena od otrok, ki se igrajo, in se sprašuje, kako bi lahko gnjavila starega gospoda. Zdaj otroci brcajo žogo v eno od nog njegovega stolčka, tudi kaj boljšega bi se lahko domislili. Že nekaj tednov se pogovarja s temi ljudmi. Pripoveduje jim o svojem rojstnem kraju in potovanju, ki ga ima za sabo, doživeto, hihitajoče in zgroženo prikimava, ko se pritožujejo nad upniki, starim godrnjavim gospodom in nespoštljivimi otroki: »Pa saj so otroci! Potrebujejo prostor za igro, saj v mestu ni veliko prostora. Pozidali ste vse do zadnjega metra. Postavite stolček nekaj metrov naprej!« Ali pa: »Lahko mu ukradete stolček, ko bo šel noter po vžigalico, da bi si prižgal cigareto!« Ne bi rada izkusila velikih stvari in da se o njih ne bi mogla z nikomer pogovarjati, to nima nobenega smisla. Vsakemu od njih da drugačen glas in značilnosti, vedno drugačen ton.

Pekel pozna iz zgodb, ki so jih pripovedovali med veroukom v vasi, zdaj pa je med njenimi nogami. Najprej misli, da ji okončine gorijo, toda ko jih je pogledala, ni videla nobenega ognja. Bolečina se širi navzdol. Prvič po mesecih tišine spet ve, kako zveni njen glas. Odšel je šele pred pol dneva, v dnevu in pol prispe do njene matere, da ji pove, kako gre z njo dobro, medtem ko je ona pravzaprav mrtva. Kriči in kriči, njen glas postane hripav, nato se ji zatakne v grlu in bolečine s kriki ne more več spraviti iz telesa. Nad njo se pojavi lik. Svet je zbledel in za trenutek ni mogla ugotoviti, v kakšnem položaju je, glede na tla in strop. Zgoraj soseda odžene svoje otroke stran, zavre vodo, povleče jo na preprogo in pod njeno glavo potisne blazino. Lella Cherki? To je babica. Zakaj mora po Lello Cherki? Umira. Ne ve več, koliko dolgo traja, preden bo razumela življenje. Ženska. Moški. Otrok. Pritličje neke dolge hiše. Vse je tako preprosto. Bolečina se počasi umirja. Njena glava je vlažna, omotična, zaspana. Med nosečnostjo se sploh ni zredila. Dojenček se je skrival v otroškem telesu.

Med nogami se ji spet pojavi kri. To ni rana, ki bi te zabolela, ki bi jo prekril ali kožo stisnil skupaj s povojem, da bi po nekaj urah nastala krasta in po nekaj dnevih zrasla nova koža. Ta bolečina je trajna in bo za vedno ostala odprta. Nikoli ni brez krvi, četudi se umije dvajsetkrat na dan. Pa kljub temu to še zmeraj počne. Dokler se umiva, ne sliši jokati dojenčka. Otroci zgornjih sosedov bi radi zajtrk. Trkajo na zaprta vrata njenega stanovanja. Ko dojenček neha jokati, sliši sosedo steči navzdol po lesenih stopnicah, skozi vrata zašepeta njeno ime. Ampak ona ne odpre, nikogar noče videti. Tukaj je umazano. V domu, ki smrdi po sluzi, izgubi krvi in placenti ne more skuhati čaja. V ognju takoj zažge liste mentola. Duši se v dimu, ker so zaprta edino okno in edina vrata v sobi. Zgornja soseda trka na vrata. Dojenček kriči. Toda ona ne odpre oken niti vrat.

Ko se mesto pogrezne v spanec, ona odpre okno kakor tiho more in skozenj potisne glavo. Zvezdna svetloba se še ni razpršila, vidijo se nebesna telesa. Rada bi sanjala o njih, toda ponoči sedi na ramenih srebrnega zmaja, ki leti previsoko nad njeno rojstno vasjo. Želi ga prositi, naj se spusti in se nagne nekoliko na desno, da bi lahko videla v dom svoje matere, toda ne ve, kako naj govori. On pa leti više in više, dokler tla ne izginejo. Vsakih nekaj ur se zbudi prestrašena zaradi hrupa, nato pa ugotovi, da gre samo za kričanje dojenčka in spet brezskrbno zaspi. 

Preproge umiva vsaka dva dni. Lonce drgne z belilom, dokler se pod rjo ne pojavi nova plast. Zelenjavo pred uporabo umije sedemkrat. Preden z vodo umije zelenjavo, umije pipo v steni. Gobice očisti, preden z njimi zdrgne posodo. Kozarcev nikoli ne posuši z notranje strani, čeprav je za vsak primer kuhinjske krpe umila trikrat. Postavi jih na glavo, da iz njih steče voda in odplakne nevidno umazanijo, če nato želi piti iz enega od njih, pa kozarec najprej povoha, potem pa s krpo obriše samo zunanjo stran. Tako traja nekaj ur, preden si pripravi zajtrk, ko pozajtrkuje, pa lahko začne pripravljati kosilo in nato večerjo. Ponoči takoj zaspi.

Ob tej uri zgornja soseda ne more več dol. Zgornja soseda ji je želela pomagati s prvorojencem, jo naučiti, kako to gre: biti mati. Sredi noči je. Jok je potihnil. To je njena priložnost. Odklene zapah in pripre vrata. Pred njimi stoji ona. Ves ta čas je sedela na stopnicah in zdaj hitro kot blisk vtakne nogo med vrata, da ji jih ne zaloputne pred nosom. Ko soseda pogleda otroka v kotu sobe, se zdi, kot da sama prvič zares vidi svojega otroka, čeprav ga je pogosto premeščala med čiščenjem pod zibelko in v kotih sobe. Razen tega je vse ostalo počela s hrbtom, obrnjenim proti otroku, strmela skozi okno. V ušesih ji odzvanja, saj je otrok nenehno jokal več dni, zdaj pa je smrtno tiho.

»Kaj si naredila? Nisi nikoli oprala odejice? Si je nisi nikoli pristavila k prsim? Mrtva je. Mrtva je.« Pogleda navzdol in v višini dojk vidi mokre madeže na svoji obleki. Soseda dvigne roke v zrak in se med kričanjem izmenično tolče po licih in stegnih. Dolgo časa traja preden se prime za glavo, sede po turško in se poskuša umiriti. Zavre vodo, vzame vedro in z dojenčka umije vse znake zanemarjenosti. »Reci mu, da se je rodila mrtva.« Pokliče svojega moža in sredi noči odideta na pokopališče. Če bosta soseda in njen mož dovolj plačala, grobarji ne bodo postavljali nobenih vprašanj.

Ni vedela, zakaj bi morala deklici pustiti živeti. Toda pozabila je povedati sosedom, da morata za dojenčico izbrati meščanski grob. V zemlji mora še postati ženska. Ne ve, kako je tam spodaj, toda bolje je kot tukaj. Nekdaj so punčke pokopali žive. Ona ji je vsaj pustila prej umreti. Zdaj bo deklica umrla samo enkrat, ne vedno znova, ko zapusti svojo vas, ko se poslovi od matere, ko leži pod moškim, ki je tako star, da še sam smrdi po smrti. 

Trajalo bo leto ali dve, nato o tem ne bo nikoli več razmišljala, toda kar je naredila bo ostalo v vsem, kar počne. Ko bo jedla palačinke, se bo najedla do sitega, toda kljub temu pojedla dodatno porcijo za njo, hčerke bo karseda držala zaprte doma in jih sovražila, ker njihova življenja niso takšna, kot je ona pričakovala. Sovražila jih bo, ker niso umrle v zibelki, ker se niso poročile z osivelimi moškimi, ker niso bile pretepene in so lahko šle preprosto ven. Razmišljale bodo o drugih stvareh, o razliki v plačah in nadlegovanju na ulicah, toda nad tem se ne gre pritoževati. Da je zunaj še en svet. Življenje ene ženske ni enako življenju druge, ugotovi pozneje. Zdaj je samoumevno, da je hčeri pustila umreti. 

On se vrne iz njune rojstne vasi s sodi oljčnega olja v veliko premajhno sobo. Ona vsak večer in vsako dopoldne očisti sodčke, da se svetijo. Nosijo vonj po domu. Pomaga mu vleči sodčke, ker ga boli hrbet. Ne leži več na njej. Pri njem spodaj gori. Ne govori. Ko se bolečina spet pojavi, vzame steklenico olivnega olja in jo stisne tako močno, da je njegov obraz videti kot ženska, ki že petič rojeva in ve, kaj jo čaka. Če bolečina vztraja, se zvije v klobčič kot novorojenček. Na vse mogoče načine se zvija po tleh v razlitem olivnem olju, vendar zaman: bolečina ostaja. Ona v tišini prinese čiste krpe, da s tal obriše olivno olje in nato ves dan pere odeje in preprogo, jih obesi, da se posušijo, in ker se olje močno vpije v odeje in preprogo, jih naslednji dan opere znova. Zaradi njegovih bolečin se ne vznemirja, tudi njo je žgalo in je preživela. Vznemirja se zaradi njegove prisotnosti. Da je dlje doma, gre vse redkeje v službo. Včasih gre na stranišče. Tolče po vratih in pritajeno stoka, sliši ga, kako smrka. Ne dobi več olja.

Vidi, kako se mu stanje hitro slabša, kar se zgodi veliko moškim v teh letih, toda njegova mati mu še zmeraj meša zvarke, ker noče sprejeti, da umira in da mu ne more pomagati ali odhoda upočasniti noben magični napoj. Čas je čas. Samo pol leta pozneje je mrtev.

S praznim tovornjakom se peljejo v vas. Ne vidi poti, ker pokrajina tako hitro beži mimo in ob tem ji postane slabo, ko prispejo, mora najprej bruhati, potem pa jo mama vpraša, zakaj je tovornjak prazen, kje je vse, kar je imela v hiši? Pokaže na taščo in skomigne. »Ali nisi prinesla s sabo nazaj niti svojih odej? Osemnajstmesečni zakon, nobenih otrok, nobene dediščine. Nesmiselno.« Vidi svojo mamo, kako stopi k tašči in nekaj tednov kasneje njene stvari pripeljejo v vas. 

Tik zunaj vasi se zanj izkoplje prostor v zemlji. Videti, kako malo ostane od človeškega življenja, je ponižujoče. Njegova mrtva hči je pokopana dvesto kilometrov severno, ne da bi se kdaj naučila govoriti, nikoli je ne bo spoznal, o tem ne bo mogla pripovedovati. Kar se je zgodilo, je pozabljeno, pod zemljo bo razžrto od črvov in vlage, čez štirideset let bodo tla premešana, oba bosta prah v zemlji, naredili bodo prostor za nove grobove.

More by Ariela Herček

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi
More in SL

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa