“Een verdwijning van een van ons haalt het nieuws niet, omdat het geen nieuws is. De rest van de wereld denkt niet aan je – niet als ze jouw coke snuiven, niet als ze de kleding dragen die jij maakte, niet als ze je hun land uitzetten.” Dit is het verhaal over de uit Mexico gevluchte Alex, een teruggetrokken jongen die stage loopt op een Nederlandse universiteit en probeert te redden wat er te redden valt. Om te leven moet hij praten, om te overleven juist niet. Hou je stil is een meeslepende roman over dichte grenzen en grenzeloze moed, over de kracht van taal en het troebele onderscheid tussen daders en slachtoffers. Alle personages in dit boek zijn verzonnen. De feiten niet. Het boek is gebaseerd op jarenlang onderzoek en verhalen van mensen met ervaring met vluchten of uitgezet worden, mensen werkzaam in asielrecht, docenten van verschillende (Mexicaanse) universiteiten, traumapsychologen, mensenrechtenactivisten, journalisten, ondergedoken mensen, en slachtoffers en daders van kartel/bendegeweld. Het verhaal schijnt licht op de impact van (internationale) overheden op individuen alsook op drugs gerelateerd en seksueel geweld. Ook legt dit aangrijpende verhaal de complexe relatie bloot tussen ‘drugslanden’ zoals Mexico en Europa: een continent dat haar grenzen steeds meer optrekt voor asielzoekers en tegelijkertijd een grote cocaïnedoorvoerder en – gebruiker is.

Družba prijateljev se oblikuje po incidentu na koncertu italijanske pop dive Verde v Berlinu, na katerem Bolgarka Nora omedli zaradi prevelikega odmerka psihostimulansov. Prisotni v loži – grški podjetnik Adrian in švedski fotograf Johan ter par iz Izraela, terapevt Sol in umetnica Lilit – pomagajo oškodovanki. Šesterica se postopoma zbliža in se začne srečevati v različnih krajih po Evropi. Za vsakega od njih se zdi, da je uspešen in srečen, vendar globoko v sebi nosi travme iz preteklosti, ki v vsakem od njih rodijo kakšen mali greh – zasvojenost z alkoholom ali psihostimulansi, nezvestobo, laži, manipulacije in domišljavost. Nora se ogreje za Johana, Adrian in Sol pa se odločita zgraditi sodoben retreat center na otoku Kreta. Družba se tam zbere na počitnicah. Med skupinsko terapijo vsak deli svoj »mali« greh. Lilit izjavi, da je prešuštvovala z Adrianom. Pretresen zaradi slišanega se Sol podvrže starodavnemu ritualu preskakovanja bika, ki simbolizira božjo sodbo. Bik ga poškoduje. Čez nekaj časa se vsak poskuša spopasti s posledicami tistega dne. Johan neha piti. Lilit in Adrian živita skupaj v San Franciscu. Nora zdravi svojo odvisnost, Sol pa je invalid. Nekega dne prejme pošiljko od Lilit – svoje stare terapevtske zapiske. V njih piše, da je Lilit verjetno plod krvoskrunstva. Sol spozna, da je na skupinski terapiji lagala, da bi ga kaznovala za njegovo kruto obsodbo. Njen »mali« greh je bila laž in ne nezvestoba. »Paulina Georgieva stavi na kulturni miks, vpeljuje like različnih narodnosti, a ne izpusti bolgarske niti, kajti takšen je sodobni svet, vključno za številne Bolgare. Gre za svet multinacionalk, preprostih selitev in tudi bolgarskih pričakovanj, da zaživimo v velikem merilu, kar se odraža tudi v naši domači literaturi.« prof. Amelija Ličeva, portal Kultura »Verjamem, da roman Mali grehi zavzema v bolgarski literaturi pozabljeno nišo – združuje psihološko globino z globalnim obzorjem ter vabi k sočutju. Liki v romanu imajo zgrajene polnokrvne, večdimenzionalne in kompleksne značaje, ki v sebi skrivajo neprehodna območja, neznana celo njim samim.« dr. Kamelija Spasova, Literaturen vestni

Protagonista pe nume Sisif rătăcește prin iad cu un scaun cu rotile gol și nu știe exact ce caută acolo, în afară de faptul că trebuie să-și ia fiica, care suferă de multiple dizabilități, de la centrul de zi. O misiune care eșuează de fiecare dată, după care se întoarce dezamăgită în apartamentul dărăpănat de la parterul unui complex ciudat. Când gazda ei începe aparent din senin să discute cu ea, începe brusc să își amintească lucruri. Zile sub forma unor simptome bizare este o luptă împotriva plictiselii, o explorare a limitelor maternității, ale speranței și disperării, ale vieții și morții. Un roman care te izbește ca un asasin, în cap și în inimă, cu o precizie neînfricată. – NRC Zile sub forma unor simptome bizare este un roman complex, plin de referințe din filozofie și mitologia greacă. Alegerea lui Baerwaldt de a folosi o formă nemiloasă, fragmentată și un stil nu întotdeauna primitor denotă curaj și originalitate. Cititorul care îndrăznește să se lase purtat de povestea acestei mame, la prima vedere inaccesibile, va fi profund mișcat de acest roman excepțional. – raportul juriului Premiului Literar BNG

Mia je stara 27 let in vsak dan gleda najslabše na svetu: dela kot moderatorka vsebin in mora cenzurirati najnasilnejše posnetke, ki krožijo po spletu. Odkar je njen bivši fant Ruben umrl, ko ga je v banji stresla elektrika, živi v začaranem krogu nihilizma in očitkov, otopela zaradi službe in zdravil, samo občasno pa jo poživi prijateljstvo z Dennisom in Miriam. Preteklost z Rubenom je arhiv krutih spominov, kakršne so tudi podobe, ki jih mora odstraniti s spleta, a jih ne more izbrisati iz spomina: čustveno izsiljevanje, ko jo obtožuje, da ga požira kot bogomolka, in strah pred tem, da bi ga zapustila. Ko pa naleti na posnetek Sofie, dekleta, ki ji je podobno in ki se vrže z mosta, se Mia zdrzne in poda po njenih stopinjah: sreča njenega fanta Lapa, obetavnega glasbenika, in prijateljico Margot, spremljevalko in plesalko v nočnem klubu, in obema se pusti zapeljati v vrtincu ogledal. Vse dokler se Mia, z Miriam in Margot, ne odloči za alternativo, za sestrski pakt izven okvirjev, ki bo uspel zlomiti lupino njene bolečine. Bogomolka opisuje pot mlade ženske, ki se zoperstavlja izgubi in samoti ter se upira podedovanemu občutku ženske krivde, da bi se pognala naprej, proti svetlobi prihodnje različice sebe.

Blocuri uriașe într-un oraș de provincie, anii nouăzeci. Bintu crește într-o familie care se destramă. Tatăl ei congolez este un fanatic religios, un scriitor care ajunge la sapă de lemn, nu își găsește de lucru, iar pe timp de zi își scrie memoriile. Pe măsură ce frustrarea lui crește, bărbatul recurge din ce în ce mai des la băutură și devine mai agresiv acasă. Cu toate astea, Bintu își adoră tatăl și încearcă să nu-l lase să se abată de la calea cea bună. Atunci când devine evident că acesta nu mai poate fi salvat, rupe orice legătură cu el. Treizeci de ani mai târziu, Bintu îi calcă pe urme. Divorțată și înstrăinată de fiul ei, încă se confruntă cu propriile dependențe și locuiește tot în blocurile care între timp s-au degradat. Jobul ei ca profesoară îi oferă o oarecare stabilitate, până ce pierde controlul și la școală și e constrânsă să își confrunte traumele din copilărie. „Salumu reușește să o descrie pe Bintu din interior spre exterior, așa cum fac autorii de romane experimentați. Prin intermediul detaliilor expresive, Salumu realizează un portret autentic al trei vieți chinuite: cea a lui Bintu, cea a tatălui Yuma și cea a mamei Kristel. Bintu e un debut de vis.” - De Standaard **** „Salumu descrie dureros de sincer, într-o proză sumbră, dar precisă, cum e să trăiești ca fată și femeie de culoare într-o lume în care culoarea pielii continuă să fie un factor decisiv. Bintu e un debut puternic despre ‘rasismul din viața de zi cu zi’.” - Het Nieuwsblad ****

V eni roki piksna piva, v drugi rožni venec, cigareta v ustih, na radiu Aerosmith. Tri punce, ki druga do druge nekaj čutijo, se v razpadajočem oplu vozijo čez provincialno Poljsko. Ena pripoveduje o svojem življenju: o prvi šoli, prvem prijateljstvu in prvi ljubezni. Duhološka odprava v devetdeseta in dvatisoča leta, na katero se poda pripovedovalka tega romana ceste, se izkaže za prodorno analizo razredno-spolne identitete ter poskus opisa homoerotičnega hrepenenja: spočetka povsem zatrtega s strani heternonormativne družbe, potlej izraženega skozi drobne geste in poljube, končno – javno izpovedanega med popotovanjem. Njen geografski cilj je Radom, eksistencialni pa – transgresija, afirmacija in ekstatično doživetje svobode. V sodobni poljski literaturi je malo takih knjig kot Vsi ne bomo šli v nebesa Olge Górske. Avtorica je dosegla to, kar se je dolgo zdelo nemogoče: brezkompromisno je opisala izkušnjo odraščanja kot lezbijka na Poljskem v 90. letih prejšnjega stoletja, in to tako, da je uspela s knjigo doseči širok krog bralcev. Tri leta po zidu – kar je v današnji tržni resničnosti dolgo – je knjiga še vedno prebirana in diskutirana; in čeprav na Poljskem vsake toliko izide kakšna lezbična knjiga, ta ostaja edina, ki je lezbično izkušnjo spretno prelila v romaneskno formo. Kako ji je to uspelo? Vsi ne bomo šli v nebesa se nas dotakne s pristnimi, univerzalnimi opisi romantičnih zagat v nestanovitnih časih zgodnjega kapitalizma, ki je v 90. letih z Zahoda prihrumel na Poljsko. Pred nami razgrinja prelom 20. in 21. stoletja, a ne skozi prizmo političnih dogodkov in velikomeščanske emancipacije, temveč skozi opise vsakdana v majhnem mestu, ljudske religioznosti, pomešane s prebujajočo se seksualnostjo, in najstniške glasbene fascinacije današnjih milenijcev. Kot to zmore le najboljša književnost, pripoveduje o identiteti, brez da bi se posluževala te besede. Górska piše z izrazitim in ekspresivnim jezikom, iz srca, a hkrati s filozofsko prodornostjo. Knjiga je brez dvoma lezbična klasika. – dr. Małgorzata Tarnowska-Sikora, urednica in literarna kritičark