View Colofon
Original text "Dizionario del Detenuto" written in IT by Sara Micello,
Other translations
Mentor

Gašper Malej

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Slovar obsojenca

Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.
      Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičale v nekakšnem prvobitnem času. In prav v izmenjavi teh besed je moč: besede, ki so zunaj običajne, postanejo v zaporu nujne.

Svetloba

      To je slovar, vendar ne najdem besed, s katerimi bi vam povedala, kako je nastal. Besede, ki nekaj štejejo in bi jih morala uporabljati, so že na svojem mestu in bodo kmalu prispele.
      Lahko vam samo povem, da sem nekega septembrskega popoldneva brala roman Hladnokrvno. Na neki točki Truman Capote napiše, da je eden od dveh morilcev družine Clutter, Perry Smith, v svoji celici hranil nekakšen osebni slovar, »ki je vseboval brez abecednega reda nametane besede, za katere je menil, da so 'lepe', 'koristne' ali vsaj 'vredne, da si jih zapomni'«.
      Nekaj v tem dejanju se mi je zdelo posebno in dramatično hkrati.
      Zbirati besede, to me je ganilo. Malo je še manjkalo, da bi bil Perry Smith usmrčen, vendar je vseeno zbiral besede.
      Ne morem reči, da je bil to začetek vsega. Ko spet razmišljam o tem, se mi zdi, da je bil.
      Te besede so se mi zdele življenjsko pomembne, kajti zapisal jih ni kdor koli, temveč nekdo, ki je neke noči umoril štiri človeška bitja. Njegovi odločitvi je zagotovo botrovala določena nuja.
      Edini način, kako bi to lahko izvedela, bi bil, da bi stopila v zapor, spoznala čim več Perryjev Smithov in jih vprašala za pojasnila.
      Ni bilo lahko.
      Ampak se je vseeno zgodilo. Nekega oktobrskega jutra. V Torinu, v zaporu Lorusso in Cutugno. 
      Dobila sem dovoljenje, da spoznam nekatere obsojence med skupnimi srečanji.

      Noter sta me pospremili dve pedagoginji. Vstopila sem na oddelek 5 paviljona C, ki je poseben oddelek, namenjen »varovanim obsojencem«.
      V zaporu jih kličejo zloglasni.
      K zloglasnim sem se vračala vsako soboto, od 13. do 14.45 ure, leto dni.
Sama. 

      Srečanja so potekala kot ure slovnice in pisanja.
      Kmalu pa so postala nekaj več: globoki in prvobitni pogovori.
      Slovar je bil moja obsedenost, ampak nisem poznala njegove vsebine.
      Ta je prišla pozneje, potem ko mi je vsakdo od njih povedal svojo življenjsko zgodbo. Skupaj smo se spraševali o vzrokih za določene besede. Nato sem jih prosila, da jih zapišejo in razložijo.
      Nekatere pripadajo izključno zaporu in jih lahko živiš le tam notri. Druge pripadajo vsakdanjiku, vendar takšnemu, ki je poln jeze. Gre za imena krajev, kak vzdevek, nekaj risb, kak glagol.
      Vsaka beseda ima en sam pomen. Verjela sem vsakemu drobcu, vsakemu glasu, besedam sem pustila prosto pot, kot je bilo tudi prav.
      Vsaka definicija prinaša ime in kazen tistega, ki jo je napisal. Ime je izmišljeno, takšna je narava stvari. Kazen pa ne.

      Med eno in drugo besedo, vmes, se nahaja moja zgodba, ali bolje, tisto, kar je njihova zgodba spremenila v meni.
      Ko so se dnevi začeli daljšati, so oni govorili, da je to slabo. Zanje, notri, je svetloba še dodatna kazen. In tako je z vsem.
      Slišati takšno definicijo »svetlobe« je spremenilo dojemanje te besede. Bilo je, kot bi dolgo gledala zunanjost besed. Zdaj jim je bila dodana notranjost.
      Hočem reči, da v zaporu preklinjajo stvari, ki jih mi hvalimo.
      V tem dolgem in enoličnem času, ki je zapor, sem se večkrat izgubila. Morala sem narisati zemljevid, da sem si lahko zapomnila pot.


      Hodnik.
      Je edini način, da se pride do njih. Dolg je triindevetdeset korakov in širok približno štiri metre.
      Na levi strani so radiatorji sinje modre barve in niz oken z rešetkami, skozi katere se vidi dvorišče in koše za smeti.
      Na desni strani je obzidna letev v isti sinje modri barvi, kot so radiatorji, stena pa je počasno zelene barve.

      Če stopam po njem in se prepustim strahu, je hodnik prazen; razen mene in črnega mačka, ki nikoli ne zamijavka. Maček je ves premočen zaradi vode, ki kaplja s stropa in ustvarja luže, razvejane kot žile. 
      Enkrat sem videla prihajati proti meni obsojenca s ponorelimi lasmi, ki ga je spremljala peterica paznikov in ga držala za zapestja. Delala sem se, da gledam svoje noge. Ko smo zaznali vonj drug drugega, je zunaj vzletela jata golobov. 

      Lahko povem, da sem spoznala številne Perryje Smithe, vendar v nobenem od njih nisem našla klice bolezni, ki sem jo pričakovala. Ne vem, ali na žalost ali na srečo. 
      Morda sem sama kriva; začutila sem naklonjenost do ljudi, ki so čakali na sodbo ali pa so bili že obsojeni.
      Po koncu vsakega srečanja je bilo moje telo kot iz papirmašeja in čutila sem, da sem jih pustila tam same, prepuščene lastni duši.
      Nekateri so prišli iz zapora, drugi ne. Kjer koli danes so, naj jih Bog blagoslovi.


Ječa

      Ječa te popelje v neko drugo dimenzijo. Je kraj, kjer življenje obstane. Kot da gre za urok.
      Ječa je kraj, kjer narava ne obstaja. Kraj, ki je bil ustvarjen, da bi ti trpel. 
      Na nič se ne navadiš. To je prisila, to ni navada.
      Prisila je zvok ključev, ki ti odpirajo in te zapirajo, podnevi in zvečer. Do kdaj še?
      Slišiš jih od daleč, ključe. Nahajajo se na mizi vodje paznikov ali pa visijo na pasovih uniform.
      So iz zlata in na začetku sem mislil, da se šalijo.
      To so izmišljeni ključi, ki odpirajo vrata pravljic. So ključi za čarovnico iz Sneguljčice.
      Kot sem rekel, ječa je drek. Oblikuješ se po podobi in zgledu zapora, ker si leta in leta pahnjen sem noter, in beton te izoblikuje. Postaneš eno z njim. 

Mattia, umor   
                    

      Do zapora pelje tramvaj in na tej poti, ob robu cestišča, prostitutka hodi gor in dol. Je temnopolta in nosi kratke hlače, ki komaj kaj zakrivajo. Od časa do časa se nasloni na razmajan stol, ki na pločniku učinkuje iztrgan iz konteksta, drugače kot če bi stal v kakšni hiši.
      Ko tramvaj prevozi ta del cestišča, se obrne proti zaporu. Kaže, da se pokrajina spreminja, narava postaja mračnejša. Od zunaj se zapor zdi star in zapuščen.

      Na Google Maps se zapor vidi od zgoraj in učinkuje kot siv pravokotnik. Vsenaokoli so številni parkirani avtomobili in nekaj vrst dreves, njihove krošnje so videti kot zelene packe. Če sliko povečaš, seže do stražarnice, vendar nič dlje. Pred vhodom za svojce stoji moški, medtem ko drug moški sedi na drugi klopci. Pri vhodu za civiliste pa moški spredaj drži roke v žepih in nosi kavbojke. Malo naprej stoji par in neki gospod čaka, da prevzame svojo osebno izkaznico. V ozadju se prikaže del poslopja in nebo je pokrito s težkimi oblaki, kaže, kot da se bo v kratkem ulilo. Če sliko še povečamo, postane kockasta in zapor se zamegli, kot bi potonil v morje.


Kasacijsko sodišče

      Kasacijsko sodišče je tretja stopnja, tista, ki ti pove, ali si notri ali zunaj. Ponavadi potrdi prejšnji razsodbi, včasih pa ti spet vzbudi upanje. Videl sem veliko tovarišev, za katere se je zdelo, da je vsega konec, pa so se obravnave vseeno začele od začetka. Mi na primer rečemo: »Ne hodi na kasacijsko sodišče,« ko nekdo o nečem razpreda na dolgo in široko, kajti kasacijsko sodišče pomeni ravno to.

Buda, 43 let, ugrabitev     

      Jaz in »Buda« sva dolgo molčala, dokler ni on, kot da bi se zbudil iz težkega spanca, rekel: »Zgodba, ki se me je najbolj dotaknila, govori o nekem dečku. Ampak rad bi ga pustil tam.«
      »O katerem dečku govoriš?« sem ga vprašala. 
      »Veš, zakaj me kličejo 'Buda'?« se je zresnil in me globoko pogledal. »Deček je bil tisti, ki je začel. Ko so ga pripeljali nazaj domov, je bil ves umazan od zemlje, videti je bil kot divjak. Kodri las so izgubili svojo prvotno svetlost in bili so polni prahu. Mati ga je nenehno objemala, ko je končala s prvim objemom, je že začela z drugim, in tako se je zdelo, kot da gre za en sam objem, ki ga je prekinila samo, da bi mu pustila dihati. Jaz tega nisem videl, uspel sem pobegniti, preden so prišli, ampak so mi pozneje povedali,« med prsti je vrtel mentolov bonbon in ga potem odvil. »Deček je dolgo ostal zmešan,« je nadaljeval in pregriznil bonbon na pol, »zdelo se je, da se je ustavil, tako kot se ustavi avto, vlak, mešalnik, kar koli, kar se je nekoč premikalo. Ja, videti bil je kot ugasnjen mešalnik. Začel je risati like, ki so mi bili podobni, velikanske moške na sredi lista. Vsi so bili beli, brez barv, kot da bi me hotel narediti svetlejšega. Nekoč, ko sta minila že dva meseca od dogodka, je poleg ene od podob napisal ime 'Buda'. Napisal je to s flomastrom črne, čisto črne barve, in tako počečkal list, da je na koncu ostal samo velik klobčič. Ne vem, zakaj me je tako poimenoval; hočem reči, nimam vtisa, da sem mu podoben.« Buda je globoko vdihnil in rekel: »Tisti deček je bil malce čuden, tak je bil od začetka. Prve dni se je zbujal ponoči in tekal po vsej hiši, s tistimi drobnimi in neslišnimi koraki se je zdel kot mačka. Ni me motil, pomembno je bilo, da je bil tiho, da ni niti pisnil. Vendar je nekega dne slišal Sasàja, ki me je klical po imenu, in je enako storil tudi on. Močno sem ga namlatil po riti in mu zavezal oči, tako sem se počutil varnejšega.«

More by Martin Kastelic

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione
More in SL

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović