„Nu vreau să spun prea multe, dar eu zic că totul a început s-o ia la vale cu Tom Keller atunci când unchii ăia doi ai lui l-au luat noaptea în pădure și l-au pus să facă lucruri pe care un copil de nouă ani n-ar trebui să le facă.” Așa începe Animalele, romanul de debut al lui Gijs Wilbrink. Acțiunea se desfășoară în provincia neerlandeză Achterhoek, printre motociclete, braconieri, crescătorii de nurci și afaceri clandestine. În această zonă mistică limitrofă, plină de secrete, crește Tom Keller, mezinul celei mai cunoscute familii din regiune, binecuvântat cu un talent divin pentru motocross. Când, ani mai târziu, dispare brusc, fiica sa răzvrătită se întoarce în satul lui natal ca să-l caute, ceea ce duce la o reuniune de familie dramatică. „De la prima frază autorul te aruncă imediat în lumea sa cu o alură care rivalizează cu frazele de început ale romanelor lui Gabriel Garcia Márquez. Un roman impresionant. Intimidant de bun.” - de Volkskrant „În romanul răsunător de debut al lui Gijs Wilbrink, simți cum stau la pândă privirile pătrunzătoare ale vieții rurale. E un roman care te bucură fără niciun dubiu.” - NRC

V eni roki piksna piva, v drugi rožni venec, cigareta v ustih, na radiu Aerosmith. Tri punce, ki druga do druge nekaj čutijo, se v razpadajočem oplu vozijo čez provincialno Poljsko. Ena pripoveduje o svojem življenju: o prvi šoli, prvem prijateljstvu in prvi ljubezni. Duhološka odprava v devetdeseta in dvatisoča leta, na katero se poda pripovedovalka tega romana ceste, se izkaže za prodorno analizo razredno-spolne identitete ter poskus opisa homoerotičnega hrepenenja: spočetka povsem zatrtega s strani heternonormativne družbe, potlej izraženega skozi drobne geste in poljube, končno – javno izpovedanega med popotovanjem. Njen geografski cilj je Radom, eksistencialni pa – transgresija, afirmacija in ekstatično doživetje svobode. V sodobni poljski literaturi je malo takih knjig kot Vsi ne bomo šli v nebesa Olge Górske. Avtorica je dosegla to, kar se je dolgo zdelo nemogoče: brezkompromisno je opisala izkušnjo odraščanja kot lezbijka na Poljskem v 90. letih prejšnjega stoletja, in to tako, da je uspela s knjigo doseči širok krog bralcev. Tri leta po zidu – kar je v današnji tržni resničnosti dolgo – je knjiga še vedno prebirana in diskutirana; in čeprav na Poljskem vsake toliko izide kakšna lezbična knjiga, ta ostaja edina, ki je lezbično izkušnjo spretno prelila v romaneskno formo. Kako ji je to uspelo? Vsi ne bomo šli v nebesa se nas dotakne s pristnimi, univerzalnimi opisi romantičnih zagat v nestanovitnih časih zgodnjega kapitalizma, ki je v 90. letih z Zahoda prihrumel na Poljsko. Pred nami razgrinja prelom 20. in 21. stoletja, a ne skozi prizmo političnih dogodkov in velikomeščanske emancipacije, temveč skozi opise vsakdana v majhnem mestu, ljudske religioznosti, pomešane s prebujajočo se seksualnostjo, in najstniške glasbene fascinacije današnjih milenijcev. Kot to zmore le najboljša književnost, pripoveduje o identiteti, brez da bi se posluževala te besede. Górska piše z izrazitim in ekspresivnim jezikom, iz srca, a hkrati s filozofsko prodornostjo. Knjiga je brez dvoma lezbična klasika. – dr. Małgorzata Tarnowska-Sikora, urednica in literarna kritičark

De rijzige appartementsblokken van de provinciestad, jaren negentig. Bintje groeit op in een verscheurd gezin. Haar Congolese vader is een fanatiek religieuze man, een aan lagerwal geraakte schrijver die geen werk vindt en overdag aan zijn memoires werkt. Hoe gedesillusioneerder hij raakt, hoe meer hij naar de fles grijpt en hoe agressiever hij thuis wordt. Desondanks adoreert Bintje haar vader en probeert ze hem op het juiste pad te houden. Als het echter duidelijk wordt dat hij niet te redden valt, verbreekt ze alle contact. Dertig jaar later is Bintje in hetzelfde bedje ziek. Gescheiden en vervreemd van haar zoon, woont ze nog altijd in de intussen verloederde blokken en worstelt ze met haar eigen verslavingen. Haar job als leerkracht biedt enige houvast, tot ze ook op school de controle verliest en wordt gedwongen haar jeugdtrauma’s onder ogen te zien.

Mia tiene veintisiete años y todos los días ve lo peor del mundo: trabaja como moderadora de contenido y debe censurar los videos más violentos que circulan en línea. Desde que su exnovio Ruben murió electrocutado en la bañera, vive en un bucle de nihilismo y remordimiento, anestesiada por ese trabajo y por psicofármacos, animada solo de vez en cuando por la amistad con Dennis y Miriam. El pasado con Ruben es un archivo de recuerdos feroces, como esas imágenes que debe eliminar de la red, pero que no puede borrar de su memoria: sus chantajes emocionales, en los que la acusa de consumirlo como una mantis; y el miedo a abandonarlo. Pero, cuando se topa con el video de Sofia, una chica que se le parece y se tira de un puente, Mia se espabila y se pone tras sus pasos: encuentra a Lapo, su novio, músico en ascenso, y a Margot, su amiga, escort y bailarina en una discoteca, y se deja seducir por ellos, en un molinete de espejos. Hasta que Mia, junto con Miriam y Margot, decide buscar una alternativa, mediante un pacto de sororidad fuera de la norma que logrará romper el caparazón de su dolor. Mantis narra el recorrido de una joven que se enfrenta a la pérdida y la soledad, rebelándose contra el atávico sentimiento de culpa femenino para lanzarse hacia adelante, hacia la luz de su yo futura.

Nevidni je roman o zavračanju drugačnih, v katerem otroci predstavljajo svoje starše. Mlada ženska, odrasla v Domu za osirotele otroke, poskuša premagati svoje travme iz otroštva. Po vrsti ločitev sreča Daro, siroto, v kateri prepozna sebe kot otroka. Naveže se nanjo in se odloči, da bo za vsako ceno našla način, da ji bo omogočila življenje, kakršnega sama nikoli ni bila deležna. Gre za roman o ljudeh z družbenega roba. V njem se prepletajo različne pripovedne linije, ki vse pripovedujejo skupno zgodbo o nevidnosti. »Roman o ljudeh z družbenega roba, ki vas pusti brez besed.« Georgi Gospodinov, avtor romanov Fizika žalosti in Časovno zaklonišče »Le malokdo je sposoben brez kančka pretencioznosti poustvariti življenja tistih, ki so izkusili dom za zapuščene otroke, še posebej v času prehoda, njihove nadaljnje usode. Pravzaprav je, bolj splošno gledano, vsak od nas zapuščen otrok, toda tisti, o katerih pripoveduje avtorica, so resnično nevidni na družbenem zemljevidu. Natalija Deleva jim z obrazov odstrani vse klišeje, s katerimi smo jih obtežili. Težka, pomembna, resnično pomembna knjiga.« Marin Bodakov, Kultura “The narrator in Four Minutes (Невидими) collates excerpts from news articles, listens to her own (internal) voice, to the stories of people she meets on the way, looks into the past, confronts traumas and, pulling the reader out of their comfort zone, asks important questions about our world, about life in exile, about people who are excluded, abandoned, homeless. A beautiful, intricately woven and exciting book.” Wioletta Greg, author of Swallowing Mercury