View Colofon
Original text "Smrtholka" written in CZ by Lucie Faulerová,
Other translations
Published in edition #2 2019-2023

Smrtholka

Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Zapora na progi.

Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk.
Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah.
Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajstem stoletju naštel dvesto enainšestdeset različnih pozicij, v katerih se samomorilci obešajo. V sto oseminšestdesetih primerih so se noge opirale na tla, v dvainštiridesetih je telo slonelo na kolenih, v dvaindvajsetih primerih je samomorilec ležal na tleh, devetnajst jih je sedelo in zadnji trije so čepeli. Za izvedbo pa je, razumljivo, največkrat uporabljena vrv, seveda pa imamo tu še kravato, robec, razrezano perilo, vezalke, podveze, pasove, električni kabel ali jermen.
Zažemka. Beseda, ki je nikoli več ne bom mogla izgovoriti.
Včasih mislim na to odločitev, na nevoljo do obstoja ali bolj na voljo do neobstoja pri obešencih, ki jih najdejo v čepečem položaju.

Vžžžimmm.

»Veste, zakaj sem danes v resnici tu?« reče gospod v beli srajci, ki stoji pod odrom na čelu sokolske telovadnice.
»Zakaj?« ga vpraša gospa v rumeni obleki, ki stoji poleg njega. To je njegova žena, toda dvojica nam ravnokar uprizarja dialog mentorja (on) s publiko (ona), saj pri publiki (mi) nikoli ne moremo biti ziher. 
»Celotno tole srečanje vas bo navdihnilo, da bi našli pogum!«
»Pogum za kaj?« poviša glas gospa v rumeni obleki. Madla si poleg mene baše celo pest v usta.
»Pogum, da živimo svoje resnično življenje!« vzklikne gospod v beli srajci. Nastopi nekaj, kar bi najverjetneje moralo predstavljati trenutek katarze, ko se pričakuje vznemirjena reakcija ta prave publike. Razgledam se po ostalih v polkrogu stolov, dve tretjini spet samih žensk. Nihče ne reagira in tako se gospa v rumeni obleki spet zavzame za celo moštvo in zaploska. Potem ploskamo tudi mi.
»Ste že kdaj slišali za havajsko tehniko Ho'oponopono?« vpraša gospod v beli srajci. Tišina. »Preden vam povem nekaj o tem, kako je tale tehnika nastala, vam povem osnove. To je najpomembnejše! Ste pripravljeni?«
»Ja!« zadrhti gospa v rumeni obleki.
»No, pozorno poslušajte. Ampak res – pozorno poslušajte,« reče počasi, »to je najpomembnejše, kar boste danes tu slišali. Točno tisto, kar vam lahko spremeni življenje.«
Vsi torej molčimo, napeto čakamo, hočemo spremeniti svoje življenje.
»Ljubim te,« reče gospod v beli srajci s pogledom na gospe Starostníkovi. »Žal mi je,« reče zatem in pogleda Boháčkovo. »Prosim, oprosti mi,« pokima z glavo Boháčku. »Hvala ti,« pravi s pogledom, uprtim v Madlo, ki potegne pest malenkost ven iz ustne votline.
Sledi spet kratka tišina. Odkašljevanje. Nemirno presedanje. Starostníkova se cuka za podbradek. Gospa v rumeni obleki izgleda tajnovito.
»A ne da na teh stavkih ni nič neobičajnega? Saj jih uporabljate skoraj vsak dan, a ne?« pravi gospod v beli srajci.
»To je res!« pravi gospa v rumeni obleki.
»Tile štirje stavki, tile na videz čisto običajni stavki pa lahko tudi pripomorejo k očiščenju naše podzavesti. Z njimi lahko onemogočite skrite programe, ki nas obvladujejo, ki nam branijo izpolnjevati naše poslanstvo na tem svetu. In izpolnjevati naše želje. Zaradi teh štirih stavkov lahko dosežemo tako imenovano ničto stanje, stanje, kjer nič ne obstaja in je vse mogoče. V tem stanju ni nobenih misli, besed, spominov, nobenih prepričanj. Čisto nič. To je stanje praznine, stanje, ki se ga ljudje trudijo doseči na različne načine že cela stoletja, cela tisočletja.«
Gospod v beli srajci se trudi, da bi izgledalo, kot da govori spontano, vendar se pozna, da zelo dobro ve, kaj pripoveduje, najbrž to pripoveduje pogosto. »Veste, kaj je to ničto stanje? Ne? Stanje čiste ljubezni, ki nima nobenih omejitev. Vsi mi tukaj imamo neko lečo, skozi katero opazujemo svet, vendar pa je ta leča polna nanosov. Saj veste, kaj s tem mislim. Predsodkov, iluzij, spominov, utečenih vzorcev vedenja, tega se je treba znebiti. Očistiti to iz sebe. In če bomo čistili in čistili, bomo vstopili v prostor, ki ga lahko imenujemo svet brez meja …« Madla si po tiho začne brundati melodijo Iger brez meja. »… boste odkrili svoj lastni Jaz, znebili se boste negativne energije in skozi vas bodo tako lahko tekle le čiste misli in besede. No, tako, zakaj ravno ti štirje stavki? Ljubim te. Žal mi je. Prosim, oprosti mi. Hvala ti. Zato ker so nas razrvale negativnost in čustvene bolečine! Te v nas povzročajo neravnovesje! Bolezni! Le s procesom kesanja, odpuščanja in sledeče spremembe se lahko iz tega iztrgamo. To je Ho'oponopono.«
Gospod v beli srajci pripoveduje, da se skozi besedi »Ljubim te« povežemo s stvarnikom, osnova je ljubiti vse, tudi svojo čezmerno težo, tudi vse nore ideje, ki se jih spomnimo, enostavno jim recimo »ljubim vas, drage ideje, ljubim te, čezmerna teža«. Gospod v beli srajci pripoveduje, da z besedami »Žal mi je« priznavamo, da je v naš sistem prišel nek virus, ne prosimo stvarnika, da bi nam odpustil, ampak da bi nam pomagal odpustiti samim sebi. Gospod v beli srajci pripoveduje, da če prosimo za odpuščanje, obenem prosimo za transmutacijo negativne energije v svetlobo, prosimo za spremembo naše podzavesti v praznino, da bi tako odkrili svoj lastni jaz, ker najti se ga da samo v ničtem stanju. Ko rečemo, da se zahvaljujemo, pravi gospod v beli srajci, stvarniku izražamo svojo hvaležnost in vero v to, da se bomo očistili. Gospod v beli srajci pravi, da Ho'oponopono ni življenjski koncept meka, kjer pri okencu takoj dobimo gotovo jed, pravi – stvarnik ni služabnik. Treba je čistiti, čistiti, čistiti, izbrisovati, odkriti svoj lastni Shangri-La, čistiti, brisati, čistiti.
»Ne bi bilo hitrejše kakšno odvajalo?« se k meni nagne Madla.
»Kaj pa misliš, da je Shangri-La,« ji rečem.
»Ubij me,« še zašepeta Madla. »Hvaležna ti bom, res.«
Gospod v beli srajci reče, da si bomo o tem zapeli, da si to namreč prepevajo ljudje po celem svetu, da bomo tako dojeli, kako je tale proces očiščujoč. Gospa v rumeni obleki gre po kovček s kitaro. Madla si v usta spet počasi tlači pest.
Gospod v beli srajci igra na kitaro in skupaj z gospo v rumeni obleki spet in spet pojeta te štiri stavke, dokler ni na vrsti refren (ho'oponopono, ho'oponopono itd.), in opogumljajoče iščeta očesni kontakt s publiko (mi), naj se vendar pridružimo.
Motrim Truplovce v polkrogu. Opazujem tiste, ki imajo zaprte oči in se smehljajo, opazujem tiste, ki jim tečejo solze, opazujem tiste, ki bolj nezainteresirano strmijo predse, opazujem tiste, ki pojejo brez sramu, in tiste, ki se oklevajoče pridružujejo, opazujem Bartákovo, ki si puca umazanijo za nohti. Potem pa! V tem trenutku v havajski ritem pesmi o ljubezni, odpuščanju, opravičevanju in zahvaljevanju, v ritem pesmi o iskanju življenjskega smisla, v pesem, s katero se očiščujemo, v sokolsko telovadnico plane terorist. Najprej steče do Bartákove in ji z mačeto odseka roko, tisto, izza katere nohtov je bezala umazanijo. Potem teče do Starostníkove in ji s kavljem prebode podbradek. Kri brizgne na belo srajco gospoda v beli srajci, vendar on še vedno brenka na kitaro, samo malo mu otrpne nasmeh. Noter pritečejo ostali teroristi, vsaj deset jih je, dva od njih imata na sebi bombo. Vendar se za moment ustavijo, prisluhnejo, se začnejo zibati v ritmu, brundajo si skupaj z gospodom v beli srajci in z gospo v rumeni obleki. Potem pa se zavejo svojega lastnega jaza, svojega lastnega življenjskega smisla, se zahvalijo svojemu stvarniku in nam ukažejo, naj se uležemo na tla. Kričijo, opletajo z orožjem, parkrat ustrelijo, vsi stokamo, prestrašeno se pogledujemo, bojimo se, da bomo umrli. Tukaj in zdaj. Ne bomo se več vrnili domov. Tukaj bomo umrli. Takole. Se. Konča. In v temle trenutku se v mislih pogajamo, saj v temle trenutku tudi vemo, kaj je zares pomembno. Bartákova ve, da je res pomembna recimo roka, do zdaj ji to ni padlo na pamet. Vsi v hipu vedo, katere stvari so pomembne in katere so manj pomembne, vsi si želijo bit nekje drugje, vsak ima nek konkreten kraj v glavi, vsak ima konkretne ljudi na temle konkretnem kraju v glavi. Teroristi potem gospoda v beli srajci s kitaro treščijo po glavi in jo pobrišejo, pustijo nas žive, saj pokapirajo, da smo v tejle vasici nevarno blizu ničtemu stanju.
Tako da vsi preživimo, sicer s kakšnimi temi posttravmatskimi šoki in scanjem v posteljo, vendar vsi iz tega črpamo, pravzaprav šele po temle doživetju v resnici živimo. Bajno leto, dve. Ljubimo, opravičujemo se, prosimo za odpuščanje, zahvaljujemo se.
Potem pa po dveh treh letih … potem pripovedujemo zgodbo o tem, kako so nas nekoč v Truplovem v sokolski telovadnici napadli teroristi na tečaju Ho'oponopono. Potem pripovedujemo o tem še cel lajf – oziroma čas, ki je od njega ostal – ogromno ljudem, to je bilo res skeri doživetje, pripovedujemo na božični večer ob kozarcu šampanjca. Potem pa domov, doma na računalniku razštelano motivacijsko pismo in odprtih dvajset ponudb za drugo službo na mojedelo, ker ta trenutna postaja stereotip in ni kam rasti, nemočen pogled v poln hladilnik, na messengerju pet odprtih pogovorov s tipčki, ker vsi so lahko tisti ta pravi, ampak kater je? kater??, na mizi še en krogec od šalce – kolikokrat ti moram povedat, da pod posodo daj podstavek!, mečkanje špeha na trebuhu pred ogledalom v kopalnici, jutri neham žret!, pred spanjem poslat zadnji poljubček poljubček in pogresam te in žalosten smejko, in preden ugasnemo luč, en poljubček tudi tebi, ki ležiš zraven, a si lahko misliš!, spet so podražili maslo, to ni več res!

Tadam.

Namesto okna priprta vrata kopalnice. Ati stoji pred ogledalom, z britvico pljuska po polnem umivalniku in si pri tem brunda Our House od Crosby, Stills and Nash.
Prej sem mislila, da je moj ata sekvoja. Največji na svetu. Kot Hiperion, drevo, ki ima skoraj sto šestnajst metrov. Samo da se je potem, ko je Madla umrla, začel pogrezati v zemljo. Njegovo lubje je posivelo, veje so se skrivile in jaz v nobenem od atlasov nisem več našla dostojnega drevesa, po katerem bi lahko atija poimenovala.

Malaškatlica malaškatlica. Malaškatlica, šušljajo kolesa vlaka, šušljajo kot potuhnjeni palčki, pri tem se režijo, šušljajo, ko gledam z griča na britof. Okoli poletava puh.
Topoli snežijo in Madlina krsta je tako absurdno majhna, da z nje ne morem spustiti pogleda. Po tiho rečem Adamu, da je vanjo vendar niso mogli spraviti, Adam mi daje prste na usta, ker se me malo sliši. Ampak imam prav, notri je bodisi polomljena ali nekako nagnetena. In čim dlje far govori, tem manjša je ta lesena škatla, mogoče v njej Madle nazadnje sploh ni! Far malo povzdigne glas, saj zgoraj za cerkvijo pelje mimo moj vlak. Obračam glavo h griču in si predstavljam, kako v njem sedim in bežim proč, sem na poti, ne tukaj, sem na poti, ki je cilj, pot je lahko cilj, ve se, ve se že dolgo, celo poje se o tem. In ko Madlino telo polagajo v luknjo v zemlji, je ta lesena škatla samo še škatlica iz zlatarne, od čisto mičkenega prstančka, škatlica, kakršno bi v miru lahko stisnili v eni dlani in ji pustili, da izgine v rokav. Kot čarovnija. Čirule čarule puf.
Z obleke si otresam puh.
Malaškatlica malaškatlica malaškatlica, šušljajo kolesa. Vlak se vleče in drajsa. Bredemo skozi bel zamet.

Tadam.

Ves čas mislim na Madlo. Slepi tir.
Tunel brez konca.
Prazna stran v knjigi.


Občasno, ko gospod Ročestr v trgovino prinese nov kos pohištva, ki ga je ravnokar dokončal, še nekaj časa stoji ob njem in si ga ogleduje z več kotov, ob enem se potem ustavi, se malo ozre k meni in mislim, da me hoče vprašati, kaj porečem na to, mogoče pa hoče vprašati, samo da pogovor ne bi zastal, ne da bi ga to resnično zanimalo. A vprašal je le enkrat. »Kaj porečete na to?« in nemudoma ugotovil, da na to ne bom nič porekla, zato je dodal: »Ne izgleda slabo, ne?« in jaz sem odkimala z glavo, da ne, da ne izgleda slabo, in morda sem se malo nasmehnila, ko sem si drznila iti bližje k tej komodi in jo pogladila po robovih.
»Ti si me pa namatrala,« je rekel in prav tako pogladil komodo. Dolgo je pomikal roko in potem plosknil.
Sem komoda in gospod Ročestr me gladi po hrbtu. Odzgoraj pa vse do dol.
In potem ploskne.
Presenečeno me pogleda, ko se zahihitam kot idiotska pubertetnica in zardim kot idiotska pubertetnica. Odmajam z glavo, kot bi hotela ta trapast moment iztepsti skozi ušesa ven.
Nasmehne se.
Rada bi ga objela.
 

More by Vesna Dragar

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl
More in SL

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl