View Colofon

Iskreno, ljubica, briga me

Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi pa veste, da ste nekaj zagledali, samo niste čisto točno prepričani, kaj je bilo, in z ugašanjem ne izgine, ampak ostane tu nekje v prostoru. Zaman za tem tipljete in čim več časa je preteklo, tem bolj se sprašujete: Je to sploh kaj bilo? Ali pa je šlo samo za optično prevaro? Tipam po tem neznosnem tunelu brez luči na koncu in v možganih celotne informacije ne gre in ne gre sestaviti v razumljivo kodo. Je to šifra, enke in ničle, samo kaj naj jaz z enkami in ničlami, kaj naj z njimi!

      Vse moram prevrteti. Ustaviti. In približati. Preveriti ta sekundni gravitacijski kolaps. Kompozicijo nečesa tujega v intimno znanem telesu. Niansa, ki je ne zmorem poimenovati, ker ni tičala v ničemer konkretnem, ne, v nobenem posmehu, pomežiku ali nagubanju nosu, niti v položaju tega stiska, ne, nič takega. Ampak nekaj je bilo. Nekaj! Ja, nekaj in to je bilo tuje. Je bilo to nekaj …? Kaj pa, če sem vendarle čisto zgrešila … paranoična, ker ga toliko dni ni bilo doma in ker se moji čuti niso niti utegnili privaditi na njegovo prisotnost, medtem ko me je on že vzburjeno stiskal k sebi. Ne vem. Tunel.

      Vendar Marek že polaga podlakti poleg moje glave in njegov jezik na mojem vratu za seboj pušča sled, vlažno in vročo, in vem, da je že prepozno in predaleč, da se v vzvratnem ogledalu ne bom več prepričala, ali sva povozila mačko ali staro cunjo. Namesto tega moje telo in glava le nesigurno otrpneta in sploh nič se ne da storiti. No, nekaj ja. Marek svoje mednožje drgne ob moje in me preko hlač suva v dimlje. Z roko mi prečesava kožo pod srajco in njegov glasni dih se utaplja nekje med mojim ušesom in blazino. Jaz pa mislim na enke in ničle in mislim na to konstelacijo pred nekaj trenutki in ali naj ga zdaj ustavim in mu povem, kaj sem videla in čutila, čeprav niti ne vem, kaj in če je bilo, ali pa naj nadaljujem s tem, kar počneva. Še vedno se odločam in pri tem avtomatično privzdignem medenico, da bi mu bilo lažje z mene sneti spodnjice.

      Potem pa v spominu oživi Eliška. Kako s polovico obraza skrito za steklenico prosecca pravi: »Bilo je nekako tuje, ne vem … Kot bi spala s kom drugim.«

      »No, pač ni bil v svoji koži,« rečem jaz. »To se vendar lahko zgodi, da je včasih pač drugje z mislimi …«

      Markova roka si mojo zatlači v boksarice.

      »Ne, ne mislim takole, ni bilo tako. Ni bil odsoten na tak način … Nasprotno.« Eliška zavzdihne in se stegne po steklenici, da bi si dolila, ko reče: »Bilo je, kot bi se strgal z verige.« Rahlo me ugrizne v bradavico, malo zaboli. Me kdaj grize v bradavice? Ne morem se spomniti!

      »In zakaj te to moti? Prej bi lahko bila vesela, ne?« sem skušala olajšati situacijo, vendar se Eliški ni zdelo zabavno. »Ne bi me motilo … če … ne bi bilo tako drugače … ne vem …«

      »Mogoče je samo videl nekaj v porniču. In je pač hotel poskusiti.«

      Markovo telo postaja težko.

»Ti me ne razumeš,« je zamahnila z roko. »Ne vem, no … pač … « Videla sem, kako se Eliška bojuje s temi mislimi in besedami na jeziku, ampak stavka ni dokončala. Bitko je izgubila. Čeprav mi je bilo jasno, kakšne misli jo mučijo, in je njej bilo jasno, da mi je to jasno – na glas ni rekla nič. Mislim, da razumem, zakaj. Včasih stvari postanejo resnične le zato, ker se povedo na glas.

      Marek zaplava vame kot riba. In v tem trenutku je to on, moj Marek, tokrat ga zanesljivo prepoznam. Ker se mi točno v tem hipu vedno zdi povsem ranljiv. Nemočen. Fantek, ki se mora res res hitro skriti. V meni je, njegovi gibi se za trenutek ustavijo in jaz ga zaobjamem s stegni. Napol sem vzburjena in napol še vedno v tunelu.

      Čudno, ne spomnim se, da bi z Eliško o tej stvari še kdaj govorili. Ona tega ni več načela in jaz je nisem več spraševala. Bilo je, kot da se ne bi o tem nikoli pogovarjali. In v njeni glavi se je morda celo zdelo, kot da te čudne izkušnje s svojim možem nikoli ne bi niti občutila.

      Grem skozi tunel, grem v temo, v čisto temo, pred menoj ničesar, ampak ko se obrnem nazaj, se tam nekaj premika. Gledam nazaj in povsem razločno vidim stopnice in na njih Clarka Gabla. Natančneje Rhetta Butlerja, v roki kovček, ki mu ga skuša iztrgati objokana Scarlett O'Hara. Težko bi rekla, kaj to počne tukaj v tunelu, ampak tega prizora se spominjam povsem natančno. Ko sem ga zapazila, nisem imela veliko let, najverjetneje še nisem hodila v šolo, mama je kuhala kosilo, medtem se je na majhnem televizorju na hladilniku vrtel V vrtincu. Igrala sem se ali pa sem risala za njenim starim šivalnim strojem in pri tem fascinirano spremljala prizor. Najbrž se kregata – to me je prešinilo, vendar nisem bila prepričana. Ker če sta se, sta se kregala povsem drugače od naših. Mama namreč nikoli ni moledovala kot Scarlett in ata ni nikoli izražal takega zadržanega posmeha kot Rhett. Ne spominjam se, kaj sta si govorila, ne vem, ali sem tem besedam takrat sploh pripisovala kakšen pomen, spominjam se samo nenavadne energije, ki sem jo v tem prizoru zaznavala. Pa tudi, da je ona jokala in tekala za njim, medtem ko jo je on s svojim pogledom starega lisjaka meril malce zviška, sploh se ji ni poskušal agresivno iztrgati niti ni kričal na njo, s kovčkom v roki si je le utiral pot proti izhodu. Dokler ni na koncu res odšel. Takoj sem se začela cmeriti in mamo spraševati, ali se je ločil od nje. Mama pa, da ne, da je samo odšel.

      »Ampak kregala sta se!«

      »To zato, ker ga bo pogrešala.«

      »Kam pa je odšel?«

      »No, kam, kam … v službo.«

      »In zakaj je imel kovček?«

      »Kovček? No, imel ga je, ker je šel na službeno pot.«

      Mislim, da se mi to nekako ni zdelo prav, ampak da sem mami na koncu nasedla. Ali bolje – hotela sem ji nasesti. Mogoče imajo ljudje v svoji naravi nujo, da si od malega mirno in zavestno lažejo, samo da jih ne bi skrbelo, da bi bili v njihovi glavi dvomi pometeni.

      Markova glava in trup se lahno privzdigneta, ko se na meni malce zravna. Reče mi, naj se obrnem. Gledam ga in se poskušam spomniti, ali mi je to rekel kot moj Marek, tisti, ki ga poznam, ali kot Marek, ki je še nedavno, recimo včeraj, jahal koga drugega. Kaj, če mi noče gledati v obraz? Namesto tega si pač hoče predstavljati koga drugega. Marek ponovi in jaz se spravim na vse štiri in čakam, da si me vzame v tem položaju.

      Mogoče se zdi, da sem na Rhetta Butlerja in na mamino podlo laž v tem tunelu naletela prav zato, ker se je Marek po toliko tednih ravno vrnil domov. Ampak dvomim, ne, zaradi tega Rhett ne stoji tam s kovčkom, zaradi tega se ne spušča pred menoj po stopnicah, zaradi tega me ne prebada s pogledom starega lisjaka … V tem tiči nekaj drugega, saj se moja – ali natančneje mamina zgodba V vrtincu tukaj sploh ne konča. Kakšnih trinajst let pozneje, bila sem že v maturantskem letniku, naj bi s sošolko pripravila projekt za zgodovino na temo ameriške državljanske vojne. Težko bi se izognili temu, da kot reference ne bi uporabili knjige in filma, ki ga mimogrede od tega svojega približno petega leta nisem videla in vem, da ga nikoli več niti ne bom pogledala. In sošolka je bila tista, ki je omenila, da se je v zgodovino vseeno najbolj zapisal zadnji stavek Rhetta Butlerja. Seveda nisem slutila, o čem govori.

      »No, ona tam moleduje in ga prosi, naj je ne zapusti, in potem mu reče – kaj bom jaz brez tebe? Kako naj zdaj živim? … Tako nekako … No, in on se nanjo ozre in izreče: Iskreno, ljubica, briga me.« »Čakaj, čakaj,« rečem jaz, »kako to misliš, naj je ne zapusti … saj je samo odšel v službo …« Sošolka je buljila vame kot v idiota. »V kakšno službo?«

      Markova desna roka me zgrabi za prsi in leva mi pristane na boku.

      V kakšno službo, v kakšno službo, skomigala sem z rameni in hotela že priti na dan s službeno potjo, saj je zato imel kovček, vendar sem na srečo vse dojela, še preden sem izgovorila na glas. Kakšna neumnost! Razjokala sem se. Sošolka ni ničesar razumela, ne krivim nje. Takrat je bila moja mama že mrtva, tako, da je s to lažjo nisem mogla soočiti, krivim njo. Verjetno bi lahko prebolela in si kot odrasla oseba rekla – mama je bila takrat do mene le sočutna, ni hotela, da bi me ta zadeva prizadela. Samo da jaz tega tako sploh nisem zmogla dojemati. Mogoče je ni skrbelo zame, ampak le za svoj mir, ker je vedela, da bi se, če potrdi moj strah, morda mirno cmerila ves dan, ker so bili filmi pač sposobni to narediti z menoj. Mogoče mi ni ostro povedala resnice, ker je hotela v miru dokončati paradižnikovo omako ne pa brisati mojih smrkljev. Vendar se sploh ni zavedala, kaj je s tem povzročila! Jaz bi namreč do konca svojih dni mirno živela v popolni zablodi! In to bi bila samo njena krivda! Ker je moja intuicija že takrat namigovala, kakšna je resnica. Samo jaz sem se namesto tega pustila prinesti okoli. Prevarati. Potem pa po toliko letih pride resnica na dan! Samo kaj zdaj z njo?! Kaj naj zdaj s takšno resnico?! Čemu! Enke in ničle.

      Ko vsaj nikoli ne bi delala tega šolskega projekta.

      Na pleča mi kapne Markov pot. Delujeva kot popolnoma usklajen stroj. Glavo obrnem čez ramo, zdaj ga hočem gledati. Ujame moj pogled in me z obema rokama trdneje zagrabi nad zadnjico. Obrnem se nazaj. Markovi gibi se pospešijo. Potem se ustavi.

      Dih olajšanja nekje nad menoj.

      Njegov stisk popusti in jaz plosko padem na trebuh. Marek pade name.

      Sope. Sopem.

      Znova se ozrem za Rhettom Butlerjem, s kovčkom v roki stoji med vrati. Smehlja se mi. Pomaham mu v slovo. Gre namreč na službeno pot.

More by Vesna Dragar

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Smrtholka

Zapora na progi. Samomor z zadavljenjem je dokaj redek, pogosto se konča le pri neuspešnem poskusu, saj se davite, izgubite zavest in zažemko kratko malo popustite. Obešenje je nasprotno že dolgo časa najbolj priljubljena metoda samomorilcev na Češkem. Posebno pri moških, od teh se jih obesi okoli enainšestdeset na sto samomorilcev, medtem ko se žensk okoli štirideset na sto samomorilk. Če nimate tega zegna, da si zlomite tilnik, smrt v grobem nastopi po desetih minutah. Presenetilo me je, da obešenje za izvedbo ponuja širši razpon možnosti, kot bi se lahko zdelo. Nek profesor je v devetnajst...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová
More in SL

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Vračajoč se domov

Na poti domov z avtom, ko zapuščajo mesto, on poskuša umiriti situacijo, ki jo opiše kot eno tistih nemogočih in jim pravi Kaj bi pa ti naredila, če ...?     Ona pritrdi. »V takšnih situacijah se ne znajdeš najbolje,« pripomni.     »Kaj hočeš reči? Vraga, kaj bi pa še lahko naredil?«     »Ne preklinjaj. Matteo ponavlja vse, kar rečeš.«     Alice za hip pogleda nazaj. Matteo trdno spi v svojem otroškem sedežu.     »Mi lahko poveš, kaj sem naredil narobe?« vpraša on čez nekaj časa.     »Davide, znorel si, kot podivjan si tolkel po steklu. Če me ne bi bilo zraven, bi ostal tam in si polomil roke....
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Fabrizio Allione

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

S pticami si delim nebo

      Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek n...
Written in SL by Agata Tomažič

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez