View Colofon
Original text "Sbírání sil k útěku" written in CZ by Ondrej Macl,
Other translations
Mentor

Bojana Maltarič

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Odprava na ognjemet

Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.

      (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornosti človeške usode in si sem ter tja šel po pivo, preden se pri baru začnejo delati vrste za koktejle. Navsezadnje bi ob poznejšem prihodu morda spuščali noter le punce, v najboljšem primeru pare. No, v smislu kvot je plesna dejavnost recimo v primerjavi s politiko tisočkrat bolj osveščena. Na takšnih kot sem jaz – beta samcih, ki srkajo najcenejše žganje – noben klub na svetu ne sloni.
      Ko mi je tako pivska pena lezla v glavo, so se ob mizicah začele prikazovati prve Afrodite. Čim lepšega videza, tem nadutejši izraz so si večinoma nadele. Tudi na stage je občasno že zaneslo kakšnega plešočega junaka. Kakor hitro pa mu je kapnilo, da je bolj smešen kot cool, je namero takoj vestno opustil. Pa nič, pijemo naprej. In čez nekaj časa še dva. Step touch, step touch, mambo … Pa spet nič. Potem se je pojavilo kar celih sedem hrabrih. Nazadnje so k drogom priskočile najete nimfe v seksi tigrastem perilu. A pozor, nenadoma smo se v tem kotlu zvijali prav vsi, vključno s klubskim fotografom in njegovim bliskajočim Olympusom iz serije E-M10, in če se tej množični evforiji v antiki ni reklo »dionizijska«, v tem primeru, mater, ne vem, čemu drugemu!
      (…) Izvoljena, za katero sem se spustil v peklenski ples, nima prsi niti obraza in pravimo ji Smrt. Nezmotljiva lovka vseh lovcev. Ko z dihanjem in gibanjem telesa vzbudim določeno neosebno stanje misli, sem zmožen prenašati njene hladne dotike. To je moje sproščanje frustracij – očistiti se z vodami pozabe. Zradirati v trenutku ne le Andreo in vse vsakodnevne nadloge, ampak tudi breme samega sebe, svojo zgodbo. Raztopiti se v smehu in plesu, ki, četudi je izšel iz davnih seksualnih obredij, za zaveso blaženosti skriva vrata ničevosti. Ničevosti, ki kakor da bi onemogočala evolucijo človeka. In tedaj v Peklu – kje pa drugje kot v peklu? – mi je to uspelo, stopiti na sam prag vrat! Okajen, v orgiji ljudi brez imen in ob mehanični glasbi prenosnikov, zvočnikov in ostalih naprav sem smrt pozval na ples; in ona je prikimala.
      Pozabljenje. Poz bljen e … P z         e …  Tuc, tuc, tuc, ruc, tuc, tuc, tuc. – V tem trenutku je v to mojo smrt prodrl angel. Ne bojte se, ne preklapljam na ceneno ezoteriko, čeprav o kakšni realnosti na tem mestu sploh nisem imel več jasne predstave. Skratka manager kluba je z odbitjem polnoči za nas pripravil presenečenje: mali gledališki show. Nimfe z drogov so se izgubile v garderobe. Angel, ki se je na vrveh akrobatsko zavihtel v zrak nad odrom, pa je bil krilati striptizer le v rožnatih tangicah in z violino. Čisto lahko bi bil tudi striptizerka, tako dobro pa spet nisem videl v višino. Recimo, da je najverjetneje nekaj vmes, nekaj tretjega, tako kot je že pri angelih. In njegova krila so bila seveda snemljiva, dostopna v vsaki izposojevalnici karnevalskih kostumov. Tudi violina je delovala le kot plastičen model; ampak to ni bilo pomembno.
      Kakor hitro se je angel z lokom dotaknil strun, je didžej na povelje s smrtonosnih setov presedlal na remiks godalnega koncerta. In glede na senzacionalne videoprojekcije, ki so spremljale nastop, bi predvideval, da gre za Händlovo Glasbo za kraljevi ognjemet, čeprav prvotno napisano za godbo na pihala. Ostalim, vključno z managerjem, je bogato zadoščala iluzija minule, vzvišene glasbe – še iz časa pred zdajšnjo prazgodovino. In ker se jim ni sanjalo, kako na to plesati, so navzgor zvedavo namerili žepne videosnemalnike. Z drugo roko pa so si zakrivali rdeče oči pred poplavo svetlobe.
      Maestro v tangicah, v peklu, na plejbek. Vse to bi bilo povsem absurdno, če ne bi v meni prebudilo tudi nekaj sakralnega, kar sem se tukaj trudil ubiti. Iz angelovih potegov z lokom so letele iskre kot pri varjenju jekla in ta njegov lok se mi je zaril naravnost v srce. Kje pa, to že ni bila smrt! To je bil odposlanec, če ne bogov, potem pa življenja, ljubezni in vsega. Jasno, da je v bistvu šlo za loleka iz telovadnice ali masažnega salona, ki se je za krilatca le izdajal, vendar mu nihče ni nasedel. Kresnička v valečih se temotah človeškega cikla … in nič več. Nehote pa je tu prišlo do posega, ki je bil namenjen le meni, in njegova intenzivnost je morala zame postati stalnica. Vsakogar, ki zasovraži svoje mladostne želje, takšna znamenja precej pogosto preganjajo. Enkrat v odsevu sanj in drugič skozi pomanjkanje sreče v trenutku, ko bi moral biti najsrečnejši. Sočasno s tem pa človek izumlja tehnike, kako dane očitke potlačevati, neredko v boju proti njim njegovo življenje celo najde nov smisel.
 
      (…) Ne, ne smem se še ustaliti. Zapisati se delodajalcu za nedoločen čas, ne da bi izgubil kapljico krvi. Pred ljubljenjem si ne nadeti kondoma, namesto tega pa Andrei natakniti poročni prstan na prstanec. Izbrati ime ne za naslednji literarni lik, temveč za bodočega novorojenčka, in naše starše v tej knjigi življenja povišati na položaj starih staršev. Ne prevzeti vloge v zaključnem poglavju Rodu – to prepustimo apokalipsi –, temveč ustvariti pogoje za nadaljevanje te humoristične serije. Izpolniti prastare sanje malomeščanov, postati štafeta, prehod, žrtvovati se … Naj poezija uplahne nad oguljenim dvostišjem ljubiti/služiti, in sicer denar. Čeprav bi nosečnost Andrei prihranila boleče menstruacije, bi pa jaz imel psihično menstruacijo ob prividu njenega kipečega trebuha. – Nočem tega otroka! Vrgel ga bom skozi okno porodnišnice ali pa ga bom v vozičku potisnil pod tramvaj. Jaz sem otrok, za katerega tu gre, med ljudmi sirota korak od splava. Razumete? Govori kdo tu češko? Tega otroka je treba rešiti!
      V isti sapi dodajam, da niti ne gre za bojkot trenutnega družbenega reda. Postati njegov vsiljivec in druga plat.  Ne vdajam se romantiki prekletih – za to sem spoznal že preveč revežev. Ata se preživlja kot ulični delavec v dobrodelni ustanovi, tako da božični večer že od otroštva preživljamo za mizo z brezdomci, ki jih nihče nima rad. Tudi če bi se odločili za njihovo usodo – in oni se večinoma niso – ulica in ta plavi z vami tako opravijo, da od želje po svobodi ostanejo le izbiti zobje.
      Druge rešitve? Kaj pa nadaljevati študij, od magisterija vse do profesure? Prizadevati si za avtoriteto, udrihajoč iz samote svojega stolpa in z razgledom na družinske hiške, za pravice najšibkejših? Če človek nima dovolj vere, da bi bil menih, se lahko posveti v red akademikov. Mlado misel podrediti zakonom neznanskih relativizacij, oporekanj in polemik, v katerih pogum izpodriva suha natančnost, tako da ideje nenadoma postanejo hipoteze, hipoteze sklici na druge, sklici pa šepet pod črto … In modrec piše, dokler od njega ne ostanejo le roke, ki so pozabile objemati. 
      Lagal sem si, da je po preziranju življenja na dnu in v brezbožnih višavah prišel čas prevzeti usodo, iz katere sem izšel: usodo staršev. Oprijeti se ljubezni, o kateri sem tako dolgo pisal, in s poročnim vabilom prelepiti luknjo po njuni ločitvi. Preživljati se z delom, če so me do zdaj preživljali drugi. Zdaj, ko se mi vse to ponuja kot skozi stoletja uhojena stezica v skupni grob: naenkrat striptizer pomaha s krilci, dim čikov vrtinči sanjava glasba iz otroštva in jaz moram hočeš nočeš v tretje narediti preobrat. Vračam se iz Pekla skozi noč brez ljudi k Andrei in hkrati jo v duhu zapuščam. Od zdaj naprej imam v mislih le eno: odkrij lastno usodo. Zagreto. Ne glede na vse. Tudi če boš le begal med možnostmi in se na koncu ne boš za nič odločil.
 
      Kdor ne ve, kako naprej, temu pomaga, namigne striček Google. Prvotno doktorski projekt za digitalizacijo knjižnic se je zaradi priročnega algoritma za iskanje informacij zavihtel na položaj najbolj priljubljenega internetnega iskalnika in ene od najbolj cenjenih blagovnih znamk na svetu. Ostale znamke so se, da bi izboljšale svoj položaj med iskalniki, odzvale na to s kopičenjem spamov. Preprostejši dostop do informacij je tako dodatno navdihnil boom informacijskih smeti. Poleg tipke »Iskanje Google« obstaja tudi tipka »Klik na srečo«, ki vas vrže direktno na prvo najdeno stran. Tako sem v iskalnik natipkal nekaj v smislu »po študiju nočem delati, kako naprej« in tipka me je teleportirala na lifestyle intervju s tako imenovano evropsko prostovoljko. Po nekaj meglenih frazah tipa »edinstvena izkušnja«, »spreminjati svet na bolje« ali »našla sem smisel« v spremstvu popedenanih selfijev je sledila povezava na stran s konkretnimi projekti. Ko sem kliknil, se je za najaktualnejšo izkazala ponudba enega leta prostovoljstva v francoskem Bordeauxu, neposredno pod okriljem Evropske hiše. Iz opombe ni bilo povsem jasno, kaj bo vsebina obiska. Očitno vse in nič z dovolj prostega časa. Vseh prostovoljcev skupaj mora biti do dvanajst iz raznih držav, zato je v primerjavi z ostalimi projekti za dva do tri nesrečnike v osami ob gozdu še toliko bolj izstopal. In vse življenjske stroške naj bi krila unija.
      (…) In da se bom pri tem umazal z evropsko propagando? Prosim vas, mar je danes mogoče biti čist? Skoraj bi hotel reči »izberi si svojo propagando in jo ljubi«, če ne bi bilo tudi to odvisno od neoprijemljivosti dotične situacije. Politična čistoča, to je bilo pri nas v modi po padcu komunizma, ki je še zobni krtački pravil tovariš, pasti tovarišica in ustom centralni komite. Z obsojanjem tedanje propagandne retorike, ki je okostenela vse do smešnosti, smo skoraj zasovražili politiko samo. Z odmikom za četrtino stoletja se na srečo ljudem svita, da je bila tudi ta naivna antipolitičnost v bistvu le finta nekaj sposobnejših, ki so si v senci predvolilnih panojev razdelili narodno bogastvo. Sedaj je čas, da demokracijo resneje vzamemo v svoje roke, dokler imamo streho nad glavo. Pojdimo na ulice – preden se nanje uležemo. V tem smislu se mi je zdelo koristno proučiti, kako politika poteka v Evropi, pa četudi bi se moral ob tem strezniti.
Leta 2004, ko je Češka vstopila v Evropsko unijo, sem se bližal petnajstemu letu. Opere še nisem niti odkrival, bolj razkošje onanije oziroma zatohlost katoliške cerkve, ki mi je bila nekoč nadomestna mati. Vstopa se iz par televizijskih vtisov spominjam kot slavnostnega dogodka, proti kateremu se ni kaj dosti nergalo. Takratni predsednik je sicer po eni strani vložil prošnjo za sprejem v EU in hkrati na referendumu o vstopu s približno petino nasprotnikov glasoval proti. Praznovanje je zatem provokativno preživel na gori Blaník, katere mitološki vitezi so se po NATU morali podrediti tudi Skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP). Svoj odpor je potem stopnjeval čez tri leta ob nastanku Lizbonske pogodbe, kar je imel za odklon unije »od liberalizacije do unifikacije«, drugače rečeno od svobode do enakosti, od češkega podjetnika do evropskega komunista. 
      Jaz sem opažal oboje – tako velikodušen priliv dotacij, simboliziran s krogom zlatih zvezd na najrazličnejših novogradnjah, kot nerganje nad strogostjo vpeljanih smernic, ki so marsikatero menza in kmeta nenadoma spravile na kolena. Vendar mi je bila evropska argumentacija, ki se je tikala dotičnega področja, ko sem jo enkrat odkril, s svojo erudicijo večinoma bližje od gostilniške samoobrambe zastopnikov češkega ljudstva, s katerimi nisem delil obrabljenega občutka »bruseljske kolonizacije«. Zakaj bi iz nas delali mentalno nemočno provinco, ko bi morali po logiki evropskega projekta postati njegovi soustvarjalci? Prav tako sem bil uniji hvaležen za še tako kilavi Erasmus, od katerega pa sem se malce streznil ob obisku Bruslja.
Nekaj ur z avtobusom od umazanega, hinavskega, propadajočega Pariza me je pozdravila razstavna dvorana Evrope, mesto napol slaščica kot za zdraviliške gospodičnice in napol kompleks super luksuznih stavb, kjer zaseda Oblast. Povem vam, četudi bi tu zasedali bogovi – dokler obstaja ena sama žrtev krivice, je treba biti pozoren na kakršnokoli oblast. Ne pustite se uspavati njeni pesmici. In vedno bodite na strani šibkih. Točno to je v jedru intelektualizma, ki ga je postavil Emil Zola: ne gre le za nekakšno nerazumljivo prebrisanost, kakor se to rado karikira. Intelektualec, to je izobraženec, ki izkazuje pogum, in to celo na račun kariere.
      Kar so v meni prebudili prvi bruseljski vtisi, je paradoksalno utišal obisk Parlamentaria, super modernega centra za obiskovalce, od katerega sem si tedaj obetal poglobitev zanimanja za EU. Na žalost je bilo kakor za bedake, uradno verjetno za otroke. Niti najdražje tehnologije niso zakrile golote ideje, ki je ena in edina lebdela v zraku: Evropska enotnost v raznolikosti nas ščiti pred tretjo svetovno vojno. Od ideje bi pričakoval več; to pa je pravzaprav bil le slogan, ki se je tu ponavljal v obliki stripovskega oblačka pri ustih najpomembnejših mislecev zadnjih stoletij – od Churchilla vse do Wagnerja, Camusa ali Kafke. In to me je užalilo. Ta brezobzirnost propagande do drugih usod, ne da bi usoda unije povsem zaživela z vsemi svojimi nasprotji, porazi, dvomi … v katere bi se dalo verjeti.
      Tako sem prikimal letu evropskega prostovoljstva, da bi vstopil v tisto praznino in prek nje izoblikoval svojo usodo. »Še en pobeg!« se je navduševala češka zavest, čeprav kot boste gotovo spoznali, me je od sebe bolj oddaljevalo vse, kar je češko, to pravo jedro, oziroma posadi drevo, postavi hišo, zaplodi nehvaležnega sina. Iskal sem reševalni čoln, ki me bo odpeljal daleč proč od vseh teh alej, mest in porodnišnic, katerih propadli zagovorniki iz dneva v dan prežijo tudi na vašo lastno izgubo. Ta čoln se mi je tudi ponudil, dovolj se je bilo pred tem spustiti v srce pekla.
      Čehi projekta bodisi niso poznali ali pa so bili preleni, da bi pomolili gobec iz brloga, zato sem zaradi obvezne kvote, da se v projekt sprejme enega Čeha, zaman poizvedoval za konkurenco. Vzeli so me takoj, ne da bi prebrali moj življenjepis.
      Tedaj sem zbral pogum, da oznanim to Andrei. Polt se ji je zlila z zidom, ničesar ni razumela: »Ravno sva začela hoditi in ti na vrat na nos greš?«
      »Ljubica, oprosti …« sem se izogibal s pogledom, »veš, gre mi za življenje.«
      »Ljubica?! Ti si sebičnež, ki ne zna ljubiti.«
      Nemara je ta strel v samovšečnost teoretika ljubezni preprečil, da bi se razšla. Spoznal sem, da če sta najino dosedanje razmerje skupaj držala seks in banalnost, bi ga korespondenčna oddaljenost lahko bodisi poglobila ali pa počasi ohromila brez enega samega reza. Na spodbujanje novih občutkov in novih ljubezni! – Podobno je nekoč na daljavo delovala moja čustvena zveza z Bogom, dokler mi ni nehal odgovarjati.
      Namesto bogca mi je ostal debelušen oče, dobrodelna dobričina, na svoj račun bi se razdal za druge. Ujel sem ga pri računalniku, ko je buljil v ameriško streljačino, sneto s piratskih strežnikov. »No?« je razdraženo snel slušalke sluteč, da mu hočem nekaj povedati. 
      »Za eno leto se odpravljam v Francijo.«
      »Pa potrebuješ kaj?«
      Več mi ne boš rekel? Na primer kam in zakaj in kaj boš tam delal? Hotel sem se le posloviti od tebe. No pa kaj, a ne … Vrnil se bom, za razliko od mame. Lahko se pogovarjava na skypu, kot da ne bi nikoli odšel. Saj sem s prenosnikom doma povsod, kjer imajo vtičnico in povezavo z internetom. Na spletu bova mogoče klepetala več, kot če bi še naprej živela v istem mestu. Iz ljubeznivosti, ki se šele zaradi ločitve pojavi tam, kjer je je prej primanjkovalo.
      Ne pusti se motiti, ata. Na monitorju ti umirajo ljudje. V koprodukciji z Evropsko unijo odhajam živet svoj lastni film.

More by Vesna Dragar

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová
More in SL

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște