View Colofon
Original text "Draden" written in NL by Hannah Roels,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Vezi

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami. 
Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizioterapevt, ker pri njej uporabljaš pripomočke, ki so varni tudi za prenapete začetnike, kot sem jaz. Stopila sem v studio in takoj so me prevzeli elastični trakovi, kvadri in blazine za jogo, ki so bili razporejeni ob stene, ter obljuba profesionalnosti, ki jo je vse to izžarevalo, in nadzora. Toda hitro sem spoznala, da so ti atributi služili moji izgubi nadzora. Edina zadovoljujoča točka tega prvega tečaja je bila poza savasana na koncu, kjer smo se morali pretvarjati, da smo mrtvi. Kakšna čudovita nepremičnost ležanja, medtem ko je hodila med našimi trupli. Dihajte, sledite svojemu dihu kot niti skozi vaš nos, preko vaše zgornje ustnice. Skoncentrirajte se na svoj dih.  

Že od začetka nisem marala drugih tečajnikov in njihovega lebdenja po ulici z zvitimi podlagami za jogo, njihovih razvlečenih glasov in kako so pred začetkom tečaja na strani sedeli v položaju lotus, sanjarila sem, da bi jim iztrgala njihove steklenice živahnih barv iz rok, tako da bi se jim spodnje ustnice zatresle od vseh vznemirjenja. Sovražila sem vse, ki so se v moji soseski ukvarjali z jogo, razen nje. Zaradi načina, kako si je močne, črne lase povezala v figo na vrhu glave, ki se je nato med tečajem počasi razpletala, dokler ni elastika popustila in so se ji kodri usuli prek hrbta. Zaradi njene majhne, ponosne postave, miru ob tem, ko je sedela po turško, same narave vsega skupaj. Šlo je za kombinacijo najrazličnejših reči, tega, kako je med položajem sveče zataknila svojo majico za pajkice, ta nedolžna kretnja, kako je razširila svoje kratke prste na nogah in jih potisnila v podlogo, kakor stopalce gekona. Kakor da bi se povezalo nekaj, kar sicer ostane ločeno, nekaj, česar ni možno združiti niti z vsem nadzorom na svetu. 

Tisti lasje. Prvič sem jih zavohala, ko smo delali vajo v dvoje, to je ljubiteljem joge všeč, vaditi skupaj. K sreči je te vaje skoraj vedno delala z mano, ker so se drugi tečajniki bali moje želje po nadzoru in brezupne togosti in so se takoj poparčkali, tako da sem ostala sama. Potem sem stala karseda nepremično, medtem ko mi je ramena potegnila nazaj, potisnila navzdol vretenca, ali pa mi podpirala vrat in skandirala svoje joga modrosti. Vse je povezano med sabo, kite in koža, mišice in kosti, če se spremeni ena stvar v tvoji drži, se spremeni vse. Potem me je popolnoma prevzel vonj tistih las, kakor dimljen les, vonj, ki me je spravljal ob pamet, predstavljala sem si, kako izvlečem elastiko iz njenih las in roko vtaknem v tisto presunljivo zaveso, moji prsti prepleteni z njenimi kodri.  

Pozimi sem jo srečala na ulici, presenečena, da jo vidim v čem drugem kot oblačilih za jogo, presenečena glede te nove kombinacije z barvo njenih las, kože in oči, kombinacije, ki ni bila nič slabša. Ugotovili sva, da živiva v isti soseski. Medtem ko mi je pripovedovala, kako se je znašla tukaj, sem gledala njen oker šal in si predstavljala, da leži na tleh, da konce šala prekrižam pod njenimi lopaticami in povlečem navzgor, dokler se material ne napne in ji raztegnem hrbtenico, počasi, vretence za vretencem, točno tako, kot je teden prej na tečaju ona s trakom raztegnila mene. Ne vem, zakaj se me je ta gesta tako dotaknila. Da te nekdo na tak način raztegne. Vdihni in izdihni, je rekla, ko je pritisnila. Če zadržuješ dih, tvoje telo zajame panika. Dihanje pomeni, da je vse v redu in telo se temu prilagodi. 

Teden kasneje nam je pustila, da smo trakove zavezali skupaj in jih napeljali skozi kovinske obroče na steni, potem pa smo v konstrukcijah viseli kot zaporniki. To je bila čista predaja, dihati obrnjen na glavo, neke vrste uklonitev. Po vaji je zatemnila luči na stropu in nas pustila počivati na podlogah. Pokukala sem skozi trepalnice. Rumenkasta luč, trkanje dežja po oknih, tisti dvignjeni lasje, vse se je razporedilo okoli njenega profila, močnega in tihega. Začutila sem, kako so se sokovi potopili v moje telo in pomislila na hišo, v kateri sem odraščala, na svetle in urejene dni, ki sem jih tam preživela kot otrok. Pomislila sem na svojo družino v tej hiši, kako se je sprehajala po sobah, ki so bile večje in manj temne, kot se mi zdijo zdaj. Na kateri točki je vse to zamenjalo generacijo, od kdaj imajo ti ljudje gube in so videti kot zaprašeno pohištvo? Njena noga z razprtimi prsti pri moji glavi in njen glas; prvi vzrok trpljenja; gotovosti ni, vse se spreminja.

Dva meseca kasneje je izbruhnila pandemija in dejansko spremenila svet, joga studio se je zaprl in izginila je iz mojega življenja. Vsaj domišljam si, da gre v prvi vrsti za spremembo. Ne za resnično izginotje. Tako kot tudi ključi ne izginejo, ampak se pojavijo na nekem drugem koncu, tako kot naši starši umrejo in leta pozneje odkrijemo sledi, ki so jih pustili v naših mislih. Ali pa tako kot oblak spreminja obliko. A če ni izginila, kje potem je?

Začnem jo iskati po soseski. Sprehajam se po praznih ulicah, mimo izložb zaprtih trgovin, temačnih kavarn z barskimi stoli na pultu, in se sprašujem, kaj počne. Trg, na katerem je prej vsako jutro stala tržnica, kot izumrt sameva v sončni svetlobi. Pod podplati mi pokajo koščki stekla . Grem mimo križišča, kjer sva se nekoč srečali, in zavijem okrog vogala, predvidevam, da živi tu v bližini, in se ozrem okoli sebe. Sobne rastline v okenskih okvirjih, obledela hrbtišča knjig, zavoham juho in milnico. V želodcu se mi ugnezdi domotožje.

Na poti domov se sprehodim mimo knjigarne in pogled se mi ustavi na žepnici v vratnem oknu. Impermanence is good news, pravi angleški naslov. V ustih imam čuden okus. Zdi se, da se v mojem telesu premika nekaj nedoločljivega. Obstojim. Mislim si: samo dihaj, telo se bo prilagodilo. Občutek mine in odpravim se naprej. 

Vprašam se, ali me je spet prevzela potreba po nadzoru. Ampak tokrat ne gre za nevrotično iskanje, prej je to čakanje, nejasno hrepenenje. Začela sem se premikati bolj svobodno in imela sem občutno manj bolečin v vratu. Včasih pozabim na bolečino, ko se med jedjo nagibam naprej ali pa ko se sklonim, da bi kaj pobrala s tal. Te dni se počutim nenavadno neurejeno – je to zaradi pomanjkanja socialnih stikov? Kavo si namesto v usta zlijem po puloverju in si želim ohlapnejših oblačil, hlač, ki bi me manj vezale. Sandalov namesto čevljev z vezalkami, ki jih vedno nosim. Poleg tega se oziram okrog sebe, še nikoli se nisem med sprehodi toliko ozirala naokrog, jaz, ki sem prej le s ciljem v mislih hodila od ene do druge točke. Opazujem električne vode, ki se napenjajo preko ulic, plezalke na fasadi meščanske hiše, in pomislim na trakove v joga studiu. Predstavljam si, kako se moja roka izgubi v pramenih njenih las, se stisne v pest v mehkem razkošju in njeno glavo potegne k moji. 

Zdaj se je resnično začela pomlad in prvič grem ven brez jakne. Med stavbami visi gost, nasičen zrak, tega nisem več vajena, namreč da se meje med zunaj in notri brišejo. Bolečin v vratu sploh ne čutim več in roke iztegnem nazaj, uživam v tem gibu, v tem dihanju s prepono. Ozirati se za njo je postal tako velik del mojih sprehodov, da to počnem nezavedno, da je postalo kot navada, ki je izgubila prvotni pomen, ali kot žival, ki sledi nagonu. 
»Iščete sledi?« me vpraša nek fant, ko stopam po uličici, kjer bi naj živela. Ob njegovem vprašanju se prestrašim.
»Ne,« rečem, nato pa osredotočim misli, »iščem žensko, ki živi tukaj.« 
Stoji med vrati in zlaga kartonske škatle. 
Še malo naprej se med parkiranimi avtomobili plazi mačka. 
»Kakšna pa je?« 
Vprašanje se mi zdi zahtevno, obraze si težko zapomnim, ker se nenehno spreminjajo. 
»Majhna,« naposled rečem, »z dolgimi, temnimi lasmi. Vzhodnjaškega videza.« 
»Imate kakšno fotografijo?«
»Ne.«
Zreva si v oči. Potem škatle spusti ob fasado in se pripravi, da bo vstopil v hišo. 
»Učila me je,« pripomnim, kot bi to vse pojasnilo. 
Tisti večer v postelji spet mislim nanjo. Vse težje si jo predstavljam, toda ta zamegljenost ne ustvarja razdalje, nasprotno, zdi se mi bližje kot kadarkoli. Orgazem se zdi kot napenjanje škrg.  

Naslednji dan se odpravim do parka in tam se zgodi nekaj čudnega. Pod drevesom brez razmišljanja po turško sedem na travo. Tega nisem še nikoli storila. Že pri sedenju s prekrižanimi nogami so me boleli sklepi, zdaj pa tukaj mirno sedim, kleče, in gledam naokrog, medtem ko se nad mano zibajo težke kostanjeve veje. Vstanem in se sprehodim okoli drevesa. Ali zdaj hodim drugače? Zazrem se v svoje nožne prste v sandalih, ter spet doživim tisti nežen premik v telesu. Zasukam stopalo, pomigam s širokimi prsti, res so moji, toda nekaj se je spremenilo, ne spomnim se, da bi te sandale že kdaj videla. Šal si vržem čez ramo in odkorakam iz parka, dvigujem noge in razmišljam. 

Kar naenkrat ne vem več, kaj iščem. Vdihujem pomladni zrak in se počutim prerojeno, tako sproščeno, kot se že dolgo nisem počutila. Vse, kar srečam po poti, v meni vzbudi veselo začudenje; razmršene travne bilke med tlakovci, žvenket pribora na krožnikih skozi odprto okno. Dih čutim kot nit skozi nos. Ko se sprehajam, odkrijem uličico, ki je še nisem prehodila, in iz neznanega vogala zagledam zvonik. Stopim v pekarno in prodajalka me pozdravi, kot da sva stari znanki. Ne spomnim se, da bi jo že kdaj videla. Odkar se je začela pandemija se nisem pogovarjala skoraj z nikomer in njena domačnost se me dotakne. 

Danes vstanem pozno in sedem med rastline in knjige na moji okenski polici. Opazujem sonce na ometanih zidovih na drugi strani ulice, rjuhe, ki se sušijo z enega od oken in nežno plapolajo. Potem razvijem svojo podlogo in se postavim v položaj adho mukha svanasana, da se prebudim. 
Ko grem po pošto v nabiralnik, pride ven sosedov fant. 
»Prejšnji teden je nekdo spraševal po tebi,« reče. 
»Kdo pa?« 
Zmigne z rameni. 
»Neka ženska, zelo suha, s kratkimi lasmi. Rekla je, da se je učila pri tebi.« 
»Kako čudno,« odgovorim in za trenutek sem zmedena. Kot vrv, ki jo vlečejo. Lase si pogladim z obraza, vzamem elastiko z zapestja in lase povežem vrh glave. Potem si čez nos poveznem masko in stopim na ulico, s sandali udarjajoč ob tlakovce.

More by Ariela Herček

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels
More in SL

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

S pticami si delim nebo

      Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek n...
Written in SL by Agata Tomažič

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel