View Colofon
Original text "Een lichaam opzetten" written in NL by Nikki Dekker,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Preparirati telo

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar. 

Ležim na kavču s toplim prenosnikom na trebuhu, prevročim pravzaprav, in vidim tipkati svoje prste, a kdo pravi, da so to moji prsti? Ko zdaj pogledam svoje roke, se mi zdijo predaleč od telesa. Meter in pol stran, ugibam. Vendar nimam tako dolgih rok. Z desno roko se dotaknem svoje obrvi. Uspe mi. Meter in pol, če ne še več, sem preprosto premostila. Je moja roka elastična? In ko razmišljam o vseh teh stvareh, obstaja še en del mene, ki gleda od daleč in pravi: »No, zdaj se ti je pa zares odpeljalo, kajne?«

Poglej okoli sebe in mi še enkrat povej, da imam v možganih kemično neravnovesje. Opazuj, kako med še enim vročinskim valom praproti rjavijo in se zvijajo; čmrlji, ki zbolijo zaradi insekticida, ki se je po štiridesetih letih še vedno ohranil v zemlji; kokoši, ki jih z glavami navzdol kot sejemske atrakcije spuščamo po kablih v klavnicah; ljudje v belih oblekah, ki jim rutinsko režejo vratove; tisti, ki se skrivajo v kleteh, ko zopet slišijo rakete, tisti, ki gredo na ulice, s transparenti, izrezanimi  iz starih škatel: nikoli ne pozabite, da uporabljajo tanke, helikopterje, vojake in pištole – ne proti mamilarskim združbam, ampak proti svojemu ljudstvu; tisti, ki kriči: »To je moja hči! Moja hči!« proti policistu v oklepu, ki svojo pot nadaljuje, kot da ni slišal ničesar. 

Prenosnik mi zdaj brenči na trebuhu. Od državnega udara pred tremi meseci je mjanmarska vojska ubila več kot sedemsto civilistov. Med protesti v Kolumbiji so policisti v dveh tednih ubili sedemintrideset protestnikov. Danes smo 9. maja 2021. V Izraelu praznujejo dan Jeruzalema, kar pomeni, da po ulicah vzklikajo protiarabske slogane in vdirajo v mošeje. »Vreme je bilo danes lepo,« reče župan Lampeduse, kamor v enem dnevu prispe več kot tisoč štiristo migrantov. Vsi skozi zaslon prihajajo v mojo dnevno sobo. Nobenega prostega stola ni več. Razdalja med tem, kar vem, in tem, na kar lahko vplivam, je prevelika.

Kot najstnica sem živela v pastelnih hlačah iz poliestra: v svetlo zelenih, svetlo modrih, svetlo rožnatih. V trenutku, ko sem začela krvaveti, nisem smela izgubiti glave. Bila sem ženska, ker je bilo to skrito. Ko je postalo vidno, sem se spremenila v pošast. Med brskanjem po kopalniški omarici sem našla zavojček maminih tamponov v velikosti Super. To je bila prava zadeva. Ne pa tisti moji infantilni Miniji s cvetličnim vzorcem na plastiki.
»Ti niso zate,« je rekla moja mama. »Uporabljamo jih odrasle ženske, ki smo že rodile.«

Ni razumela, da je bilo v meni nekaj umazanega, kar sem morala za vsako ceno prikriti. Superse sem začela krasti in jih hraniti za pomembne trenutke: za športno vzgojo, poletni tabor, plavanje s prijateljicami v odprtem bazenu. Ne verjamem, da je mama karkoli opazila. Dokler nisem nekega večera sedela na stranišču, na spodnjice prilepila vložek in potegnila za vrvico tampona. Nič. Povlekla sem še enkrat. Obtičal je. Nekaj v meni se je zagozdilo in se ni več hotelo sprostiti.

Mama je na keramična tla položila brisačo. Ulegla sem na hrbet, pritisnila stopala ob tla in pokrčila razkrečena kolena. Ležala sem tako, kot je štirinajst let nazaj ležala ona, medtem ko je nekdo drug gledal med njene noge, da bi preveril, ali že vidi mojo glavico. Zdaj sem imela zatilje naslonjeno na mrzle sive ploščice. Mama me je prijela za kožo, jo nežno potisnila na stran in navzgor, a nič.

Nekaj minut kasneje sem na poti v bolnišnico v širokih športnih hlačah sedela na sovoznikovem sedežu. Pri vsakem ležečem policaju sem stokala od bolečine. V čakalnici na urgenci sem prekrižala noge. Nihče ni smel videti, kaj se dogaja v meni. Listala sem po kupu pomečkanih ženskih revij. Diete, oblačila, pop glasbeniki, spolni položaji.
»Gospa?«

Zdravnik je bil mlad in čeden in je imel veliko razumevanja za delikatno situacijo, v kateri sem se znašla. Malo preveč razumevanja.

»Kar povej, če bi raje videla, da pride zdravnica,« je dejal. »Si prepričana, da si pripravljena na to? Te kaj boli? Narediva premor?«

Hotela sem samo, da zadevo izvleče. Včasih imam še vedno to idejo. Da v meni tiči nekaj, kar mora ven.

»Včeraj, z El Gordom v telovadnici, sem spet dobil ta občutek,« pravi J Balvin. Zaradi dokumentarnega filma so umetnika reggaetona spremljali teden dni. »In mislil sem, prekleto, to sranje se spet začenja. Kot da te ni. Ni te v svojem telesu. Zunaj je vse v redu, v tvoji glavi pa ne. Zakaj vseeno čutim vse to sranje?«

Odkrit je glede svojega otroštva, svojih demonov in svoje popolne nezainteresiranosti za politiko.

»Ne obračam se proti levi, ne obračam se proti desni, obrnjen sem proti sredini,« nehote ponavlja za zloglasno nizozemsko političarko. Politika ga ne zanima, poudarja. Kot da bi bolečina sama od sebe nastajala v njegovi glavi in je ne vdihne, ko gre ven na ulico, kjer so tlakovci še vedno mokri od vodnih topov in kjer se v zraku zadržuje znoj protestnikov.

»Esquina a esquina, de ahí nos vamos / el mundo es grande, pero lo tengo en mis manos,« pravi J Balvin. Glasbo navijem tako naglas, da ne slišim ničesar drugega, zaprem oči in medenico upogibam naprej in nazaj. Sredi dneva, ko mi siva odeja pade na oči in mi v prsih začnejo praskati bibe, se lahko prebijem skozi le na en način: z dem bow. Ta bum-č-bum-č ritem, po katerem prepoznaš reggaeton. Ritem je iz Afrike prišel v Panamo in Portoriko prek zasužnjenih in migrantov, zdaj pa beli moški, kot je J Balvin, s tem služijo milijone. O tem ne smeš preveč razmišljati; to je labirint odnosov moči, iz katerega ne prideš ven. Preden se tega zaveš, si že obtičal.

To je kot gripa: dokler si zdrav, si skoraj ne moreš predstavljati, kakšen je občutek, ko si bolan, toda takoj, ko te povozi in v postelji bolehaš z vročino ter nobena od tvojih mišic ne sodeluje, pomisliš: oh, sranje, ja. Potem se ne moreš spomniti, kako je bilo, ko si bil brez bolečin. Depresija je opisana kot meglica, kot razpoloženje, kot občutek, ki se spusti nate in zasenči vsa druga čustva. Ja, tista črna luknja. Ja, praznina. Kot bi bil pokopan pod zemljo, ležal v vlažnem mrazu in čakal, da dobiš dovolj moči, da pokukaš izpod zelenice.

V roki imam skodelico kave iz avtomata in sedim za klopjo v drugi vrsti predavalnice. Zraven mene leži zaprta črna peresnica na zadrgo. Pred mano, na razgrnjenem časopisu, mrtev krt. Njegove lopataste tačke mlahavo visijo na članku o Evropski banki.

Vklopi se projektor.

»V redu,« reče profesor Volk, »najprej sezite po skalpelu, nato pa previdno prerežite od pike pod vratom, na vrhu prsnega koša, vse do anusa. Pazite: nekoliko morate pritisniti, koža je otrdela, če boste premočni, boste zarezali v želodec, zadeli črevesje in naredili svinjarijo.«

Skozi rokavice iz lateksa čutim, kako mrzla je žival pod mehkim krznom. Z obrazom bi se naslonila nanjo, tako kot to počnem pri svojih mačkah. Vsakič, ko s skalpelom naredim par centimetrov več, moram v rano natresti žagovino. Absorbira vlago; kri in sluz.

Preveč močno pritiskam, seveda. Prebijem trebušno steno in njegovo črevesje zdrsi skozi tanko režo. Nič hudega, kar režite naprej. Izvlecite ga iz njegove jakne. S škarjami odrežite tačke z bokov. Okostje se sliši kot kabelska vezica: trdno, nezlomljivo, dokler se nenadoma ne vda. Ko pridem do lobanje, moram spet vzeti škarje, da zelo previdno obrežem kožo vzdolž očesnih jamic. Možgane iztrgam s pinceto. Strmim v spuščen strop in poskušam dihati počasi. Ne morem gledati te nežno rožnate brozge, ki priteka iz zadnje strani trupa.

Popoldne se v predavalnici širi nek smrad. Ne po gnilem, ne po mesu. V sebi ima nekaj sterilnega, s kančkom stare bolečine. Tako smrdi smrt, si mislim, in vzamem ohlapno kožo iz posode s kemikalijami ter jo obrnem navzven. Usedem se na stolček pred napravo za strganje, z nogo potisnem pedal in notranjo stran krta naslonim ob grobo rotirajočo se krtačo.
»Zelo dobro,« reče gospod Volk. »Poskrbite, da odstranite vse meso, tudi v tistih majhnih vogalčkih. Poglejte, tam pri nogi, ja, točno tam.«

Par tednov po tisti noči na urgenci sem se morala vrniti v bolnišnico. Imela sem termin pri ginekologu. Moja deviška kožica je bila pretrda. Morali so jo prerezati, drugače bi lahko z njo imela težave. Čisto malo me je bolelo. Po posegu sem si lahko v trgovini z igračami izbrala darilce. Izbrala sem si rdečo vetrnico, ki sem jo postavila na okensko polico pred odprtim oknom. Dolga leta sem ljudem govorila, da sem nedolžnost izgubila v bolnišnici, s škarjami. Tako zelo preprosto, sem se smejala. Ni mi bilo treba izbrati tistega pravega, ki bi me lahko raztrgal, to je bilo že urejeno. Klinično in čisto.

Tako kot mnogi umetniki se je tudi J Balvin razcepil na dvoje. Na eni strani svetovna zvezda, uspešen umetnik, obdan z ženskami, v najdražjih oblačilih, na motorjih in gliserjih – na drugi strani José, potrt človek, ki včasih več dni ne vstane iz postelje. Nimata veliko skupnega. Njuna glasova zvenita enako in oba tičita v istem telesu. V isti glavi.

Ni tako enostavno nečesa ubiti in poskrbeti, da mrtvo ostane. Še preden se zaveš, pridejo črvi, začne gniti, rasti in dihati naprej. Krt bi moral dajati vtis, kot da je pravkar prilezel iz krtine, vendar bi moral biti lep kot plastična lutka. Potrebuje novo notranjost iz lesne volne in železne žice. S svinčnikom zarišeš obris za pravilne mere. Žico z glino potisneš v lobanjo, nato pa jo s pomočjo kalupa zviješ. Čeznjo napneš kožo kot tesno prevleko za blazino. Z najlonsko nitjo zašiješ luknjo. Ko je žival dokončno preparirana, z bucikami v položaj postaviš ohlapne dele: roke, stopala, rep. Kar se posuši, se skrči.

Z roko pobožam žametno dlako svojega krta. El mundo nos quiere, nos quiere, me quiere a mí. Moja roka je danes prave dolžine. Skozi slušalke okoli mojega vratu vibrira dem bow. ¿Y dónde está mi gente?

More by Nika Štrovs

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda
More in SL

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic