View Colofon
Original text "Draden" written in NL by Hannah Roels,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Vezi

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami. 
Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizioterapevt, ker pri njej uporabljaš pripomočke, ki so varni tudi za prenapete začetnike, kot sem jaz. Stopila sem v studio in takoj so me prevzeli elastični trakovi, kvadri in blazine za jogo, ki so bili razporejeni ob stene, ter obljuba profesionalnosti, ki jo je vse to izžarevalo, in nadzora. Toda hitro sem spoznala, da so ti atributi služili moji izgubi nadzora. Edina zadovoljujoča točka tega prvega tečaja je bila poza savasana na koncu, kjer smo se morali pretvarjati, da smo mrtvi. Kakšna čudovita nepremičnost ležanja, medtem ko je hodila med našimi trupli. Dihajte, sledite svojemu dihu kot niti skozi vaš nos, preko vaše zgornje ustnice. Skoncentrirajte se na svoj dih.  

Že od začetka nisem marala drugih tečajnikov in njihovega lebdenja po ulici z zvitimi podlagami za jogo, njihovih razvlečenih glasov in kako so pred začetkom tečaja na strani sedeli v položaju lotus, sanjarila sem, da bi jim iztrgala njihove steklenice živahnih barv iz rok, tako da bi se jim spodnje ustnice zatresle od vseh vznemirjenja. Sovražila sem vse, ki so se v moji soseski ukvarjali z jogo, razen nje. Zaradi načina, kako si je močne, črne lase povezala v figo na vrhu glave, ki se je nato med tečajem počasi razpletala, dokler ni elastika popustila in so se ji kodri usuli prek hrbta. Zaradi njene majhne, ponosne postave, miru ob tem, ko je sedela po turško, same narave vsega skupaj. Šlo je za kombinacijo najrazličnejših reči, tega, kako je med položajem sveče zataknila svojo majico za pajkice, ta nedolžna kretnja, kako je razširila svoje kratke prste na nogah in jih potisnila v podlogo, kakor stopalce gekona. Kakor da bi se povezalo nekaj, kar sicer ostane ločeno, nekaj, česar ni možno združiti niti z vsem nadzorom na svetu. 

Tisti lasje. Prvič sem jih zavohala, ko smo delali vajo v dvoje, to je ljubiteljem joge všeč, vaditi skupaj. K sreči je te vaje skoraj vedno delala z mano, ker so se drugi tečajniki bali moje želje po nadzoru in brezupne togosti in so se takoj poparčkali, tako da sem ostala sama. Potem sem stala karseda nepremično, medtem ko mi je ramena potegnila nazaj, potisnila navzdol vretenca, ali pa mi podpirala vrat in skandirala svoje joga modrosti. Vse je povezano med sabo, kite in koža, mišice in kosti, če se spremeni ena stvar v tvoji drži, se spremeni vse. Potem me je popolnoma prevzel vonj tistih las, kakor dimljen les, vonj, ki me je spravljal ob pamet, predstavljala sem si, kako izvlečem elastiko iz njenih las in roko vtaknem v tisto presunljivo zaveso, moji prsti prepleteni z njenimi kodri.  

Pozimi sem jo srečala na ulici, presenečena, da jo vidim v čem drugem kot oblačilih za jogo, presenečena glede te nove kombinacije z barvo njenih las, kože in oči, kombinacije, ki ni bila nič slabša. Ugotovili sva, da živiva v isti soseski. Medtem ko mi je pripovedovala, kako se je znašla tukaj, sem gledala njen oker šal in si predstavljala, da leži na tleh, da konce šala prekrižam pod njenimi lopaticami in povlečem navzgor, dokler se material ne napne in ji raztegnem hrbtenico, počasi, vretence za vretencem, točno tako, kot je teden prej na tečaju ona s trakom raztegnila mene. Ne vem, zakaj se me je ta gesta tako dotaknila. Da te nekdo na tak način raztegne. Vdihni in izdihni, je rekla, ko je pritisnila. Če zadržuješ dih, tvoje telo zajame panika. Dihanje pomeni, da je vse v redu in telo se temu prilagodi. 

Teden kasneje nam je pustila, da smo trakove zavezali skupaj in jih napeljali skozi kovinske obroče na steni, potem pa smo v konstrukcijah viseli kot zaporniki. To je bila čista predaja, dihati obrnjen na glavo, neke vrste uklonitev. Po vaji je zatemnila luči na stropu in nas pustila počivati na podlogah. Pokukala sem skozi trepalnice. Rumenkasta luč, trkanje dežja po oknih, tisti dvignjeni lasje, vse se je razporedilo okoli njenega profila, močnega in tihega. Začutila sem, kako so se sokovi potopili v moje telo in pomislila na hišo, v kateri sem odraščala, na svetle in urejene dni, ki sem jih tam preživela kot otrok. Pomislila sem na svojo družino v tej hiši, kako se je sprehajala po sobah, ki so bile večje in manj temne, kot se mi zdijo zdaj. Na kateri točki je vse to zamenjalo generacijo, od kdaj imajo ti ljudje gube in so videti kot zaprašeno pohištvo? Njena noga z razprtimi prsti pri moji glavi in njen glas; prvi vzrok trpljenja; gotovosti ni, vse se spreminja.

Dva meseca kasneje je izbruhnila pandemija in dejansko spremenila svet, joga studio se je zaprl in izginila je iz mojega življenja. Vsaj domišljam si, da gre v prvi vrsti za spremembo. Ne za resnično izginotje. Tako kot tudi ključi ne izginejo, ampak se pojavijo na nekem drugem koncu, tako kot naši starši umrejo in leta pozneje odkrijemo sledi, ki so jih pustili v naših mislih. Ali pa tako kot oblak spreminja obliko. A če ni izginila, kje potem je?

Začnem jo iskati po soseski. Sprehajam se po praznih ulicah, mimo izložb zaprtih trgovin, temačnih kavarn z barskimi stoli na pultu, in se sprašujem, kaj počne. Trg, na katerem je prej vsako jutro stala tržnica, kot izumrt sameva v sončni svetlobi. Pod podplati mi pokajo koščki stekla . Grem mimo križišča, kjer sva se nekoč srečali, in zavijem okrog vogala, predvidevam, da živi tu v bližini, in se ozrem okoli sebe. Sobne rastline v okenskih okvirjih, obledela hrbtišča knjig, zavoham juho in milnico. V želodcu se mi ugnezdi domotožje.

Na poti domov se sprehodim mimo knjigarne in pogled se mi ustavi na žepnici v vratnem oknu. Impermanence is good news, pravi angleški naslov. V ustih imam čuden okus. Zdi se, da se v mojem telesu premika nekaj nedoločljivega. Obstojim. Mislim si: samo dihaj, telo se bo prilagodilo. Občutek mine in odpravim se naprej. 

Vprašam se, ali me je spet prevzela potreba po nadzoru. Ampak tokrat ne gre za nevrotično iskanje, prej je to čakanje, nejasno hrepenenje. Začela sem se premikati bolj svobodno in imela sem občutno manj bolečin v vratu. Včasih pozabim na bolečino, ko se med jedjo nagibam naprej ali pa ko se sklonim, da bi kaj pobrala s tal. Te dni se počutim nenavadno neurejeno – je to zaradi pomanjkanja socialnih stikov? Kavo si namesto v usta zlijem po puloverju in si želim ohlapnejših oblačil, hlač, ki bi me manj vezale. Sandalov namesto čevljev z vezalkami, ki jih vedno nosim. Poleg tega se oziram okrog sebe, še nikoli se nisem med sprehodi toliko ozirala naokrog, jaz, ki sem prej le s ciljem v mislih hodila od ene do druge točke. Opazujem električne vode, ki se napenjajo preko ulic, plezalke na fasadi meščanske hiše, in pomislim na trakove v joga studiu. Predstavljam si, kako se moja roka izgubi v pramenih njenih las, se stisne v pest v mehkem razkošju in njeno glavo potegne k moji. 

Zdaj se je resnično začela pomlad in prvič grem ven brez jakne. Med stavbami visi gost, nasičen zrak, tega nisem več vajena, namreč da se meje med zunaj in notri brišejo. Bolečin v vratu sploh ne čutim več in roke iztegnem nazaj, uživam v tem gibu, v tem dihanju s prepono. Ozirati se za njo je postal tako velik del mojih sprehodov, da to počnem nezavedno, da je postalo kot navada, ki je izgubila prvotni pomen, ali kot žival, ki sledi nagonu. 
»Iščete sledi?« me vpraša nek fant, ko stopam po uličici, kjer bi naj živela. Ob njegovem vprašanju se prestrašim.
»Ne,« rečem, nato pa osredotočim misli, »iščem žensko, ki živi tukaj.« 
Stoji med vrati in zlaga kartonske škatle. 
Še malo naprej se med parkiranimi avtomobili plazi mačka. 
»Kakšna pa je?« 
Vprašanje se mi zdi zahtevno, obraze si težko zapomnim, ker se nenehno spreminjajo. 
»Majhna,« naposled rečem, »z dolgimi, temnimi lasmi. Vzhodnjaškega videza.« 
»Imate kakšno fotografijo?«
»Ne.«
Zreva si v oči. Potem škatle spusti ob fasado in se pripravi, da bo vstopil v hišo. 
»Učila me je,« pripomnim, kot bi to vse pojasnilo. 
Tisti večer v postelji spet mislim nanjo. Vse težje si jo predstavljam, toda ta zamegljenost ne ustvarja razdalje, nasprotno, zdi se mi bližje kot kadarkoli. Orgazem se zdi kot napenjanje škrg.  

Naslednji dan se odpravim do parka in tam se zgodi nekaj čudnega. Pod drevesom brez razmišljanja po turško sedem na travo. Tega nisem še nikoli storila. Že pri sedenju s prekrižanimi nogami so me boleli sklepi, zdaj pa tukaj mirno sedim, kleče, in gledam naokrog, medtem ko se nad mano zibajo težke kostanjeve veje. Vstanem in se sprehodim okoli drevesa. Ali zdaj hodim drugače? Zazrem se v svoje nožne prste v sandalih, ter spet doživim tisti nežen premik v telesu. Zasukam stopalo, pomigam s širokimi prsti, res so moji, toda nekaj se je spremenilo, ne spomnim se, da bi te sandale že kdaj videla. Šal si vržem čez ramo in odkorakam iz parka, dvigujem noge in razmišljam. 

Kar naenkrat ne vem več, kaj iščem. Vdihujem pomladni zrak in se počutim prerojeno, tako sproščeno, kot se že dolgo nisem počutila. Vse, kar srečam po poti, v meni vzbudi veselo začudenje; razmršene travne bilke med tlakovci, žvenket pribora na krožnikih skozi odprto okno. Dih čutim kot nit skozi nos. Ko se sprehajam, odkrijem uličico, ki je še nisem prehodila, in iz neznanega vogala zagledam zvonik. Stopim v pekarno in prodajalka me pozdravi, kot da sva stari znanki. Ne spomnim se, da bi jo že kdaj videla. Odkar se je začela pandemija se nisem pogovarjala skoraj z nikomer in njena domačnost se me dotakne. 

Danes vstanem pozno in sedem med rastline in knjige na moji okenski polici. Opazujem sonce na ometanih zidovih na drugi strani ulice, rjuhe, ki se sušijo z enega od oken in nežno plapolajo. Potem razvijem svojo podlogo in se postavim v položaj adho mukha svanasana, da se prebudim. 
Ko grem po pošto v nabiralnik, pride ven sosedov fant. 
»Prejšnji teden je nekdo spraševal po tebi,« reče. 
»Kdo pa?« 
Zmigne z rameni. 
»Neka ženska, zelo suha, s kratkimi lasmi. Rekla je, da se je učila pri tebi.« 
»Kako čudno,« odgovorim in za trenutek sem zmedena. Kot vrv, ki jo vlečejo. Lase si pogladim z obraza, vzamem elastiko z zapestja in lase povežem vrh glave. Potem si čez nos poveznem masko in stopim na ulico, s sandali udarjajoč ob tlakovce.

More by Ariela Herček

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi
More in SL

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes