View Colofon
Original text "Siempre hemos vivido en este pueblo" written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez,
Other translations
Mentor

Marjeta Drobnič

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Od nekdaj živiva v tej vasi

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.
      Sobota zjutraj je in vrnili sva se s pretikanja okoliških grap, kjer sva iskali zdravilne rastline, ki jim pravim čarovniške rastline, da bo hči poznala svoje poreklo, od kod prihaja. Poglej, tale grm, ki povzroča slabost, je vrsta rutice; v majhnih odmerkih pomaga pri predmenstrualnem sindromu, v večjih pa je močan abortiv, eden najpogosteje uporabljenih v tistih časih, ko so nas zažigali, ker smo rovarile proti svojim maternicam. Hči je stara leto in pol in po strokovnih merilih še ne obvlada jezika ljudi, a se je naučila jezika rastlin. Na presenetljivo daleč prepozna fluorescentno oranžno barvo ognjiča, razlikuje med plavo plavice in plavo cikorije in danes se mi je iztrgala iz objema in planila proti grmu, napol skritemu med robidnicami, neznatnemu v tej obilici enakega, s katero nas omamlja narava, a hkrati poudarjenemu z nevidnim tokom, ki teče tudi nad prepadi. V zadnjem hipu sem jo ustavila in preprečila, da bi se ji roke prepojile s svinjsko dušico. Tega ne, pikica. Kristavci ne prinesejo nič dobrega. Povzročajo anterogradno amnezijo. Burundanga je vrsta kristavca. Kar so včasih uporabljale čarovnice za letenje, ko so si z držali metel nanašale afrodizična mazila, danes uporabljajo moški, da nas posiljujejo. 
      Pozorno me je gledala, a se ni odmaknila od nevarnosti, zato sem jo s svojimi novimi atletskimi mišicami zavihtela v zrak in krenili sva proti domu. Sobota zjutraj je in pred nekaj meseci bi jo najbrž preživeli med policami trgovine z igračami; radirke v obliki zajčka, plastični zajčki, plastični šopki v vazah v obliki zajčkov, nobenega zajčka na spregled. Zdaj vznikajo ob ritmu najinih korakov; cikcakajo nama v pozdrav in midve jim odzdravljava. »Kuku.« To je prva beseda našega skupnega jezika in divjim živalim govoriva tako: Kuku, nisva več ne potrošnici ne izdelka. Sva stezohodki, tako kot vi.
      Ko rečem, da imava drugo kožo, je to zato, ker naju res vidim drugačni. Sijeva kot rabljen pribor, z močjo srebrnine, ki ni le za okras. Hočem povedati, da se stuširava komajda enkrat ali dvakrat na mesec, v tem koritu kot led sterilne vode, da nosiva zimska športna oblačila in se ponašava z nedvoumno lepoto, saj ni več nikogar, ki bi sodil o njej. Ko se nama umažejo lasje, si vanje vtreva pšenično moko, ki vpije maščobo, nato pa pihava na vso moč, da se prah razprši okrog naju in sva videti kot duhca. Odkar sva pobegnili iz mesta, je vse, kar počneva, igra. Igra grabljenja suhega listja na vrtu. Igra zalivanja sadik v rastlinjaku. Igra puljenja nabreklih klopov z gležnjev. Sva to, kar bi bili vsi, če ne bi bilo vedno nekoga, ki nas opazuje, ampak vedno je nekdo, vedno. Prejšnji teden naju je obiskala gospa, ki se je predstavila kot referentka z občine, kamor sodiva – opazila sem, da se zadnje čase socialni delavci neradi predstavljajo kot taki, podobno kot tajna policija –, in nama podarila par velikih plastenk ustekleničene vode in obrazce za vpis hčerke v krajevni vrtec.
    „Če je težava v prevozu, vaju lahko pobere šolski avtobus,“ je rekla in zgrabil me je smeh, saj če prevoz ne bi bil težava, sploh ne bi živeli v tej vasi duhov. Najin zadnji sosed, gospod pri 87 letih, ki je živel s seterko Kuzlo, kot jo je poniževalno klical, se je preselil v mesto, ker so mu zavrnili podaljšanje vozniškega dovoljenja, in tu imaš, brez avta, na voljo le svoje noge. Vseeno nama je bilo, saj je bil zelo neprijeten starec, ki je nergal, da se najine kokoši potikajo po hišah, ki so jih njegovi sorodniki že zdavnaj zapustili, a krivica je krivica, tudi kadar se zgodi tistemu, ki ga ne maramo. 
    „Ne nameravam je vpisati v šolo, dokler ni obvezno,“ sem rekla socialni delavki, ki je sama sebi rekla referentka, in začela je soglašati s tako vnemo, da je bilo videti, kot bi hotela moje besede pregnati, ne pa upoštevati.
    „Kaj pa prijava na upravni enoti? Če prijavita stalno bivališče, bi vaju lahko priključili na omrežje. Imeli bi elektriko in tekočo vodo. To je minimum, kajne? Samo en osebni dokument potrebujem. Pomisli na hčerko ...“
    Ženska nama je govorila s kota verande, ki ga je zavzela trobelika, in pomislila sem, da bi bila s svojim plaščkom in csd-jevsko govorico zlahka ena tistih oseb, ki bi mislile, da je tisto peteršilj. Nekaj me je prešinilo, a sem se vzdržala. Vdihnila sem in se vzdržala. Storila sem enako, kot svetujem hčerki, kadar jo kaj boli: zastrmela sem se v daljni obris gorovja in počakala, da je po nebu zaplul jastreb. Takrat sva bili že spet sami. Svobodni in neznani. Neizsledljivi.
    Včeraj sva videli kuščarja prav take barve kot brstičje. Blatno pot je prečil s tarčo na hrbtu, a se je zlil z njivo, brž ko se je priplazil do nje. Spodbudil me je k razmišljanju o nečem, kar sem že nekaj časa slutila. Da nisem več ženska. Da sem žival, ki se zakrije z varovalnimi barvami, ker je njena koža hrbtišče zemlje. Z blatom, ki sva ga prinesli iz goščave, narišem štiriperesno deteljico na hčerkino čelo in posloviva se od najinega odseva, ker naju sonce visoko ob zvoniku priganja in je treba še marsikaj postoriti. Nahraniti kokoši in nasekati drva za ogenj, zavreti vodo in skuhati kot zbita zemlja trde vrtnine za pire. Vsak večer se znova in znova bojim, da se bo ogenj preveč razplamtel in bo izginilo, kar sva zgradili čez dan, a se obenem zavedam, da je ta strah pradaven in neizogiben, pretanjeno zavedanje telesa ob spominu na davno telo, ki so ga zažgali na grmadi, in si rečem, da je najin dom zgolj točka v prostrani mreži, ki naju povezuje z ozemljem, z drugimi ženskami in drugimi deklicami, ki se upirajo vpisu svojega imena v register prebivalcev in ki objemajo viharje, da bi ubežale grožnji, izsiljevanju, prisilni izselitvi. Mesto naju je izgnalo, podeželje pa nama daje zatočišče, saj njegova lenobnost briše meje med notranjim in zunanjim. Še naprej bova menjali kožo, da se bova zlili z novimi pašniki, vendar čutim, čeprav si tega ne znam dobro pojasniti, da v tej vasi živiva že od nekdaj in bova tu živeli za zmeraj.

More by Katja Petrovec

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște