View Colofon
Original text "Gerico" written in IT by Fabrizio Allione,
Other translations
Mentor

Gašper Malej

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Prvi del – Posestvo

[...]

I.

[...]

      Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.
      Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomobilov.
Slišati je bilo zvoke noči – mrčes, šelestenje listja, zadnje mukanje v hlevu – in škripanje gugalnika. 
      Jens je v desnici držal dvocevko, ob nogah pa je imel postavljen zaboj, nabito poln streliva. Od časa do časa je odvrnil pogled od pokrajine zunaj in položil svojo roko na glavo enega od svojih fantov.
      Elija je imel bisernato belo polt, svetle, skoraj prosojne lase, modre oči, nežne poteze. Drugi, Natan, starejši, Jensu v vsem podoben: temen, visok in majavega koraka, suh, ampak takšne žilavosti, ki jo težko zlomiš.
      Elija je sprožil enega od avtomobilčkov tako, da je z njim večkrat podrgnil ob tla. Dvignil ga je in z dlanjo ustavil kolesa, da se vzmet ne bi sprožila. Počepnil je, se obrnil proti stopnicam in namignil Natanu, naj se umakne.
      Avtomobilček je postavil na tla, ga spustil in gledal, kako se je sprožil, pospešil, spremenil smer in se skotalil po stopnicah.
      Ob padcu je na vsaki stopnici zaropotal, in ko je dosegel spodnje nadstropje, so njegovo premikanje slišali še nekaj sekund.
      Elija je zavzdihnil in se napotil proti stopnicam.
      V tistem so zaškripala vhodna vrata, iz kuhinje se je razlegel zvok, ki je spominjal na korake, in Elija se je v trenutku ustavil.
      Jens je sunkovito vstal s puško v rokah. 
      – V sobo, – je rekel, – hitro.
      Brata si nista pustila reči dvakrat. Stekla sta v sobo, zaklenila vrata in spustila žaluzije na oknu. 
      Na hodniku je Jens ponovno zaslišal tiste korake. Veliko korakov. Puško je trdno držal med ramo in brado ter jo uperil proti dnu stopnic.
      Pomaknil se je nazaj in se približal oknu. Na hitro je pogledal čez ramo.
      Krdelo petih, morda šestih volkov je krožilo po dvorišču. V hlevu in kurniku je bila tišina, zdelo se je, kot da živali niso nič opazile.
      Z desno nogo je ustavil guganje stola. Potem je zaslišal, kako so zaškripale prve stopnice. Prihajali so gor.
      Jens je s prosto roko začel nekaj iskati po žepu hlač. Našel je vijak, ga vzel iz žepa in vrgel po stopnicah. Žvenket je zveri ustavil. Jens je izkoristil premor. Sklonil se je, se pri tem naslonil na puško, si v žepe natlačil naboje in se ponovno dvignil. 
      Spet so začeli prihajati gor. Naenkrat, rdeče oko.
      Volk je iztegnil gobec proti lunini svetlobi, ki je lisjaško pronicala skozi okno. 
      Jensova puška je merila naravnost v zver. 
      Volk je bil mršav, grozljiv. Na obeh straneh gobca je imel sledi še nezaceljene rane. Zaškrtal je z zobmi in raztrganina na desni strani je pokazala njegovo poškodovano, a še vedno smrtonosno zobovje. 
      Naježil se je in prehodil še nekaj stopnic proti moškemu.
      Jens je držal prst trdno na petelinu, z odprtimi in nepremičnimi zenicami, niti trznil ni z vekami. V ozadju je opazil še več rdečih oči. Dva sta bila, zdaj, na stopnicah. 
      Čakal je. Čakala sta. 
      Prvi od volkov se je še naprej približeval, renčal in kazal čekane.
      Ko ga je od moškega ločevalo le nekaj metrov, so se živčne noge živali premaknile v krčevitem sunku in Jens je pritisnil na petelina.
      Zver je zadel, ko je ta skočila in se dvignila za pol metra od tal. Sila izstrelka je bila tako močna, da je telo živali odbilo v zid. Krvav madež je poškropil steno.
      Jens se ni vznemiril. Nameril je v drugega volka in znova ustrelil. Živali ni uspelo pravočasno odskočiti, obležala je na stopnicah. Jens je videl ostale volkove, bili so pripravljeni, da pridejo gor. Pognal se je proti njim in začel vihteti puško kot sulico. Uspel je preprečiti napad naslednje živali, večkrat jo je zadel v glavo, dokler ji je ni razbil. Iz žepa je potegnil nove naboje in hitro nabil puško, brez panike, brez zatikanja.
      Hitro se je spustil po stopnicah mimo živalskih trupel in zagledal tri volkove, ki so se tresli v polmraku kuhinje. V vrat je zadel najbližjega in stekel proti preostalima dvema, ki sta se pognala v beg. 
      Ko je prišel do vhoda hiše in se prepričal, da zveri ni bilo več, je zaprl vrata in se vrnil nazaj.
      Zadnji volk, ki ga je zadel, je ležal na boku in se ni mogel več dvigniti. Zvijal se je v neenakomernih krčih. Na pol mrtev je divje hropel, še vedno si je upal renčati. Večkrat se je poskusil postaviti na noge. Opotekal se je, padal, se premikal, kot bi mu spodrsavalo na ledu. Poskusil je kazati čekane, vendar je kvečjemu z gobcem brodil po lastni krvi.
      Jens se mu je približal in ga pokončal s strelom v glavo. 
      Bila je samica. Seske je imela pogrizene in izžete, znak lakote njenih mladičev. 
      Jens se je povzpel po stopnicah in poklical sinova. Preden so se odpravili spat, so počistili hišo, natančno kot ponavadi. 

[...]

VIII.

      Kolikokrat si je Jens rekel, da bo svojima fantoma vse razložil. Nekega dne, si je govoril, nekega dne jima bo povedal prav vse. O moškem in o ženski, o vseh stvareh na tem svetu. In se jima bo opravičil, povedal jima bo, da je molčal, ker ju je želel zaščititi. Da je bila njegova dolžnost, da ju ščiti. Bila je to obljuba, ki jo je dal pred mnogimi leti in se ji ni želel izneveriti. Povedal jima bi o Ailin, povedal jima bi, da sta tudi ona dva imela mamo. Žensko, ki ju je spočela kot po čudežu in potem rodila, ju dojila, ju ponesla iz nesnovnega v snovni svet.  – In kje je zdaj najina mama? – bi ga vprašala, on pa, kaj naj bi odgovoril? Spraševal se je, ali bi bila tista resnica lahko zares darilo. V tej zgodbi je bila samo bolečina in odločil se je, da jo bo obdržal zase, da bo nosil njeno breme; kot kazen. Potem, je pomislil, bi jima moral povedati, da vsi otroci ne odraščajo tako, da zakopavajo trupla, da to ni nekaj, kar bi počeli otroci, da to ni nekaj, kar se običajno počne, da po rekah ne plavajo trupla ljudi. Moral bi jima povedati, zakaj in od kod je prihajala ta neskončna reka mrtvecev, in zakaj se jih je bal in so jih morali sežigati. In tako ju je še naprej držal v nevednosti, ju zapiral v tisti majhni svet, v katerem se je z zlom dalo upravljati, ga imeti pod nadzorom, ga drobiti na koščke in ga skrivati v drugo zlo, ga nato zakopati in pozabiti nanj vsaj za nekaj časa. Ni ju naučil niti brati, ker je, tako je mislil, branje ključ do vsega, spremeni vsako mišljenje. Ko spoznaš, da je védenje mogoče prepisati in shraniti za vedno, da obstaja spomin, ki se ne izbriše, potem ne sprejmeš nič več, in vse postane skrivnost, ki jo je treba razkriti, razložiti. Nehaš verjeti kot otrok, ki vsemu verjame, in začneš postavljati vprašanja in se ne zadovoljiš z odgovori. Naučiš se, da je resnica ena velika zmešnjava, obstaja samo korak naprej, in potem še en korak, in potem naslednji, vedno dlje, dokler ne dojameš, da je resnica nedosegljiva in morda sploh ne obstaja.
      Koliko časa še lahko traja tisti urok, se je spraševal.
      Jokal je, jokal v tišini. Ni uspel zadržati solz. Samo solze, nič drugega. Tekle so mu po rokah, po bradi. 
      V tisti mrzli, deževni in vetrovni noči, v soju brlečih luči, z molitvijo za umirajočega moža v srcih so se posedli po tleh, zbrani kot stare podobe sveta, pokopanega pod stoletji in pozabljenega v dobrobit vseh, tam so bili oče in njegova sinova ter skrivnost obstoja, krhkost in živalska odpornost vseh bitij, čas, ki požira, in čas, ki zdravi.
      V temi globoke noči so spali objeti.
      Nevihta je prenehala, volk je tulil v golo in divjo luno.

IX

      Natan se je prebudil. Jensa ni bilo. Elija je spal na tleh, z odejo pokrit čez noge. Pomel si je oči, se zazrl v jutranjo zarjo, v sonce, ki se je počasi dvigovalo in in si utiralo pot na nebu. 
      Zaznal je vonj po kavi. Na mizi so bili ostanki na hitro pripravljenega obroka. Dvignil se je in se odpravil k mizi.
      Na krožniku je ostal kos kruha, samo skorja, in nekaj marmelade. Zdaj je bil lačen, zdelo se mu je, da več dni ni jedel. 
      Kava je bila hladna. Natočil si je skodelico in odpil. Premešala mu je praznino v želodcu. 
      Pripravil si je trdo kuhano jajce. Z nožem si je odrezal nekaj rezin posušenega volčjega stegna in jih na maslu popekel v ponvi, da bi jih zmehčal. Usedel se je za mizo in pojedel, kot da bi bil to prvi obrok v nekaj letih.
      Pomislil je na svojo mater.

*

      Jens je bil v kleti ob Bratu Efraimu. Sedel je s prekrižanimi rokami in iztegnjenimi nogami. Gledal je moža na oltarju s sočutjem tolažnika.

      – Jens, – je zašepetal Brat Efraim. Zavil je z očmi, globoko vdihnil, zahropel in zakašljal. – Jens, – je ponovil.
      Jens se je približal. Obrnil je mokro krpo, ki mu jo je položil na čelo. – Kaj je? – je vprašal. Vročina je bila vedno višja, zaradi nje se mu je bledlo. 
      – Kako je z deklico? 
      Jens ga je prijel za zapestje. Pritisk je bil nizek, utrip skoraj nezaznaven. – Dobro je, ne skrbi, – ga je ponovno pomiril. 
      – Kje je? – se je obrnil k človeku, ki ga je negoval in spremljal na poti v prihajajočo temo. – Je zgoraj s fantoma? – Jens je pritrdil. – Dobro, – Brat Efraim je zavzdihnil. – Kaj si jima povedal? 
      Jens je primaknil stol. – Vse.
      – Vse?
      – Vse, kar sta potrebovala. 
      Brat Efraim je zaprl oči. – Kako sta se odzvala? – je vprašal. Ponovno je odprl oči. 
      – Ne vem. Mislim, da sta na neki čuden način že vedela. Bila sta majhna, ampak nečesa se vseeno morata spomniti.
      –  Že mogoče, – je pripomnil Brat Efraim. – Otroci razumejo stvari, ki jih niti svetniki ne uspejo. – Za nekaj časa je utihnil. – Jens, – je nadaljeval, – rad bi te nekaj vprašal. Morda se ti bo zdelo čudno, ampak želim, da to storiš zame. Vem, da me ne bi smelo biti strah, ampak me je.
      Jens se je na stolu nagnil naprej, pozoren. – Povej mi.
      – Se spomniš, da je v Beit Šemešu, ko smo bili v šoli, v spalnicah, bili smo majhni, takoj ko smo zapustili Hišo Mater, bila neka pesem, ki smo jo peli, preden smo šli spat, se spomniš? Imela je le nekaj kitic in neumen refren, ki se je rimal, – Brat Efraim je bruhnil v hripav in strašljiv smeh, ki se je zdel, kot da že pripada svetu mrtvih, – se je spomniš, Jens?
      – Seveda se je, – ga je zabavalo, – včasih mi pride na misel in potem ne morem zapreti oči. Zakaj me to sprašuješ? 
      – Želel bi, da mi jo zapoješ, pozabil sem besedilo, – je odvrnil Brat Efraim. – Že misel, da jo bom spet slišal, me pomirja. Bi to naredil zame? 
      Jens je za hip utihnil, potem se je zbral. Šel je do vrat in jih zaprl. Vrnil se je k oltarju, približal stol in se odkašljal. Pomislil je na prve kitice, pretvarjal se je, da jih je pozabil, čeprav se je spomnil vseh, kot bi mu bile vtisnjene na notranjo stran vek.
      – Predstavljaj si, da jo poješ Natanu ali Eliji, – ga je spodbudil Brat Efraim s komaj slišnim glasom. – Nisi tukaj. Misli si, da si z Ailin in fantoma, v majhni hiši ob morju. Da ste zadnji ljudje na zemlji. Pretvarjaj se, da je to pesem veselja. 
      Jens je zaprl oči. Zbral je pogum in pričel peti. Vse se mu je zdelo tako smešno. Potem je pogledal izraz Brata Efraima, bil je spokojen kot tisti novorojenca tik pred spanjem, in tako je nadaljeval s tisto neumno pesmijo in verjel vsaki besedi, ki jo je zapel, pa če je bila molitev ali prerokba. 
      Stisnil je prijateljevo roko in začutil, kako življenje odteka sredi zvokov te razglašene uspavanke.

More by Martin Kastelic

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Slovar obsojenca

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.       Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičal...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello
More in SL

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović