View Colofon
Original text "Cizí město" written in CZ by Anna Háblová,
Other translations
Mentor

Bojana Maltarič

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Tuje mesto

Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in tem krajem. V deželi, ki slovi po vrhunski arhitekturi in kjer sem se nameravala za nekaj časa naseliti.


Delo sem našla v arhitekturnem biroju SeArch, ki je bil znan po svojih inovativnih metodah projektiranja in je ta koncept vključil tudi v svoje ime. Zanimalo me je delo s transmateriali in stavbnimi elementi, ki imajo vgrajeno strojno opremo, programsko opremo ali električne komponente. Zanimali so me projekti, ki raziskujejo netradicionalne načine gradnje. Eno od najbolj znanih del tega biroja je bila Villa Vals – družinska hiša v švicarskih Alpah, ki je umeščena v pobočje in spominja na krater meteorita ali svetlobni satelit, ki podnevi svetlobo sprejema in jo ponoči izžareva nazaj v okolico. V biroju sem se lahko udeležila natečaja za nov muzej, katerega fasada bi morala biti narejena iz gibljivih aluminijevo-plastičnih plošč, občutljivih na sončno in človeško toploto. Imela sem možnost raziskovati nov pristop k projektiranju administrativnih stavb ali premišljevati o notranjem prostoru sinagoge, ki se preslikuje na zunanjost stavbe. En projekt je bil bolj zanimiv od drugega in v pravo veselje nam je bilo, da so nizozemske stranke zahtevale arhitekturo – za njih je bilo to samoumevno, tako kot reportaže o mladih obetavnih ateljejih vsak večer v glavnih novicah. 


Delo sem torej imela, stanovanja pa še ne. Amsterdam je bil, kar se tiče nastanitev, znan po velikem povpraševanju in brezupno majhni ponudbi. Še par dni sem lahko ostala v stanovanju nečakinje Reina Geurtsena, arhitekta in urbanista iz Delfta, ki je občasno prihajal predavat na praško fakulteto za arhitekturo. Bilo je tipično nizozemsko stanovanje z oknom na ulico, ki je bilo veliko kot izložba. Zastirati z zavesami ni imelo smisla, saj je bil to edini vir svetlobe globokemu in ozkemu prostoru, ki se je od jutra do večera zavijal v temo. Tako sem postala del ulice, s katere so občasno name padali bežni pogledi mimoidočih, ki so med hojo po mestu iskali kakršnihkoli vizualnih dražljajev. To je bilo veliko privlačnejše okolje od miniaturne sobe hostlov, katerih zidovi so bili pobarvani s plesnijo, preproga pa je z veseljem delila vlago z nogavicami. Abstraktne podobe zidov, ki bi razveselile celo Boudníka, so bile rezultat vseprisotne vlage, ki ji v intimni bližini vodnih kanalov ni bilo mogoče ubežati.


In ni bilo mogoče pobegniti niti pred nevrotičnimi oblaki, ki so vsak trenutek na zemljo spuščali nepričakovane prhe. Odpravila sem se na izlet, nekajkrat se mi je uspelo skriti pod most, vendar me je končno le ujelo in premočilo do kože. Ni se imelo smisla vračati, zato sem nadaljevala vožnjo s kolesom med kanali z zibajočimi se plavajočimi hišicami in ozkimi opečnatimi hišami, negotovimi kot ilustracije iz otroške knjižice. Med enim od mnogih nalivov sem se ustavila pod nadstreškom, ki je pripadal hiši, kjer so stanovali študentje. »Iščeš stanovanje?« me je v angleščini vprašal neki mlad fant, še preden se mi je uspelo razgledati in stavbo oceniti kot kompaktno zloženko iz bivalnih kontejnerjev. »Iščem,« se slišim odgovoriti in že od fanta dobim informacijo, da se je sprostilo eno mesto in da se zanj išče najprimernejši stanovalec. V ta namen danes zvečer organizirajo parti. »Prideš?« »Pridem.« »Great.« »See u.« No, super. Ob šestih tu. Na načrtovani izlet pozabim in se grem preobleč, da bi se čez par ur vrnila.


Študentsko bivališče je dolg črn hodnik s številnimi vrati do posameznih sob in potem stopnišče, lepo posprejano z barvitimi podobami in napisi, ki se jih ne bi sramoval noben most niti protihrupna ograja. Glasba igra na ves glas in voha se trava, tako kot povsod po mestu v bližini coffeeshopov (kjer se legalno dobi hašiš in marihuana, le trgovina je nekoliko zgrešila ime). Mladi fant me prepozna in posveti v pravila stanovanjskega partija: Treba je pritegniti kar največ lokalcev, ki bodo odločali o tem, koga od novih prišlekov bodo izbrali za prosto pozicijo »stanovalca«. Razgledujem se, parti je v polnem teku, vsak ima v rokah kakšno pijačo, najpogosteje Heineken (seveda se ne more primerjati s češkim pivom). Kandidate za stanovanje se da takoj prepoznati. Glasneje se smejejo in veliko govorijo. Dekleta z rdečo šminko se trudijo okoli koščenih Nizozemcev, medtem ko fantje obletavajo lokalna dekleta. Točno to je situacija, ki jo obožujejo introvertirani. Po uri negotovega postavanja se usedem v naslanjač v kotu in opazujem vrvež v sfumatu, kot bi si ogledovala Rembrandtovo sliko. Čez nekaj časa se izmuznem ven h kolesu, a nihče tega niti ne opazi. Na poti nazaj v začasno domovanje niti enkrat ne dežuje. Ustavim se na mostu, od koder se vidi morski zaliv. Ostanki svetlobe se slabotno valjajo nad obzorjem in pronicajo v odsev na gladini. Začenjam se veseliti teh polderjev, skritih v travi, ki jih danes nisem videla. Veselim se pokrajine, ki se mi v svoji neskončni ravnini nastavi kot nežno nagubana koža na dlani.


Delam od jutra do noči in za iskanje stanovanja ni časa. Med tednom odgovorim na desetine oglasov. Oglasi se le neki Iračan temne polti. Z Mohamedom se prvič srečam pri Oosterparku, na samem robu pajčevine sistema kanalov, ki se stekajo iz zgodovinskega jedra mesta. Vodi me v svoje stanovanje v hiši z rdečerjavimi opekami, belimi okenskimi okvirji, ozkim strmim stopniščem in značilno mračnostjo. Pozdravi me simpatična žena z ruto, malomarno vrženo čez temne lase, in trije otroci. Kot pozneje izvem, je imel Mohamed dva od treh otrok s prvo ženo, ki mu je pobegnila v Iran. Nočem vedeti, zakaj. Sam Mohamed se je na Nizozemskem znašel kot poceni delovna sila in tukaj tudi ostal. Razkazuje mi prazno sobo z majhnim oknom, ki gleda na temno dvorišče. »Tu imam tole sobo z oknom,« reče in drobne oči se mu navihano svetijo. Zaradi poudarka na besedi okno dojamem, da ta stavbni element v centru Amsterdama ni samoumeven. K muslimanski družini se preselim ravno sredi praznovanja ramadana. Čez dan se držijo posta in večerja se šele, ko se stemni. Na eno od nočnih gostij sem povabljena. K principom ramadana sodi tudi to, da se gostov in tujcev ne pusti lačnih. Miza je prenapolnjena s tipično iraško hrano, na sredini leži z nečim napolnjena kepa, ki spominja na velik hlebec. »Kaj je notri?« zvedavo vprašam. »Bomba!« urno izstreli Mohamed in oči se mu zaiskrijo od zadovoljstva zaradi posrečene šale. Vsi se smejemo. Potem jemo, se pogovarjamo in gledamo iraška poročila, ki jih ne razumem. Če sem v tej deželi našla dom, potem je to ravno stanovanje z zapovedmi vernega muslimana prilepljenimi na hodnik zraven vhodnih vrat in s sobo, katere okno vsaj delno gleda na za hip jasno in nato za hip mračno nebo.

More by Vesna Dragar

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová
More in SL

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz