View Colofon
Original text "Flomaster" written in SR by Jasna Dimitrijević,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Đurđa Strsoglavec

Published in edition #2 2019-2023

Flomaster

Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostavljavci na kolesih. Že prvega dne sem si namestila aplikacijo za dostavo živil na domači naslov, vendar je nisem še nikoli uporabila. Vse, kar potrebujem, kupim pred lockdownom in se zaprem v stanovanje. Delam.
      Glavnino večera si dopisujem z Ano. Skupaj rešujeva težave v besedilu, včasih spijeva pivo prek zooma. Ona je pri prijateljih na vikendu, vrnila se bo, ko se mesto odpre. Vabi me, da pojdem z njo, ko se bodo naslednjič zapeljali dol po nakupih. V gozdu je bolje, imajo internet, vutro, dovolj prostora za vse. Rada bi šla, samo ne vem, kaj bom z Robertom in otrokoma. On bi gotovo rad bil vključen, jaz pa ne želim spletati novih prijateljstev z Robertom na dlani. 
      Vsi mediji govorijo samo o številu obolelih, bolnišničnih kapacitetah in neki novi globalni normalnosti, tako da se moja osebna nova normalnost zdi banalna. Navajam se na pogled z okna sobe, v kateri spim, tišino v dnevni sobi, ime mleka, ki ga kupujem. Kot da sem stopila v kožo kakšne Anine junakinje in raziskujem, kam gre ta zgodba. Stanovanje, v katerem bi morala preživeti en mesec, se nahaja v enem tistih socialističnih blokovskih naselij, kakršne so intenzivno gradili po drugi svetovni dvojni. Na letališču me je pričakal predstavnik literarne organizacije, ki mi je odobrila štipendijo. Pelje me do stanovanja, pomaga mi s prtljago. Z dvigalom greva do dvanajstega nadstropja, nato se po stopnicah spuščava v enajsto. Ne sprašujem, zakaj. Sledim mu kot turističnemu vodniku: tukaj je kuhinja, spalnica, dnevna, delovni prostor. Na prvi pogled bi bilo lahko moje novo bivališče kjerkoli na svetu. Kavč ektorp antracitne barve, gorčično rumeni fotelj strandmon, beli billy z nekaj literature prejšnjih stanovalcev, knjigami, ki so jih napisali, prevedli ali pozabili. Pusti mi ključe in geslo za internet. Zaželi mi dobrodošlico in uspešno delo in odide. Poskušam se spomniti, kdaj sem bila nazadnje sama. In še cele dneve potem nisem prepričana, ali je to dobro ali slabo.
      Sven priteče v kader, poten in vesel. Kaže pomečkan papir, na katerem dinozaver preganja ljudi in podira stavbe. Risbo približa kameri in moj zaslon prekrije rumeno nasmejano sonce, ki kuka izza modrega oblaka. Kje je Margo? V sobi, uči se. Robert jo kliče, ampak res ne more priti, jutri ima test, zakaj jo mori. Robert jo neha moriti in me vpraša, prvič direktno, kdaj pridem domov. Robert misli, da bi bilo najbolje za vse, da se vrnem, dokler so še na voljo leti. Mar misliš, da bodo ukinili lete? vprašam, toda ne čakam na odgovor. Zdaj sem jaz žejna, pa tudi lulat me tišči.
      To je moje prvo daljše potovanje, odkar sem rodila Svena, če ne štejemo občasnih obiskov staršev ob koncu tedna. A tudi takrat sem s sabo nosila Svenovo nogavičko, ki jo je imel kot dojenček. Njen vonj, bombaž na licu, Svenovo stopalo na mojem kazalcu, to je bil placebo, ki me je tolažil med ločenostjo. Ničesar podobnega nisem počela z Margo. Midve se do Svenovega rojstva sploh nisva ločili. Potem pa je prišla v puberteto in praktično ne govoriva več. Na živce ji grem, verjetno prav tako, kot me Robert zna vreči iz tira, ko od mene pričakuje izključno pravilne odgovore, ljubezen do planinarjenja, zavedanje, da Sven ni več dojenček, »intelektualno radovednost«, ki ga je privlačila, ko sva se spoznala. Ne mislim, da nisem radovedna, v nobenem smislu, samo ne morem več imeti praznih pogovorov o ogljičnem odtisu, družbeni neenakosti, filmski produkciji, ki izrablja teme zatiranja in z njimi bajno služi. Mene bolj zanima, zakaj se Margo oblači kot drag queen medved, ampak ona ne želi govoriti o tem. Robert pravi, da je to vprašanje zaman, ker bo že čez nekaj mesecev odkrila novo fascinacijo, enako nesmiselno zame ali kogarkoli drugega razen zanjo.
      Ko ugotovi, da sem odšla iz pogovora, Margo vendarle pride iz sobe, čeprav nerada, kot za kazen. Nosi oversized žametni pulover s kapuco, ki ji požira glavo, iz rokavov kukajo le kričeče oranžni umetni nohti. Z vrat gledam, kako se usede na konec kavča, mirna kot zamrznjen kader, le občasno trene z dolgimi vijoličastimi trepalnicami. Sven se crklja med njima, zvija se kot mačji mladič, glavo ima v sestrinem naročju, s stopalom drega Roberta po rami. Robert molči in čaka, da se vrnem. S kazalcem si pritiska očala. Ne morem videti rdeče sledi, ki mu jo okvir pusti na korenu nosu, ampak vem, da je tu. Da bi ga prehitela, začnem govoriti o tem, kako napreduje knjiga.
      Šele zdaj, ko je grobi prevod končan, lahko razmišljam o Anini prozi kot o umetniškem delu. Zame je vsako besedilo uganka, ki jo poskušam rešiti na toliko ravneh, figura iz legokock, ki jo moram najprej razstaviti, preučiti žlebove in povezovalne dele vseh elementov, nato pa jo sestaviti čim skladneje z izvirnikom, pri čemer imam na razpolago nekoliko drugačen nabor delov. Srečo imam, da sem ob rokopisu dobila tudi nekaj Aninih navodil, zapisanih v komentarjih v dokumentu. Ob zdravstvenem domu je pisalo: ne prevajati kot zdravstveni center, ambulanta ipd. Zdravstveni dom kot mladinski dom, pionirski dom, gasilski dom. Pri prekinitvi dela je napisala: ne stavka. Pri temeljni organizaciji združenega dela je bil komentar: mislim, da se to razume, oglasite se, če je potrebna razlaga. Veliko domov je bilo v tem vašem socializmu, zapišem v datoteko. Dodam smeška, ne pričakujem odgovora. Ana vseeno omeni moj komentar v enem najinih nočnih pogovorov. To me pri priči vznemiri, kot da se začenja mučen boj stališč in definicij, kakršne sem vajena imeti z Robertom. Pričnejo se, ko najmanj pričakujem, ob pecivu in čaju, ko tečeva, ko premeščava perilo iz pralnega v sušilni stroj. Na začetku dejavno sodelujem v pogovoru, nato se samo strinjam, dokler Robert ne konča. Morda se tebi zdi, da ta država obstaja samo v takšnih zbirkah neobstoječih pojmov, reče Ana, ampak tega ti ne morem zameriti. Tuje življenje, tuja preteklost, tuja resničnost. Kar me žalosti, je to, da se strašljivo visoko število njenih prebivalcev obnaša, kot da gre za menjavo naravnih pojavov, ko govorijo o spremembi družbene ureditve. Deževalo je, sedaj sneži, jutri bo pihalo. Ali še huje, kot da je Jugoslavija izginila kot kurčeva Atlantida – potonila v morje, mogoče pa niti ni obstajala, le mit, nepreverljiva zgodba, ki jo lahko vsak nadgradi, kakor želi. Ali jo povsem zanika. Ana je potem govorila o zdravstveni zaščiti, volilni pravici za ženske iz leta 45, delavskih stanovanjih in letoviščih, brezplačnem izobraževanju, jaz pa sem še kar premišljevala o Atlantidi. V trenutkih nemoči, redkih, toda intenzivnih, ko mislim, da ne morem narediti ničesar, da bi Robert obmolknil, da bi Margo spregovorila, da bi Sven prenehal tako kruto hitro rasti, sem si predstavljala, kako bi bilo, če bi preprosto izginila, vstala in odšla, da bi se enkrat vprašali, kje je Silvija, ampak da ne bi bilo nikogar, ki bi odgovoril. In zdaj, ko sem vsaj za nekaj časa izginila, zdaj me je sram.
      Pravzaprav premišljujem, da bi obiskala Ano, pisateljico, izgovorim, ko se ponovno usedem pred prenosnik, nekje zunaj mesta, ne vem točno. Tam bova izolirani, hkrati pa svobodni, kot da se nič ne dogaja. Sven je zatopljen v igro, nanj to, kar sem pravkar izgovorila, ne naredi vtisa, lahko bi rekla tudi, da se ne bom nikoli vrnila. Tam bova imeli najboljše pogoje za delo, poskušam utemeljiti svojo potrebo po tem, da se vrnem šele ob koncu meseca, čeprav je bilo to dogovorjeno že v začetku leta. Robert odkima in spusti roke na kolena. Obrne se proti Margo, ampak ona strmi v svoje nohte, miga s prsti, kot bi se z njimi prebijala skozi valove. A lahko verjameš? je presenečen Robert, malce jezen, ker se ne more več opreti na pandemijo. Margo ga pogleda. Lahko, reče. Nato pa nagovori mene, jaz bi šla, zdaj že postaja neprijetno in mislim, da bo trajalo. Pridi, Sven, mama in oči se morata pogovoriti o nečem resnem, ni za otroke, hop-hop. In gre za njo, ubogljiva igračka, povsem varen v svojem naivnem prepričanju, da se ne bo zgodilo nič grdega, prime sestrino roko in ji začne razlagati, da so dinozavri najmočnejši na svetu zato, ker jih ni več.
      Z njima izgine tudi vsakršna možnost, da se vrneva v kožo odraslih ljudi, izobraženih, zaskrbljenih za planet in družbo, pripravljenih sprejeti različnost, sposobnih nenasilne transformacije konfliktov, zainteresiranih za premikanje meja in razumevanje potreb drugih. Robert in jaz ostajava, močna kot dinozavra, sediva si nasproti, končno blizu in v tišini. On strmi v lastno podobo v spodnjem kotu zaslona, jaz gledam svoje mesto ob njem na bledo zelenem kavču, tam, kjer je Sven pred nekaj meseci razlil flomaster.

More by Natalija Milovanović

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović
More in SL

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz