View Colofon
Original text "Ik wil geen hond zijn" written in NL by Alma Mathijsen,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Mateja Seliškar

Published in edition #2 2019-2023

Nočem biti pes

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napolnjen s tako kričeče oranžnim sokom, da se vse skupaj zdi že umetno. Zraven leži šop korenja, nekaj pordelih jabolk in nekaj borovnic, ki poskušajo pobegniti. Hitro kliknem, 148 evrov za 3 dni. To je premalo. Želim zapraviti več. Želim izbrisati vse, vključno z vsem svojim denarjem. 
Na eni od spletnih strani lahko oblikujem svoj idealen obraz, kotičke oči potegnem navzdol, povečam svoja ušesa in odebelim svoja lica, nič ne pomaga. Še vedno sem videti kot ženska, ki želi izginiti. Mislila sem, da bo pomagalo, če bo moja zunanja podoba zvesteje odsevala moje počutje. Nič ne pomaga in če nič ne pomaga, udarim po računalniku. Slišim, kako pod mojimi prsti trepetajo tipke, stisnem pesti in udarim, prenosnik se zatrese pod mojimi dlanmi, z vsakim udarcem zastoka glasneje, stisnem oči in udarim še močneje, prime me, da bi odtrgala zaslon. Zvok tako rezek, da si zatisnem ušesa. Previdno odprem oči. Vame bulji majhen pes. Njegove oči so velike in vodene, poliže svojo taco in še naprej bulji vame. 
»Ne boj se,« reče psiček. 
Ne bojim se.
»Klikni tukaj,«  reče psiček.
S kurzorjem podrsam do kuverte desno od njegove šape in kliknem. Pes vznemirjeno zalaja in nato izgine.
Ponujamo izhod
Vsem ljudem, ki sami ne zmorejo več
Vsem ljudem s krvavečim srcem
Vsem ljudem, ki jih je življenje zlomilo
Se počutite zapuščene?
Je vaše srce kje drugje?
Na mestu, kjer ga ne morete več doseči?
Je vaše telo samo lupina, ki vas spominja na boljše čase?
Ste kot tisoči, ki iščejo?
Potem ne čakajte več in še danes začnite s preobrazbo.

Glas izgine. Ne maram, da me spletna mesta nagovarjajo, ampak tokrat nimam nič proti. Vpišem svoj naslov za prvi paket, ki je brezplačen. Danes naročeno, jutri dostavljeno. Želim si, da je vse drugače, po možnosti s čim več tveganji. 
Moja generacija ne odpira vrat, če zvonec nepričakovano zazvoni. V glavi pretehtam vse možnosti. Za vse svoje prijatelje sem milijon-odstotno prepričana, da nikoli ne bi nenapovedano prišli na obisk, česa takšnega drug drugemu ne bi nikoli odpustili. Z dražljaji, ki v živi obliki vstopajo v našo hišo, se zlahka prikrade še kakšen panični napad. Razen. Razen v primeru. Razen v primeru, če si pred vrati ti. Tega je že tako dolgo, da bi zdaj moral narediti nekaj velikega. Pozvoniti na zvonec bi bilo nekaj velikega. Razen če je katera izmed tet. Nekdo, ki ni ravno zaskrbljen, ampak mu je všeč, kadar mi ne gre dobro. Potem lahko končno vzame enega izmed otrok pod peruti. Tega si pa res ne želim. Še vedno si poškodovan, kakorkoli obrneš. Potiho se prikradem do vhodnih vrat, ker imam brenčalo s kamero, za to sem pa vendarle dovolj šik. Lahko pokukam, ne da bi me tisti spodaj opazil. Neslišno potegnem slušalko z držala. Nemudoma se prižge zaslon. Pred vrati stoji dekle v rjavosivi obleki in s čepico.
»Halo?«
Zadržim dih. Me je vendarle videla? Prisegla bi, da je kamera enostranska. Samo jaz lahko vidim, kaj ona počne, ne pa obratno. 
»Paket imam za vas.«
Rahlo spustim ramena. Paket ni obisk. Paket je lahko gesta. Pritisnem na modri gumb.
Odprem vhodna vrata. Dekle je prijaznega obraza, oči iste barve kot obleka, dve vdolbinici blizu vogalov ust. Premlada je, da bi ji rekla ženska, ocenjujem, da nima več kot 19 let. Čeprav moram priznati, da zelo slabo ocenjujem starost.
»Bi vas motilo, če samo za trenutek vstopim, da vam razložim nekaj stvari?«
Mimo mene skoči v stanovanje.
»Moje ime je Nico.« Proti meni iztegne roko.
Nerodno ji jo stisnem. 
»Moji starši ne marajo konvencij.«
Težka torba na njeni rami se ziba, črna najlonska zadeva, ki jo ob vsakem koraku udari po zadnjici. Izvleče mapo in tablični računalnik ter ju dvigne v zrak.
»Radi delamo dvojno,« pravi z nasmehom, jamice pa se ji spremenijo v dolge črte čez cela lica. Šele zdaj, ko so vrata zaprta, zaznam njen vonj, diši po živalih, njene hlače so pokrite z dlakami.
»Bi sedli?« vprašam povsem avtomatično. Kave že dolgo nimam več, lahko pa bi ji ponudila vodo ali pa viski.
»Raje bi kar stala,« reče in se medtem z ritnico nasloni na mizo. 
»Vedno začnemo z nekaj uspelimi preobrazbami.«
Na tabličnem računalniku prikaže fotografijo zlatega prinašalca v naročju ženske. Ženka se skoraj ekstatično smeji. Nico s prstom podrsa v desno. Nova fotografija novega dua. Slika moškega z brki in jack russel terierja. Tudi ta dva gledata zelo veselo. 
»Začniva od začetka.«
Iz mape potegne nekaj papirjev.
»Sem precej raztresena, ne povejte mojemu šefu. Izmeriti vam moram tlak. Koliko ste stari?«
Začnem se spraševati, ali je punca slučajno na napačnem naslovu.
»Oh, že vidim. Štiriintrideset, torej nam v bistvu ni treba odvzeti krvi. Bilo bi bolje, saj bi potem lahko natančneje predvideli vašo preobrazbo. Ampak ne me držati za besedo.«
Če dekle noče sesti, bom pa jaz, ob njenih besedah me obhaja omotica. 
»Okej, naj izmeriva krvni tlak? Sicer tega ne počnem rada, ker se nikakor ne maram dotikati drugih ljudi. Koža je tam lahko tako mehka, res mi ni všeč. Niste tako stari, precej mladi ste no, se opravičujem, tako da ne bi smel biti problem. Lahko pa vam prej vse razložim, če vam je tako ljubše. Pravzaprav bi morala to storiti najprej. Spet preveč govorim, moj šef pravi, da govorim preveč. Enivej, najprej vam bom vse razložila.«
Nico si z lica umakne nekaj pramenov las, iz torbe potegne škatlo.
»Ali že veste, kdaj želite začeti?«
Gotovo je z mojega izraza razbrala, da nimam pojma.
»Nič hudega, lahko začnete, kadarkoli želite. Moram vam le povedati, da en dan prej ne smete jesti. Zdi se mi blazno nadležno, ampak dobro, nisem jaz tista, ki se bo preobrazila. Torej naslednji dan začnete na prazen želodec s prvo tabletko, zraven pa nato spijete to vrečko s prahom. Imate mogoče Sodastream? Po okusu je precej ogaben, zato ga nekateri raje pijejo z mehurčki. Sama ne bi vedela. Jaz bi oboje skupaj kar pogoltnila, ampak mogoče sem to le jaz. Nekateri znajo odpreti grlo, pa vi? Če ga znate, potem bi jaz to tudi naredila.«
Njen glas odplava v ozadje, gledam škatlico, pet prozornih tabletk, kapsul z rumeno tekočino.
»Kaj se zgodi, ko vzamem prvo tabletko?«
»Zaenkrat nič posebnega, prvi cikel je namenjen predvsem dvigu vrednosti na višjo raven. Vrednosti vitaminov, antioksidantov, takšne stvari. V drugi fazi začnemo z izgradnjo in nato v tretji fazi razčlenimo vse, kar smo prej sestavili. Močno boste zboleli, predvidevam, da ste si že vse to prebrali, vendar sem vam dolžna vse še enkrat razložiti. Zdaj sem dobra svetovalka.«
Stisne ustnice in skomigne. Komaj mi je uspelo kaj prebrati. 
»Preobrazbe ne smem preveč primerjati s kemoterapijo, ampak lahko pride do česa podobnega. Ka-bum imunski sistem, vse razstrelimo, strup po žilah, kemično rumena, to vse se zgodi pri nas, imamo udobne stole, na katerih včasih tudi sama posedam po delavniku. Enivej, potem se zabava zares začne, ko pridete na dno, tik pred tem pa si lahko še premislite, lahko se še vedno vrnete nazaj. Potem pa je dokončno.«
Proti meni potisne list papirja.
»Če se lahko tukaj podpišete?«
Dobro se zavedam tveganj.
To je vse, kar moram videti. Več tveganj, tem bolje. Z velikimi pisanimi črkami se podpišem pod datum. 
»Sik,« reče Nico. »Zdaj gre zares.«
Stisne mi roko.
»Prva pošiljka je brezplačna. Naslednjo bom dostavila čez pet dni. Stroški se samodejno bremenijo, v to ste privolili s podpisom. V tretji fazi se lahko še vedno premislite, to moram pripomniti.«
Izginila je, kakor hitro je prišla. Za njo zaprem vrata in začutim prisotnost tabletk, praška in brošure v svoji hiši. 

Kot mnogi drugi si tudi vi želite postati pes. Življenje psa je igrivo in polno presenečenj. Ne boste se več obremenjevali s predvidljivostjo vsakdana, ta vas bo preprosto osrečevala. Psi na svet gledajo drugače, poleg tega pa od gospodarjev dobijo veliko ljubezni in natanko to je naš cilj. Mi smo tukaj za vse tiste, na katere družba gleda s prezirom, za vse, na katere so pozabili in jih zapustili, za vse zaljubljene, ki niso pripravljeni končati zveze. Za tiste, ki so še vedno zaljubljeni v osebo, ki jih je zapustila. Za tiste, ki ljubezenske bolečine ne vidijo kot končne postaje. Ni vam treba sprejeti usode. Mi vas bomo vodili skozi proces preobrazbe, pri vsaki novi fazi pa vas bodo spremljali naši specialisti. Nikomur ni treba sprejeti ljubezenske bolečine kot nečesa samoumevnega. Po končani preobrazbi vas zopet povežemo z ljubljeno osebo. Kot pes boste lahko neizmerno uživali v ljubezni do partnerja, po mili volji cvilili za njegovo pozornost, se privili k njegovim nogam, skupaj hodili v divjino in postali njegov zvesti spremljevalec. Neločljivi in nikoli več brez ljubezni. Vaša želja je naše poslanstvo.

Na fotografiji ženska objema zlatega prinašalca, v njegovih očeh poskušam zaznati kaj človeškega. Njegove tace so okrog vratu ženske, njegov gobček med njenimi lasmi. Listam naprej, črke postajajo manjše.

Združitev
Skoraj 98 odstotkov naših strank, ki uspešno zaključijo preobrazbo, se na koncu ponovno poveže s svojo ljubljeno osebo. Prosimo vas za nekaj potrpljenja, saj ne iščejo vse ljubljene osebe psa, ali pa sploh nimajo želje po psu. To pogosto sami najbolje veste. V takšni situaciji delujemo nadvse diskretno. V primeru, da moramo ljubljeni osebi vbrizgati serum, ki poveča željo po psu, se lahko proces nekoliko zavleče. Včasih lahko traja mesece (v nekaterih primerih tudi leta), česar se je dobro zavedati. Na srečo pa ta ljubezen ne ugasne hitro, tako da boste lahko še dolgo časa uživali v skupnem življenju.

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker
More in SL

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević