View Colofon
Original text "Een lichaam opzetten" written in NL by Nikki Dekker,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Preparirati telo

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar. 

Ležim na kavču s toplim prenosnikom na trebuhu, prevročim pravzaprav, in vidim tipkati svoje prste, a kdo pravi, da so to moji prsti? Ko zdaj pogledam svoje roke, se mi zdijo predaleč od telesa. Meter in pol stran, ugibam. Vendar nimam tako dolgih rok. Z desno roko se dotaknem svoje obrvi. Uspe mi. Meter in pol, če ne še več, sem preprosto premostila. Je moja roka elastična? In ko razmišljam o vseh teh stvareh, obstaja še en del mene, ki gleda od daleč in pravi: »No, zdaj se ti je pa zares odpeljalo, kajne?«

Poglej okoli sebe in mi še enkrat povej, da imam v možganih kemično neravnovesje. Opazuj, kako med še enim vročinskim valom praproti rjavijo in se zvijajo; čmrlji, ki zbolijo zaradi insekticida, ki se je po štiridesetih letih še vedno ohranil v zemlji; kokoši, ki jih z glavami navzdol kot sejemske atrakcije spuščamo po kablih v klavnicah; ljudje v belih oblekah, ki jim rutinsko režejo vratove; tisti, ki se skrivajo v kleteh, ko zopet slišijo rakete, tisti, ki gredo na ulice, s transparenti, izrezanimi  iz starih škatel: nikoli ne pozabite, da uporabljajo tanke, helikopterje, vojake in pištole – ne proti mamilarskim združbam, ampak proti svojemu ljudstvu; tisti, ki kriči: »To je moja hči! Moja hči!« proti policistu v oklepu, ki svojo pot nadaljuje, kot da ni slišal ničesar. 

Prenosnik mi zdaj brenči na trebuhu. Od državnega udara pred tremi meseci je mjanmarska vojska ubila več kot sedemsto civilistov. Med protesti v Kolumbiji so policisti v dveh tednih ubili sedemintrideset protestnikov. Danes smo 9. maja 2021. V Izraelu praznujejo dan Jeruzalema, kar pomeni, da po ulicah vzklikajo protiarabske slogane in vdirajo v mošeje. »Vreme je bilo danes lepo,« reče župan Lampeduse, kamor v enem dnevu prispe več kot tisoč štiristo migrantov. Vsi skozi zaslon prihajajo v mojo dnevno sobo. Nobenega prostega stola ni več. Razdalja med tem, kar vem, in tem, na kar lahko vplivam, je prevelika.

Kot najstnica sem živela v pastelnih hlačah iz poliestra: v svetlo zelenih, svetlo modrih, svetlo rožnatih. V trenutku, ko sem začela krvaveti, nisem smela izgubiti glave. Bila sem ženska, ker je bilo to skrito. Ko je postalo vidno, sem se spremenila v pošast. Med brskanjem po kopalniški omarici sem našla zavojček maminih tamponov v velikosti Super. To je bila prava zadeva. Ne pa tisti moji infantilni Miniji s cvetličnim vzorcem na plastiki.
»Ti niso zate,« je rekla moja mama. »Uporabljamo jih odrasle ženske, ki smo že rodile.«

Ni razumela, da je bilo v meni nekaj umazanega, kar sem morala za vsako ceno prikriti. Superse sem začela krasti in jih hraniti za pomembne trenutke: za športno vzgojo, poletni tabor, plavanje s prijateljicami v odprtem bazenu. Ne verjamem, da je mama karkoli opazila. Dokler nisem nekega večera sedela na stranišču, na spodnjice prilepila vložek in potegnila za vrvico tampona. Nič. Povlekla sem še enkrat. Obtičal je. Nekaj v meni se je zagozdilo in se ni več hotelo sprostiti.

Mama je na keramična tla položila brisačo. Ulegla sem na hrbet, pritisnila stopala ob tla in pokrčila razkrečena kolena. Ležala sem tako, kot je štirinajst let nazaj ležala ona, medtem ko je nekdo drug gledal med njene noge, da bi preveril, ali že vidi mojo glavico. Zdaj sem imela zatilje naslonjeno na mrzle sive ploščice. Mama me je prijela za kožo, jo nežno potisnila na stran in navzgor, a nič.

Nekaj minut kasneje sem na poti v bolnišnico v širokih športnih hlačah sedela na sovoznikovem sedežu. Pri vsakem ležečem policaju sem stokala od bolečine. V čakalnici na urgenci sem prekrižala noge. Nihče ni smel videti, kaj se dogaja v meni. Listala sem po kupu pomečkanih ženskih revij. Diete, oblačila, pop glasbeniki, spolni položaji.
»Gospa?«

Zdravnik je bil mlad in čeden in je imel veliko razumevanja za delikatno situacijo, v kateri sem se znašla. Malo preveč razumevanja.

»Kar povej, če bi raje videla, da pride zdravnica,« je dejal. »Si prepričana, da si pripravljena na to? Te kaj boli? Narediva premor?«

Hotela sem samo, da zadevo izvleče. Včasih imam še vedno to idejo. Da v meni tiči nekaj, kar mora ven.

»Včeraj, z El Gordom v telovadnici, sem spet dobil ta občutek,« pravi J Balvin. Zaradi dokumentarnega filma so umetnika reggaetona spremljali teden dni. »In mislil sem, prekleto, to sranje se spet začenja. Kot da te ni. Ni te v svojem telesu. Zunaj je vse v redu, v tvoji glavi pa ne. Zakaj vseeno čutim vse to sranje?«

Odkrit je glede svojega otroštva, svojih demonov in svoje popolne nezainteresiranosti za politiko.

»Ne obračam se proti levi, ne obračam se proti desni, obrnjen sem proti sredini,« nehote ponavlja za zloglasno nizozemsko političarko. Politika ga ne zanima, poudarja. Kot da bi bolečina sama od sebe nastajala v njegovi glavi in je ne vdihne, ko gre ven na ulico, kjer so tlakovci še vedno mokri od vodnih topov in kjer se v zraku zadržuje znoj protestnikov.

»Esquina a esquina, de ahí nos vamos / el mundo es grande, pero lo tengo en mis manos,« pravi J Balvin. Glasbo navijem tako naglas, da ne slišim ničesar drugega, zaprem oči in medenico upogibam naprej in nazaj. Sredi dneva, ko mi siva odeja pade na oči in mi v prsih začnejo praskati bibe, se lahko prebijem skozi le na en način: z dem bow. Ta bum-č-bum-č ritem, po katerem prepoznaš reggaeton. Ritem je iz Afrike prišel v Panamo in Portoriko prek zasužnjenih in migrantov, zdaj pa beli moški, kot je J Balvin, s tem služijo milijone. O tem ne smeš preveč razmišljati; to je labirint odnosov moči, iz katerega ne prideš ven. Preden se tega zaveš, si že obtičal.

To je kot gripa: dokler si zdrav, si skoraj ne moreš predstavljati, kakšen je občutek, ko si bolan, toda takoj, ko te povozi in v postelji bolehaš z vročino ter nobena od tvojih mišic ne sodeluje, pomisliš: oh, sranje, ja. Potem se ne moreš spomniti, kako je bilo, ko si bil brez bolečin. Depresija je opisana kot meglica, kot razpoloženje, kot občutek, ki se spusti nate in zasenči vsa druga čustva. Ja, tista črna luknja. Ja, praznina. Kot bi bil pokopan pod zemljo, ležal v vlažnem mrazu in čakal, da dobiš dovolj moči, da pokukaš izpod zelenice.

V roki imam skodelico kave iz avtomata in sedim za klopjo v drugi vrsti predavalnice. Zraven mene leži zaprta črna peresnica na zadrgo. Pred mano, na razgrnjenem časopisu, mrtev krt. Njegove lopataste tačke mlahavo visijo na članku o Evropski banki.

Vklopi se projektor.

»V redu,« reče profesor Volk, »najprej sezite po skalpelu, nato pa previdno prerežite od pike pod vratom, na vrhu prsnega koša, vse do anusa. Pazite: nekoliko morate pritisniti, koža je otrdela, če boste premočni, boste zarezali v želodec, zadeli črevesje in naredili svinjarijo.«

Skozi rokavice iz lateksa čutim, kako mrzla je žival pod mehkim krznom. Z obrazom bi se naslonila nanjo, tako kot to počnem pri svojih mačkah. Vsakič, ko s skalpelom naredim par centimetrov več, moram v rano natresti žagovino. Absorbira vlago; kri in sluz.

Preveč močno pritiskam, seveda. Prebijem trebušno steno in njegovo črevesje zdrsi skozi tanko režo. Nič hudega, kar režite naprej. Izvlecite ga iz njegove jakne. S škarjami odrežite tačke z bokov. Okostje se sliši kot kabelska vezica: trdno, nezlomljivo, dokler se nenadoma ne vda. Ko pridem do lobanje, moram spet vzeti škarje, da zelo previdno obrežem kožo vzdolž očesnih jamic. Možgane iztrgam s pinceto. Strmim v spuščen strop in poskušam dihati počasi. Ne morem gledati te nežno rožnate brozge, ki priteka iz zadnje strani trupa.

Popoldne se v predavalnici širi nek smrad. Ne po gnilem, ne po mesu. V sebi ima nekaj sterilnega, s kančkom stare bolečine. Tako smrdi smrt, si mislim, in vzamem ohlapno kožo iz posode s kemikalijami ter jo obrnem navzven. Usedem se na stolček pred napravo za strganje, z nogo potisnem pedal in notranjo stran krta naslonim ob grobo rotirajočo se krtačo.
»Zelo dobro,« reče gospod Volk. »Poskrbite, da odstranite vse meso, tudi v tistih majhnih vogalčkih. Poglejte, tam pri nogi, ja, točno tam.«

Par tednov po tisti noči na urgenci sem se morala vrniti v bolnišnico. Imela sem termin pri ginekologu. Moja deviška kožica je bila pretrda. Morali so jo prerezati, drugače bi lahko z njo imela težave. Čisto malo me je bolelo. Po posegu sem si lahko v trgovini z igračami izbrala darilce. Izbrala sem si rdečo vetrnico, ki sem jo postavila na okensko polico pred odprtim oknom. Dolga leta sem ljudem govorila, da sem nedolžnost izgubila v bolnišnici, s škarjami. Tako zelo preprosto, sem se smejala. Ni mi bilo treba izbrati tistega pravega, ki bi me lahko raztrgal, to je bilo že urejeno. Klinično in čisto.

Tako kot mnogi umetniki se je tudi J Balvin razcepil na dvoje. Na eni strani svetovna zvezda, uspešen umetnik, obdan z ženskami, v najdražjih oblačilih, na motorjih in gliserjih – na drugi strani José, potrt človek, ki včasih več dni ne vstane iz postelje. Nimata veliko skupnega. Njuna glasova zvenita enako in oba tičita v istem telesu. V isti glavi.

Ni tako enostavno nečesa ubiti in poskrbeti, da mrtvo ostane. Še preden se zaveš, pridejo črvi, začne gniti, rasti in dihati naprej. Krt bi moral dajati vtis, kot da je pravkar prilezel iz krtine, vendar bi moral biti lep kot plastična lutka. Potrebuje novo notranjost iz lesne volne in železne žice. S svinčnikom zarišeš obris za pravilne mere. Žico z glino potisneš v lobanjo, nato pa jo s pomočjo kalupa zviješ. Čeznjo napneš kožo kot tesno prevleko za blazino. Z najlonsko nitjo zašiješ luknjo. Ko je žival dokončno preparirana, z bucikami v položaj postaviš ohlapne dele: roke, stopala, rep. Kar se posuši, se skrči.

Z roko pobožam žametno dlako svojega krta. El mundo nos quiere, nos quiere, me quiere a mí. Moja roka je danes prave dolžine. Skozi slušalke okoli mojega vratu vibrira dem bow. ¿Y dónde está mi gente?

More by Nika Štrovs

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda
More in SL

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová