View Colofon
Original text "Automobil ze starého Řecka" written in CZ by Ondrej Macl,
Other translations
Mentor

Bojana Maltarič

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Starogrški avtomobil

Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni.

Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabil fanta, naj mu, če ne gre drugače, kaj od tega prebere. Na trenutke ga je poslušal z neprikritim zanimanjem, pri ponavljajočih se odlomkih je dajal prednost poslušanju cvrčanja škržatov in hkrati je, lisjak, pripravljal veliko bolj posrečen govor.

Preteklo je nekaj tisočletij in tudi mesto je zapustilo obzidje. Na krajih, kjer je tekla reka Ilis, se danes razlega zmagoslavna osempasovna avtocesta. Tam, kjer je stala platana, tičita klop in koš. Mesto se je ugnezdilo v travo in reka je porjavela, dokler ni preostalo drugega, kot da so jo spremenili v podzemno kanalizacijo. Atene so edina evropska metropola, ki je pokopala svoje reke.

Ko je fant prebral do konca, si je starejši moški teatralično zastrl obraz in njegov govor proti ljubezni dopolnil z do sedaj neimenovanimi ekscesi zaljubljenega človeka – kakšen je ljubosumnež, manipulator ali izsiljevalec! A takoj, ko je odkril obraz in se je nenadoma moral soočiti z mladeničevo lepoto, preprosto ni zmogel preiti k hvali razumnega neljubečega človeka, kakršno je nadobudni modrec pričakoval. Namesto tega si je postavil vprašanje, mar niso od naših doživetij najdragocenejša tista, ki so bolj izraz božanske norosti kot pa kakšne razumnosti.

Na bregu reke Ilis se je prikazal hotel Hilton. Iz njega je prišla mlada harvardska filologinja, kot da ni nič, je skočila v tok in plavala v smeri narodne galerije na konferenco s temo »Kako je srce antičnega človeka iznašlo dušo: konteksti, perspektive, problemi«. Vse to je komajda noro v primerjavi z večnostjo na fantovem obrazu!

Starejši moški se je imenoval Sokrat. Iz neznanih razlogov si je predstavljal, da se v vsakem od nas ljubezen meša z modrostjo ali nekakšen nenasiten užitek z dobrim vzdržnosti. Ali nekaj takega. In da bi iz tega protislovja celo napravil temelj človeške duše – treba pa je pripomniti, da duša pred Sokratom ni veliko pomenila –, jo je primerjal s konjsko vprego. Človeška duša si je tako v času svoje zore prislužila primerjavo z voznikom, ki se na vse kriplje trudi ukrotiti dva neuglašena konja.

Kaj točno konja pomenita, je na koncu nejasno: eden bi najbrž moral biti lep, dober, bel, črnook, prijatelj pravičnih misli, z izbočenim nosom, ki ne potrebuje udarcev ... Drugi pa pokvečen, zajeten, ploskonos, polnokrven, prijatelj prevzetnosti in bahaštva, gluh in s kosmatimi ušesi. Podoba duše kot vozila pa je zazvenela enoznačno:


 

ἐοικέτωδὴσυµφύτῳδυνάµει ὑποπτέρουζεύγουςτε καὶ ἡνιόχου.


Je bila ravno simbolika voza tisto, kar bi mestnega mladeniča lahko prepričalo v Sokratov prav in premagalo njegovo miselno nestanovitnost? Se je homoerotični značaj prvotne filozofije izrazil tudi na ta način, torej v izbiri metafore, ki je všečna mestnim mladeničem? Vozovi takrat niso bili prav praktični za prevoz po kamnitih poteh, so se pa zato toliko bolj uporabljali za proslave, procesije in predvsem na konjskih dirkališčih, kjer je fantov kar mrgolelo. Ali pa je Sokrata omamil žar opoldanskega Sonca, katerega vzdevek je bil zlati voz boga Helija?

Predstavljajmo si, da Sokrat izreče svojo primerjavo z vprego in reka Ilis se v sekundi spremeni v avtocestno povezavo. Mu bom dal božansko norost! Naj se harvardska filologinja lepo pelje s taksijem ... Sokrat spremembo najprej prestreže z ušesi. Osupli škržati morda še ojačajo napev, vendar jih smelo podpira do sedaj neznani zvok motorjev, nekakšen morski val posebne vrste, iz katerega sem in tja zalaja kakšen monstrum. Niti vonj platane odtlej nič ne pomeni, saj vas v nosu peče smrad po svincu in žveplu. Nedvomno gre za elementa iz zemeljskih globin, pri katerih ponoči patruljira bog Had in s katerima se čez dan ukvarja kovač Hefajst. Nič pa se ne more primerjati z vizualno zaznavo: kovinski konji in vozički brez konj z neverjetno hitrostjo švigajo levo in desno, eni v smeri neprijaznega obrežja, kjer bodo skozi tunel verjetno potonili v podzemlje, in drugi navzgor h goram, očitno h krožnemu nadvozu, kjer se bodo kot zlata nit vrteli naokoli tako dolgo, dokler jih ne bodo prsti siren prepletli s sončnimi žarki. Kot bi nekje v bližini že zdaj nekdo potrobil.

      »Te oči!« je filozof zajel sapo, »te njihove žareče oči!«

      Večnost v podobi zmedenega mladeniča ga hitro podpre, da se ne bi poškodoval, ko je tako nespametno poskočil iz trave. Najbrž ima eno od svojih videnj …

Sokrat je dušo primerjal s konjsko vprego morda tudi zato, ker si takrat ni znal predstavljati avtomobila. Saj ko govori o duši, o njeni nesmrtnosti, ji vendar pripisuje edinstveno sposobnost samogibanja.

      In na kaj drugega se nanaša iznajdba avtomobila?

      Avtomobil, drugače tudi samodrč, je sestavljen iz grške besede »autós«, tj. sam, in latinske besede »mobilis« oziroma gibanje. Iznajdba je bila poimenovana avtomobil, da bi se ločil od prevoznih sredstev, ki so bolj odvisna od zunanje sile.

      S konjem je cela zadeva težavnejša: četudi smo mu pribili podkve, pritrdili sedlo ali ga vpregli v voz, to še vedno ne pomeni, da je bil ustvarjen za transport.

Sokrat je ljubil mesto. Mladi družabnik je imel kar veliko dela, da ga je zvabil v naravo. Pokrajine in drevesa nas po Sokratovih besedah ne morejo ničesar naučiti, za razliko od človeškega govora.

      Če je iz oči v oči z lepim mladeničem dušo primerjal z vozom, se je takrat, ko se je po nekem slavju znašel v družbi starcev, ni obotavljal primerjati s sestavinami družbe. Voznike z boljšim in slabšim konjem so nadomestili razum v glavi, nemir v prsih in hlepenje v ledjih, kot analogije za vlado, vojake in delavstvo. Vrlina enega in vseh bi nenadoma morala biti pravičnost.

      V samem Sokratu kot da bi potekal spor med starim in mladim konjem. Med konjem, ki vlada, in konjem, ki nori. Pravična duša z manično dušo.

Sokrat je kot učitelj nadaljeval tradicijo kentavrov, mitičnih ljudi-konj, ki so marsikaterega fanta vzgojili v junaka. Neki tekmec v ljubezni ga je sicer uvrščal med bolj razpuščene silene in satire zato, ker naj ne bi bile njegove razprave nič drugega kot pleteničenje, in vendar – čeprav ga je družba za te njegove razprave poslala v smrt – si je s strani Zgodovine prislužil nepredstavljivo spoštovanje. In še v Goethejevem času je bil Sokrat vzor, primerljiv z Jezusom.

      Seveda je Jezus od pričetka zastopnik zatirane manjšine, nomad, nasprotnik mesta in zagovornik sočutja bolj kot pravičnosti. In njegov zmagoslavni prihod v Jeruzalem se je zgodil na podeželskem osličku.

V Jezusovem času je na egiptovskem bregu živel drug tip kentavra, in sicer vodja tamkajšnjega Museiona Heron Aleksandrijski. Medtem ko je bilo krščanstvo še v povojih, so stari egipčanski kulti izgubljali priljubljenost. Tako so se svečeniki obrnili na mojstra Herona, da bi jim za mastne denarce tempelj spremenil v kraj čudežev.

      Ta je dvignil pogled z razstavljenega avtomata za sodavico in sprejel ponudbo: tempelj je izboljšal s samodejno odpirajočimi se vrati, z oljenkami z avtomatičnim dolivanjem olja, z gibljivimi lutkami bogov in z zvočnimi učinki, na stropu je zahvaljujoč njegovemu poznavanju magnetnih polov celo lebdela kovinska vprega.

      Hvaljena bodi, mehanika!

      Taisti Heron je naletel tudi na princip parnega stroja: krogli, ki jo vrti vodna para, je nadel ime »žoga boga vetra Eola«.

V času, ko je bil Goethe še v plenicah, se je drug genij v odnosu do latinske in grške literature ohladil, saj so ga mnogo bolj vznemirjali škripčevje, žerjavi in vitli v očetovi delavnici. Parni stroj je bil znova izumljen za potrebe angleških rudnikov in James Watt se je odločil svoje življenje posvetiti njegovi izpopolnitvi.

      Ni pa bilo kleparjev, ki bi zmogli delati točno po njegovih skicah, takrat ni bilo niti enotnega sistema dolžinskih in utežnih mer, in zato je trajalo več let, preden je parni pogon osvojil srce modernega sveta.

In da bi ta nastajajoči svet bolje razumel, kakšne mefistovske novosti s seboj prinaša parni stroj, je Watt izračunal produktivnost enega od kopitarjev, ki so delali v rudnikih, in iznašel prelomno enoto konjske moči: En stroj opravlja delo z zmogljivostjo desetih do dvanajstih konj.

Še v stoletju pare je bil konj vseprisoten. Vlekel je podeželske vozove in plemiške kočije, poštne kočije, najemne izvoščke ali kolektivne omnibuse, in celo prve vlake in tramvaje na železnici s konjsko vleko! Konj je razvažal pošto, odvažal smetnjake, s stražnikom v sedlu skrbel za nočni mir, z rudarjem garal v rovih, z vojakom umiral v bitkah. Konjsko meso se je peklo na ražnju, konjska dlaka se je strigla za krtače ali za loke glasbenikom.

      Prva motorizirana vozila so se zato morala prilagoditi konjskemu prometu. Tako je bil avto na primer zamišljen za levo: vozil se je po levi strani vozišča in njegov volan je bil nameščen na levi strani, saj se tudi s konji vse dela po levi strani. Avto se enako kot konja obvladuje predvsem z nogami, usmerja pa ročno. Enako kot konj ima različne hitrosti. Enako kot konj se mora občasno nakrmiti in občasno parkirati, si odpočiti.

Zgodovina duše: Nicolas-Joseph Cugnot, zakonca Benz, Rudolf Diesel, Ferdinand Porsche …

Johann Wolfgang von Goethe se je v šolska berila zapisal z balado Vilinski kralj. V njej oče in sin skozi temno noč jahata konja, medtem prividi kralja in princes sinka mamijo v druge svetove, dokler na koncu ne umre. Nekateri psihoanalitiki v tem vidijo dobrega očeta in homo-pedofilnega posiljevalca v boju za razdvojeno dušo otroka. Čudoma se nihče ni spomnil v skrivnostnem kralju videti tako imenovanega Bibenduma, belo maskoto iz pnevmatik, ki ga ima v logu podjetje Michelin in ki goethejevskega junaka opominja na prihod nove prometne dobe. Junaku je spodletelo, ker za sinka ni imel razumevanja, da bi ga s konja poslal za Bibendumom. Kot vedno – najbolj nas ogrožajo ti, ki za nas skrbijo.

Nasprotno so se, ko je mladi Henry Ford pripeljal v Detroit v sploh prvem ameriškem vozilu, ljudje zgražali nad njegovim hrupom, bali so se, da jim bo splašil konje, policisti so se hoteli vmešati, vendar jim noben zakon tega ni omogočal. Henry pa se je prebijal skozi ta gozd pogledov, odločen, da bo ustvaril množično proizvodnjo avtomobilov, ki bodo dostopni vsakomur.

      Proizvodne stroške mu je pozneje uspelo znižati z uvedbo tekočih trakov, ki so se takrat uporabljali v klavnicah. Človeško delo se je tako po njegovi krivdi temeljito robotiziralo, delavec je za tekočim trakom x ur dnevno opravljal enake rutinske operacije. In Henry mu je moral iti naproti z mnogimi ugodnostmi, da bi ga prisilil v tem plesu zdržati.

      Medtem ko so v klavnicah delavci vsakih deset sekund poslušali rjovenje klane živali, ki so jo kaj kmalu razrezovali na kose, so v Fordovih tovarnah vkup sestavljali revolucionarna vozila, na katerih je bilo mogoče izkusiti novo vrsto osvoboditve.

Kot otrok sem odraščal v osrednji Češki ob zelo prometnem križišču. Vsako noč so me v spanje zazibali zvoki tovornjakov, ki so premagovali dolge razdalje, dokler se tudi moja postelja ni spremenila v tovornjak s perjem in plišastimi živalmi, ki so ga spustili čez mejo.

      Predstava tovornjakarja, kako posluša avtoradio in se ustavlja na bencinskih črpalkah, me je tako privlačila, da sem si lase nekaj časa strigel kot on. Tata je govoril, da izgledam kot punca. Očetje na žalost svojih sinov ne razumejo vedno.

      Nikoli nisem videl nič lepšega, kot je razlita luža bencina – v mojih fantazijah je bil to model galaksije, v kateri bi hotel živeti.

      In prva ozvezdja, ki sem se jih naučil razpoznavati? Mali in veliki voz.

      Čeprav se zvezd večinoma ni videlo, saj je nad mestom iz njegovih hlapov nastajalo še drugo, bolj kislo nebo, kar je v meni vzbujalo nenavadno otožnost.

      Nič čudnega, da sem se takoj, ko je šlo, prijavil v mestno avtošolo Pepelka. Slutil sem, da bom svoje življenje povzdignil na raven usode samo, če ne bom izgubil stika s svetim otroštvom in nočjo. Skratka, bilo mi je usojeno postati voznik.

Bil je vroč junijski dan. Sonce je pražilo beton na praznem parkirišču, kjer je stal en sam avto znamke Škoda Felicia z opazno oznako L. Na pokrov se je naslanjal poraščen možakar s kapo s šiltom in v brezrokavniku iz džinsa.

      »Tukaj ste!« mi je pomahal v pozdrav, ugasnil cigareto in odprl voznikova vrata.

      Nervozno sem se usedel za volan, on pa se je ugnezdil na sovoznikovem sedežu, kjer je že prej odložil pasno torbico z dokumenti. Med nama se je gugala dišeča smrečica.

      »Torej, kaj morate najprej narediti, ko se usedete v avto?«

      »Obrniti ključ?« sem na slepo izstrelil.

      »Drek,« je mrko pogledal, »mislite vendar ali pa vas kar takoj vržem.«

      Oblil me je val paničnega vznemirjenja. Potem pa sem dojel: varnostni pas.

      Inštruktor se je zadovoljno nasmehnil in pričel z razlago: »Spodaj pri nogah imate tri pedale. Levo je sklopka, z njo se menjajo prestave, na sredini zavora in desno je plin. Če hočete štartati, morate v prvi vrsti udobno sedeti. Preverite ogledala. Zdaj še spustite ročno zavoro, takole …«

      Zgrabil me je za roko, da bi neposredno demonstriral. Končno sem lahko obrnil ključ in z njegovo pomočjo s sklopko in menjalno ročico prestavil z nule na enko, obenem pa dodajal plin …

      »Kaj norite?! Pohoditi takole kot slon. Ta avto, porka, morate imeti rad. Še enkrat in lepo nežno, prav?«

      Od strahu so se mi začela tresti kolena.

      »Mirno, fante, saj ni nič takega,« me je potrepljal po stegnu z očetovskim razumevanjem, »ἐοικέτωδὴσυµφύτῳδυνάµει ὑποπτέρουζεύγουςτε καὶ ἡνιόχου.«

In po pol ure začetniških manevrov sva se odpeljala na prazno cesto.

More by Vesna Dragar

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová
More in SL

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione