View Colofon
Original text "De evolutie van een kies" written in NL by Alma Mathijsen,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Evolucija modrostnega zoba

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Še 47 noči

Ustni higienik mi iz ust vzame sondo. 

»Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša.

Na sondi je plast sivkaste sline.

»To je prišlo iz žepka.«

Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev. 

Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik. 

»Kako je prišlo do tega?« vprašam.

»Ne vemo,« pravi, »včasih se zobje premikajo.« V roku treh tednov mora ven.

Tisto noč ne morem zaspati. Mislim le na zob, ki se premika.  V dlesni čutim neprijeten pritisk. Nikoli se ni prebil iz nje, za vedno v temi. Mogoče je bilo to. Tudi modrostni zob želi nekaj videti. Pomislim na manjkajoči zob dostavljavca hrane, njegov nasmeh je deloval iskreno,  vrsta belih zob z razmikom med njimi. Zanima me, kje je zdaj njegov zob. In ali bo na njegovem mestu zrasel nov. Mogoče bi morala na Google, ob polnoči se to vedno zdi dobra ideja. Človeštvo se nahaja v vmesni fazi, piše. Naše čeljusti so vedno manjše, saj od industrijske revolucije zaužijemo več predelane hrane, vendar pa modrostni zobje še niso povsem izginili. Še vedno so enake velikosti kot pred tisočletji. Modrostni zobje se niso pokorili volji evolucije. Vedno znova so zrasli iz mehkega koščka hrustanca, kjer zanje sploh ni bilo več prostora. Tam se veliki in nerodni prikažejo vsakokrat, ko človeku grozi, da odraste. Košček zoba iz drugega časa.

Še 27 noči

V bolnišnici sedim nasproti garderobnih omaric. Mimo mene hodijo zdravniki v belih haljah. Sprašujem se, ali ne bi morala biti bolj živčna. Še nikoli mi ni bilo treba ničesar odstraniti iz ust. Medtem, ko te misli brbotajo v meni, s petami udarjam skupaj. Odprejo se vrata, mogoče sem prišla na vrsto, iz ordinacije stopi zdravnik z neobrito brado. V njegovi roki majhna žaga. Še bolj se pogreznem v stol. V osnovni šoli smo pri pouku tehnike uporabljali povsem enake hudobne žage. Moos si je z njo odžagal konico prsta. Po nesreči. Mogoče se temu zdravniku zdi zabavno, ko se s čim takšnim sprehaja po hodniku, da bi novim pacientom nagnal strah v kosti. Ali pa me bodo res razparali z žago. Odprejo se druga vrata. 

»Vstopite. Kirurg pride takoj.«

Asistentka s pretirano kretnjo pokaže na zobozdravstveni stol. Čez glavo mi položi svetlo zeleno pregrinjalo, sredi katerega je luknja za moja usta. Svetloba iz svetilke proseva skozenj, prav tako senca asistentke.

»Ali zob lahko obdržim?«

Asistentke ne morem pogledati v oči.

»Seveda.«

Že vidim, kako zob leži na moji nočni omarici. Mogoče ga vzamem v roke, ko ne morem spati, s prsti zdrsnem čez ostre robove, ki so bili tako dolgo skriti in so zdaj končno svobodni. Tako kot bi bila rada tudi sama ostra in svobodna. Mogoče pa bi lahko zob obesila na verižico.

»Še enkrat bom zbodel,« reče zobni kirurg.

Stopala se mi še globlje vkopljejo v usnje stola. Hladna igla mi spet zarine v dlesen, čutim, kako mi zdrsne med živce. Železu podoben okus, pomešan s klorom. Bolečina skeli vse do možganov, majhni električni sunki, ki streljajo sem ter tja.

Drugi anestetik deluje hitreje, ničesar več ne čutim, slišim le neizmerno prasketanje, za katerega se zdi, da prihaja z vseh strani. Dolgo že traja, nočem več videti migajočih senc nad sabo. Zob se je tako zelo trudil, da bi bil tukaj, njegove korenine, zarite globoko v moje meso. Vse to drezanje ne more biti pametno. Mogoče bi moral kdo zaradi modrostnega zoba umreti, si mislim, potem bi evolucija razumela, kaj je v igri. Zaenkrat pa vedno znova zrastejo, saj jih vsakič povsem brez težav izpulijo. Ne smem razmišljati o tem, ali bom morda prva, ki bo podlegla modrostnemu zobu.

Nenadoma mi asistentka ob lice prisloni hladen obkladek. Ko odmakne pregrinjalo, ki mi prekriva obraz, zobozdravnika že ni več v ordinaciji. V moji čeljusti bi moralo zdaj biti več prostora, vendar se vse zdi stisnjeno.

»Zob se je zdrobil,« pove asistentka.

Sama pridem do zaključka, da torej ne more z menoj domov. Koščki zoba ležijo na krvavem svetlo zelenem bolniškem pregrinjalu.  Ko asistentka opazi, da si jih ogledujem, pregrinjalo zmečka.

»Nasvidenje,« reče, ne da bi dvignila pogled.

Upam, da se moti.

Še 23 noči

Oteklina se lahko v prvih petih dneh poveča. Brošuro, ki so mi jo ob odhodu porinili v roke, sem prebrala že stokrat. Odložim jo in se pogledam v ogledalo. Na desni strani je izboklina v velikosti moje pesti, krvne žilice so popokale in po mojem licu švigajo kot strele. Na celotni desni polovici mojega obraza je nastala modrica, ki ob straneh porumenela bledi. Videti je, kot da me je nekdo močno udaril.

Odkar mi je kirurg zarezal v čeljust, ne morem več spati, ker ne morem več ležati na desnem boku. Bolečina je prehuda, počutim se, kot da bi nekdo nenehno poskušal izruvati moj modrostni zob. Že zdavnaj ga ni več, a se to še vseeno dogaja. Kot kazen, ki mi jo zadaja zob, ker me želi nenehno opominjati, kaj sem mu storila. Vsake tri ure jemljem protibolečinska zdravila, najprej dva paracetamola, nato največjo tableto ibuprofena, kar jih obstaja na trgu, in nato začnem spet od začetka. Ponoči mi za to ni treba nastaviti budilke, ker zaradi bolečine seveda ne morem spati.

Še 22 noči

Morda bi res morala biti prva, ki bi evolucijo naučila, da modrostni zobje niso več dobrodošli. Moram umreti, da človeštvo odrešim neprespanih noči in modrih lic, nabreklih kot krtine. Bolečina je premočna, preveč prisotna, preveč kljuvajoča. Zob, ki se je zdrobil in zdaj leži nekje med bolnišničnimi odpadki, morda na smetišču, med vsemi drugimi zdrobljenimi zobmi zadnjih nekaj dni.

Ura je 4:03, pokličem dežurno ambulanto. Oglasi se ženska s prekajenim glasom.

»Prejšnji torek so mi izruvali modrostni zob, pa mi ne gre preveč dobro,« rečem s tresočim glasom.

Ženska molči.

»Tako me boli, ne morem več spati, že več dni ne, tako hudo je, ne zmorem več.«

Ko vse priznam, se mi ulijejo solze. Komaj se spomnim, kdaj sem nazadnje jokala od bolečin. Morda takrat, ko me je pičila osa in me je presenetila bolečina, ki se je pojavila šele čez nekaj sekund. 

»Oh, ljubica,« reče. »Trenutno ni dežurnega kirurga, lahko pa ti dam anestetik do ponedeljka. Takrat lahko na oddelek prideš že zjutraj. Anestetik pa te bo danes čakal na recepciji.« 

»Ja.«

»Ker te ne bi smelo tako boleti.«

Prikimam z njo, potočim še več solz. Ona pa vse sliši.

»Ali lahko prideš sem?«

Trenirka mi plapola v vetru, hladneje je, kot sem mislila. Še bolj zadrgnem svojo jakno. Ustreza mi, da imam nek cilj. Vrtoglavice ne upoštevam, moje poslanstvo je bolnišnica. Tam me čakajo štiri tablete morfina. Oblečena sem v idiotski pulover, ki mi ga je nekoč podaril prijatelj. I can’t fuck, piše na sprednji strani. Sovražim puloverje z napisi. Na kolesu sem se začela potiti, vmes sem si sicer odpela jakno, vendar ni veliko pomagalo. 

»Prepričan sem, da ni tako hudo,« pravi vratar in se mi zareži. Hitro spet zapnem jakno. Za pultom na recepciji je ženska, ki mi da tablete, ne da bi od mene zahtevala osebne podatke.

»Lepo spi,« reče. 

Šele v postelji vzamem prvo tableto. Gledam Seks v mestu, da pozabim na bolečino. Nadme se zgrne gosta megla. Skoraj takoj padem v omamo, ki me mahne v spanec. V sanjah sem v škatli, z rokami na vso moč pritiskam proti vrhu, vendar se zavihki škatle ne premaknejo. Tako spim osem ur. Ob treh popoldan se zbudim s pekočo bolečino. Najprej se pogledam v ogledalo. Lice mi je še bolj oteklo, usta lahko odprem le za nekaj milimetrov. Ni le modrostni zob zapuščina izpred stotin let, moja celotna fizična oblika postaja srednjeveška. Prijateljem pošljem selfije, ti se jim smejijo in prosijo za še več fotk. 

Vsi vi modrostni zobje, ki ste še v mojih ustih, ki tam še smete ostati, jih nagovorim, morda še vedno nekoliko zadeta od morfina, vsi vi ste neprilagojena bitja, za katere želim narediti prostor. Če bo treba, si podaljšam čeljust. Ne vem še, kako. Moj prijatelj si je nekoč kupil klešče, ker je vedno izgubljal ključe od kolesa. Morda bi si lahko pomagala s tem. Evolucija se uči le iz grozodejstev. Ne od dveh tablet morfina in nespretnega zobnega kirurga.

Še 21 noči

Ob pol devetih zjutraj se odpravim na polikliniko. Moj osebni zdravnik je na dopustu. Neki drugi moški močno pritisne na moje lice, spet te solze v očeh in tokrat tudi kašasta tekočina v ustih. Asistent mi pod usta pridrži banjico, v katero moram pljuvati. S palci mi še kar pritiska na lice, kljub zadnji tableti morfina čutim kljuvajočo bolečino. Iz ust mi teče rjavkasta snov. Ne upam si več gledati v posodo, ki je zdaj že občutno težja. Z receptom za antibiotike in navodili, kako si sama odstranim gnoj iz lica, zapustim ordinacijo. Še nikoli se nisem počutila tako slabotno. Zajtrka nisem pojedla, ni šel skozi režo, ki je zamenjala moja usta. V lekarni omedlim.

Zob me pogreša. Ne razmišljam o tem, ko ležim na tleh. Ko se onesvestiš, ne razmišljaš o ničemer, takrat ni ničesar. Ko pridem k sebi, sploh ne vem, kako dolgo sem bila v nezavesti. Lahko je bilo nekaj sekund ali ur, morda celo nekaj mesecev. Predstavljam si, da je podobno, ko umreš. Ko pridem spet k sebi, vidim nad seboj pet lebdečih glav. Vse z enakim zaskrbljenim pogledom.

Zob me pogreša, razmišljam, ko sem spet v svoji postelji. Pogoltnila sem prvi antibiotik. Vsake pol ure iz lica iztisnem gnoj. Tekočina pronica v moja usta med kočnikom in dlesnijo. Karseda hitro jo izpljunem v skodelico na nočni omarici. Ure minevajo počasi. Na Instagramu se ljudje sprehajajo po mestu mimo petih restavracij, fotografirajo hrano na kartonskih krožnikih. Kartonski krožniki, ki so narejeni iz istega materiala kot nekateri pripomočki v zobni ambulanti. Drugi delajo selfije s svojim dojenčkom, včasih otrok v rokah drži steklenico piva. Videti hočem vse. 

»You're all caught up,« pravi Instagram.

Na Twitterju so vsi ogorčeni. Ali pa ne rečejo ničesar, ampak nekaj retvitajo in nad to dopišejo »This!«.

Še 7 noči

Ko vprašam prijatelja, kdaj bo bolečina minila, mi reče, da ne bom opazila, da bom šla ven iz hiše in nenadoma ugotovila, da bolečine ni več. Da me že par ur ne bo več pestila, preden bom to sploh opazila. Tega se držim. Spet sem začela jesti čips, čeprav me še vedno skrbi, da se mi bo kaj zataknilo v luknji v zadnjem delu ust. Po vsakem obroku, vključno s prigrizki, naslonim brizgo na mesto, kjer je bil včasih moj modrostni zob. V luknjo stisnem vodo in jo tako ohranjam čisto. Sledim navodilom asistentke.

Dan po zadnji noči

Prijatelj je imel prav. Bolečina je izginila. Naenkrat je ne čutim več. Brizge ne morem več spraviti v luknjo, dlesen se je zarasla. V ogledalu vidim, kako je nastal greben, zdrav in nežno rožnat. Kjer je bil včasih modrostni zob, zdaj stoji nagrobnik. Zasedel je mesto zapuščine iz kamene dobe, ki bi jo najraje še vedno nosila s seboj.
 

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker
More in SL

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi