Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi pa veste, da ste nekaj zagledali, samo niste čisto točno prepričani, kaj je bilo, in z ugašanjem ne izgine, ampak ostane tu nekje v prostoru. Zaman za tem tipljete in čim več časa je preteklo, tem bolj se sprašujete: Je to sploh kaj bilo? Ali pa je šlo samo za optično prevaro? Tipam po tem neznosnem tunelu brez luči na koncu in v možganih celotne informacije ne gre in ne gre sestaviti v razumljivo kodo. Je to šifra, enke in ničle, samo kaj naj jaz z enkami in ničlami, kaj naj z njimi!

      Vse moram prevrteti. Ustaviti. In približati. Preveriti ta sekundni gravitacijski kolaps. Kompozicijo nečesa tujega v intimno znanem telesu. Niansa, ki je ne zmorem poimenovati, ker ni tičala v ničemer konkretnem, ne, v nobenem posmehu, pomežiku ali nagubanju nosu, niti v položaju tega stiska, ne, nič takega. Ampak nekaj je bilo. Nekaj! Ja, nekaj in to je bilo tuje. Je bilo to nekaj …? Kaj pa, če sem vendarle čisto zgrešila … paranoična, ker ga toliko dni ni bilo doma in ker se moji čuti niso niti utegnili privaditi na njegovo prisotnost, medtem ko me je on že vzburjeno stiskal k sebi. Ne vem. Tunel.

      Vendar Marek že polaga podlakti poleg moje glave in njegov jezik na mojem vratu za seboj pušča sled, vlažno in vročo, in vem, da je že prepozno in predaleč, da se v vzvratnem ogledalu ne bom več prepričala, ali sva povozila mačko ali staro cunjo. Namesto tega moje telo in glava le nesigurno otrpneta in sploh nič se ne da storiti. No, nekaj ja. Marek svoje mednožje drgne ob moje in me preko hlač suva v dimlje. Z roko mi prečesava kožo pod srajco in njegov glasni dih se utaplja nekje med mojim ušesom in blazino. Jaz pa mislim na enke in ničle in mislim na to konstelacijo pred nekaj trenutki in ali naj ga zdaj ustavim in mu povem, kaj sem videla in čutila, čeprav niti ne vem, kaj in če je bilo, ali pa naj nadaljujem s tem, kar počneva. Še vedno se odločam in pri tem avtomatično privzdignem medenico, da bi mu bilo lažje z mene sneti spodnjice.

      Potem pa v spominu oživi Eliška. Kako s polovico obraza skrito za steklenico prosecca pravi: »Bilo je nekako tuje, ne vem … Kot bi spala s kom drugim.«

      »No, pač ni bil v svoji koži,« rečem jaz. »To se vendar lahko zgodi, da je včasih pač drugje z mislimi …«

      Markova roka si mojo zatlači v boksarice.

      »Ne, ne mislim takole, ni bilo tako. Ni bil odsoten na tak način … Nasprotno.« Eliška zavzdihne in se stegne po steklenici, da bi si dolila, ko reče: »Bilo je, kot bi se strgal z verige.« Rahlo me ugrizne v bradavico, malo zaboli. Me kdaj grize v bradavice? Ne morem se spomniti!

      »In zakaj te to moti? Prej bi lahko bila vesela, ne?« sem skušala olajšati situacijo, vendar se Eliški ni zdelo zabavno. »Ne bi me motilo … če … ne bi bilo tako drugače … ne vem …«

      »Mogoče je samo videl nekaj v porniču. In je pač hotel poskusiti.«

      Markovo telo postaja težko.

»Ti me ne razumeš,« je zamahnila z roko. »Ne vem, no … pač … « Videla sem, kako se Eliška bojuje s temi mislimi in besedami na jeziku, ampak stavka ni dokončala. Bitko je izgubila. Čeprav mi je bilo jasno, kakšne misli jo mučijo, in je njej bilo jasno, da mi je to jasno – na glas ni rekla nič. Mislim, da razumem, zakaj. Včasih stvari postanejo resnične le zato, ker se povedo na glas.

      Marek zaplava vame kot riba. In v tem trenutku je to on, moj Marek, tokrat ga zanesljivo prepoznam. Ker se mi točno v tem hipu vedno zdi povsem ranljiv. Nemočen. Fantek, ki se mora res res hitro skriti. V meni je, njegovi gibi se za trenutek ustavijo in jaz ga zaobjamem s stegni. Napol sem vzburjena in napol še vedno v tunelu.

      Čudno, ne spomnim se, da bi z Eliško o tej stvari še kdaj govorili. Ona tega ni več načela in jaz je nisem več spraševala. Bilo je, kot da se ne bi o tem nikoli pogovarjali. In v njeni glavi se je morda celo zdelo, kot da te čudne izkušnje s svojim možem nikoli ne bi niti občutila.

      Grem skozi tunel, grem v temo, v čisto temo, pred menoj ničesar, ampak ko se obrnem nazaj, se tam nekaj premika. Gledam nazaj in povsem razločno vidim stopnice in na njih Clarka Gabla. Natančneje Rhetta Butlerja, v roki kovček, ki mu ga skuša iztrgati objokana Scarlett O'Hara. Težko bi rekla, kaj to počne tukaj v tunelu, ampak tega prizora se spominjam povsem natančno. Ko sem ga zapazila, nisem imela veliko let, najverjetneje še nisem hodila v šolo, mama je kuhala kosilo, medtem se je na majhnem televizorju na hladilniku vrtel V vrtincu. Igrala sem se ali pa sem risala za njenim starim šivalnim strojem in pri tem fascinirano spremljala prizor. Najbrž se kregata – to me je prešinilo, vendar nisem bila prepričana. Ker če sta se, sta se kregala povsem drugače od naših. Mama namreč nikoli ni moledovala kot Scarlett in ata ni nikoli izražal takega zadržanega posmeha kot Rhett. Ne spominjam se, kaj sta si govorila, ne vem, ali sem tem besedam takrat sploh pripisovala kakšen pomen, spominjam se samo nenavadne energije, ki sem jo v tem prizoru zaznavala. Pa tudi, da je ona jokala in tekala za njim, medtem ko jo je on s svojim pogledom starega lisjaka meril malce zviška, sploh se ji ni poskušal agresivno iztrgati niti ni kričal na njo, s kovčkom v roki si je le utiral pot proti izhodu. Dokler ni na koncu res odšel. Takoj sem se začela cmeriti in mamo spraševati, ali se je ločil od nje. Mama pa, da ne, da je samo odšel.

      »Ampak kregala sta se!«

      »To zato, ker ga bo pogrešala.«

      »Kam pa je odšel?«

      »No, kam, kam … v službo.«

      »In zakaj je imel kovček?«

      »Kovček? No, imel ga je, ker je šel na službeno pot.«

      Mislim, da se mi to nekako ni zdelo prav, ampak da sem mami na koncu nasedla. Ali bolje – hotela sem ji nasesti. Mogoče imajo ljudje v svoji naravi nujo, da si od malega mirno in zavestno lažejo, samo da jih ne bi skrbelo, da bi bili v njihovi glavi dvomi pometeni.

      Markova glava in trup se lahno privzdigneta, ko se na meni malce zravna. Reče mi, naj se obrnem. Gledam ga in se poskušam spomniti, ali mi je to rekel kot moj Marek, tisti, ki ga poznam, ali kot Marek, ki je še nedavno, recimo včeraj, jahal koga drugega. Kaj, če mi noče gledati v obraz? Namesto tega si pač hoče predstavljati koga drugega. Marek ponovi in jaz se spravim na vse štiri in čakam, da si me vzame v tem položaju.

      Mogoče se zdi, da sem na Rhetta Butlerja in na mamino podlo laž v tem tunelu naletela prav zato, ker se je Marek po toliko tednih ravno vrnil domov. Ampak dvomim, ne, zaradi tega Rhett ne stoji tam s kovčkom, zaradi tega se ne spušča pred menoj po stopnicah, zaradi tega me ne prebada s pogledom starega lisjaka … V tem tiči nekaj drugega, saj se moja – ali natančneje mamina zgodba V vrtincu tukaj sploh ne konča. Kakšnih trinajst let pozneje, bila sem že v maturantskem letniku, naj bi s sošolko pripravila projekt za zgodovino na temo ameriške državljanske vojne. Težko bi se izognili temu, da kot reference ne bi uporabili knjige in filma, ki ga mimogrede od tega svojega približno petega leta nisem videla in vem, da ga nikoli več niti ne bom pogledala. In sošolka je bila tista, ki je omenila, da se je v zgodovino vseeno najbolj zapisal zadnji stavek Rhetta Butlerja. Seveda nisem slutila, o čem govori.

      »No, ona tam moleduje in ga prosi, naj je ne zapusti, in potem mu reče – kaj bom jaz brez tebe? Kako naj zdaj živim? … Tako nekako … No, in on se nanjo ozre in izreče: Iskreno, ljubica, briga me.« »Čakaj, čakaj,« rečem jaz, »kako to misliš, naj je ne zapusti … saj je samo odšel v službo …« Sošolka je buljila vame kot v idiota. »V kakšno službo?«

      Markova desna roka me zgrabi za prsi in leva mi pristane na boku.

      V kakšno službo, v kakšno službo, skomigala sem z rameni in hotela že priti na dan s službeno potjo, saj je zato imel kovček, vendar sem na srečo vse dojela, še preden sem izgovorila na glas. Kakšna neumnost! Razjokala sem se. Sošolka ni ničesar razumela, ne krivim nje. Takrat je bila moja mama že mrtva, tako, da je s to lažjo nisem mogla soočiti, krivim njo. Verjetno bi lahko prebolela in si kot odrasla oseba rekla – mama je bila takrat do mene le sočutna, ni hotela, da bi me ta zadeva prizadela. Samo da jaz tega tako sploh nisem zmogla dojemati. Mogoče je ni skrbelo zame, ampak le za svoj mir, ker je vedela, da bi se, če potrdi moj strah, morda mirno cmerila ves dan, ker so bili filmi pač sposobni to narediti z menoj. Mogoče mi ni ostro povedala resnice, ker je hotela v miru dokončati paradižnikovo omako ne pa brisati mojih smrkljev. Vendar se sploh ni zavedala, kaj je s tem povzročila! Jaz bi namreč do konca svojih dni mirno živela v popolni zablodi! In to bi bila samo njena krivda! Ker je moja intuicija že takrat namigovala, kakšna je resnica. Samo jaz sem se namesto tega pustila prinesti okoli. Prevarati. Potem pa po toliko letih pride resnica na dan! Samo kaj zdaj z njo?! Kaj naj zdaj s takšno resnico?! Čemu! Enke in ničle.

      Ko vsaj nikoli ne bi delala tega šolskega projekta.

      Na pleča mi kapne Markov pot. Delujeva kot popolnoma usklajen stroj. Glavo obrnem čez ramo, zdaj ga hočem gledati. Ujame moj pogled in me z obema rokama trdneje zagrabi nad zadnjico. Obrnem se nazaj. Markovi gibi se pospešijo. Potem se ustavi.

      Dih olajšanja nekje nad menoj.

      Njegov stisk popusti in jaz plosko padem na trebuh. Marek pade name.

      Sope. Sopem.

      Znova se ozrem za Rhettom Butlerjem, s kovčkom v roki stoji med vrati. Smehlja se mi. Pomaham mu v slovo. Gre namreč na službeno pot.