Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostavljavci na kolesih. Že prvega dne sem si namestila aplikacijo za dostavo živil na domači naslov, vendar je nisem še nikoli uporabila. Vse, kar potrebujem, kupim pred lockdownom in se zaprem v stanovanje. Delam.
      Glavnino večera si dopisujem z Ano. Skupaj rešujeva težave v besedilu, včasih spijeva pivo prek zooma. Ona je pri prijateljih na vikendu, vrnila se bo, ko se mesto odpre. Vabi me, da pojdem z njo, ko se bodo naslednjič zapeljali dol po nakupih. V gozdu je bolje, imajo internet, vutro, dovolj prostora za vse. Rada bi šla, samo ne vem, kaj bom z Robertom in otrokoma. On bi gotovo rad bil vključen, jaz pa ne želim spletati novih prijateljstev z Robertom na dlani. 
      Vsi mediji govorijo samo o številu obolelih, bolnišničnih kapacitetah in neki novi globalni normalnosti, tako da se moja osebna nova normalnost zdi banalna. Navajam se na pogled z okna sobe, v kateri spim, tišino v dnevni sobi, ime mleka, ki ga kupujem. Kot da sem stopila v kožo kakšne Anine junakinje in raziskujem, kam gre ta zgodba. Stanovanje, v katerem bi morala preživeti en mesec, se nahaja v enem tistih socialističnih blokovskih naselij, kakršne so intenzivno gradili po drugi svetovni dvojni. Na letališču me je pričakal predstavnik literarne organizacije, ki mi je odobrila štipendijo. Pelje me do stanovanja, pomaga mi s prtljago. Z dvigalom greva do dvanajstega nadstropja, nato se po stopnicah spuščava v enajsto. Ne sprašujem, zakaj. Sledim mu kot turističnemu vodniku: tukaj je kuhinja, spalnica, dnevna, delovni prostor. Na prvi pogled bi bilo lahko moje novo bivališče kjerkoli na svetu. Kavč ektorp antracitne barve, gorčično rumeni fotelj strandmon, beli billy z nekaj literature prejšnjih stanovalcev, knjigami, ki so jih napisali, prevedli ali pozabili. Pusti mi ključe in geslo za internet. Zaželi mi dobrodošlico in uspešno delo in odide. Poskušam se spomniti, kdaj sem bila nazadnje sama. In še cele dneve potem nisem prepričana, ali je to dobro ali slabo.
      Sven priteče v kader, poten in vesel. Kaže pomečkan papir, na katerem dinozaver preganja ljudi in podira stavbe. Risbo približa kameri in moj zaslon prekrije rumeno nasmejano sonce, ki kuka izza modrega oblaka. Kje je Margo? V sobi, uči se. Robert jo kliče, ampak res ne more priti, jutri ima test, zakaj jo mori. Robert jo neha moriti in me vpraša, prvič direktno, kdaj pridem domov. Robert misli, da bi bilo najbolje za vse, da se vrnem, dokler so še na voljo leti. Mar misliš, da bodo ukinili lete? vprašam, toda ne čakam na odgovor. Zdaj sem jaz žejna, pa tudi lulat me tišči.
      To je moje prvo daljše potovanje, odkar sem rodila Svena, če ne štejemo občasnih obiskov staršev ob koncu tedna. A tudi takrat sem s sabo nosila Svenovo nogavičko, ki jo je imel kot dojenček. Njen vonj, bombaž na licu, Svenovo stopalo na mojem kazalcu, to je bil placebo, ki me je tolažil med ločenostjo. Ničesar podobnega nisem počela z Margo. Midve se do Svenovega rojstva sploh nisva ločili. Potem pa je prišla v puberteto in praktično ne govoriva več. Na živce ji grem, verjetno prav tako, kot me Robert zna vreči iz tira, ko od mene pričakuje izključno pravilne odgovore, ljubezen do planinarjenja, zavedanje, da Sven ni več dojenček, »intelektualno radovednost«, ki ga je privlačila, ko sva se spoznala. Ne mislim, da nisem radovedna, v nobenem smislu, samo ne morem več imeti praznih pogovorov o ogljičnem odtisu, družbeni neenakosti, filmski produkciji, ki izrablja teme zatiranja in z njimi bajno služi. Mene bolj zanima, zakaj se Margo oblači kot drag queen medved, ampak ona ne želi govoriti o tem. Robert pravi, da je to vprašanje zaman, ker bo že čez nekaj mesecev odkrila novo fascinacijo, enako nesmiselno zame ali kogarkoli drugega razen zanjo.
      Ko ugotovi, da sem odšla iz pogovora, Margo vendarle pride iz sobe, čeprav nerada, kot za kazen. Nosi oversized žametni pulover s kapuco, ki ji požira glavo, iz rokavov kukajo le kričeče oranžni umetni nohti. Z vrat gledam, kako se usede na konec kavča, mirna kot zamrznjen kader, le občasno trene z dolgimi vijoličastimi trepalnicami. Sven se crklja med njima, zvija se kot mačji mladič, glavo ima v sestrinem naročju, s stopalom drega Roberta po rami. Robert molči in čaka, da se vrnem. S kazalcem si pritiska očala. Ne morem videti rdeče sledi, ki mu jo okvir pusti na korenu nosu, ampak vem, da je tu. Da bi ga prehitela, začnem govoriti o tem, kako napreduje knjiga.
      Šele zdaj, ko je grobi prevod končan, lahko razmišljam o Anini prozi kot o umetniškem delu. Zame je vsako besedilo uganka, ki jo poskušam rešiti na toliko ravneh, figura iz legokock, ki jo moram najprej razstaviti, preučiti žlebove in povezovalne dele vseh elementov, nato pa jo sestaviti čim skladneje z izvirnikom, pri čemer imam na razpolago nekoliko drugačen nabor delov. Srečo imam, da sem ob rokopisu dobila tudi nekaj Aninih navodil, zapisanih v komentarjih v dokumentu. Ob zdravstvenem domu je pisalo: ne prevajati kot zdravstveni center, ambulanta ipd. Zdravstveni dom kot mladinski dom, pionirski dom, gasilski dom. Pri prekinitvi dela je napisala: ne stavka. Pri temeljni organizaciji združenega dela je bil komentar: mislim, da se to razume, oglasite se, če je potrebna razlaga. Veliko domov je bilo v tem vašem socializmu, zapišem v datoteko. Dodam smeška, ne pričakujem odgovora. Ana vseeno omeni moj komentar v enem najinih nočnih pogovorov. To me pri priči vznemiri, kot da se začenja mučen boj stališč in definicij, kakršne sem vajena imeti z Robertom. Pričnejo se, ko najmanj pričakujem, ob pecivu in čaju, ko tečeva, ko premeščava perilo iz pralnega v sušilni stroj. Na začetku dejavno sodelujem v pogovoru, nato se samo strinjam, dokler Robert ne konča. Morda se tebi zdi, da ta država obstaja samo v takšnih zbirkah neobstoječih pojmov, reče Ana, ampak tega ti ne morem zameriti. Tuje življenje, tuja preteklost, tuja resničnost. Kar me žalosti, je to, da se strašljivo visoko število njenih prebivalcev obnaša, kot da gre za menjavo naravnih pojavov, ko govorijo o spremembi družbene ureditve. Deževalo je, sedaj sneži, jutri bo pihalo. Ali še huje, kot da je Jugoslavija izginila kot kurčeva Atlantida – potonila v morje, mogoče pa niti ni obstajala, le mit, nepreverljiva zgodba, ki jo lahko vsak nadgradi, kakor želi. Ali jo povsem zanika. Ana je potem govorila o zdravstveni zaščiti, volilni pravici za ženske iz leta 45, delavskih stanovanjih in letoviščih, brezplačnem izobraževanju, jaz pa sem še kar premišljevala o Atlantidi. V trenutkih nemoči, redkih, toda intenzivnih, ko mislim, da ne morem narediti ničesar, da bi Robert obmolknil, da bi Margo spregovorila, da bi Sven prenehal tako kruto hitro rasti, sem si predstavljala, kako bi bilo, če bi preprosto izginila, vstala in odšla, da bi se enkrat vprašali, kje je Silvija, ampak da ne bi bilo nikogar, ki bi odgovoril. In zdaj, ko sem vsaj za nekaj časa izginila, zdaj me je sram.
      Pravzaprav premišljujem, da bi obiskala Ano, pisateljico, izgovorim, ko se ponovno usedem pred prenosnik, nekje zunaj mesta, ne vem točno. Tam bova izolirani, hkrati pa svobodni, kot da se nič ne dogaja. Sven je zatopljen v igro, nanj to, kar sem pravkar izgovorila, ne naredi vtisa, lahko bi rekla tudi, da se ne bom nikoli vrnila. Tam bova imeli najboljše pogoje za delo, poskušam utemeljiti svojo potrebo po tem, da se vrnem šele ob koncu meseca, čeprav je bilo to dogovorjeno že v začetku leta. Robert odkima in spusti roke na kolena. Obrne se proti Margo, ampak ona strmi v svoje nohte, miga s prsti, kot bi se z njimi prebijala skozi valove. A lahko verjameš? je presenečen Robert, malce jezen, ker se ne more več opreti na pandemijo. Margo ga pogleda. Lahko, reče. Nato pa nagovori mene, jaz bi šla, zdaj že postaja neprijetno in mislim, da bo trajalo. Pridi, Sven, mama in oči se morata pogovoriti o nečem resnem, ni za otroke, hop-hop. In gre za njo, ubogljiva igračka, povsem varen v svojem naivnem prepričanju, da se ne bo zgodilo nič grdega, prime sestrino roko in ji začne razlagati, da so dinozavri najmočnejši na svetu zato, ker jih ni več.
      Z njima izgine tudi vsakršna možnost, da se vrneva v kožo odraslih ljudi, izobraženih, zaskrbljenih za planet in družbo, pripravljenih sprejeti različnost, sposobnih nenasilne transformacije konfliktov, zainteresiranih za premikanje meja in razumevanje potreb drugih. Robert in jaz ostajava, močna kot dinozavra, sediva si nasproti, končno blizu in v tišini. On strmi v lastno podobo v spodnjem kotu zaslona, jaz gledam svoje mesto ob njem na bledo zelenem kavču, tam, kjer je Sven pred nekaj meseci razlil flomaster.