Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.
    Od takrat je minilo že veliko let in ni več ne kozarca, ne mame, ne raztreščenih drobcev stekla, ne tistega otroka, mene, ki me prežema bolečina klofute. Zdaj živim v Ehiu z drugimi člani svojega reda. Tukaj, v tej vasi, poznamo nasilje, a tudi harmonijo, saj nas vsake toliko obišče Amalia in Amalio imamo vsi zelo radi. 
    Vemo, kdaj se bo vrnila, po gostoti zraka, po rezgetu konjev ali po tem, kako se naši otroci nepojasnljivo derejo. Včasih jo najprej začutijo prav oni in zato jočejo, mi pa mislimo, da jih bolijo zobje ali da so zaspani – dokler polkna ne treščijo ob steno in vetrnica na strehi ne zaškripa; takrat se zavemo, da je tu, spet. 
    Kadar pride Amalia, se rdeča zemlja na poti premakne, se zvrtinči in razprši po zraku.
    Kadar pride Amalia, dva, trije naši zapojejo pesem.
    Kadar pride Amalia, se pokrižamo, zahvalimo vetru in hitro, še preden doseže hiše, nastavimo darove.
    V teh petnajstih mesecih, odkar je bila nazadnje tu, smo komaj utegnili popolniti živino, učvrstiti temelje, obnoviti obzidje, izkopati luknje za ljudi, ki so se nam letos na novo pridružili. Cristian in najmlajši so vse hiše prekrili z dvojno streho, drugi smo poskrbeli za hrano in vodo. Otroci so na pot narisali barvne črte, da se bo znašla. Vsa vas je že izbrala darove: vezeno blago in kite iz las in žlahtne kovine in lesene figurice in nekaj izrezljanih zob. Letos bodo tisti iz tretje hiše darovali tretjega otroka, najmlajšega, ki je bolan. Darujejo ga njej, da ga odene in odpelje v kraje, kjer bolečine ni. Govorijo tudi, slišal sem jih, kako si po koncu sestankov šepetajo, da je ona, Amalia, po njihovem nevidna roka Boga.
    Vse te darove položimo na pot in se zares potrudimo, da so privlačni na pogled in lepo razpostavljeni, da jih bo opazila in hotela vzeti s seboj, čeprav skoraj vedno vzame vse. Prejšnja leta, če je že kaj pustila, je lastnik daru moral oditi, da ne bi padel v nemilost celotne skupnosti. Letos se je najina hči Sally domislila, da bomo darovali Gianfreda, telička. Rdeče smo ga pobarvali in privezali na kol, okrašen z rožami. Nekam živčen je in ne neha blejati.
    Še imamo toliko časa, da gledamo, kako v daljavi izginjajo prva drevesa. Ostanemo skupaj in si podamo roke ter jo opazujemo – bela senca, kot prikazen, ki se plazi sem ter tja, čeprav vsi vemo, da je namenjena k nam, vedno je. Opazujemo, prav tako, podore zemlje, prve vozove, ki jih vleče proti vrtincu, lažje predmete, ki se v koncentričnih krogih dvigajo v zrak. 
    »O, nebeški sel, Amalia, gospodarica vseh vetrov, sprejmi naše darove.«
    Po molitvi razklenemo roke in pozapremo živali, ki nam jih uspe še pravočasno ujeti. Nato se hitro zatečemo pod zid iz betona in skal, našo trdnjavo, in se postavimo tako, da ima vsak pred sabo špranjo, skozi katero lahko vse opazuje. Držimo se skupaj in pritajeno čakamo. Med seboj ne govorimo, saj radi poslušamo, kako se približuje, kako se razletijo okenska stekla, kako se raztrešči na tisoče predmetov, kako se sesuje prva hiša; slišimo, kako kriči – šibek, komaj zaznaven krik – bolan otrok tistih iz tretje hiše. Ko jih pogledamo, vidimo, da jokajo in se obenem smehljajo. Lahko, da si samo domišljam, a zdi se mi, da slišim tudi Gianfreda, čeprav je v nekem trenutku mogoče slišati samo še njo. Vsak se še bolj približa svoji špranji, da lahko gleda. Tega noče nihče zamuditi. 
    V Amaliji je vse, kar smo pustili na poti: tri krave, teliček, pet konj, šop kart, kad, polna mleka, bolan otrok, skulptura iz sadja, brenkalo, zbirka knjig, hrane in vode v izobilju; v njej je tudi tisto, česar nismo pustili, a se je Amalia vseeno potrudila in vzela s seboj: kamniti okruški, drevje, vozovi, cele hiše, ribe iz reke, nekaj izgubljenih ovc, divje svinje, ki jih je našla bogvekje, pet mrličev, telesa, kot bi jih nosilo v oblaku muh.
    Meni še ni bilo namenjeno, da bi to videl, a menda je, če se znajdeš tik pod njo, prav na tisti točki, iz katere vznika, tako kot bi uzrl predor, ki vodi naravnost v nebesa, in v tistem trenutku ni ne hrupa ne surovosti, le nekakšna glasba stvari, ki lebdijo, in vse se upočasni. Tistim, ki to doživijo, se življenje spremeni in med sosedi uživajo poseben ugled. Nekega dne bi tudi sam rad to videl, slišal praznino in razumel tisto polnost, o kateri govorijo. Morda pa to, kar se sliši znotraj, ni tišina, temveč kozarec, ki se razbije v temi, in tlesk dobro odmerjene klofute. Še zmeraj ne vem. Morda prihodnje leto, ko bo Amalia spet tu.