View Colofon
Original text "SKOROSMRTNICA" written in SR by Ana Marija Grbic,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Đurđa Strsoglavec

Published in edition #2 2019-2023

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še najbolj gnusi košarica posranih jajc, ki stoji tik ob blagajni. Vseeno pa, ko se mu ne ljubi iti v mesto in se oskrbeti s kakovostnimi izdelki nemških in francoskih distributerjev, o katerih kot poldiplomiran ekonomist ve veliko, nekako zbere moč, da gre mimo tistih obrabljenih polic. Jovanu bi se to zdelo še nekako znosno, če se le ne bi moral srečati z blagajničarko Jagodo Velikić, visoko kot križ pred desimirovsko cerkvijo, črno kot zimska tema v bližnji Opornici. Jagodino sedaj nagnito rumeno-črno zobovje je bilo prvo, ki se ga je dotaknil jezik Jovana Vokanovića in on se, nenavadno, vsakič, ko ga ona pogleda, spomni tistega večera v biljardnem klubu in ga zmrazi ob misli, da bi lahko pristal z njo in bi sedaj poljubljal ta škrbasta usta. Ta škrbasta usta, prav tako si je to opredelil, medtem ko je poskušal ločiti zlepljena bankovca in strmel v tista posrana jajca bolj kot v oči nenavadno žalostne Jagode Velikić. Njen pogled, ki je vsak dan igrivo poplesaval po kupcih in lovil nemastne in tiste bolj mastne šale, pa je ugasnil in padel na tla vsakič, ko je Jovan stopil v trgovino. Pravzaprav, je bila prepričana Jagoda, je lahko čutila vonj bencina njegovega avtomobila, lahko je po zvoku njegovega parkiranja razpoznala, da bo vstopil, in kar je najhujše, Jagodi tudi po vseh zaničevalnih nepogledih ni uspelo zadušiti tistega metulja med jajčniki, ki je vsakič začel zamahovati s trdimi krili po njeni notranjosti. Ker je čutila, da bi Jovan lahko vsak hip dvignil pogled, jo prijel za roko in ji rekel Jagoda, jaz bi se oženil s tabo. Ampak Jovan se ne bo nikoli oženil z Jagodo. Do oseminštiridesetega leta bo živel od denarja svojih staršev, nekje pri petdesetih bo našel neko dvajsetletnico, ki ji bo odprl frizerski salon, rodila mu bo dva otroka, enega debelega, drugega lepega po njej, in občasno jo bo varal z njeno poročno pričo, ki peče visoke princeske. Česar Jagoda ni razumela, medtem ko je s prstom drsela po selotejpu, ki se ga nikakor ni dalo odlepiti s pulta, in ko je skrbno razvrščala suhe jutrišnje kruhe in ko ji je po licu polzela slana solzica razočaranja, je, da v vsem življenju Jovana Vokanovića od zdaj, ko ji je vrgel tistih dvajset dinarjev pred roko, in vse do trenutka, ko bo umiral od ciroze, da v vsem tem življenju ne bo obstajal niti en sam trenutek, katerega silovitost bi se lahko merila z Jagodino najbolj vsakdanjo šalo, ki jo kar tako mimogrede navrže sodelavki vsakič, ko v trgovino stopi kakšen postaven fant, in potem pripre očke, se prime za čelo in raztegne dve vrsti rumeno-črnih zob v nasmeh.
Jagoda tega ni razumela, ampak jutri se bo, povsem gotovo, enako nasmehnila.


ČRTICE IZ MINIBUSA
Prvo olje na platnu slikarja Neša Nedeljkovića je bilo prodano ravno v minibusu podjetja Gea tik pred Bujanovcem. Prijatelj je ponudil petdeset evrov, tako se je glasilo SMS-sporočilo in Neša je bil hvaležen bogu, da je še vedno tostran meje in je lahko prejel to čudovito novico. Sprva je nekaj časa gledal v mobitel, potem je pa začel premišljevati o najbolj teatralnem načinu, kako bo to sporočil svoji ženi Đurđi Nedeljković, ki je v tem pomembnem trenutku pošteno smrčala na napihnjenem vzglavniku za avto in se z mezincem oklepala cekarja, polnega dinarjev. Čez nekaj minut je Neša nežno zbudil svojo ženo, ji pokazal sliko in jo vprašal, ali bi rada, da jo obdržita doma ali naj jo podarita prijateljem. Đurđa, ki je, odkar se je Neša upokojil, zelo spoštovala vstop v umetnost svojega moža, ki se ji je končno pridružil, je nekoliko ravnodušno predlagala, da sliko podarita poročnima pričama. Na to je Neša malo skočil s sedeža in skoraj, kar je presunilo še njega samega, zavpil v smehu: Ja, te pa ne moreva dati. Upokojena profesorica glasbene vzgoje Đurđa Nedeljković se je zravnala na sedežu in pogledala v popokane kapilare v očeh svojega moža, medtem ko je on z grobim jezikom skoraj obliznil okvir svojih očal. Kajti ta trenutek je bil najpomembnejši v življenju Neša Nedeljkovića, vedel je, da bo prišel tudi njegov zlati val, to je vedel tudi takrat, ko so ga punce zavračale, ker je imel akne, in ko je bil najboljši učenec v razredu in tudi ko sta mati in oče umrla in mu ni uspelo končati prava, temveč je vse življenje gledal globoko v turobne trebuhe avtomobilov yugo. Neša Nedeljković je vedel, da bo prišel dan, podoben temu, da se bodo z njegovih prstov naenkrat olupile desetletne plasti motornega olja. Sedaj se je razcvetel kot drevesa na njegovih slikah, Neševi možgani so se raztezali proti nebu v vijoličastih odtenkih. Mogoče ga je kap, je nekoliko naivno pomislila Đurđa, ki je strmela v utripajoče oči svojega moža. Te ne dava, ker je kupljena, zato je ne dava, je končno izustil Nedeljković z nekakšnim čudnim glasom, piskavim, vendar odločnim: skoraj je zahreščal. Upokojena profesorica glasbene vzgoje je poskočila z mesta vidno srečna, nekajkrat objela moža, ga poljubila na usta z vlažnimi negovanimi ustnicami in nekajkrat zapiskala v zrak. Potem sta dolgo gledala to sliko, ki sta jo fotografirala z mobitelom, kot tudi vse druge slike, skupno osemdeset, ki jih je Neša naslikal v prvem letu v pokoju. Ta jima je bila najbolj všeč. Zaradi te reke, je Đurđa pokazala na tenko rečico, ki se je spuščala od kolibe vse do hribčka, ki je zaključeval sliko, vidiš, kako živo si jo ustvaril. Ne, ne, najbolj jim je bila všeč zaradi oblakov, je Neša s prstom drsel po majhnem zaslonu telefona, kot da bi se jih poskušal dotakniti. Na albanski črpalki so vsi izstopili iz minibusa in poskušali vdihniti malo zraka, si pretegniti noge na stolih ob cigareti in predragem bureku. Đurđa in Neša Nedeljković sta sedela na svojih mestih, nemo zazrta v galeba, za katerega sta se prepričala, da je prav ta in nič drugega razlog, zakaj je slika prodana. Neša Nedeljković je naslonil glavo na ramo svoje žene, čez eno uro pa je spal, s čelom naslonjen na mrzlo steklo, ki se je občasno grobo zatreslo zaradi neravnin na cesti. Upokojena profesorica glasbene vzgoje je v roki še vedno držala mobitel z odprto sliko in opazovala kolibico iz šibja in živahno rečico, ki se je izlivala v skrajno neproporcionalen hrib, kot tudi galeba, ki leti proti tebi, če se zagledaš vanj. Gledala je spečega Neša, njegove roke, ki so trzale kot mačje tace. Đurđa je vedela, da je genij, ko tega nihče ni vedel; kaj pa zdaj, kaj če mu zdaj stopi v glavo? Kaj če najde mlajšo ženo, se preseli v Pariz in začne tam odpirati razstave, jesti kaviar, piti peneča vina? Naduta mračna črta avtoceste je prebodla Đurđino drobovje in ga razvlekla za sabo. Neša, ga je zbudila, Neša, kaj pa če ne prodava te, ta mi je še posebej pri srcu. Zaspani Neša je za trenutek molče razmislil, jo nato pobožal po glavi in se strinjal: Bova našla drugo, nato pa zelo hitro in povsem nedolžno zaspal nazaj. Đurđa se je – vedela pa je, da je šlo le za sekunde – za trenutek rešila velike nesreče, ki bi njenega moža odnesla v Amsterdam, mogoče tudi New York ali kamorkoli že, daleč od njene volje. A vendarle si ni mogla pomagati, da si ne bi predstavljala velike dvorane v Pompidouju in v njej Neševega Sončnega vzhoda v rojstnem kraju, kako suvereno obvladuje prostor. In kako ga prav vsi občudujejo.

*
Ni tristoštiriinpetdesetem kilometru od Beograda se je Marina spomnila, da bi lahko kaj pojedla. Počasi je segla po svoji hrenovki v testu, a ni pomagalo, vrečka se je mečkala in šumela kot morje. Sedaj je morala ponuditi tudi tistim ob sebi. In to hrenovko v testu, ki se je ne deli. Vseeno: morala je. A bi malo, ne, v redu, seveda, in je zasadila tenke in ostre zobke v žilavo skorjo listnatega testa. Minibus se je ravno takrat ustavil na črpalki in Marina je sedaj na vetru poskušala končati obrok. Vračala se je s fakultete, potovala je trikrat tedensko na relaciji Gračanica–Beograd. Včasih prespi pri sestri v Borči, vendar ji je pogosto zoprno spraševati, sestra se pa ne ponuja več, ker jo dolgočasi preživljati čas z nekom, ki tako vsiljivo molči. Odkar se je vpisala na doktorski študij, kot hčerka najbogatejših v okolici, so bili vsi končno ponosni nanjo. Zaradi kozavega obraza ji nikoli niso govorili, da je lepa, temveč da je pametna, a je tudi to po nekaj letih samih petk in desetk zbledelo. Kljub vsemu je Marina zdaj dobila novo moč: v soseščini se o njej govori kot o neki pomembni znanstvenici in prvi osebi v vasi. Če ne bi bila kozava, bi se govorilo tudi, da je našla nekoga in da sploh ne študira, temveč se kurba, starši pa hočejo to prikriti. Tako pa so ji vsi verjeli, da je doktorandka, in vsakič, ko je prišla, so jo spraševali vprašanja, ki so jih slišali po televiziji, ona pa je odgovarjala tiho in vselej na kratko, kar jih je skoraj vsakič spravilo ob pamet, ker so pričakovali modreca, dobili pa to mutasto žensko. Pa vendar, druge doktorandke niso imeli in morali so se zadovoljiti z Marininimi kratkimi odgovori in neveščim lomljenjem tenkih prstov. Oni niso vedeli, da je to zadnjič, da potuje iz Beograda in da se nikoli več ne bo vrnila vanj, da je v morju študentov potopljena s trdo pestjo tamkajšnje intelektualne elite. Tudi sama se je čudila, doslej študentka s samimi desetkami, odslej pa tista, ki ni opravila letnika zaradi naivnih čustvenih nalog o Karamazovih, v katerih je pisala, da je Aljoša angel, kar je šokiralo eminentnega profesorja, ki ji je vrnil indeks, kolegica poleg nje pa se je zadovoljno nasmehnila. Tako je to, ko pridejo k nam z ničvredno diplomo, je slišala zmedena Marina, ko je zapuščala, zadnjič, oker kabinet svojega profesorja književnosti. In zdaj je tukaj, vleče si rokave čez prezeble prste, še vedno enako zmedena poskuša razumeti, kaj se je zgodilo, da se sedaj na tej posušeni travi poleg črpalke OMV počuti, kot da ji je bil povsem odvzet smisel, ki ji je do pred nekaj dnevi še pripadal. Od stresa in mestnega prahu je bil njen bledi obraz še bolj vnet in maščoba je norela pod tenko kožo. Voznik minibusa je potnikom zabrusil, naj stopijo v vozilo, ker se ne misli cijaziti deset ur. Ko bi vi videli Maro, ni se zganila, stala je kot vkopana v travo in povsem sproščeni prsti so ji lebdeli ob telesu. Vedela je, da se ne more vrniti domov, in zato ji je telo otrpnilo in se je sedaj pretvarjalo, da je hrast. Voznik je besnel, potniki so se vznemirili. Neka ženska je stopila k njej, vendar se je ustrašila njenih brezizraznih oči in se odmaknila skoraj za meter. Minevale so minute v pričakovanju kakršnegakoli Marinega giba, ampak se ni premikala, le njeni živi lasje so leteli po zraku. Mara je bakla. Razsvetljuje samo sebe in ve, kako daleč seže ta luč. Voznik se je naveličal in temnomodra športna torba je padla na njena stopala. Tedaj se je zganila in nekoliko premaknila v stran, voznik in potniki pa so še enkrat pogledali proti njej, vendar jim je odvrnila z lahkotnim in sramežljivim nasmeškom, nato pa dvignila desno roko kot da odzdravlja. Ko so se zaloputnila vrata kombija, se je spomnila besed svojega profesorja: Vi ste tako slogovno kot tudi znanstveno nepismeni, sramota za akademsko državljanko, pobrala torbo in se odpravila po cesti vse do izvoza z avtoceste. Izvoz je bil za Veliko Drenovo, tega sploh ni videla. Od mrzlega nočnega zraka so ji otrpnila lica in Mara je, mogoče v poskusu, da bi si ogrela obraz, razprla čeljust in skoraj slučajno zaklicala: ALJOŠA JE BIL ANGEL! Nato pa se je spustila k samostanu svetega Elije in tam ostala do konca življenja.


Zgodbe iz knjige Srneća leđa (Srnin hrbet) (Geopoetika, 2021) Ane Marije Grbić je iz srbščine prevedla Natalija Milovanović.

More by Natalija Milovanović

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović
More in SL

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz