View Colofon

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno. 
Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujno, gledati ga, kako se prebija. Ne postavlja se vprašanje, zakaj ne preleti tega dela do mostu, kjer je voda prehodna. Ne postavlja se vprašanje, zakaj ne preleti, ker je samoumevno, da je ta boj neizogiben. Da je nujen. Da obstaja naravni razlog, zaradi katerega se vedno izbere izključno težja pot.

Prižgan gumb dvigala kaže, da gre navzdol, proti izhodu. Izstopi z jasnim namenom, da bi se zunaj zadržala le kratko, skok v pekarno, štručka, jogurt in nazaj. Pride do vrat, na njih piše ОБУЋАР – čevljar. Ustavi se pred njimi, skozi steklo vidi, da jo moški od znotraj vprašujoče gleda čez okvir očal, kot da bi ugotavljal razlog njenega obotavljanja. Stoji z roko v zraku, kot da bi se bala kljuke. Odloči se za ta korak in vstopi.
»Dober dan.«
»Dober dan.«
»Kaj se je zgodilo s pekarno?«
»Katero pekarno?«
»Pekarno, ki je bila do včeraj tukaj.«
»Gotovo ste zamešali ulico, ta delavnica je tukaj že več kot dvajset let.«
Molči. Gleda okoli sebe. Police s ponošenimi čevlji, velikanska naprava za sproščanje kalupa. Krema za čevlje in ščetke, v plasteh, ki kažejo na dolgo prisotnost v prostoru.
»Ne razumem.«
»Najbližja pekarna je dve ulici od tod, imate pa tudi tisto majhno v okviru veleblagovnice.«
»Hvala, oprostite, da sem vas zmotila.«
»Nič hudega, na svidenje.«
»Na svidenje.«
Vrne se domov, brez zajtrka. Pristavi vodo za čaj. Poskuša razumeti, kaj se je pravkar zgodilo. Voda vre, prelije čaj, čaka, odstrani vrečko, doda malo mleka. Gleda na uro, dovolj časa ima, da se pred pregledom oglasi še pri mami v službi. Mora ji odnesti vozovnico za vlak. Neznosno počasno bo, ampak to je še vedno bolj zaželena možnost kot letenje. Njena mama se boji letenja. 
Vstopi v tovarno ur. Nikogar ni na okencu za informacije, toda nikogar niti ne potrebuje. Povzpne se v drugo nadstropje in samozavestno stopa proti materini pisarni. Pride do vrat. Na njih ob napisu КЊИГОВОДСТВО – knjigovodstvo začudena opazi neko drugo ime. Mladen Šumanović. Stopi korak nazaj, se obrne, da bi preverila, ali ni slučajno zgrešila vrat. Ampak ne, to so vrata, skozi katera stopa že leta. Vendar na njih ob pričakovani ploščici, na kateri piše КЊИГОВОДСТВО – knjigovodstvo, sedaj piše neko drugo ime. In to ni ime njene matere. Potrka in takoj vstopi, da bi razblinila sleherni dvom. Za mizo sedi moški, Mladen Šumanović. Nekaj sekund ga gleda. Tudi on gleda njo, zmedeno.
»Prosim?«
»Oprostite, iščem Radmilo Pešić. Sem mogoče v napačnem nadstropju?
»Na katerem oddelku dela gospa Pešić?«
»Pravzaprav na tem. Tudi ona je knjigovodkinja.«
»To je nemogoče. Jaz sem edini knjigovodja v podjetju.«
Nemo iz torbice potegne vozovnico in mu pomaha z njo, kot da bo to vse razložilo. »Ampak prišla sem, da ji prinesem vozovnico.«
»Ste prepričani, da ste na pravem mestu?«
»Seveda sem prepričana. Radmila Pešić je moja mama. Sem prihajam že leta. A je to kakšna šala?«
»Kaj so vam pa rekli spodaj na okencu? Mogoče bi morali vprašati njih. Čeprav sem prepričan, da v tem delu stavbe nimamo kolegice s tem imenom.«
»Ampak kdo pa ste vi? Kako dolgo delate tukaj?«
»Jaz sem Mladen Šumanović, knjigovodja. Tukaj delam zadnjih sedem let.«
Opazuje ga. Izstopi iz pisarne, za sabo ne zapre vrat, vozovnico vrne v torbico, medtem ko hiti k stopnicam. Gre mimo neznane ženske na okencu, kliče mamo po telefonu, toda mama je nedosegljiva. Stopi ven, prižge cigareto, se ustavi. Kliče Milana, ampak se ne oglaša, gotovo je na sestanku. Natipka mu sporočilo: ne vem, ali je kaj z mano ali s tem dnevom, ampak se res pocutim cudno. poklici me, ko bos lahko, ne gori voda. 
Ugasne cigareto, prezira okus v ustih po njej, vedno enako. Nadene si masko, stopi v avtobus, usede se na sedež. Ne razume. Ne more povezati vsega v logično celoto. Gleda skozi okno, toda pravzaprav ne gleda skozi okno, temveč v minule dnevne dogodke in se obenem poskuša prepričati, da je to ena tistih situacij, v kateri ne vidiš očitnega, pozneje pa si smešna sama sebi, ker si bila začasno slepa za odgovor, ki si ga imela ves čas pred nosom.
»Pregled vozovnice.«
Izvleče denarnico, izvleče vozovnico iz pregrade, v kateri jo ima vedno shranjeno, jo pomoli kontrolorki. 
     »Kaj je to?«
Gleda v oči ženske nad masko. Masko nosi pod nosom. »Maska vam je zdrsnila, morate jo imeti čez nos.«
    »Ste pa brihtni, gospa. Ko ste se imeli čas tako nališpati in pametovati, bi mogoče lahko našli čas tudi za to, da kupite vozovnico.«
    »Pravkar sem vam dala vozovnico, kaj pa govorite?«
    »Ne delajte se neumno, boste lepo kar izstopili z mano na naslednji postaji.«
    Vrne ji vozovnico. Vzame jo, obrača v rokah in vidi, da na njej piše Библиотека Олдос Хаксли ЧЛАНСКА КАРТА – Knjižnica Aldousa Huxleya, članska izkaznica. Ma kaj je to? Knjižnica njenega rojstnega mesta, v katero je bila včlanjena v osnovni šoli. Odpre jo in vidi datum zadnje izposojene knjige, 16. 6. 1993.
    Izstopi na naslednji postaji, kontrolorka vpije za njo, ne posluša je, ne vidi, ne registrira, gre naprej. Kliče Milana. Ne oglasi se. Kliče mamo. Nedosegljiva je.
    Zavije za vogal in namesto železniške postaje vidi ogromno bleščeče se nakupovalno središče Macy’s na vogalu 34. ulice v New Yorku. Iz torbice izvleče vozovnico z logotipom Железнице Србије – Srbske železnice in si jo ogleduje kot nesporen dokaz resničnosti. Gleda v nakupovalno središče.
    Ustavi taksi. Izgovori naslov zasebnega zdravstvenega doma, kjer je naročena na ginekološki pregled. Taksi odpelje in pusti košček New Yorka za njo. Ustavi se pred vhodom v zdravstveni dom. Vstopi. Na sprejemnem okencu preveri, ali je še vedno naročena na pregled, in na srečo dobi pritrdilen odgovor. Usede se pred ordinacijo. Čaka, da jo pokličejo. Pomirja se. Nekatere stvari so še vedno na svojem mestu. Vstopi v ordinacijo. Uleže se v položaj za vaginalni pregled. Zdravnica na sondo natakne kondom, na kondom nanese gel, previdno vstavi sondo v njeno vagino in prilagodi zaslon ultrazvoka, tako da ga lahko vidita obe. Molči. Zmedeno gleda v zaslon. Pritiska gumbe na zaslonu, ampak ne, ni težava v stroju, danes je že opravljala preglede, stroj je nov in deluje brezhibno.
    »Ne razumem. Nimate jajčnikov. Izginila sta. Mislim, na njunem mestu je nerazložljiva praznina. Kdaj ste nazadnje imeli menstruacijo?«
    »Pred dvanajstimi dnevi. Kako to mislite – nimam jajčnikov?«
    »Ni ju. Izginila sta. Približno tukaj sta bila ob zadnjem pregledu.« S prstom kroži po zaslonu. »Zato ne razumem, vendar moram ugotoviti, da ju ni. Počasi bom izvlekla sondo, lahko se oblečete, robčke imate za zaveso. Ko opravite, ostanite v ordinaciji, grem poiskat vodjo oddelka zaradi dodatnega posveta.«
    Vstane, rahlo se ji vrti, gotovo se je sunkovito vzravnala. Briše se. Obleče. Odide iz ordinacije, za sabo pusti odprta vrata. Ne želi videti vodje oddelka, ne želi odpirati novih poglavij tega dne, vse, kar potrebuje, je, da gre domov in se uleže. Sname si masko, prižge cigareto, roke se ji tresejo. Dobi sporočilo od Milana, ki pravi napacna stevilka, gotovo gre za pomoto. Kliče Milana. Sliši moški glas, toda ta glas ni podoben Milanovemu, ne po letih, ne po barvi, ne po toplini.
    »Prosim?«
    »Milan, kako to misliš napačna številka?«
    »Gospa, meni je ime Miodrag, gotovo ste vtipkali napačno številko, kot sem vam tudi napisal v sporočilu.«
    »Ali je vaša številka 0675552424?«
    »Da, to je prav ta številka.«
    »Ampak to je Milanova številka.«
    »Gospa, nobenega Milana ne poznam, to številko pa imam že od leta 2008. Preverite, da se niste zmotili v kakšni številki.«
    »Milan, ni smešno, slabo se počutim, nehaj. Moram se pogovoriti s tabo.«
    »Gospa, za nobeno šalo ne gre. Zdaj moram res iti. Lep dan.«
    Usede se na klop v parku. Kliče mamo. Nedosegljiva je. Gleda predse. Veter mečka in raznaša plastične maske, nekatere imajo na notranji strani madeže od šminke. Vstane. Premika se po ulicah, upa, da proti domu. Ustavi se pri semaforju. Dedek s palico, ki stoji ob njej, se obrne, jo pogleda in vpraša: »Ali čutite pritisk?«
    »Prosim?«
    »V zraku, pritisk. Jaz se vedno slabo počutim, ko se vreme spreminja.«
    Zelena se prižge. Hodi naprej. Čez nekaj ulic ugotovi, da ta del mesta, ki ga tako dobro pozna, ni več isti. Kot da so vzniknile neke nove stavbe, ki ne spadajo sem. Kot da se pojavljajo v realnem času, s hitrostjo njenega gibanja. Kako grde so. Kako naporno je. Ustavi se, mora na stranišče. Nadene si masko, stopi v kavarno Novo obzorje, gre k stranišču, ne ozira se na točaja, ki jo nagovarja v nekem neznanem jeziku. Plane v kabino, sleče spodnjice, lula, dolgo, kot da je vsebino vsega dne nosila v mehurju. Lahko si oddahne. Obleče se, potegne vodo, stopi k umivalniku, umiva si roke, opazi, da ima nalakirane nohte, ne spomni se, kdaj si jih je namazala. Dvigne glavo proti ogledalu, zastrmi se v svoj odsev in začne kričati. Obraz ženske pred njo ji je popolnoma neznan. Zabuhel, s podočnjaki in ličili na rahlo mastni koži, ta obraz kriči, vendar ni njen. Tudi ti zobje niso njeni. Z roko tolče po ogledalu, kot da bi ga rada popravila, da bi začelo delovati, da bi pokazalo njen pravi obraz. Tolče močno, kriči, udari vanj s čelom in ga zlomi, na njem pusti malo svoje ali čigar koli že krvi. Točaj je zdaj pred vrati in vpije v istem nerazumljivem jeziku, tuli na ves glas, predvideva, da ji ukazuje, naj stopi ven, kaj bi drugega, da bo poklical policijo ali že kaj. Pograbi torbico in stopi ven, porine točaja stran, odide in pusti vrata odprta za sabo. Teče proti stanovanju, ulice se še kar vrstijo, teče in hodi in zdi se, kot da je vse bolj oddaljena od doma. Klone, spotakne se, pade, nato vstane in nadaljuje in tako se trudi ves čas in nadaljuje in končno prispe do svojega bloka. Okoli njega ni ničesar, pusto je. Ni pomembno, bistveno je, da vstopi in se zaklene, da se uleže in spočije. Da se stušira. Da spije vodo. Pomirjevalo. Da zaspi.
    Dvigala ni več. Samo stopnice. Stopa počasi, a vztrajno, proti sedmemu nadstropju. Prispe zadihana, vtakne ključ v ključavnico, odpre, vstopi, vrže torbico na tla, se sleče, stopi v kad, se tušira, ne gleda telesa, ne ve, čigavo telo je to, ni pomembno, bistveno je, da telo umije, da telo položi v posteljo, da telo pomiri in pozabi. Da telo zaspi.
    Naslednje jutro se zbudi, mane si oči. Počuti se kot pretepena, kot po nočni mori z vročino. Ko si mane oči, spozna, da ima na prstancu poročni prstan. Ko pripravlja kavo, spozna, da ima moža in tri otroke. In mačko. Da nima ne maternice, ne jajčnikov, ne službe, ne Milana. Da nima svojega telesa, niti svojega mesta, svojega dopusta, svojih prihrankov, da ni vlakov ne za Budimpešto ne kateri koli drugi kraj. Da ne pozna nikogar. Da se ne prepozna. Da ne spoznava nikogar novega. Da ne gre nikamor. Da ji stara oblačila niso več prav. Da za zajtrk pravkar pripravlja zavitek.

Uspelo mu je. Utrl si je pot do vode pod mostom. Sedaj se prosto giblje skozi tistih nekaj poslednjih kvadratnih metrov, ki niso pod ledom.

More by Natalija Milovanović

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević
More in SL

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko