View Colofon
Original text "UPRKOS PROLEĆU" written in SR by Ana Marija Grbic,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Đurđa Strsoglavec

Published in edition #2 2019-2023

Pomladi navkljub

Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njenega novega fanta je precej dobra zamenjava celo za trideseti krog »pod tazadnjo brez dotika«, za občutek v prsih, ko ne moreš več, padec na kolena, dotik asfalta z rokami, odrgnjeno kožo in upanje, da so prijateljice končale še huje.
      Ker je odrasla, Marijana sedaj govori po telefonu, tudi ko se tušira in ko babica govori o mladosti in ko se mama in oče prepirata. Marijani tudi zdaj v kadi zvoni telefon in ona se oglasi. Neka punca jo kliče na pretep, pravi kurba, ukradla si mi fanta, ona pa seveda pristane, se zahvali in prekine zvezo. Cele tri ure je Marijana Grujić preživela v kadi in poskušala ostati v njej za vedno. Najprej se je s hrbtom prilepila na mokro dno, potem je pokrčila noge in jih pribila ob hladne stene. Topli izdih vode jo je spominjal na kanalizacijo, ob kateri je lovila male zelene žabe. Če bi še naprej lovila žabe, skakala gumitvist, če bi še naprej punčkam trgala glave in če bi prosila babico, naj ji sešije še eno oblekico za barbiko, se ji zdaj ne bi bilo treba pretepati. Sama si je kriva. Življenje se menjuje, kaj pa se imaš ti za menjevati skupaj z njim, se razjezi Marijana in dojame, da mora iti na ta pretep, zaradi česar ji postane slabo in skoraj izbruha del večerje. Aprilski večer se je razvil v hud hrup v ušesih Marijane Grujić in to noč prespi potna, brez kančka upanja, da bo jutri spet dovolj mlada, da ji ne bo treba iti na nadhod in se tam ravsati in pljuvati.
      Zjutraj je babica s suho krpo brisala hruške, zrele kot novorazvita rit Marijanina, opoldne je bilo servirano uborno kosilo iz nekakovostnega mesa, popoldne pa je vse to naraslo v suveren oblak kaosa v trebuhu Marijane Grujić, ki se je pripravljala na spopad. Tako se živi življenje, premišljuje, ko si z bolečino in strahom obuva teniske, ki jih je prerasla. To je zadnji par tenisk, ki jih bo Marijana prerasla, in če bi to takrat vedela, če bi vedela, da bo prav s temi teniskami prekinjeno otroštvo in da je otroštvo tisto, kar je za vselej za njo, če bi vedela vse to, bi takoj skočila iz dvanajstega nadstropja nebotičnika.
      Na nadhodu se drobna tolsta megla razteguje po toplem betonu. Punca, ki bi se rada tepla, je pripeljala družbo. Dvajset nasršenih mladostnic tapka na mestu in čaka, da mehki korak zazveni nekje blizu. Marijana Grujić hodi, toda tega ne čuti kot hojo. V pesti stiska kamenček, vezalke si je zavezala tesno. Stopi se z množico, kot bi bila njihova. Punčka, ki bi jo rada tepla, jih dobi nazaj. In še enkrat in potem pade na tla. Nekaj besno in zadirčno vzvalovi med sinapsami Marijaninimi in besno naskoči še močneje, ampak tedaj jo množica prekrije s pestmi in klofutami, dokler njena glavica topo ne udari ob neprijetno naravo betona. Tišino, ki se je takrat dotaknila telesa Marijane Grujić, je bilo mogoče začutiti kot najboljši vaniljev sladoled, močno in rahločutno. Pomlad se je umaknila v toaletne mizice svojih napudranih gospodaric in nadhod pustila prazen. Kaj to sliši ta pomladna noč?
      Majhna lužica urina se je razlila po Marijaninih spodnjicah. S te perspektive jasno vidi, kako žaba napolni usta z zrakom in preživi. Opazi tudi svoje prste, ki ležijo ob glavi, in se spomni prvega orgazma ter spozna, da se je življenje zamenjalo in da nič nikoli več ne bo bolje.
      Upala je, da je z glavo udarila dovolj močno in da bo pozabila lepa jutra otroštva, ki jih je izgubila. Njena stopala so v hipu zrasla še za en milimeter in za vedno nehala rasti. Pomladi navkljub.

More by Natalija Milovanović

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović
More in SL

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes