02
Moj prvi zavestni spomin: sedim na tleh v srednje veliki temačni sobi, vonj ima po prahu in plesni hkrati, okoli mene so drugi otroci, približno moje starosti ali malo starejši, ki se vlečejo, prerivajo in kričijo; jaz se splazim v kot in se tam zvijem kot polž tako, da brado stiskam ob kolena. Zaprem oči in si predstavljam, da izginem, da postanem nevidna in opazujem ves ta hrup, ne da bi me drugi v sobi opazili. Stara sem bila morda tri ali štiri leta. Takrat sem si nekaj zaželela, ne da bi razumela težo njegove neizogibnosti. Kasneje sem si očitala, da sem sama kriva za to, kar se mi dogaja, da sem si sama zaželela življenje takšno, kakršno je. In morda sem imela prav.

03
Nove mame so včasih prihajale, da bi izbrale enega od nas. Ti dnevi so bili zelo posebni – tako za mame kot za nas in tudi za vzgojiteljice v Domu. Že zgodaj zjutraj so nas začele kopati, oblačiti v čista oblačila, menjavati plenice mlajšim, čistiti sobo, v kateri smo se igrali, in pospravljati igrače, razmetane po tleh. Pravzaprav je bil to praznik. Kot nekakšen dan otroka, ki je k nam prišel večkrat na leto. Bili smo veliki srečneži.

Nestrpno smo pogledovali proti ravnateljičini pisarni in videli, kako se mape z našimi zgodbami kopičijo na ogromni mizi, ki kljub svoji velikosti ni prenesla vsega.

Potem so prišli mame in očetje. Odprli so vrata v našo temačno sobo, prepojeno z vonjem po plesni in otroških iztrebkih. In poletje je butnilo v naše igrače – nasmejano, prašno, soparno in lepljivo. Vročina se je nalagala in vsak od nas si je želel hkrati steči k materi in jo skozi solze prositi, naj izbere njega, hkrati pa se vesti zadržano in vljudno, da bi bili všečni, kot so nas učile vzgojiteljice. Stali smo negibno kot kamniti križi na starem pokopališču in čakali. Vse se je odvijalo kot v počasnem posnetku, le nekaj muh je krožilo nad otroško kahlico v kotu.

Mati je prva naredila korak; oče je običajno ostal ob steni in si mel potne dlani. Mati. Ona je izbirala. Ženska, ki ne more postati mati, je prišla, da bi vzela enega od nas, ga prijela za roko in odpeljala v svoj svet. Zakon matrjošk – iz ene se rodi naslednja, deklica postane mati in rodi deklico, ki zraste in rodi deklico, ki rodi deklico, ki rodi … Nikoli pretrgana nit nadaljevanja rodu. Sprašujem se, ali matere prihajajo v Dom, da bi rešile enega izmed nas, ali iščejo rešitev zase.

Mama je prva zbrala moč, da se je srečala z našimi prosečimi pogledi, in oči so se ji napolnile s solzami. Počasi je stopala naokrog, pobožala razmršene glave nekaterih med nami in po zatohlem zraku se je razpršil prijeten občutek svežine. Dobili smo svoj odmerek ljubezni od neznane, tuje matere in ga pohlepno vsrkali kot kos torte s karamelnim prelivom.

Potem sta se mama in ravnateljica nekaj pogovarjali v pisarni, listali zaprašene mape, zložene na veliki mizi, in vsa njihova teža je padla na naše glave ter razbila naše upanje kot prazne orehe.

07
Nekega dne je prišla ona. Ravnateljica me je poklicala v pisarno s pisalno mizo in mi jo pokazala. Stala je ob priprtem oknu in trepetala kot suh jesenski list. Zdela se mi je tako majhna, krhka in lomljiva, da si je nisem upala objeti, da je ne bi zdrobila z življenjsko močjo svojega devetletnega telesa in ne bi razpadla, da se ne bi podrla kot peščeni grad, ko ga zalije morski val; da se ne bi sesula v tisoč peščenih zrnc, ki bi se zalesketala v zraku in bi jih raznesel veter.

Stala sem pred njo in vpijala njene oči, vpijala njihovo žalost, ki se je v meni nalagala kot usedlina močne kave, nalagala se je počasi, a nezadržno. Ali me vidi, sem se spraševala, ta majhna ženska, zvita od strahu. Ali vidi, kako stojim pred njo in vpijam njeno žalost, kako sem ji v tistem trenutku vse odpustila? Rada bi se potopila v toplino njenega telesa, ki komajda obstaja, v črne kraterje nenaspanih oči, v globočino gubic, ki se ji zarezujejo v čelo.

Opazila me je, za trenutek dvignila glavo, nato pa si obraz skrila v dlani. Videla sem, kako se je skrčila med tanke podolgovate prste, kako se ji je celo telo treslo od ihtenja, kako se je zdrznila od nemoči, da bi se mi približala in me objela. Odkupovala je tujo krivdo – krivdo moje matere. Sestra moje mame se je pri oknu tresla od zaskrbljenosti, le meter proč od mojih oči, ki niso razumele, ki niso ničesar videle. Takrat nisem še vedela, da je moja mama umrla pri porodu mojega brata, da sta se oba tisti dan stopila kot sladoled, ki sem si ga tolikokrat predstavljala v njunih rokah. Takrat nisem še vedela, da bo to srečanje z materino sestro prvo in zadnje, da bo stopilo vse sladolede tega sveta, da me bo prvič spravilo v jok ne zato, ker sem sama, vržena v ta Dom kot staniolni ovitek bonbonov Lakta, ampak zaradi svoje matere, zaradi njene bolečine, zaradi njenega krika, ko se je tisti otrok iztrgal iz njenega drobovja, zaradi tistega krika, s katerim se je ločila od sveta; s katerim se je dokončno ločila od mene. Za vedno.

12
Včasih me vprašajo, česa me je naučilo življenje v Domu. Na začetku sem poskušala najti odgovor, ki bi bil za ljudi znosen; nekaj, zaradi česar bi se počutili dobro, ker so pokazali zanimanje. Zadnje čase pripovedujem naslednjo zgodbo. Stojčo je bil star šest let, ko ga je reševalno vozilo odpeljalo v bolnišnico in ga nikoli več nismo videli. Imel je zlomljena rebra, poškodbo lobanje in možgansko krvavitev, umrl je nekaj dni pozneje. Vračali smo se s pokopališča na hribu. Tja smo hodili skrivaj in pobirali hrano, ki so jo ljudje puščali na grobovih»za pokoj duše«. Najpogosteje smo naleteli na kuhano pšenico v plastičnih lončkih, posuto s sladkorjem v prahu, včasih smo našli tudi navadne piškote in lokum. Potem smo vse to nosili starejšim. Vedeli smo, da ne smemo jesti njihovega, a se je bilo strašno težko upreti. Umirali smo od lakote in v rokah nosili hrano, ki je bila prepovedana za naše želodce, ki so krulili. Nekateri niso zdržali in so skrivaj pojedli malo pšenice. Če so imeli srečo, da jih nihče ni opazil, so se izvlekli in potem še dolgo v spanju žvečili sladko pšenico.

Eden od otrok je videl Stojča in povedal starejšim. Ko poveš starejšim, dobiš navaden piškot. Pretepli so ga kot psa. Vzgojiteljice so gledale skozi okno, a so se delale, da nič ne vidijo. Pustile so ga ležati v mlaki krvi. Na koncu so sicer poklicale rešilca, vendar je bilo prepozno.

Stojčo je bil sicer lakotnik. Govorili so, da so ga ob večerih videli, kako se skriva v grmovju ob cesti in čaka koze, ki so jih gnali s paše. Pil je mleko pri materi kozi. Zakaj koza ni pobegnila, ampak ga je pustila sesati, ne ve nihče. Življenje v Domu me je naučilo preživeti. Samo to je bilo pomembno.

21
Od ločitve z mamo hranim le otroško odejico. Skrbno sem jo zložila in potisnila na dno. Od ločitve z Najo imam eno Marquezovo knjigo, Sto let samote, in eno fotografijo. Na fotografiji stojiva jaz in Naja, objeti okoli pasu, pred hišo v neki vasi v Rodopih.

Enkrat poleti sva šli tja na izlet, stari sva bili okoli osemnajst let. Hodili sva proti Trigradu, izgubili sva se, začelo se je mračiti in nujno sva morali najti prenočišče. Prišli sva do neke zapuščene vasi, bilo je največ štiri ali pet hiš. Pred eno od njih je na štoru, položenem počez na tla kot klopca, sedela starka, sključena od let. Povabila naju je, naj prespiva v sosednji hiši, ki je že dolgo prazna. »Mladi so pobegnili v mesta, stari so pa pomrli, samo jaz in še dve babici smo ostale v vasi,« nama je rekla, medtem ko je z zajemalko zajemala fižolovo juho in lomila kose doma pečenega kruha.

Pripovedovala nama je o svojih otrocih in vnukih, kako prihajajo enkrat na mesec, da ji prinesejo riž, fižol, moko, olje in še kaj, kar potrebuje, kako je eden od vnukov nedavno odšel študirat v Nemčijo. Zbrala je fotografije sorodnikov, razporejene po policah, da bi nama jih pokazala, in pomislila sem, kako so te fotografije njena edina vez s svetom zunaj teh nekaj hiš. Božala jih je in se jih veselila kot živih ljudi, ne da bi se zavedala praznine tega dejanja. V rokah je držala svoj memento mori – podobe ljubljenih, ujete na fotografski papir, za katere je bila sama verjetno že dolgo samo še breme.

Potem naju je odpeljala v sosednjo hišo, prinesla rjuhe in odeje ter nama spretno postlala posteljo, še vedno sključena na pol. Zjutraj naju je zbudil vonj sveže ocvrtih flancatov, ki so naju čakali na mizi skupaj s kozarčkom domače marmelade iz gozdnih jagod. O sloviti gostoljubnosti Rodopcev sem prej samo slišala, zdela se mi je kot pravljica, ki se širi od ust do ust brez prave resnice v sebi. Ampak pravljica je bila resnična. Ob slovesu sva jo prosili, naj naju za spomin fotografira pred hišo. Ko je Naja odšla, je – namenoma ali nehote – pustila to fotografijo na dnu enega od predalov. Spravila sem jo v leseno skrinjo, k mamini odeji. Skrinja mojih ločitev. Tam zbiram predmete, tuje besede in spomine na slovesa drugih ljudi. Rada bi vso zapolnila s tujimi slovesi, da v njej ne bi ostalo prostora za moja.

33
Stvari v moji skrinji predmetov, ki jih nikoli nisem zares imela:

• rožnate svilene pentlje
• kalejdoskop
• album z mojimi fotografijami*
• voščilnice sorodnikov za moj rojstni dan
• rojstni dnevi nasploh, pa tudi sorodniki
• lastna polica v kopalnici s plastičnim lončkom, zobno ščetko in pasto
• čokolada Kuma Lisa
• Pika Nogavička, Jan Bibijan, Alica v čudežni deželi, Mary Poppins, Bolgarske ljudske pravljice, 1. in 2. del, in še mnoge druge
• sladkorni petelinček
• kolo za božič
• božič nasploh
• medaljon s fotografijo moje mame
• vonj sveže pečenega domačega kruha
• babičina počasi kuhana domača jagodna marmelada
• domače velikonočno pecivo
• sploh vse domače stvari
• zvezek z maminimi recepti**

*Fotografije v albumu so črno-bele. Vsaka je vstavljena v kartonski okvir, pod njo je z elegantno pisavo zapisan datum. Prva je z dne, ko so me odpustili iz porodnišnice. Pod njo je list iz zvezka, na katerem piše: »Pred porodnišnico, 3. februar 1982«. Mama nosi temno zeleno pleteno obleko in plašč, na njenem obrazu je utrujen pogled dekleta, ki je včeraj rodilo in se šele privaja na novo vlogo; v rokah drži nežnega dojenčka, zavitega v bledo rumeno bombažno plenico, tako da je komaj opaziti njegov naguban obraz. Ob mami stoji moj oče; v eni roki drži šopek rdečih nageljnov, z drugo pa objema mamo. Njegov širok nasmeh in iskriv pogled izdajata sinočnje popivanje s prijatelji v čast prvorojeni hčerki. Ali pa je preprosto neskončno srečen.

Listam album in naletim na fotografijo, na kateri spim s prstom v ustih; na drugi sedim na kahlici z narobe obrnjeno otroško knjigo v rokah; potem sedim v maminem naročju in sesam iz njene nabrekle dojke; tukaj je moj prvi rojstni dan – na fotografiji sem videti krivo in smešno, roke imam cele od maslene kreme z dvonadstropne torte; na naslednji mama bije jajca v veliko stekleno skledo, jaz pa stojim na prstih in jo z veliko radovednostjo opazujem; tu me oče uči voziti kolo; to je moj prvi šolski dan, torba na hrbtu je videti večja od mene. Sledijo še fotografije z zimskih počitnic na Pamporovem, na morju na Kavacih s kosom melone v rokah, teče mi po bradi in sem se nagnila naprej, da se ne pokapam po kopalkah … Nato zaprem album in ga vrnem v skrinjo.

**Zvezek z recepti je star službeni rokovnik iz leta 1900 in še nekaj. Recepti so skrbno zbrani in mama jih je zapisala lastnoročno. Gre za moje najljubše jedi, ki jih nikoli nisem okusila, za sladice, kolače in baklave, sarme, musake, kremne karamele, čokoladne torte, velikonočno meso in božični suhi fižol, špinačno juho, tarator, mišmaš, miklavževo ribo z orehi, piškote s polovično količino sladkorja, mandljevo sladico brez jajc, jabolčni zavitek, zdrobovo torto (od Lenče), piščanca v bešamelovi omaki, džuveč v glineni posodi, polnjene suhe paprike, posute s svežim peteršiljem. Posamezni razdelki so posebej označeni z napisi: prigrizki iz testa, predjedi, juhe, postne jedi, mesne jedi, sladice in torte, kreme, »varčni« recepti (iz časov, ko so bile police z izdelki v trgovinah prazne, iz časa fantomskih izdelkov). V mislih listam rokovnik in slučajno na prvi strani opazim:

»Moji hčerki. Da bo lahko okušala mojo ljubezen tudi takrat, ko me več ne bo.«

Zaprem rokovnik in tudi njega položim v skrinjo.

39
Na enem od prvih srečanj z Daro sem ji podarila punčko. Dara je slišala in razumela vse, a ni govorila, zato je bilo sporazumevanje oteženo. Iskala sem način, kako bi lahko izvedela več o njej, da bi bolje razumela, kako se počuti. Vsak otrok v Domu je imel svojo najljubšo igračo, razen nje. Zdelo se je, da se noče navezati na nič, niti na igračke. Razložila sem ji, da sem jo našla zunaj, in jo prosila, naj jo vzame k sebi, medtem ko ji iščem dom. Rekla sem ji, da se mi zdi prijazna in da bi se zagotovo dobro ujeli.

Dara jo je vzela in si jo nezaupljivo ogledovala. Bila je groba. Dvigala ji je obleko, jo cukala za lase, ji drezala v oči. Nato jo je odvrgla in odšla na drugo stran sobe. Nisem vztrajala; pustila sem, naj se reči zgodijo same od sebe.

Na naslednjih srečanjih sem se s punčko igrala pred njo, ji kazala, kako naj jo boža in ji češe lase, pretvarjala sem se, da sem žalostna, in pripovedovala punčki, ki me je vedno razumela in me nazadnje spravila v smeh. Dara me je opazovala iz kota; naskrivaj, ampak vedno sem čutila njen pogled. Vedela sem, da moram biti potrpežljiva.

Nekega dne je prišla k meni, mi vzela punčko iz rok in se zjokala. Stala sem, nagnjena nadnjo, in ji brisala solze. Bila sem srečna, da je njena žalost končno pritekla kot kalna voda v strugi. Najina naslednja srečanja so bila drugačna. Začela sem jo učiti pisati. Hitro se je učila. Hlastala je, dobesedno požirala je novo znanje in ni se mogla nasititi. Izmislili sva si igro – na vseh možnih mestih sva puščali listke, kot nekakšne znake, s pomočjo katerih naj bi druga našla skrit predmet. Za osmi marec mi je podarila voščilnico, ki jo je sama izdelala. Odprla sem jo, v njej je z velikimi, okornimi črkami pisalo: »Vzemi me, Lea!« Gledala me je z ogromnimi očmi in čakala na moj odziv.

Obstala sem kot okamenela. Morda minuto ali dve. Nato sem se sunkovito obrnila in odšla iz sobe.