Tretje poglavje

NORA

Pred razsulom hodi napuh, pred padcem ošabnost duha.
Pregovori 16:18

Preden je spoznala svoje nove prijatelje, je Nora skrbela za svoje zasebno življenje. To je počela tako, kot je načrtovala delovni čas – z raziskovanjem, kategoriziranjem in grafi. Kakšna je ocena te predstave, ali so recenzije dovolj dobre? Ali nastopajo znani igralci? Prav, to si velja ogledati! Družbe ni iskala. Videla je, kako se ženske njenih let gibljejo v skupinah kot trop divjih prašičev v iskanju hrane – moških, užitkov in doživetij. Zdelo se ji je preveč obvezujoče, da bi se prilagajala tujim kapricam in pričakovanjem. Tako je njeno zasebno življenje zraslo kot podaljšek službenega. Bolgarka je službena potovanja združevala s kulturnimi dogodki – razstavami, koncerti, predstavami. Uživala je v teh »pobegih«, kot jih je sama imenovala.

Nekajkrat je šla na retreat. Organizatorji so obljubljali »transformacijske izkušnje«, »potovanja navznoter« in »pošiljanje želja v Vesolje«. Potem ko je simbolično ponovila svoje rojstvo in nato jokala, medtem ko se je plazila po tleh kot otrok, ki še ne zna hoditi, je dojela, zakaj v skupinah ni moških. Noben normalen moški ne bi ležal na hrbtu in brcal ter čakal, da ga previjejo. Še nekaj jo je motilo. Verjetno je obstajala nekakšna zapoved, da morajo biti ženske na takšnih oddihih malomarne glede svojega videza – da si ne umivajo las, da ne nosijo modrčka, da si ne odstranjujejo ličil ali se sploh ne ličijo, nosijo razvlečene bombažne hlače, obrabljene na kolenih, in ponovno začnejo kaditi, če so s kajenjem že prenehale. Enaka razpuščenost je bila opazna tudi v besedah. Matrone, ki so bile v resničnem življenju brezhibne matere, žene in korporativne levinje, so izgubile mero, ko so morale z drugimi deliti svoje pregrehe.

Na enem od takšnih retreatov v Rodopih so se udeleženke zaobljubile, da ne bodo govorile z nikomer, razen z mentorico, žensko nedoločljive starosti (morda čez sedemdeset) z dolgimi belimi lasmi, v belih oblačilih in čevljih. »Zdi se kot obraz iz oglasa za pralni prašek,« jo je preučevala Nora. »Če bi še delala v oglaševalski agenciji, bi z njo posnela TV oglas. Noben marketinški menedžer se ne bi odpovedal možnosti, da vidi svojo babico prati perilo.« Vse so oboževale žensko v belem – želele so se ji prikupiti, lagale so o svojih grehih, jih napihovale in olepševale. »Nisem dovolj dobra mama – kariero postavljam pred skrb za otroke«, »Varam moža«, »Očeta sem pustila v hospicu in ga do smrti nisem obiskala« – težji ko je bil prekršek, večja je bila možnost, da bodo pritegnile belolaskino pozornost. Nora je sedela na tleh v krogu med njimi in molče poslušala njihove izpovedi. Ko je prišla na vrsto, je svoj temni pogled uprla v destilirano modre mentoričine oči in izjavila: »Drogiram se. Če tega ne bi počela, ne bi preživela.«

Nekaj ur po skupinski seansi je ena od pomočnic – mlada ženska z lasmi, zategnjenimi v čop do bolečine, prav tako v belem – potrkala na vrata njene sobe in jo prosila, naj center zapusti še isti večer.

»Povrnili vam bomo celoten znesek, vendar tukaj ne morete ostati. V pogojih pogodbe, ki ste jo podpisali, je klavzula o prepovedi uživanja alkohola in prepovedanih substanc.« Nora ni nič rekla. Pričakovala je takšen razplet, celo želela si ga je. »No, da vas vidim zdaj, grešnice zanemarjene, katera je bolj nepoboljšljiva. Jaz ali vi?« Morda ji je bilo všeč zmagovati v vseh bitkah, morda pa res ni mogla brez antidepresivov. Ni se ločila od kovinske škatlice. Odprla jo je že ob jutranji kavi. Adderall jo je reševal pred nenehno utrujenostjo, jo ohranjal v vrhunski formi za galopiranje med sestanki, ki so si sledili eden za drugim, in ji pravočasno serviral potrebne informacije. Njeno delo je bilo sestavljeno iz nenehnega presojanja, napovedi in težkih odločitev. Ni si smela privoščiti napake. Na desetine oči je bilo uprtih vanjo, pričakovali so tako njen uspeh kot propad. Imela je podpornike, pa tudi sovražnike. Ob kosilu je vzela drugi odmerek, zvečer pa, ko ji je srce razbijalo v prsih in so se ji tresle roke, je vzela pomirjevala, s katerimi je adrenalin zaspal, da bi se naslednji dan ponovno prebudil.

Vsi ti »mali vojščaki«, kot je imenovala antidepresive, so delali njeno življenje znosnejše. Napaka v odmerku pa je povzročila omedlevico v Berlinu. Mesec dni prej je kupila vstopnico za koncert. Njen voznik, vljuden mladenič, ki je končal konservatorij, a mu ni uspelo, da bi si ustvaril glasbeno kariero, je v avtu pogosto predvajal pesmi pevke Verde. Nekega večera, ko sta se vračala iz tovarne prehranskih dopolnil, je omenil, da se bliža evropska turneja te pop dive. Takoj ko je po deseturnem delavniku prišla domov, je Nora po spletu kupila vstopnico. Izbrala je koncert v Berlinu; datum je sovpadal z načrtovano službeno potjo na sedež podjetja. Na dan dogodka je zgodaj zjutraj poletela iz Sofije. Z letališča Tegel se je odpravila naravnost v pisarno v bližini Alexanderplatza. Dan je minil v napetih predstavitvah in razpravah. Komaj je čakala, da zaključi, se vrne v hotel in si sleče poslovni kostim, ki je kljub parfumu dišal po letalskem gorivu in terminalih. Želela je nekje na hitro nekaj pojesti. Na zadnjem sestanku se je zapletla v spor s kolegom – moškim z viškom testosterona in patriarhalnimi nazori, po čigar mnenju so ženske v poslovnem svetu najboljše pri strežbi kave. Nora je njegov prezirljiv odnos čutila ob vsakem srečanju na vratih, ko je pospešil korak in jo skoraj odrinil; v grobem prekinjanju in javnem ignoriranju njenih besed.

Ob koncu tokratne obravnave je kolega skočil na noge in v svojem maternem jeziku zasikal nekaj žaljivega, za kar Nora ni pokazala, da razume. Moški je zalučal kemični svinčnik, s katerim je prej bobnal po mizi, in zapustil sejno sobo. »Tokrat ga bom prijavila zaradi kršenja poslovnega kodeksa podjetja,« si je obljubila. Iz pisarne je odšla s tresočimi koleni in otrplimi prsti. Pogledala je na uro – do koncerta je bila le še ura. Ne bo ji uspelo znebiti se vonja po letalskem gorivu in terminalih. Vzela je taksi do bistroja blizu prizorišča. Naročila si je solato, ki se je skorajda ni pritaknila. Spila je en martini in z njim poplaknila odmerek večernih »malih vojščakov«. Začutila je znano omotico in umirjanje utripa. Pogledala je na uro na roki – bil je čas za odhod. Šla je na stranišče, da si popravi ličila. Previdno je nanesla črtalo za oči in temno šminko. Pripravljena je bila na lepši del dneva.

V loži jo je pričakal natakar. Nora si je naročila drugi martini. Ni opazila, kdaj so prispeli drugi. Sploh ni opazila, da se glasbeniki ogrevajo za Verdin prihod. Tik preden je izgubila zavest, se je spomnila, da je med vožnjo s taksijem brez vode pogoltnila še en odmerek antidepresivov. To noč so »mali vojščaki« vdrli z mnogoštevilno vojsko.

Ko je prišla k zavesti, je poleg zagorelega zdravnika, sklonjenega nadnjo, opazila tudi neke neznance, ki so hiteli naokoli. Eden izmed njih, velik, bradat moški, jo je držal za roko. Negotovo je vstala, on pa ji je pomagal sesti v naslanjač. Glasba je že tresla dvorano in Nora ni slišala, o čem se pogovarjata zdravnik in vitki svetlolasec. Verjetno sta razpravljala o njenem stanju. Glava jo je bolela, dotaknila se je čela in na prstih ji je ostala kri. Svetlolasec jo je nekajkrat postrani pogledal. Takšne, kot je on, je srečevala vsak dan – prepoznala jih je po odločnih kretnjah, ne da bi slišala njihov ukazovalni ton. Uspešni, samovšečni moški, ki so verjeli, da upravljajo z življenji drugih. V trenutkih slabosti jim je Nora zavidala. Ona ne bo nikoli upravljala nikogaršnjega življenja, saj je komaj obvladovala svoje. Celotna skupina iz lože jo je odvedla do limuzine tiste živine in pohiteli so do urgentne ambulante, kjer so ji oskrbeli rano na glavi. Malo bolje se je počutila šele, ko so jo odložili pred hotelom. Z njo je iz avta izstopil bradati moški. Nora je prosila, da bi za trenutek posedela v hotelskem baru. Posedel jo je na mehak usnjen kavč.

»Takoj se vrnem,« je navrgel neznanec in se odpravil proti koncu bara. Nora je opazila, da se sproščeno giblje po avli. »Verjetno nima doma, polnega otrok, kamor bi se moral vrniti,« je pomislila. Čez nekaj časa se je moški pojavil s skodelico čaja v eni roki in viskijem v drugi.

»Zate je topli napitek,« je sedel nasproti nje. »Jaz sem Johan.«

»Nora,« je zašepetala in srknila čaj. »Hvala, Johan.« Moški se je popraskal po bradi in se nasmehnil.

»Oče mi je govoril, da če obstaja pijača, ki reši vse težave, je to čaj.«

»Tvoj oče je imel prav,« je vzdihnila Nora. »Fizično in čustveno toploto obdeluje isti možganski

center.«

Johan je radovedno dvignil obrvi in si popravil naramnico.

»Verjetno se tega ni zavedal, a kadar je bila moja mama slabe volje, je vedno pristavil čajnik na štedilnik.«

Nora se je zagledala vanj:

»Od kod si?«

»Šved sem. Ti pa si Bolgarka.«

»Razkrinkal si me,« se je kislo nasmehnila Nora.

»No, še eno razkritje ...« s temi besedami je iz žepa vzel kovinsko škatlico. »Nisem bil prepričan, ali naj ostane v tvoji torbici, ko smo bili v bolnišnici. Iskreno rečeno, najraje bi to vrgel proč, a si boš verjetno kupila nove.«

Nora je brez odgovora segla po škatlici in jo pospravila. Nekaj časa sta molčala, nato je vstala:

»Žal mi je, da ste zaradi mene zamudili koncert.«

»Ne skrbi,« je rekel Johan, na dušek izpil preostanek pijače v kozarcu, vstal in ji podal vizitko.

»Pokliči me jutri, da bom vedel, kako se počutiš.«

Preden mu je odgovorila, se je obrnil in zapustil hotel. Ni se spomnila, kdaj je nazadnje kdo želel vedeti, kako se počuti. »Počutim se hudičevo slabo.«

Letalo za Sofijo je vzletelo naslednji dan dopoldne. Takoj ko je šla skozi potniško kontrolo, je poklicala številko z vizitke.

»Slišati si veliko bolje,« je pripomnil Johan. »Škoda, da danes potuješ nazaj. Adrian je v avli organiziral kratko srečanje z Verdo in drugima dvema iz lože – s parom iz Izraela.«

Že zgodaj zjutraj je Nora prejela Grkov klic; ni ji bilo jasno, kako je dobil njeno številko. Z vedrim tonom ji je sporočil, da ji bo poslal vabilo na zaključni koncert turneje. »Odlična priložnost, da se vsi vidimo v Rimu,« je naznanil.

»Poln sebe je, a ima dobre namene,« je pomislila Nora in sprejela. Johanu je povedala za Aristidesovo idejo.

»Adrian ima rad take geste. Verdin prijatelj sem in tudi jaz bom tam,« je pojasnil Šved.

Nora ni vprašala, kako tesen prijatelj je, a je po pogovoru, medtem ko je čakala, da se letališki izhod odpre, na internetu preverila njegovo ime. Izkazalo se je, da je znan modni fotograf. V člankih so ga predstavljali kot spremljevalca pop dive. Na fotografijah je ali s svojo impresivno višino stal za njo v množici ali ji odpiral vrata avtomobila. »Nista videti kot pravi par. Nikjer se ne dotikata. Bolj je podoben njenemu telesnemu stražarju.« Po zvočniku so sporočili, da je izhod odprt, in odpravila se je tja.