View Colofon
Original text "Tornando a casa" written in IT by Fabrizio Allione,
Other translations
Mentor

Gašper Malej

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Vračajoč se domov

Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?
    Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.
    »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«
    »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«
    Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.
    »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.
    »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke.«

    Tistega popoldneva so se odpravili v središče mesta, da bi si ogledala in kupila enosobno stanovanje. Že leta sta poslušala prijatelje, ki so razpravljali o naložbah, projektih, prihodnosti: vsi tisti pogovori, ki jih prej ali slej načnejo zrele družine. Videla sta, kako so si v banki izposlovali posojila, zaprosili za povišice, se enakovredno pogajali s šefi in vodstvom: zanesljivi, prepričani vase. Tako sta tudi onadva, užaljena, saj sta bila vendarle najdlje v zvezi, in čeprav ni bilo v njuni naravi, začela razmišljati o tem, zlasti po Matteovem rojstvu. Podedovala sta hišo, v kateri so živeli, in čeprav si niso mogli privoščiti prav veliko, sta pomislila, da bi to lahko bila njuna najboljša naložba: kupila bi majhno enosobno stanovanje v mestu, ga vpisala na Matteovo ime, obnovila in oddajala študentom. 
    To je bil njun tretji ogled stanovanja v majhni prečni ulici na vogalu Korza Vittorio. Bilo je v okviru predvidenih stroškov in ne bi potrebovalo večje obnove. Alice pa ni bila popolnoma prepričana. Ne zaradi svetlobe v stanovanju, ki je bilo celo svetlejše od njihove hiše, kot tudi ne zaradi prostora, ki bi več kot zadoščal namenu, še manj zaradi lokacije, saj ji je četrt ugajala. Zapičila se je, skratka, v neumne izgovore, ki jih je težko zagovarjala. 
    »Za takšno ceno ne bova našla nič boljšega.«
    »Seveda,« je odvrnila. »Sploh v takšnem stanju.«
    »Nehaj s to zgodbo o tapisonu.«
    »Sploh ne veš, kaj lahko najdemo, ko ga bomo odstranili.«
    Na koncu se je Alice vdala in tistega popoldneva sta podpisala predkupno pogodbo. 

    »Vožnja z metrojem je bila tvoja ideja,« nadaljuje v avtu. 
    »Se šališ, a ne?« Alice zmaja z glavo, razdražena. Potem zavzame tisto teatralno držo, ki jo Davide zelo dobro pozna. »Vališ krivdo name?« doda.
    »Tega nisem rekel, ne poskušaj. Vendar mi ne govori, kaj bi moral storiti jaz.«
    »Bil je s tabo, držal si ga za roko.«
    »Nisem ga držal za roko!«
    »Bil je s tabo, ja ali ne?«
    Davide se obrne in pogleda Alice v oči: samo gleda jo. Naravna gesta, noče biti ozadje za nič drugega. V glavi si zavrti potek dogodkov. Še vedno se počuti preveč zmedenega. Spomni se Mattea, kako ga je držal za hlače, nje z vrečkami, kako si dopisuje po telefonu. Potem se vrata zaprejo, obrne se in Mattea ni več. 
    »Alice, metro je speljal, moral sem se držati. In Matteo ni nikoli naredil česa takega, tega nisem pričakoval.«
    »Davide, tri leta ima! Lahko bi končal pod kolesi. Lahko bi ga ugrabili.«

    Kakšen mesec prej, lahko pa je bilo tudi več, se je Alice po naključju znašla v trgovini z orientalskim pohištvom. Pritegnila jo je nizka knjižna omara nenavadnih barv, ki je bila razstavljena v izložbi, kot nalašč za Matteovo sobo. Ko je vstopila, je njeno pozornost pritegnila skodelica, ki je bila ovita, tako je sprva pomislila, v zlato pajčevino; v resnici je šlo za staro razbito posodo, popravljeno s tehniko kintsugi.
    Vzela jo je v roke in si jo dolgo ogledovala. Z blazinicami prstov je raziskovala zglajeno kovino in zanimive, neenakomerno razporejene razpoke; predstavljala si je trenutek razbitja: nepozorna kretnja, po vsej verjetnosti. Spraševala se je, ali takšni popravki ne preprečujejo nečemu drugemu, morda nujnejšemu, da bi prešlo skozi tiste razpoke. Raziskovala je, zaznavala je neko gibanje v zlatu, kot da bi bilo še živo. Dobila je občutek, da je v skodelici pod njeno kožo izbruhnilo bleščeče glivično obolenje, nič manj nevarno od drugih. 

    »Razumem,« nadaljuje on sarkastično, pri čemer izkoristi rdečo luč na semaforju. »Želiš aplavz, ker si bila ti tista, ki si ga našla, je tako?«
    »Je zate to tekmovanje? Pomeni to zate starševstvo?« 
    »Pomisli, ne samo da boš lahko rekla, da sva skoraj izgubila najinega sina, ker je tvoj mož kreten, ampak da je celo tvoja zasluga, da sva ga našla.«
    »Meni zadostuje, da je živ, da je z njim vse v redu.«
    »Super mama Alice.«
    »Ne bodi otročji. Skoncentriraj se na vožnjo.«
    Davide upočasni, ker tovornjak pred njimi zavija. V vzvratnem ogledalu preveri, ali je kdo zadaj, in ga prehiti. Konjski repi, ki štrlijo skozi reže tovornjaka, jim zdrvijo mimo ob strani.
    »In če sva iskrena, si bila ti tista, ki mu nisi hotela kupiti tistega avtomobilčka. Če mu bi ga kupila, ne bi pobegnil.«
    »Davide, o tem sva že govorila: ne moreš kupovati njegove ljubezni.«
    »Tega nisem nikdar počel. Vem, da mi ni treba.«
    »Ne, ne veš, ker te tega niso učili.«

    Z Davidom sta se spoznala pred sedemnajstimi leti. Še malo in bosta dlje živela skupaj kot vsak zase. Delila sta si skoraj vse: misli, skrivnosti, travme, želje, strahove. Ugotovila sta, odkrila skupaj, čeprav si tega nista povedala, da ima lahko le nekaj stvari, ki ne delujejo, večjo težo od katere koli druge, ki pa se kaže kot odlična. Včasih se zgodi, da varnost in vsakdanjost ljubezni zamenjamo za subtilen, skoraj neotipljiv simbiotični nadzor drugega.   

    Preden so zapustili avtocesto, so se ustavili na bencinski črpalki, da bi vzeli pico. Medtem ko čaka Davida v avtu, Alice na drugi strani parkirišča opazi skupino mladostnikov, ki posedajo okrog svojih skuterjev. Pijejo, kadijo in s prenosnimi telefoni snemajo kužka, ki se podi za prazno steklenico piva. Hrup steklenice, ki se kotali po tleh, v avtomobilski kabini zasliši kot tožeče cviljenje. Zlije se z glasbo bedastega videospota, ki ga Matteo gleda na njenem telefonu, medtem ko ji sedi v naročju. Njuna toplota, ki se počasi nalaga na steklu, zabriše fante v nedoločljive oblike. Skozi zamegljeno steklo medlo žarijo samo še njihove prižgane cigarete. 
    Alice z roko pobriše okno, zaskrbljena za psa.
    Eden od fantov malce premočno brcne steklenico. Ta trešči v drog, ki podpira koš za smeti, in se razbije na tisoč koščkov. Kužek se prestraši in zacvili. 
    Alice uduši krik in udari s pestjo po vratih. »Usraneti mali.« 
    »Usraneti?«, za njo ponovi Matteo.
    Zave se, da je govorila preveč na glas.
    »Poslušaj, ljubček, mi obljubiš, da ne boš več pobegnil?« poskuša zamenjati temo. 
    Matteo je še naprej pod hipnotičnim vtisom idiotskega videa, v katerem neki tip hrani dinozavre.
    »Danes, ko si pobegnil z metroja. Tega ne boš več naredil, prav?«
    »Hotel sem samo videti avtomobilček.«
    »Si ga res tako močno želiš?«
    »Ja. Zelo.«
    »Potem ti ga bo pa mamica kupila.«
    Matteo dvigne pogled z ekrana in se nasmehne pretirano, kot v stripu. »Zelo si prijazna, mamica.«
    Zasmeji se. Svoj obraz zakoplje v sinove lase, poduha jih. »Ampak ne povej očku, to mora ostati skrivnost med nama.«
    Ko vozijo še po zadnjem delu poti proti domu, para, ki se dviguje iz kartonskih škatel s picami – Alice jih drži na stegnih –, spremeni avtomobilske šipe v mlečno obarvane stene. 

    »Tebi ustreza nadaljevati tako?«
    Kot da bi poskušal ujeti nadležno mušico v bližini ušesa, jo Davide zgrabi za zapestje; potem stegne nogo in si s stopalom približa škatlo za pico, ki odprta leži na tleh. Vzame enega od kosov, ki so ostali. Na robovih so sledi nekaj površnih grižljajev. Skorja mrzle pice je tako trda, da se Davidu zdi, kot bi z vsakim ugrizom trgal kite s svinjskih reber. Njegovi čeljusti sta glasni kot tank, ki napreduje s pokvarjenima gosenicama.
    »Vse se je dobro končalo, kajne?« ji odvrne, takoj ko pogoltne grižljaj.
    Ona čuti, kako ji v oči silijo solze, ampak nimajo moči, da bi premagale jezo, ki jih zadržuje. 
    »Kar se je zgodilo danes, nima prekleto nobene zveze s tem, Davide.«
    Spusti ji zapestje in vstane. Pogleda svoje noge, bosa stopala. Le malce okajen je od piva, kakšnega preveč. Približa se hladilniku in pazi, da ne bi pohodil igrač, puščenih na tleh. Spotakne se ob odtrgano glavo Buzza Lightyearja. Tam je tudi nekaj kosov pribora pa Matteove nogavice, umazane od sladoleda. 
    Davide odpre hladilnik, ne da bi vedel, kaj išče. Vidi uvele bučke, lonček stare omake s slojem plesni na površini, oranžno posodo s pečenko, ki jo je njegova mama pripravila za Mattea. Vzame tetrapak mleka, ga pretrese. Odpre ga in povoha: še je pitno. 
    Medtem ko se nameni proti kavču, gre mimo Alice. Ona še vedno sedi na tleh, z iztegnjenimi nogami. »Ne moreva biti srečna tako?«
    Zvonec Davidovega prenosnega telefona požene njuni telesi kot zajca, ki ju v temi presenetijo nenadoma prižgane luči. On stopi na rogove triceratopsa in izgubi ravnotežje. Polije se z mlekom. Čuti, kako mu tekočina polzi po nogah in zmoči spodnje hlače. 
    Pogleda proti njej. Vidi jo, kako se smeje.

    Zbudi se pozno ponoči. Obkroža jo izčrpana tišina. V ustih čuti neprijeten zadah. Umila bi si zobe, da bi odstranila tisto sladkasto oblogo, ki jo ima na jeziku, ampak nima moči. 
    Na nočni omarici išče prenosni telefon, da bi pogledala, koliko je ura, a ga ne najde. Morda ga je pozabila v kuhinji, morda v kopalnici, ni prepričana. Začuti mokroto na stegnu. Potipa rjuho, potem takoj pižamo Mattea, ki spi med njo in Davidom. Ponovno se je polulal. Spomni se, da je prosila Davida, preden so se odpravili v posteljo, naj mu nadene plenico, samo za spanje. V zadnjih dveh, treh mesecih, ko sta prenehala s povijanjem v plenice, se je to dogajalo pogosto. Prepričala se je, ne da bi sicer to s kom delila, da so bile tiste nočne enureze potrditev, da je Matteo dojel nekaj, kar onadva še vedno spregledujeta, in tega ne zna drugače izraziti.
    Zmoti jo hrup motorja, ki kot ponorel drvi čez uspavano podeželje. Vpraša se, komu se tako mudi ob tej uri. 
    Nato previdno vstane, pazi, da ne bi koga zbudila. Davide spi na trebuhu, z obrazom, obrnjenim proti vratom. 
    Alice zapusti spalnico, vstopi v dnevno sobo in stopa čez ostanke prejšnjega dne, ki še vedno neurejeno ležijo po tleh. Ne najde svojega prenosnega telefona, ampak Davidovega, odvrženega na kavču z ekranom navzdol. Vzame ga, da bi preverila, koliko je ura, in na ekranu zagleda kratko sporočilo. Nepremičninski agent pravi: Ponudba sprejeta. Čestitke! In emotikon v obliki steklenice penečega vina. Takoj ko neha brati, ne da bi znala povedati, kaj občuti, se spomni rok ostarelega lastnika enosobnega stanovanja: obliži na členkih, luskasta in rdečkasta koža na prstnicah, potem tisti prstnik, iz silikona ali česa drugega, okoli palca. Ko se je razburjala zaradi tapisona, morda ni pretiravala. Le kaj se skriva tam spodaj, si misli.
    Odloži prenosni telefon na naslonjalo kavča in se uleže. Še naprej ni zaspana. Čeprav sta se o tem pogovarjala, ve, da je še vedno tam, na metroju. Zamrznjena, kot bi rekla njena psihoterapevtka. V mislih si še enkrat zavrti zaporedje dogodkov: trenutek prej se Matteo oklepa Davidovih hlač, oba stojita sredi vagona; v naslednjem trenutku, ko spet dvigne glavo, je Matteo na drugi strani zaprtih vrat in sam teče proti tekočim stopnicam, medtem ko njiju odnaša vozeči metro. Nato se Davide zažene proti vratom in jih začne brcati in tolči po njih; ostali ljudje v vagonu in tista groza, ki nenadoma zbliža vse.
    Ponovno občuti ob spominu tisti stisk, tisti krč. Še močnejše je nekaj drugega, česar pa jo je sram: zaman poskuša zatreti tisti občutek svobode, ki ga je doživela, ko jo je tok odnašal stran.

More by Martin Kastelic

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Slovar obsojenca

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.       Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičal...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello
More in SL

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello