View Colofon

Čmrljev žleb

Written in SL by Agata Tomažič

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte

Ničti dan 

Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz druge roke: ker ne bi prenesel, da bi med prijavljenimi zagledal klavrne vzdevke in pomilovanja vredne, napol zabrisane fotografije sovaščanov, ki so navzven gojili brezhibne podobe ljubečih mož in vzornih družinskih očetov, navznoter pa so bili vse kaj drugega. Ja, zunanjost je bila v Strmčniku zelo pomembna.

»Nehaj, odloži že ta telefon!« je bil vzklik, ki ga je oplazil po roki skoraj kot švist s šibo, tako gromko je zadonel v temni, z lesom opaženi kuhinji. »Ne spodobi se ves čas gledati na telefon med kosilom! Tvoja mama je tako dobro skuhala, ti pa se požvižgaš na to! Pa tako malo priložnosti je, da lahko takole skupaj jemo!«

Sklonil je glavo in se nehote zgrbil v podobo poklapanosti, kakršno privzame pes, ki ga gospodar okara, kadar ga zaloti pri nedovoljenem početju. Pri čemer ni čisto jasno, ali pes svoje dejanje v resnici obžaluje ali pa se je z leti le naučil pričarati podobo slabe vesti, ker je doumel, da s tem razveseli lastnika. Jan je po več kot dvajsetih letih življenja vsekakor zelo dobro vedel, kaj njegovo babico spravi v slabo voljo in kaj jo razveseli. Tudi to je vedel, da je spisek stvari, ki jo vznejevoljijo, bistveno daljši kot seznam reči, ki so ji ljube in ji zanetijo iskrico radosti v očeh. Vera ni bila ena tistih blagohotnih starih mam, ki vnuke razvajajo, jim kupujejo sladoled in jih vozijo v živalski vrt, tudi če jim starši to izrecno odrečejo, ker da so se njihovi otroci grdo vedli in si tega ne zaslužijo. Ker so one pač babice in so svoje otroke že vzgojile, vnuki pa so tu predvsem zato, da se crkljajo, mar ne? 

Ampak Vera ni bila taka. Še celo, če se je Jan obnašal vzorno − kar je bilo praviloma vedno − in kadar je iz šole prinesel spričevalo s samimi odličnimi − kar se je dogajalo praktično vseh prvih dvanajst let šolanja − si od svoje babice ni prislužil ne spodbudne besede, še manj pa nežnega dotika. Najmanj od vsega pa bankovca ali celo svitka bankovcev, kakršne so stari starši dajali Janovim sošolcem, ki so v šoli dosegali bistveno slabši uspeh. Starši, stari ali pravi, so jim za spričevalo, tudi prav dobro, kupovali draga gorska kolesa, vrhunsko smučarsko opremo, ali jim dajali kar zajetne vsote denarja, da so si vse to lahko izbrali in kupili sami. Jan se je učil smučati na nekih starih smučeh, bicikl je podedoval po očetu, ki se mu ni dalo več kolesariti, še oblačila in čevlje je imel včasih že ponošene, čeprav ni imel starejših bratov ali sestra. Dokler mu ni nekoč nek sošolec, od katerega si je pogosto izposojal denar za malico, zabrusil, da mu ne misli več dajati in da ne bo več prenašal tega njegovega skopuštva, ker mu je mama rekla, da imajo več kot dovolj denarja, Jan sploh ni vedel, da so res kar premožni. Tudi po merilih, ki so bila v veljavi izven Strmčnika, za bogate bi menda veljali celo v bližnjem mestu, od koder so meščani radi hodili na dopust k njim. Njihov hotel res ni bil kdove kako velik in luksuzen, kot so bili nekateri drugi v vasi, štel je pičlih petnajst sob, a bil je najstarejši in najlepši, predvsem pa se je lahko bahal z dolgo tradicijo lastništva. Oboje, tradicija in dejstvo, da je sodil v kategorijo t. i. družinskih hotelov, je z leti postajalo vse bolj cenjeno in jim je zagotavljalo skoraj stoodstotne zasedenosti ne le v zimski sezoni, temveč čedalje bolj tudi poleti.

Večina turistov pade v past, da pridevnik družinski pri hotelski oskrbi zagotavlja posebno toplino in ljubezen − kakršnih so zmožne le družine (kar je seveda prav tako past in zabloda). Hotel Flajs je bil čisto solidno voden in čist, gostje so se v njem dobro počutili in se vračali − vendar vsega tega ni zagotavljalo lastništvo družine, temveč prav to, da je bilo v tej družini bore malo toplega, ljubečega, človeškega. Glavni in edini razlog, da je bil hotel tako uspešen, je bila Vera. Vera, ki se ji ustnice skoraj nikoli niso ukrivile v nasmešek, zato pa tem bolj pogosto stiskale v ravno črto, ki je še od vsega najbolj spominjala na režo pri hranilniku. Kot bi se stara gospa bala, da bo z izdihanim zrakom, ki ji uhaja skozi ustno odprtino, spustila v vnemar tudi kaj dragocenega, kaj, kar bi veljalo še malo zadržati in kako porabiti, unovčiti. 

Taka je bila že od nekdaj, prvi Janov spomin nanjo je bil tak, in z leti je postajalo vse huje. Gledal jo je, kako je z gospodovalnim, zaničevalnim izrazom na obrazu sedela za mizo in mu namenjala hladen, prezirljiv pogled. Imela je voščeno polt, ki kljub visoki starosti ni bila posejana s kaj prida gubami − kot bi jo prav ta njena večna zlovoljnost obvarovala pred sledovi staranja. Sivi lasje so se ji redčili in uhlji povešali − viseči zlati uhani, ki ji jih je podaril oče za deseti rojstni dan in si jih po lastnem pripovedovanju odtlej ni snela, so ji skoraj do nespodobnosti razširili luknje v ušesnih mečicah. Zibali so se ji kot dojke afriških stark, ki navdajajo z nekakšno grozo in vzbujajo prastrah pred smrtjo in staranjem, počasnim razkrajanjem telesa. Jan ni prenesel pogleda na njene ušesne mečice, vsakič ko je prišel domov in mu je velela, naj jo objame, je v grozi zaprl oči, da ne bi uzrl teh mlahavih kosov mesa. Ko je začel študirati umetnostno zgodovino in so jim na predavanjih profesorji predstavljali različne umetnostne sloge skozi zgodovino, je dojel, na koga ga babica spominja: na eno od matronastih gospa, kakršne je upodabljal Rembrandt po naročilu poleg njihovih soprogov, lakomnih trgovcev iz Haaga ali Delfta s prekanjenim žarom v očeh. Samo še bela čepica in bel ovratnik na črnem puloverju je Veri manjkal, pa bi bila na las taka, kot bi oživela s platen katerega od mojstrov severne renesanse. Brez moža, seveda, saj je ta že davno preminil, Vera pa se je v njegov spomin, vse odkar je postala vdova, oblačila v črno. 

»Ja, babica,« je rekel Jan. »Oprosti,« je dodal in se obrnil k materi, drobni gospe, katere obraz je bil tem bolj vdrt in izžet, kolikor je bila koža na Verinem napeta in sijoča. 

V tem se je zaslišal zvok konjskega hrzanja. Prihajal je skozi vrata na teraso, ki so bila odprta, saj je bilo zunaj že precej toplo, poleg tega pa je bil dan sončen in so žarki zgodnje pomladanskega sonca v času kosila že kar drzno talili kupe snega na ograji terase. Lužica na tleh je postajala večja in večja, ponoči je z živim srebrom, ki je spet zdrknil pod ničlo, seveda primrznila, a bilo je jasno, da so zimi šteti dnevi. Pravzaprav je bil tisti najlepši čas za smučanje, ko je bil sneg na progah še vedno dovolj čvrst, smučarji pa so se okoli poldneva lahko zleknili na ležalnike pred kočami in se martinčkali na soncu. Zato so bile v tem spomladanskem terminu tudi tarife za bivanje v hotelu najvišje.

Hrzanje je prihajalo vse bližje.

»Prekleti konjerejec,« je zaničljivo prhnila Vera, »ne morem verjeti, da še vedno hodi naokoli s konjem. Kdo pa misli, da je? Mar si misli, da je kot partizani, ki so ob koncu vojne prijahali v Ljubljano, da so bile ulice polne konjskih fig in je vse smrdelo? Jabolko ne pade daleč od drevesa,« je dejala, se skremžila in odložila pribor, kot bi jo že samo oglašanje konja tako zmotilo, da ni več mogla jesti.

Skozi vrata je pokukala zaraščena glava. Neke vrste Grizli Adams, samo da so mu tako lasje kot kocine v bradi že krepko siveli. Bil je zadihan, lovil je sapo in se z eno roko naslonil na okenski okvir. Odprl je že usta, da bi nekaj povedal, ko ...

»A ne morete pozvoniti in vstopiti pri vratih, kot vsi normalni, civilizirani ljudje?« je karajoče spregovorila Vera. »In če se bo vaš konj olajšal na vrtu, boste fige pospravili in jih odnesli sabo!«

»Našli so ... našli so ... avto!« je obotavljajoče začenjala glava z razmršeno grivo. »Avto, ki ga je Miran jeseni zakopal v sneg! In nanj razpisal nagrado! Zdaj so ga neki smučarji našli, v Čmrljevem žlebu so ga našli!«

»Stojan, lepo vas prosim, zakaj se vam zdi, da bi nas to zanimalo? Ali ne vidite, da smo pri kosilu? Še pes ima rad pri jedi mir! Motite nas!«

»V avtu so našli ... Romana!« 

Zažvenketalo je − s hrupom, ki je nastal, ko ji je žlica padla iz rok, je nehote opozorila nase edina oseba za jedilno mizo, ki že ves čas kosila ni rekla ne bev ne mev, čeprav je bila v pogovoru vsaj enkrat izrecno omenjena, in to kot dobra kuharica, ki ji gredo zasluge za okusno govejo juho z rezanci. V nadaljevanju pa bodo družinski člani imeli priložnost okusiti še izvrsten pražen krompir in svinjsko ribico izpod njenih pridnih rok. Pa jim bo to res dano? Vlastine roke so se zdaj tako tresle, da niso mogle držati niti žlice, kaj šele, da bi zagrabile za ponev s krompirjem, ki se je še grela na štedilniku, ali pekač s pečenko, ki je bila v peči. Jana je obšel neprijeten občutek, da se bo njegovo bivanje v domači vasi, ki si ga je zamislil kot podaljšan konec tedna, med katerim bo predvsem smučal, nepredvideno zavleklo. Počutil se je, kot bi se konec njegovega svilenega šala, ki si ga je v samo navidezni, v resnici pa skrbno poustvarjeni nonšalanci ovil okoli vratu, zataknil v zobatem kolesju kakšnega stroja. In bi vleklo in vleklo, tako močno in vztrajno, da Janu ne bi preostalo drugega, kot da približa glavo, saj bi se mu šal v nasprotnem primeru zadrgnil okoli vratu in bi končal tragično kot Isadora Duncan. Zazdelo se mu je, da se je nekje nekaj zagnalo in da se tega ne bo več dalo ustaviti. Ni se več mogel pretvarjati, da tistega, kar je slišal, ni slišal. Ali tega, kar je sledilo. 

»Mrtev je, z okrvavljeno glavo, samo to sem videl, potem sem takoj prišel sem ...«

Vlasta je odrinila krožnik od sebe s tako silo, da je juha pljusnila na karirasti povoščeni prt, in z gnusom, kot bi na krožniku pred sabo zagledala nič več in nič manj kot odrezano, okrvavljeno glavo Janeza Krstnika. Nato je vstala in zdirjala iz kuhinje, po ovinku mimo recepcijskega pulta in do vrat z napisom »Toalete«. Pri recepciji bi v svojem brezglavem teku skorajda podrla gosta v popolni smučarski opremi, ki sta tam stala. Na srečo sta bila tako zatopljena v pogovor, da drveči, nori ženski nista posvečala preveč pozornosti.

»Ja, ampak če vzameva že takoj prvi dan tedensko karto, morava biti res prepričana, da bo vreme vseh sedem dni lepo,« je rekel on.

»Saj ti pravim, da bo. Tedenska napoved je videti sijajno,« je rekla ona, oblečena v roza puhovko z belim krznenim ovratnikom, in mu pomolila pred oči svoj telefon. »Poglej, sonce do konca tedna,« je dejala z nekakšnim zmagoslavjem v glasu, kot bi lastnoročno vsak dan pripeljala žarečo kroglo na nebesni svod ali pa vsaj, kot bi sama izdelala meteorološko karto za celotno smučarsko območje. 

»No, prav. Naj ti bo. Recimo, da ti verjamem,« je rekel on.

»Saj ti ne preostane drugega, kot da mi verjameš. Vedno imam prav,« je rekla in v trenutku, ko je njegova roka že segla, da bi jo klofnila − menda v igri − je navrgla še: »Tako ne bova prihranila samo pri karti, ki je cenejša za cel teden, kot če bi kupovala vsak dan sproti, ampak tudi pri času, ker nama ne bo treba vsako jutro znova čakati v vrsti pred okencem na smučišču. Da ne omenjam, da imava popust tudi pri nakupu triurne karte za danes popodne!«

Občudujoče jo je pogledal in zmajal z glavo, kot da ne more verjeti, s kakšnim zakladom − varčno in iznajdljivo ženo − ga je obdarovala usoda. Ona pa se je zavrtela na peti in obrnila proti recepciji, ravno v tistem trenutku, ko so se odprla vrata stranišča in se je skoznje opotekla ženska s kredasto belim obrazom, katerega ten je bil videti še bolj nezdrav v kontrastu z vencem skuštranih črnih las. 

»Dober dan, bi lahko, prosim, dobila ključe sobe, ki sva jo rezervirala?« je rekla ženska v popolni smučarski opremi. »Pa hitro, mudi se nama!«

Vlasta je brez besed pokimala, stopila za pult recepcije ter segla z roko po miški in se zabolščala v zaslon računalnika. Za hip se ji je zdelo, da ji bo spet slabo in da bo kar tja, na pult in na fascikle pod pultom ali celo v velikanskem loku na gosta, ki sta se naslanjala na pult in zvedavo gledala vanjo, izbruhala žolč iz želodca. Dopovedovala si je, da česa drugega niti ne more več izločiti, da je njen želodec povsem prazen, da ji ni slabo, da sploh ni tako slabo, kar se je zgodilo ... Potem je stegnila roko za hrbet in, ne da bi ji sledila s pogledom, kar na pamet zgrabila ključe. No, niti ne na pamet − potegnila jih je iz edinega predalčnika, ki je še bil poln. 

»Izvolite, gospa in gospod ..., dobrodošla v hotelu Flajs. Prijetno bivanje vam želim!« je rekla Vlasta in se sesedla v stol, bleda kot puder na licih cirkuškega klovna. Ko ji je iz očesa spolzela solza, mu je postala še bolj podobna. 

»Vlaaaasta!! Pridi pojest do konca,« se je iz kuhinje zaslišal Verin glas. »Juha se ti je že skoraj shladila! Pa krompirja in pečenke menda ne bomo stran metali!«

More by Agata Tomažič

S pticami si delim nebo

      Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek n...
Written in SL by Agata Tomažič
More in SL

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová