View Colofon
Original text "Elogio Del Huracán" written in ES by Alejandro Morellón Mariano,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Marjeta Drobnič

Published in edition #2 2019-2023

Hvalnica orkanu

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.
    Od takrat je minilo že veliko let in ni več ne kozarca, ne mame, ne raztreščenih drobcev stekla, ne tistega otroka, mene, ki me prežema bolečina klofute. Zdaj živim v Ehiu z drugimi člani svojega reda. Tukaj, v tej vasi, poznamo nasilje, a tudi harmonijo, saj nas vsake toliko obišče Amalia in Amalio imamo vsi zelo radi. 
    Vemo, kdaj se bo vrnila, po gostoti zraka, po rezgetu konjev ali po tem, kako se naši otroci nepojasnljivo derejo. Včasih jo najprej začutijo prav oni in zato jočejo, mi pa mislimo, da jih bolijo zobje ali da so zaspani – dokler polkna ne treščijo ob steno in vetrnica na strehi ne zaškripa; takrat se zavemo, da je tu, spet. 
    Kadar pride Amalia, se rdeča zemlja na poti premakne, se zvrtinči in razprši po zraku.
    Kadar pride Amalia, dva, trije naši zapojejo pesem.
    Kadar pride Amalia, se pokrižamo, zahvalimo vetru in hitro, še preden doseže hiše, nastavimo darove.
    V teh petnajstih mesecih, odkar je bila nazadnje tu, smo komaj utegnili popolniti živino, učvrstiti temelje, obnoviti obzidje, izkopati luknje za ljudi, ki so se nam letos na novo pridružili. Cristian in najmlajši so vse hiše prekrili z dvojno streho, drugi smo poskrbeli za hrano in vodo. Otroci so na pot narisali barvne črte, da se bo znašla. Vsa vas je že izbrala darove: vezeno blago in kite iz las in žlahtne kovine in lesene figurice in nekaj izrezljanih zob. Letos bodo tisti iz tretje hiše darovali tretjega otroka, najmlajšega, ki je bolan. Darujejo ga njej, da ga odene in odpelje v kraje, kjer bolečine ni. Govorijo tudi, slišal sem jih, kako si po koncu sestankov šepetajo, da je ona, Amalia, po njihovem nevidna roka Boga.
    Vse te darove položimo na pot in se zares potrudimo, da so privlačni na pogled in lepo razpostavljeni, da jih bo opazila in hotela vzeti s seboj, čeprav skoraj vedno vzame vse. Prejšnja leta, če je že kaj pustila, je lastnik daru moral oditi, da ne bi padel v nemilost celotne skupnosti. Letos se je najina hči Sally domislila, da bomo darovali Gianfreda, telička. Rdeče smo ga pobarvali in privezali na kol, okrašen z rožami. Nekam živčen je in ne neha blejati.
    Še imamo toliko časa, da gledamo, kako v daljavi izginjajo prva drevesa. Ostanemo skupaj in si podamo roke ter jo opazujemo – bela senca, kot prikazen, ki se plazi sem ter tja, čeprav vsi vemo, da je namenjena k nam, vedno je. Opazujemo, prav tako, podore zemlje, prve vozove, ki jih vleče proti vrtincu, lažje predmete, ki se v koncentričnih krogih dvigajo v zrak. 
    »O, nebeški sel, Amalia, gospodarica vseh vetrov, sprejmi naše darove.«
    Po molitvi razklenemo roke in pozapremo živali, ki nam jih uspe še pravočasno ujeti. Nato se hitro zatečemo pod zid iz betona in skal, našo trdnjavo, in se postavimo tako, da ima vsak pred sabo špranjo, skozi katero lahko vse opazuje. Držimo se skupaj in pritajeno čakamo. Med seboj ne govorimo, saj radi poslušamo, kako se približuje, kako se razletijo okenska stekla, kako se raztrešči na tisoče predmetov, kako se sesuje prva hiša; slišimo, kako kriči – šibek, komaj zaznaven krik – bolan otrok tistih iz tretje hiše. Ko jih pogledamo, vidimo, da jokajo in se obenem smehljajo. Lahko, da si samo domišljam, a zdi se mi, da slišim tudi Gianfreda, čeprav je v nekem trenutku mogoče slišati samo še njo. Vsak se še bolj približa svoji špranji, da lahko gleda. Tega noče nihče zamuditi. 
    V Amaliji je vse, kar smo pustili na poti: tri krave, teliček, pet konj, šop kart, kad, polna mleka, bolan otrok, skulptura iz sadja, brenkalo, zbirka knjig, hrane in vode v izobilju; v njej je tudi tisto, česar nismo pustili, a se je Amalia vseeno potrudila in vzela s seboj: kamniti okruški, drevje, vozovi, cele hiše, ribe iz reke, nekaj izgubljenih ovc, divje svinje, ki jih je našla bogvekje, pet mrličev, telesa, kot bi jih nosilo v oblaku muh.
    Meni še ni bilo namenjeno, da bi to videl, a menda je, če se znajdeš tik pod njo, prav na tisti točki, iz katere vznika, tako kot bi uzrl predor, ki vodi naravnost v nebesa, in v tistem trenutku ni ne hrupa ne surovosti, le nekakšna glasba stvari, ki lebdijo, in vse se upočasni. Tistim, ki to doživijo, se življenje spremeni in med sosedi uživajo poseben ugled. Nekega dne bi tudi sam rad to videl, slišal praznino in razumel tisto polnost, o kateri govorijo. Morda pa to, kar se sliši znotraj, ni tišina, temveč kozarec, ki se razbije v temi, in tlesk dobro odmerjene klofute. Še zmeraj ne vem. Morda prihodnje leto, ko bo Amalia spet tu.

More by Katja Petrovec

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez
More in SL

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione