View Colofon
Original text "Alle mensen worden broeders" written in NL by Yelena Schmitz,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Človek spet je brat človeku

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba.

V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešene visele na ramenih. Vsak je zapisal svoje ime na etiketo. Nekateri pa se niso podpisali v nahrbtnik, temveč na zunanjo stran, z alkoholnim flomastrom, kot da bi želeli braniti svojo lastnino, označiti svoj teritorij. Sošolci in sošolke, ki so se družili z istimi prijatelji, so se drug drugemu podpisovali na stvari. Za tiste, ki svojega imena niso smeli zapisati na nikogaršnjo platnico, se je zdelo, kot da ne obstajajo. V razredu so se je moj pogled prekrižal s pogledom fanta, ki je vedno molčal. Edinemu v razredu je na licih že poganjal puh, in imel je temne obrvi, ki so mu štrlele nad očmi kot strešice.
    Vzela sem njegov alkoholni flomaster in na njegovo peresnico napisala svoje ime. On je vzel moj alkoholni flomaster in napisal svoje ime na mojo peresnico. Vse je bilo treba označiti. Povsod smo puščali svoja imena. Na rokah, nogah, na podplatih čevljev, na platnenih sedežih na avtobusu, na vratih ženskega stranišča, na klopeh v telovadnici, na stenah ob vhodu v šolo. Svoja imena smo puščali za sabo kot dokaz, za kasneje, ko bo vsak šel svojo pot. Bili so klici, da nas ne bi pozabili, bila je zaveza. Drug drugemu sva pisala v šolske knjige, jaz sem mu skrivala pesmi v športne čevlje, hranila sva vozovnice za avtobus in vlak. Imela sva idejo, da bi napisala pismo, ga zakopala v pesek in pozneje spet izkopala. Vse na svetu bi bilo obrnjeno na glavo, ampak najina pisava bi bila še zmeraj tam, zbledela, komaj berljiva.

Andreija sem spoznala na trgu v Bruslju. Nosil je bež srajco in modro kravato. Hlače iz blaga, kakršne so moški nosili pred petdesetimi leti. Lakaste čevlje. Na prvi pogled je bil videti kot star gospod, lahko bi nosil aktovko, sprehajalno palico ali monokel. Vprašal me je, če imam morda kaj časa, iskal je nekoga, ki govori nizozemsko. Njegove oči so se mi zdele znane. Občutek sem imela, kot da se poznava že zelo dolgo. 
    


Izdajal ga je težak nahrbtnik, tako kot zapestna ura. Bila je stara, rdeča in iz plastike, takšna za otroke, kot bi jo z ročico potegnil iz avtomata v kakšnem lunaparku ali na sejmu. Na zapestju bi moral nositi zlat okvir s pravim steklom in iz nerjavečega jekla, ne pa plastične številčnice.
Bil je moški, s kakršnim se običajno ne bi nikoli pogovarjala.
Odprl je nahrbtnik in pobrskal po papirjih. Listi so bili zloženi v druge liste, kot nekakšna doma narejena knjiga. V vsak prazen kotiček je nakracal črne črke, izkoristil je vsako, še tako majhno belo površino, pisal zapiske v različnih jezikih. Ujela sem delčke telefonskih številk in imen, stavkov in časovnih terminov, seznamov in klicajev. Izmed papirjev je izvlekel listek in ga razgrnil.
Najprej ga nisem znala prebrati. Bilo je skrbno zapisano v cirilici, tu in tam prečrtano, združeno v stavke kot kitice. Črke niso bile pravilne. Nekje je pisalo: človek spet je brat človeku. Kazal je in se smejal, govoril o Schillerju in Beethovnu. Domnevala sem, da bi rad, da mu razložim kaj praktičnega, obisk pri zdravniku, obrazec, opis poti, vendar je kazal na svoj prevod Schillerja v štirih jezikih. Oda radosti. Himna Evropske unije.
»Tous les humains deviennent des frères«, je zašepetal.
»Človek spet je brat človeku«, sem rekla.
    »Vsi ljudje ljudem so bratje?«
    »Oba prevoda sta ustrezna.«
    »Človek spet je brat človeku.«
Zelo počasi je zapel besede. Jaz sem ga popravljala. Stavki so mi drseli iz ust, Andrei pa je pozorno gledal, kako držim ustnice, izgovarjam besede. Na njegov papir sem napisala besedilo v nizozemščini. On mi je zapisal stavek v romunščini. Njegova pisava je bila malce tresoča, nerodna, navdušena, trepetajoča. Izmenjala sva si, kar sva napisala. Potem je na papir zapisal svoje ime. In jaz sem na njegov papir zapisala svojega, kot tih ritual. Ko sem pisalo zaprla s pokrovčkom, sem pogledala na uro na svojem zapestju in srebrne kazalce, ki so se bleščali v soncu.
»Grem …«
Glas mi je zastal v grlu. Domov Grem, sem želela reči, a sem zadnji trenutek pogoltnila besedo »domov«. O hišah in posteljah se nisva pogovarjala, temu sva se izogibala. Poslovil se je in odkorakal, kakor želva, s črnim nahrtbnikom kot hišo na hrbtu.

Naslednji dan sem ga iskala na vsakem vogalu. Načrtovala sem, da bi šla z njim v muzej ali na kavo. Začela sem verjeti, da se bova spet srečala, da se bosta najini poti po naključju znova prekrižali. Mesto pred mojimi očmi se je spremenilo in se razdelilo v dve skupini. Po ulicah so hodili ljudje s papirji ali brez njih. Ker nisem vedela, kje ga lahko spet najdem, sem se odpravila v smeri centra. Pri parlamentu sem videla mlade moške v poslovnih oblekah. Nad njihovimi glavami so plapolale zastave Evropske unije. Na suknjičih so imeli pripete kartice z imeni, nosili so aktovke in govorili angleško. S telefoni ob ušesih so korakali pred stavbo. V odsevu kongresne stavbe sem se videla, kako stojim na drugi strani ceste. Moški so pred vhodom mahali s svojimi značkami, vstopali in izstopali iz avle, dvigovali roke in tiho sedali v taksije ter za zatemnjenimi okni izginjali v smeri ambasad, hotelskih vež ali podeželskih hiš.

Čez nekaj dni sem prejela e-pošto, polno Andreijevih pesmi. Pisal je o rožah, zvezdah, prijateljstvu in pticah. Svoje pesmi v romunščini je z Google Translate prevedel v štiri jezike, in jih poslal. Nisem vedela, kje je dobil moj e-poštni naslov in od kod je poslal sporočila. 
    Še isti teden sva se dobila na trgu. Nosil je drugo kravato in v rokah držal nekaj rož, ki jih je sam nabral. Sedela sva na klopi in opazovala golobe, ki so krožili nad nama. Njegov glas je bil hripav in malce trepetav, kot njegova pisava. 
    »Ko sem prišel sem, sem imel sedem USB ključkov, zdaj imam le še štiri.«
 Poigral se je z zaponko svoje plastične ure in me pogledal od strani. Nekje na poti je izgubil tri USB ključke, na katerih je imel tudi svoj rojstni list, spričevalo iz srednje šole in diplomo. Na številčnici je bila vdrtina. S prstom je drsel prek nje, medtem ko je pripovedoval, kako je na ulici zaspal in kako so ga pretepli.
    »Imel sem ključ. Ukradli so ga.«
Usedel se je nasproti mene in si poravnal kravato, zgladil gube na hlačah. Potem je pokazal na golobe nad nama in molčal. 
    Šele kasneje sem izvedela, da je ključ odpiral sef v Romuniji, kjer so bili shranjeni vsi izvirniki dokumentov in kupi fotografij z njegovimi starši, starimi starši, brati, sestrami, tetami, strici, njegovim otroškim obrazom. Brez njih tudi ni bilo več dokaza, da Andrei obstaja.
    Pomislila sem na albume s fotografijami v hiši mojih staršev. Na zadnjih, ki smo jih prilepili v album, imam trinajst let. Po tistem se jih je ohranilo le malo. Snemali smo se na videokasete in izgubili predvajalnik, slike shranili na USB ključke, ki so postali neberljivi, na zunanje trde diske, ki smo jih pomotoma izbrisali, ali pa v oblake, vse neoprijemljive, za katere nihče ni vedel, kje natanko se nahajajo. Vsi so shranjevali svoje fotografije na telefonu in jih obdržali zase. Slike so bile sence, miniature, ki si jih ob štirih ponoči odprl in potem spet zaprl. 

Andrei me je prosil, naj naju fotografiram in mu fotografijo natisnem. Najraje na trgu, pri pticah, ker nama je ustrezalo. »Človek spet je brat človeku,« je zamrmral med fotografiranjem, z očmi polnimi vere. Pesem Evropske unije, ki mi je vedno zvenela lahkotno in vzneseno, je zdaj zvenela grenko in žalostno, kot pesem o razhodu. Odkar sem spoznala Andreija, sem jo slišala povsod. Orkestrsko različico so igrali med Evrosongom, na nogometnem prvenstvu, ali pa na praznovanju dneva državnosti. V trobilih sem slišala Andreijev glas. Nihče razen Andreija ni znal besedila na pamet.

Na drugi strani kanala sem videla moške z nahrtbniki, ki so se vlekli naprej kot želve, a niso šli nikamor. Na sebi so imeli več plasti oblačil, obuti so bili v ponošene čevlje in nemo gledali v tla. Nad njihovimi glavami je sijalo sonce. Zadnja leta so bili zame zrak, še mimoidoči ne, pač pa drevesa, tlakovci, oblaki. Zdaj so prihajali drug za drugim. Toliko jih je bilo, da so se zdeli kot gmota, horda, zbor. V odsevu vode sem videla njihove obrise. Moški so počasi stopali ob kanalu, ne da bi se ozrli navzgor, in izginili v daljavi. Koliko časa so bili tukaj? Kdaj so njihovi hrbti nazadnje počivali? Kako dolgo moraš biti buden, preden se ti popolnoma zmeša?

Zvečer sem v postelji razmišljala o njegovem obrazu. Moj hrbet je vzravnan počival na vzmetnici, spraševala sem se, kje je zdaj.
    Andrei si je pod viaduktom v mestu postavil zasilno streho nad glavo. Trdil je, da je dobro spati pod milim nebom. Kljub temu ga nikoli nisem peljala domov. Razmišljala sem o tem, kar je rekel tisto popoldne.
    »Ko zvečer ležim na hrbtu in gledam v nebo, vidim dva goloba. Poljubita se in ostaneta skupaj, ne da bi jima to kdo naročil.«

Ime mu je bilo Andrei in bil je v šestdesetih. Pravil je, da se vedno vse dobro izide. Bil je knjižničar, lekarnar, gradbeni delavec, voznik avtobusa, priseljenec brez dokumentov in plesalec, izvajal je piruete, skakal gor in dol, padal na kolena. Bil je neskončno močnejši od mene. Bil je močan kot vlečni konj, sijoč diamant, oblečen v bež srajco in kravato, s črnim nahrbtnikom in lakastimi čevlji. Imel je obraz starega romunskega moškega, toda od blizu se je postopoma spreminjal, za njegovimi očmi so sijali viri svetlobe, žarnice, njegova usta so bila usta nekoga, ki je ljubljen, njegove obrvi so bile temne in so mu štrlele nad očmi kot strešice.

Prepričana sem, da sva istočasno mislila drug na drugega. Če dovolj močno misliš na nekoga, mu lahko pošlješ svoje misli. Če se ponoči zbudiš z obrazom nekoga pred očmi, si lahko prepričan, da se je to zgodilo tudi njemu. Takrat se zariše ravna črta od enega do drugega srca. Včasih ta nit potrza. Potem pomislim na Andreijev nahrbtnik. Z njim se sprehaja po mestu. Potegne za trakove nahrbtnika in torba se odpre kot zračna blazina, vedno večja, ni padalo, pač pa napihjiv grad, ki ga potegne navzgor, s pesmijo na ustih in ves nasmejan mi pomaha, človek spet je brat človeku, kliče, z mojim listkom v rokah, tous les humains deviennent des frères, poje, znova pomaha in se dvigne nad bruseljske ulice, nad parlament, nad kanal, nad klopi, golobe, drevese, oblake, na poti do zvezd.

More by Ariela Herček

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels
More in SL

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Jeriha - Odlomek iz Jeriha (delovni naslov)

Prvi del – Posestvo [...] I. [...]       Posestvo, kot so ga imenovali, se je samotno dvigovalo na planoti, ki se je raztezala na vrhu nizkega griča. Šlo je za dvonadstropno leseno kmečko hišo, pravokotne oblike, ozko in podolgovato.       Skozi veliko okno v zgornjem nadstropju je Jens z gugalnika na hodniku opazoval pokrajino, ki se je razprostirala onstran reke. Njegove majhne črne oči so se neprestano premikale, preiskovale obzorje, zavito v temo, in bile pozorne na najmanjšo sumljivo podrobnost. Elija in Natan sta sedela na tleh poleg njega ter se igrala z zarjavelimi modelčki avtomob...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović