View Colofon
Original text "Un vuiet" written in RO by Lavinia Braniște,
Other translations
Mentor

Aleš Mustar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Bučanje

Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.
      Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.
      Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, da se pripravlja, da bo izstopil in vsi so kakor na znak začeli jemati svojo prtljago, se oblačiti in si zapenjati gumbe.
      Usedel se je na sedež in preveril svoj telefon. Trije neodgovorjeni klici njegovega očeta in glasovno sporočilo:
      - Bogdan, veš kaj…
      Spet si je želel izposoditi sto lejev za prijavnino za ribiško tekmovanje.
      Kardiolog mu je svetoval ribarjenje.
      Sicer je bil tudi doma na dvorišču na svežem zraku, toda rekel mu je, da ne zaradi svežega zraka, temveč zaradi miru.
      Kardiolog sploh ni imel pojma, kakšen mir je bil pri njih.
      Bogdan je rekel, da se bo oglasil pri svojih starših, ko se bo vračal iz Bukarešte. Živela sta zelo blizu postaje. Očetu je moral na telefon ponovno naložiti aplikacijo za varnostno kamero.
      Ko je izstopil iz vlaka, je spet pogledal proti robovom neba, toda ni jih več videl in nenadoma se je počutil utesnjenega, ovitega v zdaj črno odejo, ki se ni zdela nič višje od strehe postaje.
      Sprehodil se je po soseski, v kateri je preživel otroštvo in šel mimo zapuščene mlekarne, iz katere se je vedno širil odvraten vonj po vaniliji, saj se je tam, kdo bi vedel za katerim zatemnjenim oknom in za katerimi ukrivljenimi vrati nekje v tej ruševini, nahajala slaščičarska pekarna. Dokaz za to sta bila vedno prisotna vonj po sladkobi in trop psov, ki so se najbrž vse življenje hranili s piškoti. Trop je bil veliko preštevilčen, da bi pazil zgolj pekarno s slaščicami.
      Bogdan je šel v Bukarešto na avtomobilski sejem, da bi si ogledal nekaj prikolic za prevoz živih prašičev. Bil je veterinar na okrožni farmi in že nekaj let je nameraval iti na svoje, kakor je pravil, da bi sam kaj ustvaril. Hotel je ustanoviti manjše podjetje, v katerem ne bi več delal neposredno z živalmi in kjer bi uporabljal predvsem poznavanje vodenja administracije, ki ga je usvojil v dvanajstih letih dela na eni izmed največjih farm v državi.
      Razmere so bile navsezadnje negotove zaradi prašičje kuge, ki je vzbudila veliko paniko pri vseh, od kmetov pa do vaščanov, ki so na dvorišču redili kakega pujsa in zdaj so iz obupa še tega žrtvovali.
      Zato se mu je ta sejem, na katerega je čakal kake štiri mesece in na katerega je prišel kar tako, zazdel kakor šala. Njegova udeležba je bila šala. Tudi če na svetu ne bi bilo bolezni,  bi bilo praktično nemogoče dobiti kredit za vozilo.
      Bil je utrujen in zaskrbljen, očetove ribiške kolobocije so bile nadležne. Saj starec ni zahteval veliko, le nekaj lejev sem ter tja in zanje je vedno prosil skrivaj, ne da bi mama vedela, kdo bi vedel zakaj.
      Ko je prispel pred vhod, je opazil, da na obročku nima več njunega ključa. Spomnil se je, da ga je snel, ni pa več vedel, kam ga je dal. Pritisnil je na zvonec, pogledal skozi ograjo in takoj zagledal svojo mater, kako hiti in teče skozi vrata v razpetem plašču iz flisa, ki si ga je nadela, kadar je šla iz hiše.
      - Nehaj teči, živciraš me, je zaklical skozi zelena železna vrata.

      Mama mu je vesela odprla.
      - Sta pozabila, da pridem?
      - Le kako bi pozabila! je rekla.
      - Kaj ti nisem rekel, da ne tekaj več tako? Lahko počakam minutko, saj ne gori voda.
      - A ključa pa nimaš? ga je vprašala.
      - Pozabil sem ga, je rekel.
      Mama ga je objela, ga stisnila na vso moč in zaprla oči. Bila je drobna, segala mu je komaj do prsi, on pa je spustil glavo nižje in se zagledal v njene bele in redke lase, od katerih se je širil čisti vonj po šamponu.
      - Dovolj, spusti me, ji je rekel.
      - Zakaj? se je izpod njegovega plašča zaslišal pridušen mamin glas.
      Bil je torek in bilo je hladno.
      Bogdan se je nasmehnil in jo pustil še kako sekundo.
      Ni več pogosto hodil k njima, čeprav je živel v mestu. Njegov oče je prihajal na obisk, mama pa ga v zadnjih dveh letih, odkar se je poročil z Alino, še ni obiskala.
      - Kje je oče? je vprašal. Ne morem dolgo ostati. 
      - Mislim, da je v telovadnici, pri Mircei, je rekla.

*

      V veliki trenirki, jakni in s kapo na glavi se je Grigore usedel na svojo najljubšo klop s pogledom na Donavo. Pihalo je in prijalo mu je sedeti z zaprtimi očmi in poslušati hreščanje pontonov. Od daleč se je slišal kovinski hrup iz ladjedelnice. Slišali so se ribiči in slišali so se tudi valovi.
      Tam, le na tisti klopi, se je vse odlično slišalo. Bila je zadnja v vrsti klopi na pečini, druge so se spuščale nižje, proti toku, do zapuščene plaže, kjer so se nizale rečne terase in je bilo še vedno čutiti nekaj mestnega vrveža. Mladi so rolali in ljudje so sprehajali svoje pse.
      Vsak teden je hodil k Mircei, boksarskemu trenerju v telovadnici blizu pečine, ki ga je poznal že celo življenje. Skupino otrok je treniral prostovoljno.
      Mircea je imel oseminšestdeset let. Grigore je bil v sedemdesetem. 
      Če je pihalo – in tam, na obali, je največkrat pihal čudovit veter – se je Grigore spustil v sotesko po kamniti uličici proti stavbi rečne postojanke, ki je bila dolgo v ruševinah, po prenovi je postala kazino, zdaj pa je bila zaklenjena z žabico. Šel je mimo križa, okrašenega s plastičnimi rožami, nasproti katerega se je nahajal izvir, iz katerega je začuda vedno tekla voda. Če ni bilo blizu nikogar, da bi ga videl, se je pokrižal do tal in pil iz pipe, kakor da bi šlo za blagoslovljeno vodo.
      Grigore se je izogibal ljudem v letih.
      Imel je obilico skrivnih obredov. Bile so majhne in nepomembne reči in prav za take se mu je zdelo, da jih je lahko skriti, toda nabralo se jih je zelo veliko.
      Ni hotel, da bi mislili, da se je pomehkužil.
      V mladosti je bil pogumen, toda njegov pogum je imel svoje meje. Hitro ga je zmanjkalo.
      Ni bil veren, pa vendar je nekaj občutil, ko je šel mimo križa. Spoštovanje do nečesa nad njim, do sile, ki se mu bo lepega dne prikazala v podobi vrtinca in ga odnesla v nebesa. Tako si je predstavljal smrt. Kot vznemirljiv polet, poln groze, pa vendarle polet, ne pokop. Spreminjanje v prah na svetlobi, ne razpadanje v temi.
      Včasih je v ušesih zaslišal bučanje. Včasih le v levem, včasih v obeh. To se mu je dogajalo vse življenje, redno je odhajalo in se vračalo. Še posebej ga je slišal zvečer, pred spanjem, ko se je zleknil v posteljo, ugasnil luč in je zavladala takšna tišina, da mu je bučanje preplavilo glavo. Največkrat je bilo kot industrijsko monotono brnenje, kakor zbor velikih in počasnih strojev, ki opravljajo svoje delo. Drugič je bilo kakor tok močnega potoka, nekaj hitečega in nevarnega, dovolj mogočnega, da povzroči nepopravljivo škodo. Da pokonča nekaj v njegovi lobanji.
      Hrup se je vrnil pred nekaj tedni in bolj kot je mislil nanj, glasnejši je bil. Ko se je prebudil, si je ušesa instinktivno pokril z blazino ali rokami, a vedel je, da s pritiskanjem na glavo samo še bolj zateguje zanko okoli goltanca te pošasti, ki je tulila še glasneje.
      Nikoli ni šel k zdravniku na pregled.
      Na svetu so bile večje težave.
      V mladosti je prejel veliko udarcev v glavo, ni bilo mogoče, da bi ostal brez posledic.
      Tam, na bregu Donave je bil mir in hkrati je bilo dovolj hrupa, da ni več slišal notranjosti svoje glave in to mu je prijalo.
      - Oče, zakaj si šel od doma, kaj ti nisem rekel, da pridem? ga je vprašal Bogdan.
      - Nisem več vedel, ob kateri uri natanko prideš, mu je panično odgovoril. Počakaj me. Počakaj me!
      - Čakaj, ne hiti, mu je rekel sin. Tamle ti bom pustil denar, saj veš, kje. Pri psičku. Pa pridem drugič in ti uredim telefon. Si na ladji, kje si?
      - Piha, je rekel Grigore. Zakaj me ne počakaš? ga je razočaran vprašal.
      - Oče, utrujen sem.
      Grigore ni nič več rekel.
      - Mi verjameš, da sem utrujen? je vprašal Bogdan.
      Grigore je odvrnil ja, da mu verjame.

*
      Trajanova ulica se je spuščala s Trajanovega trga do Donave. Merila je nekaj sto metrov, ni bila dolga, toda od enega do drugega konca je bila precej drugačna. Začenjala se je v mestnem središču, spodaj pa je bilo nekaj lepih in starih stavb, ki so bile pred kratkim obnovljene, tako da so delovale čiste. Le da v tem mestu prenova ne traja dolgo, omet se kmalu začne krušiti. Do takrat, ko bi do konca obnovili vso ulico, bi najbrž v spodnjem delu razpadle še fasade. Tu se ruševine ne pustijo zakriti.
      Spodnje stavbe so pripadale nekim ustanovam, ki jih ni bilo več in čeprav so bile videti dobro, so bile prazne. Sledil je predel z nekaj spodobnimi stavbami, nato pa si, kar kmalu zatem, vstopil v obnemogli del ulice s propadlimi hišami brez vode in elektrike ter parcelami, polnimi smeti. Čisto na koncu pa visoka, socialistična in zapuščena zgradba, ki je pokrajino popolnoma vrgla iz ravnovesja.
      Sledil ji je križ z vodnim izvirom in še malo nižje v dolini Donava, ki je vedno tekla z vrtoglavo hitrostjo od desne proti levi, čeprav bi, ko si jo gledal, pričakoval, da bo tekla v nasprotni smeri.  
      Videti Donavo po tem, ko si bil nekaj časa daleč od nje, ti je za nekaj sekund zasukalo dojemanje prostora. Tekla je v nasprotno smer. In tekla je nenavadno hitro za ta kamniti kraj, kjer se ti je razkrila.
      Boksarska telovadnica, v kateri je imel Mircea tečaj za otroke, je bila v razvalinastem delu ulice, v pritličju enonadstropne hiše. Tik nad vrati z rešetko je bil balkon, ki je bil videti kakor kos biskvita, ki se mu vidijo vse plasti, iz katerih so kukale opeke in s katerih je padal rdeč prah. Iz balkonskih tal je raslo tenko mlado drevo in čeprav so bili prostori nad telovadnico naseljeni, se stanovalcem ni zdelo primerno, da bi izruvali drevo, za katero se je zdelo, da je albicija.
      Kadar je šel na obisk k Mircei, je Valer izstopil iz avtobusa številka štiri pred hotelom Trajan, nato pa se je sprehodil po Trajanovi ulici. Že je čutil še nevidno sapo, ki je vela od reke in ko je pogledal navzdol po ulici, je široko odprtih oči sanjal, kako bi ta ulica nosila njegovo ime.
      Zelo si je želel ulice v mestu, ki bi bila poimenovana po njem. Popolnoma si jo je zaslužil.
      Pogledal je proti tablicam na stavbah in ni mu ni bilo treba niti zapreti oči, da bi tam videl napisano: »Valer Pataki, boksar«. Ali »Valer Pataki, boksarski šampion«. Ali »Valer Pataki (1952 - ), boksarski šampion«. Ne, brez letnice rojstva, da ne bi bilo videti, kakor da čaka na smrt. Črnega angela ne smemo klicati, da ga ne bi spomnili nase, si je mislil.
      Toda ko se je spuščal po Trajanovi ulici proti telovadnici, se mu je utrnila nova zamisel: »Valer Pataki, boksar in pisatelj«.
      Njegovi spomini so bili skoraj že končani. Čez teden bo šel v tiskarno po svoje pakete. 
      Želel si je veličastne predstavitve knjige, v veliki restavraciji v mestu, kamor bi povabil nekdanje boksarje svoje generacije iz vse države, dajal avtograme, sklical tiskovno konferenco in organiziral mladinski turnir. Zato je moral govoriti z Mirceo.
      Ta predstavitev so bile njegove največje sanje že nekaj let in bile so tik pred tem, da se uresničijo. Zanje je prodal zemljišče na deželi.

More by Lara Potočnik

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște
More in SL

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes