Stern se je sunkovito prebudil in se vzravnal v postelji. Prestrašil se je lastnega krika. Po hodniku so zadoneli hitri koraki, vrata so se odprla in v zaslepljujoče svetli razpoki se je pokazala glava njegovega očeta. Bil je že oblečen za v službo in gladko obrit. Želel je izvedeti, kaj se je zgodilo z njegovim najljubšim (in po spletu okoliščin edinim) sinom.

Stern je zmedeno sedel v postelji in skušal priklicati pravkar izhlapele grozne sanje. Gospod Direktor je razumel, da ne bo šlo le z bežnim vprašanjem. Vstopil je v nogavicah in sedel na rob postelje. Tukaj sem, tukaj sem. Ko ga je hotel pobožati po laseh, so mu rokavi, še brez manšet, neposlušno zaplapolali. Direktor ga je nerodno pobožal, kot to počnejo očetje, ki nimajo časa, in za silo dodal: Zdaj je vse v redu, kajne?

Stern je prikimal. Mi boš povedal, kaj si sanjal? Ne morem. Zakaj? Počakati je treba do dvanajstih. Sicer se bo vse uresničilo. Oče je skremžil obraz: Spet ti je mama napolnila glavo s svojimi vražami. Fant ni odgovoril. Vedel je, da trmastemu Direktorju nima smisla razlagati, da sanj preprosto ne smeš pripovedovati pred dvanajsto – razen če so lepe.

Oče ga je rahlo uščipnil v lice in skočil na noge: Grozno zamujam! Nato je izginil v predsobo, kjer si je verjetno ravno začel oblačiti suknjič in iskati žlico za obuvanje. Avto, ki naj bi ga odpeljal na letališče, ga je že dolgo čakal spodaj. Tramvaji so se že prebudili in skozi okna je bilo slišati njihov ropot.

Otrok je bos pricapljal po hladnem hodniku. Oče se je prav tedaj obuval, in sicer tako hitro, da bi skoraj strgal vezalke desnega čevlja. Poslušaj Teto Emo in bodi priden, prav? Če bo vse v redu, se bom vrnil ravno za tvoj rojstni dan. Ne glej me tako, nisem pozabil, kdaj je.

Fant je molče prikimal in se stisnil k njemu. Preveri, ali so krila dobro pritrjena, preden vzletiš, je resno rekel in oče je z enako resno obljubil, da bo preveril. Pojdi spat. Prezgodaj je še za šolo. Kdaj pa mi boš povedal o pobegu poročnika Mückeja? Oče mu je pomežiknil. Ko se vrnem, obljubim! Vrata so se zaprla, Direktor pa je odtopotal po temnem stopnišču.

Otrok je ostal v predsobi in v ogledalu radovedno opazoval ovratnik svoje belo-modre črtaste pižame. Čeprav je oče pogosto potoval, se je vsakič težko navadil na prve trenutke njegove odsotnosti. Kako je mogoče, da je v enem trenutku še tukaj, nervozno hiti iz sobe v sobo in si nekaj mrmra, v naslednjem pa ga ni več?

Stern si je skrbno zavihal rokave, ne da bi umaknil pogled z odseva v ogledalu. Nato je šel v sobo mame Kristine in našel škatlico s svinčniki, s katerimi si je poudarjala obrvi. Potem je (še vedno bos) stekel po očala, ki so ležala na nočni omarici ob njegovi postelji (bil je daljnoviden). Vrnil se je pred ogledalo na hodniku in si z nekaj ne pretirano odločnimi potezami narisal brke, tanke kot mišji repki.

Teta Ema bi seveda zavpila: Kaj si pa naredil s tem svinčničkom, ljubček! Bila je ena tistih ljudi, ki uporabljajo pomanjševalnice kot začimbo, ki je nikoli ni dovolj. Papcanje, spančkanje, očalca, nogice in plaščki, čeveljčki, poljubčki in zajtrčki in vse to ga je dražilo in sililo, da je še bolj očitno trmaril.

Vsak hip bi morala priti, verjetno se bo spet izgovarjala na zamude tramvaja, čeprav je Stern z okna jasno videl tirnice in kako redno vozijo. Odracal je z bosimi nogami v kuhinjo in se iskreno začudil, ko je ugotovil, da je Teta Ema že tam in pleše ob hladilniku. Bila je visoka in vitka in nosila je široke klobuke, nenavadno podobne oblaku.

Ah, tukaj si, ljubček! je zapiskala in to ga je zmedlo. Saj je ni bilo do tedaj. Kako je zdaj kar naenkrat tukaj, njega pa ni bilo? Jaz sem tu, že ves čas sem tu. Kdaj si pa ti prišla, Teta Ema? Obrnila se je in ga pogledala tako začudeno, kot bi bil skok s padalom skozi dimnik nekaj povsem normalnega, da pozvoniš pri vhodnih vratih pa povsem nenavadno. Zajtrk je pripravljen, spoštovani!

Na mizi je milo stal pladenj: bageta, dva kozarčka marmelade – breskova in jagodna, jajce, razrezano na štiri dele, ravnokar izpod giljotine, in kozarec pomarančnega soka. Bo ta zajtrček omehčal vaš strogi značaj? Začasno, je zamrmral in se namestil na stolu, kot bi se odločil, da ne bo obujal vprašanja o tem, kdo je prišel prvi. Kazalo je, da bosta še nekaj dni preživela skupaj in ni se splačalo začeti spora z njo že na samem začetku.

Jo bo že nekako prenašal skupaj z njenimi nadležnimi pomanjševalnicami. Pa tudi zajtrk je poudarjal njene dobre namene. Gospod Direktor je imel nehvaležnost za zelo slabo lastnost. Vaše visočanstvo se mi zdi jezno, je obotavljaje dodala, medtem ko je spretno zlagala pomite krožnike na odcejalnik. Kliše o prstih pianistov je bil v njenem primeru povsem upravičen, saj je bila Teta Ema učiteljica klavirja. Imela sem grozne sanje, je potožila. Jaz tudi. Ne povej mi jih pred dvanajsto.

Stern se je obrnil in jo čudno pogledal. Kaj je? Zakaj me gledaš? Ah, nič. Mama mi pravi isto. A tako? – je pripomnila Teta Ema in prhnila, ne da bi se obrnila. Stern je začel uprizarjati pogovor med dvema zadnjima osamljenima drobtinama na mizi. Kam pa se vi odpravljate? – je vprašala leva drobtina. Oh, jaz moram iti v šolo – je odgovorila desna. Pa vi? Jaz imam vročino in bom doma brala. Verjetno je virus. Požrla se bom od jeze – je rekla tista na desni. To je nemogoče iz več ekonomskih razlogov – je povsem resno odvrnila bolna drobtina.

Fant se je zdrznil. Kaj se dogaja? – Teta Ema je stala za njim in ga preiskujoče gledala. Ah, nič, poslušam, kako se drobtine pogovarjajo. Ali ni že čas za šolo? – ga je vprašala in Stern je z vidno nejevoljen vstal od mize. Prosim, ne vrzi proč Leva Drobtinova – je rekel in pokazal na levo drobtino, ki se je medtem spremenila v prikupno kroglico. Vročino ima.

Teta Ema je odkimalа. S temi drobtinami bomo v hipu dobili mokarje. (Mokarčke, je dodal v mislih – kako ji to ni padlo na pamet?) Kroglico je položila na okensko polico. Je tukaj v redu? Odlično.

Ob nogi mize je pritajeno stala njegova ogromna rdeča plastična torba, ki je spominjala na hipertrofiran poštni nabiralnik. Asen in Soso sta jo imenovala Kovček in sta jo brcala z vso močjo, čim sta jo opazila, kako poskakuje na njegovem hrbtu.

Grem, Teta Ema – je naznanil, ne da bi jo videl na obzorju, in se začel spuščati navzdol, pri tem pa z dlanjo drsel po ometu, ki se je krušil s stene. Vratarjeva sobica je bila že dlje časa prazna.

Vedno je pozabil vprašati očeta, kje je stric Zilasko (na vratih je pisalo M. Zilasko, a ni poznal njegovega imena – Manfred, Mohamed, Mandolin?).

Odprl je vhodna vrata in takoj, ko je stopil ven, začutil mraz. Pršeč sneg je izginjal, še preden je dosegel tla. Stern se je ozrl nazaj in zagledal tramvaj, ki se mu je približeval. Zakaj se je vedno zgodilo tako, da je moral teči? Če bi vozni red mestnega prometa veljal, bi ga prvi pribil nad svojo posteljo, dokler ga ne bi znal na pamet, zdaj pa bi to bila povsem nesmiselna vaja iz mnemotehnike. Tramvaji in avtobusi so bili povsem nezanesljivi.

Med tekom, ko mu je Kovček poskakoval na hrbtu, je pomislil, da ni bilo niti enega jutra, da bi mirno prispel do postaje. Tramvaj je ustavil z zloveščim škripanjem in vrata so se odprla z glasnim ječanjem. Sedel je na zadnji sedež na koncu vagona in vzel knjigo, ki jo je nazadnje bral. S prstom je pogladil ilustracijo, na kateri je umazano rumen tramvaj (točno tak kot ta, v katerem je sedel) prečkal širok bulvar.

Prelistal je nekaj strani (tiste z ilustracijami so bile mehke na otip in rahlo kremaste barve, druge pa snežno bele) in naletel na ilustracijo, ki je še ni videl. Na njej je silhueta na lestvi poskušala prižgati ulično svetilko s posebnim vžigalnikom. Stern je zaprl knjigo, saj mu je bilo veliko bolj zanimivo opazovati ilustracije, ki so oživele skozi okno.

Kioski s časopisi, pekarne, trgovinice z galanterijo, oblački, ki so prihajali iz ust prodajalcev, pomešani z jekleno sivim cigaretnim dimom, dimniki, iz katerih se je kadilo (nenazadnje je bil december) – vse je hitelo navzgor proti neprebojni sivi plošči, ki je z vso težo pritiskala na mesto. V tistem trenutku je pomislil, da je njegov oče verjetno že zdavnaj poletel in zdaj pluje po nebu. Če bi se tramvaj zdaj dvignil nad kovinske in opečnate strehe, stolpe in balkone, minaret džamije in velikansko kupolo sinagoge, ki ga je spominjala na neko nedoločljivo sladico, se ne bi niti malo začudil – le presedel bi se na prvi sedež pri vozniku, kjer je razgled najboljši.

Zakaj tramvaji ne letijo? To je vprašanje, vredno Najresnejšega Razmisleka. Tramvaj ni težji od običajnega letala – pa vendar? Verjetno tramvajem preprosto ni do letenja, je sklenil. Takrat je tramvaj nenadoma ustavil. Stern je zaradi teže Kovčka omahnil naprej, a ga je močna roka prijela za ramo in ga ujela. Obrnil se je in njegov pogled se je počasi dvigal od dolgih koničastih čevljev, preko grdih karirastih hlač, komaj vidnih naramnic pod vijoličnim suknjičem in metuljčka do okroglih očal s tankimi okvirji, za katerimi so ga radovedno gledale velike oči.

Če bi bil v Graustadtu cirkus, bi Stern pomislil, da gre za človeka, ki je pobegnil v klovnskih oblačilih. Toda ke je bil lepo vzgojen fant, se je le vljudno zahvalil in povprašal: Vi ste daljnoviden, kajne? Da, predvidevam – se je na obraz moškega prikradel komajda opazen nasmešek. Šele zdaj je Stern opazil, da je eno stekelce njegovih očal modro, drugo pa rdeče.

Toda v tistem trenutku se je zavedel, da mora izstopiti in da se bodo vrata tramvaja vsak hip zaprla. Zrinil se je mimo dveh žensk v velikosti kupole na sinagogi in izstopil, a zdelo se mu je, da je moški zamrmral bodisi se kmalu vidimo bodisi pozdravite gospoda Direktorja, kar je bilo samo po sebi čudno, saj si stavka nista bila prav nič podobna. Morda pa je izrekel oboje hkrati – eno skozi modro, drugo skozi rdeče stekelce?

Toda Stern ni imel časa razmišljati o tem, saj je tekel proti šolskim vratom. Konec koncev ni bilo kdove kako nenavadno, da nosiš očala z različnimi stekelci ali vijoličen karirast kostim. Na vratih je kot kip stal starejši vratar Nostic v svoji mišji uniformi. Vaša ura mora zaostajati za pol ure – je zajedljivo pripomnil in mu vrata namenoma odprl povsem počasi. Tako čudovit opomin vam bodo zapisali, Stern, da se vam bodo ušesa vnela! Stern je stekel po stopnicah in uspelo mu je vstopiti tik pred gospo Šolc, ki se je že nevarno približevala po hodniku. Spet se je za las izognil črni piki.

Dan je pravzaprav minil kar dobro. Gospa Šolc ga je pohvalila za obnovo, ni pa spregledala tega, da si izmišljuje stvari, ki jih v izvirniku ni. Predbožični test iz matematike, s katerim jih je cel mesec strašila, je bil natanko tako neprijeten, kot je pričakoval. Kako je šlo? – je vprašal Miš, ko je oddal svojo nalogo. Stern je skomignil z rameni. Kot ponavadi. Ampak to ni pomembno, bom nadoknadil pri književnosti. Kako pa je šlo tebi? Na žalost – dobro. Oče bo zadovoljen, spet mu dajem veter v jadra, kajti hoče, da postanem inženir, konstruktor letal ali kdo ve kaj. Da ti gre dobro od rok nekaj, do česar ti ni, je prava nesreča – je zamišljeno dodal Stern, ampak kmalu zatem je pozornost preusmeril na bolj oprijemljive reči, saj so se vsi lotili okraševanja božičnega drevesa v razredu.

Bil je prvi ponedeljek zadnjega tedna pred zimskimi počitnicami in v zraku je bilo pričakovanje božiča. Vsi so skakali in kričali, učiteljica pa ni videla ne načina ne posebnega razloga, da bi jih ustavila. Celo Asen in Soso sta pomagala in tokrat nista nikogar nadlegovala. Učiteljica jim je dala nalogo, da do petka napišejo spis o tem, kaj si želijo za božič, nato pa jih je spustila (tako ali tako jo je bolela glava).

Po pouku so se vsi skupaj šli sankat v Severni park, kepali so se, tisti z drsalkami pa so se napotili k izpraznjenemu umetnemu jezeru – vse, kar spada v teden pred počitnicami. Stern je odšel, ko se je že pošteno stemnilo. Bil je premočen do kosti, toda zadovoljen.

In šele tedaj, ko je hodil po razpokanem pločniku in pazil, da se ne bi poškropil zaradi kakšne zahrbtne luže, je ugotovil, da se mu je ena misel ves dan po tihem skrivala v kotičku zavesti. Kako nenavadno resnične in žive so bile jutranje sanje.