Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.
      Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičale v nekakšnem prvobitnem času. In prav v izmenjavi teh besed je moč: besede, ki so zunaj običajne, postanejo v zaporu nujne.

Svetloba

      To je slovar, vendar ne najdem besed, s katerimi bi vam povedala, kako je nastal. Besede, ki nekaj štejejo in bi jih morala uporabljati, so že na svojem mestu in bodo kmalu prispele.
      Lahko vam samo povem, da sem nekega septembrskega popoldneva brala roman Hladnokrvno. Na neki točki Truman Capote napiše, da je eden od dveh morilcev družine Clutter, Perry Smith, v svoji celici hranil nekakšen osebni slovar, »ki je vseboval brez abecednega reda nametane besede, za katere je menil, da so 'lepe', 'koristne' ali vsaj 'vredne, da si jih zapomni'«.
      Nekaj v tem dejanju se mi je zdelo posebno in dramatično hkrati.
      Zbirati besede, to me je ganilo. Malo je še manjkalo, da bi bil Perry Smith usmrčen, vendar je vseeno zbiral besede.
      Ne morem reči, da je bil to začetek vsega. Ko spet razmišljam o tem, se mi zdi, da je bil.
      Te besede so se mi zdele življenjsko pomembne, kajti zapisal jih ni kdor koli, temveč nekdo, ki je neke noči umoril štiri človeška bitja. Njegovi odločitvi je zagotovo botrovala določena nuja.
      Edini način, kako bi to lahko izvedela, bi bil, da bi stopila v zapor, spoznala čim več Perryjev Smithov in jih vprašala za pojasnila.
      Ni bilo lahko.
      Ampak se je vseeno zgodilo. Nekega oktobrskega jutra. V Torinu, v zaporu Lorusso in Cutugno. 
      Dobila sem dovoljenje, da spoznam nekatere obsojence med skupnimi srečanji.

      Noter sta me pospremili dve pedagoginji. Vstopila sem na oddelek 5 paviljona C, ki je poseben oddelek, namenjen »varovanim obsojencem«.
      V zaporu jih kličejo zloglasni.
      K zloglasnim sem se vračala vsako soboto, od 13. do 14.45 ure, leto dni.
Sama. 

      Srečanja so potekala kot ure slovnice in pisanja.
      Kmalu pa so postala nekaj več: globoki in prvobitni pogovori.
      Slovar je bil moja obsedenost, ampak nisem poznala njegove vsebine.
      Ta je prišla pozneje, potem ko mi je vsakdo od njih povedal svojo življenjsko zgodbo. Skupaj smo se spraševali o vzrokih za določene besede. Nato sem jih prosila, da jih zapišejo in razložijo.
      Nekatere pripadajo izključno zaporu in jih lahko živiš le tam notri. Druge pripadajo vsakdanjiku, vendar takšnemu, ki je poln jeze. Gre za imena krajev, kak vzdevek, nekaj risb, kak glagol.
      Vsaka beseda ima en sam pomen. Verjela sem vsakemu drobcu, vsakemu glasu, besedam sem pustila prosto pot, kot je bilo tudi prav.
      Vsaka definicija prinaša ime in kazen tistega, ki jo je napisal. Ime je izmišljeno, takšna je narava stvari. Kazen pa ne.

      Med eno in drugo besedo, vmes, se nahaja moja zgodba, ali bolje, tisto, kar je njihova zgodba spremenila v meni.
      Ko so se dnevi začeli daljšati, so oni govorili, da je to slabo. Zanje, notri, je svetloba še dodatna kazen. In tako je z vsem.
      Slišati takšno definicijo »svetlobe« je spremenilo dojemanje te besede. Bilo je, kot bi dolgo gledala zunanjost besed. Zdaj jim je bila dodana notranjost.
      Hočem reči, da v zaporu preklinjajo stvari, ki jih mi hvalimo.
      V tem dolgem in enoličnem času, ki je zapor, sem se večkrat izgubila. Morala sem narisati zemljevid, da sem si lahko zapomnila pot.

      Hodnik.
      Je edini način, da se pride do njih. Dolg je triindevetdeset korakov in širok približno štiri metre.
      Na levi strani so radiatorji sinje modre barve in niz oken z rešetkami, skozi katere se vidi dvorišče in koše za smeti.
      Na desni strani je obzidna letev v isti sinje modri barvi, kot so radiatorji, stena pa je počasno zelene barve.

      Če stopam po njem in se prepustim strahu, je hodnik prazen; razen mene in črnega mačka, ki nikoli ne zamijavka. Maček je ves premočen zaradi vode, ki kaplja s stropa in ustvarja luže, razvejane kot žile. 
      Enkrat sem videla prihajati proti meni obsojenca s ponorelimi lasmi, ki ga je spremljala peterica paznikov in ga držala za zapestja. Delala sem se, da gledam svoje noge. Ko smo zaznali vonj drug drugega, je zunaj vzletela jata golobov. 

      Lahko povem, da sem spoznala številne Perryje Smithe, vendar v nobenem od njih nisem našla klice bolezni, ki sem jo pričakovala. Ne vem, ali na žalost ali na srečo. 
      Morda sem sama kriva; začutila sem naklonjenost do ljudi, ki so čakali na sodbo ali pa so bili že obsojeni.
      Po koncu vsakega srečanja je bilo moje telo kot iz papirmašeja in čutila sem, da sem jih pustila tam same, prepuščene lastni duši.
      Nekateri so prišli iz zapora, drugi ne. Kjer koli danes so, naj jih Bog blagoslovi.

Ječa

      Ječa te popelje v neko drugo dimenzijo. Je kraj, kjer življenje obstane. Kot da gre za urok.
      Ječa je kraj, kjer narava ne obstaja. Kraj, ki je bil ustvarjen, da bi ti trpel. 
      Na nič se ne navadiš. To je prisila, to ni navada.
      Prisila je zvok ključev, ki ti odpirajo in te zapirajo, podnevi in zvečer. Do kdaj še?
      Slišiš jih od daleč, ključe. Nahajajo se na mizi vodje paznikov ali pa visijo na pasovih uniform.
      So iz zlata in na začetku sem mislil, da se šalijo.
      To so izmišljeni ključi, ki odpirajo vrata pravljic. So ključi za čarovnico iz Sneguljčice.
      Kot sem rekel, ječa je drek. Oblikuješ se po podobi in zgledu zapora, ker si leta in leta pahnjen sem noter, in beton te izoblikuje. Postaneš eno z njim. 

Mattia, umor   
                    

      Do zapora pelje tramvaj in na tej poti, ob robu cestišča, prostitutka hodi gor in dol. Je temnopolta in nosi kratke hlače, ki komaj kaj zakrivajo. Od časa do časa se nasloni na razmajan stol, ki na pločniku učinkuje iztrgan iz konteksta, drugače kot če bi stal v kakšni hiši.
      Ko tramvaj prevozi ta del cestišča, se obrne proti zaporu. Kaže, da se pokrajina spreminja, narava postaja mračnejša. Od zunaj se zapor zdi star in zapuščen.

      Na Google Maps se zapor vidi od zgoraj in učinkuje kot siv pravokotnik. Vsenaokoli so številni parkirani avtomobili in nekaj vrst dreves, njihove krošnje so videti kot zelene packe. Če sliko povečaš, seže do stražarnice, vendar nič dlje. Pred vhodom za svojce stoji moški, medtem ko drug moški sedi na drugi klopci. Pri vhodu za civiliste pa moški spredaj drži roke v žepih in nosi kavbojke. Malo naprej stoji par in neki gospod čaka, da prevzame svojo osebno izkaznico. V ozadju se prikaže del poslopja in nebo je pokrito s težkimi oblaki, kaže, kot da se bo v kratkem ulilo. Če sliko še povečamo, postane kockasta in zapor se zamegli, kot bi potonil v morje.

Kasacijsko sodišče

      Kasacijsko sodišče je tretja stopnja, tista, ki ti pove, ali si notri ali zunaj. Ponavadi potrdi prejšnji razsodbi, včasih pa ti spet vzbudi upanje. Videl sem veliko tovarišev, za katere se je zdelo, da je vsega konec, pa so se obravnave vseeno začele od začetka. Mi na primer rečemo: »Ne hodi na kasacijsko sodišče,« ko nekdo o nečem razpreda na dolgo in široko, kajti kasacijsko sodišče pomeni ravno to.

Buda, 43 let, ugrabitev     

      Jaz in »Buda« sva dolgo molčala, dokler ni on, kot da bi se zbudil iz težkega spanca, rekel: »Zgodba, ki se me je najbolj dotaknila, govori o nekem dečku. Ampak rad bi ga pustil tam.«
      »O katerem dečku govoriš?« sem ga vprašala. 
      »Veš, zakaj me kličejo 'Buda'?« se je zresnil in me globoko pogledal. »Deček je bil tisti, ki je začel. Ko so ga pripeljali nazaj domov, je bil ves umazan od zemlje, videti je bil kot divjak. Kodri las so izgubili svojo prvotno svetlost in bili so polni prahu. Mati ga je nenehno objemala, ko je končala s prvim objemom, je že začela z drugim, in tako se je zdelo, kot da gre za en sam objem, ki ga je prekinila samo, da bi mu pustila dihati. Jaz tega nisem videl, uspel sem pobegniti, preden so prišli, ampak so mi pozneje povedali,« med prsti je vrtel mentolov bonbon in ga potem odvil. »Deček je dolgo ostal zmešan,« je nadaljeval in pregriznil bonbon na pol, »zdelo se je, da se je ustavil, tako kot se ustavi avto, vlak, mešalnik, kar koli, kar se je nekoč premikalo. Ja, videti bil je kot ugasnjen mešalnik. Začel je risati like, ki so mi bili podobni, velikanske moške na sredi lista. Vsi so bili beli, brez barv, kot da bi me hotel narediti svetlejšega. Nekoč, ko sta minila že dva meseca od dogodka, je poleg ene od podob napisal ime 'Buda'. Napisal je to s flomastrom črne, čisto črne barve, in tako počečkal list, da je na koncu ostal samo velik klobčič. Ne vem, zakaj me je tako poimenoval; hočem reči, nimam vtisa, da sem mu podoben.« Buda je globoko vdihnil in rekel: »Tisti deček je bil malce čuden, tak je bil od začetka. Prve dni se je zbujal ponoči in tekal po vsej hiši, s tistimi drobnimi in neslišnimi koraki se je zdel kot mačka. Ni me motil, pomembno je bilo, da je bil tiho, da ni niti pisnil. Vendar je nekega dne slišal Sasàja, ki me je klical po imenu, in je enako storil tudi on. Močno sem ga namlatil po riti in mu zavezal oči, tako sem se počutil varnejšega.«