View Colofon
Original text "Cambiar de idea" written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Marjeta Drobnič

Published in edition #2 2019-2023

Premisliti si

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.

    Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo lučko za bencin, ob vsesplošni histeriji in govorjenjem drug čez drugega. Nič čudnega, da zgrešimo bencinsko na A8. Nekaj kilometrov se preigrava možnost, da obtičimo na avtocesti, in ugotovim, da mi je vseeno. Vseeno mi je, ali pridem ali ne, ali doktoriram ali ne. Brezbrižnost se mi vidi na prvi pogled. Jaz, ki obujem čevlje z visoko peto celo za vaško veselico, sem najslabše oblečena v vsej dvorani, imam umazane lase in še zmeraj krmežljave oči.
    
    Nič od tega ni pomembno, ker je že mimo.
    
    Moja brezbrižnost je posledica časovnega paradoksa – potujem skozi sliko v spominu. 

    Samo v enem trenutku ima scenarij razpoke, slavne faultlines Alana Sinfielda – referenca v splošni literaturi, stran 367 –, in sicer, ko spregovori redni profesor, edini gospod za omizjem, ki mu tudi predseduje. Ne razume poglavja, v katerem analiziram vpliv, ki ga je imel škandal v Abu Graibu na podobo ženskega nasilja, čeprav je moj edini izvirni prispevek najti prav v tem delu. Takoj po 11. septembru je ameriški konzervatizem izrabil zmedo in napadel feminizem enakosti. Amerika je bila tarča napadov, ker so jo njeni sovražniki imeli za šibko, ker se moški niso več vedli kot moški. Serije, ki so jih posneli v tistem času, odsevajo vnovično klasično razdelitev vlog po spolu; reševanje navijačice, reševanje sveta, z junaki po navdihu iz vesternov, kot je Jack Bauer, ter 
nemočnimi in neumnimi ženskami. A bolj ko se oddaljujemo od območja nič, bolj se trend obrača v drugo smer. Začne se obdobje, zaznamovano z ženskimi junakinjami; ženske s katano, z značkami FBI in CIE, ki binarne kode razbijajo s kombinacijo najboljšega iz obeh svetov. Lahko sekajo glave in so mame, lahko delujejo po moško, a hkrati, brez kratkih stikov, terjajo nazaj tako omalovaževano žensko intuicijo.

Predsedniku povem, da junakinje v akcijskih žanrih vzniknejo zelo pozno zato, ker je esencialistični diskurz vedno razglašal pasivnost in milino, ki sta nam lastni. Do agentke Ripley so edine nasilne ženske, ki se pojavijo na ekranih, potomke Medeje, pošasti iz grozljivk. In del feminizma temelji na teh predsodkih. Gre za feminizem, ki vedno govori o feminizaciji ustanov, kot da bi vključevanje žensk v politiko ali vojsko že samo po sebi imelo civilizacijski učinek, kot da bi bile vse ženske svetnice in njihova svetost nalezljiva. To je feminizem, ki me živcira in ki je utrpel hud udarec, ko je v javnost pricurljalo mučenje iz Abu Graiba. Ameriška družba ni bila šokirana, ker so mučili vojaki, temveč ker so to počele tudi vojakinje. V zgodovino so se zapisale podobe, na katerih Sabina Harman in Lyndee England smeje pozirata ob grmadi golih Iračanov. Edina pozitivna posledica tiste groze je bilo vnovično spraševanje o prirojenih vrednotah obeh spolov, gospod predsednik, to pa je ustvarilo hibridne junake, ki jih analiziram v zadnjem poglavju.

Gospod predsednik noče polemizirati, mi pravi, a tudi ne zamolčati svojega mnenja.

„Vedno kadar katera od tistih filozofinj, ki jih omenjate, pride k meni in reče, da razlik med spoloma ni, me prime, da bi zanje organiziral zbiranje prostovoljnih prispevkov za študij medicine ali biologije, prav res.“

Tišina pred mojim odgovorom diši po krvi, po bližini krvi. A pustim, da mi krogla zažvižga tik ob ušesu in izustim simpatičen komentar v stilu kandidatke za miss.

Komisija se vrne z odločanja, medtem ko tukaj, v sedanjosti, od koder pišem te vrstice, čakam na razsodbo v primeru posilstva na prazniku San Fermin. V sedanjosti, od koder pišem, sem veliko bolj živčna kot v besedilu, kjer rišem rožice na kmalu svoj zadnji študijski zvezek in ne opazim,  kako vsi čakajo, da bom nekaj naredila. Maixa pokašljuje, dokler ne pritegne moje pozornosti. Ima izbuljene oči in gestikulira kot DJ pred tipičnim vrhuncem tech housa. Končno mi postane jasno.  To je kot sodni proces, in če ne vstanem, mi obsodbe ne bodo izrekli. Držim se protokola in hlinim presenečenje, ker se vse izteče po pričakovanjih, ker mi čestitajo in podpišejo listino in me pozdravijo v tem novem klubu, kjer me naslavljajo z novim nazivom, od katerega me bo ločila samo smrt. Doktorica de la Cruz, do konca življenja.

Kaj pa zdaj.

Maixa mi pošlje povezavo do raziskave o pojavnosti duševnih motenj med doktorskimi študenti in raziskovalci. June mi pomaga pri vlogi za nadomestilo za brezposelnost. Maixa mi svetuje, naj disertacijo razdelim na štiri ali pet člankov in jih objavim v strokovnih revijah, medtem ko se June bolj nagiba k monografski izdaji. Obe me opozorita na eksistenčno krizo, ki me čaka, pa jima odgovorim, da sem na varnem, saj imam načrt, rezervni načrt. Če se klin izbija s klinom, praznino, ki jo pusti doktorska naloga, naseli roman ali nekaj romanu podobnega, nekaj bližnjega spominski prozi, mogoče, čeprav imam v mislih bolj izpovedi, kot so na primer izpovedi kriminalcev, ki so v 18. stoletju krožile po Angliji – se ne spomnite? To so bili pamfleti, ki jih je izdajala cerkev v vzgojno prepričevalne namene in v katerih so bile pripovedi obsojencev na smrt. Nekateri teoretiki trdijo, da so spodbudili razcvet romana, saj so bralci hoteli čedalje več, ker pa za tolikšno povpraševanje ni bilo dovolj zločincev, so se pojavili poklicni pisci, ki so mu zadostili. Kot vidite, je izpoved izvor našega poklica. Krivda se mi, najbrž zato ker sem rasla v laičnem okolju, ne zdi nič tako groznega. Je material, iz katerega je mogoče izdelati poetično pravičnost, kazen za zločine, ki zastarajo ali ki niso normirani. Skratka, ideja je taka: napisala bom pripoved o sebi, o svojih manjših prestopkih v tridesetih letih, in tako pokazala, da je skoraj vse, česar se sramujem,  povezano s tako paradoksalnim odklonom, kot je mizoginija.

    June me je že pred nekaj časa nehala poslušati. Maixa oceni moj projekt z glasnim vzdihom. Prosi za primere mojih ponižanj žensk in povem ji za eno erazmovko, ki sem jo v lokalu zvlekla na WC z izgovorom, da jo povabim na lajno, in jo, ko sva bili notri, prosila, naj se zaliže z mano, če sem jo že povabila; kako sem Mileno zapustila v okoliščinah, ki so se mi zdele nevarne, medtem ko me je rotila, naj je ne pustim same; o Manujevi punci, o tem, kako močno sem jo morala nadlegovati, da je nehala odgovarjati na moja sporočila. Prekine me, še preden pridem do konca seznama. 

    Ni isto, če to storiš ti ali če to stori moški.

    Ne pravim, da je isto. Pravim, da je prav tako obsojanja vredno.

    Ne strinjam se.

    Smo v začetku oktobra 2017, to pa pomeni, da bo vsak čas izbruhnil primer Harveya Weinsteina in se bo ključnik #MeToo polastil naših zidov in timelinov. Tvit, ki bo sprožil verižno reakcijo, bo objavljen 15., jaz pa bom fenomen odkrila 19., ko bodo vzniknili prvi kritični glasovi znotraj feminizma, tisti, ki se, denimo, pritožujejo, ker so zmeraj na udaru žrtve, in zahtevajo, naj se za spremembo v prvi vrsti znajdejo nasilneži. Podpirala bom to pobudo in to z zgledom, priznanjem, da sem tudi sama nadlegovala, a mi ne bo padlo na pamet, da bi se postavila na mesto tistega, ki obtožuje; verjetno še nisem prestopila nevidne meje, ki me je v gimnaziji ločevala od dekliških klopi, ne doumela pomena spolnega nasilja nad ženskami, njegove vzgojne funkcije. Svojim vnukinjam bom morala povedati, da sem v #MeToo sodelovala iz izhodišča travestije. Zame je lažja izpoved kot pričanje, lažje biti kriv kot biti žrtev, saj še vedno stavim na zmagovalno stran kovanca; med domovino in smrtjo, domovina; med redom in kaosom, se ve.

„Kaj meniš ti, June?“

June se, nasprotno, bo pridružila kolektivni zahtevi in na svojem Facebook zidu naštela vrsto ponižanj, o katerih si nikoli prej ni upala spregovoriti in ki bodo, zbrana in zapisana, izbruhnila na površje kot žareč izpuščaj, kot obrambni oklep. V zgledu, s katerim je Freud ponazarjal travmo, je moški preživel trk z vlakom, se na videz nepoškodovan peš vrnil domov, in šele ko je bil na varnem, začel šepati. June bo zdaj zdaj prišla domov, zdaj zdaj bo svoje psihosomatske brazgotine razkrila s tako izzivalnim ponosom, kot mi jih je takrat Zuriñe. A nisva še tako daleč; še vedno je prijateljica, ki te ima rada z negodovanjem, ker ne prenese pogleda na svojo podobo v zrcalu.

„Če boš že napisala roman o krivdi, bolje zate, da si kriva česa hujšega.“

More by Katja Petrovec

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman