Poslušam jih iz ust ljudi, z njihovih ladij. S tistega plovila, ki mi prihaja naproti. Nisem radostna zemlja, kakor me opisujejo tisti, ki se mi približujejo; blagohotno poletje, tone lesa, zlata in mesa, skladišče kož. Nikogaršnja nisem. Nimam gospodarja. Niti imena. Nisem puščava. Beli pekel. Medla pokrajina. Nisem miti, niti legende, niti pripovedi okrog ognja. Nisem bitja niti bogovi, ki si jih izmišljujejo, da bi me razložili. Živali, ki me naseljujejo, nimajo duše. Nimam zavesti ali volje; obstajam. Nisem osamljena ledena gora tu in tam, speče morje, tišina, nič.
Sem rodovitno telo v gibanju, ledeni ocean, ki se prevrača v zimi; sem led, ki narašča in upada in se kopiči v kristale, ko se iz vode dotika zraka. Sem severni medved, čemeč pred tjulnjevo odprtino, snežna sova, ki lovi podnevi, morsko dno, ki se obnavlja, ko ga mroži prečesavajo s svojimi brki, sem dež pokljanja, fosforno nebo severnih sijev. Občasno sem vihar, spet drugič karibu, sneg, ki ga nosi veter, led na odprtem morju in jata viharnikov nad ledeno goro, ki niha in čofota z glavo navzdol skupaj s stotimi drugimi. Sem progasta belina. V meni se vozlajo modrine na ledenikih, ko se sneg na njih skrči in stali in ga pomete do vode. Sem meglica, ki se sidra na grebene ledu. Moja svetloba je obilje, ki potuje v vse smeri, ugaša obzorje in senco. Prostor mojega telesa je brez dna, saj polnočno sonce izpodjeda moja tla in kdor prvič stopa po meni, se znova uči hoditi. Sem tudi odsotnost časa, sosledje zimskih stoletij. Stari počrneli led znotraj novega ledu: objem snega.
Sem zemlja prelepih trupel: utapljam se v ljudeh in kosteh. Sem otrok medvedke, ki jo je razkosal velik samec, sestradan in pohleven lisjak, mamut. Sem klanje tjulnjev in severnih jelenov, rdečina na belini, kit enorog s pohabljenim gobcem. V mojih morjih ladje potonejo, ker jih izbiča veter, in kiti jezdijo na valovih. Sem gosta, ledena in temačna voda. Smrt, ki preži pod plavajočim kosom ledu. Lakota ljudi. Sol, ki jim razpoka ustnice. Nasedle ladje sem. Mrzel dež in krik ledu. Preproga iz drobnih cvetov, ki gosti prebujanje polžev. Čigra sem, ki gnije na poletnem blatu. Kruljenje, gostolenje, topotanje kopit in udarci rogov. Rjovenje vode med rojevanjem kitov, pečine. Sem oko vola, iz katerega curlja mošus. Ženska na čolnu, ki se mi približuje. Sem živčnost psov na vodi. Speči volk med njihovimi zobmi. Trop karibujev, ki si s kožuhov otresa vodo med prečkanjem tolmuna, in nočno sonce, ki roso spreminja v najdišče diamantov. Nad mano se dvigajo gore, pošastne strmine, in se oblikujejo črne lagune z brezbarvnimi obalami. Sem zlato iz globin zemlje. Sem zlato, ki se svetlika v reki sredi večne noči. Nezavzemljivo hrepenenje. (str. 59–61).
***
Bog ne obstaja. Umrl je v koči, ko je zagledal Vic s povsem okrvavljenim gobcem. Samo smrt živi. Mraz. Večna noč. Ona sredi vsega, čemur ni mogoče vladati. Ni ji treba pogledati Knighta, da bi vedela, da je mačka jedla z njegovega trupla. Vse se je najverjetneje začelo tako, da je enkrat samkrat obliznila enega od čirov na nogah, in takrat se ni mogla zadržati, da ne bi obliznila še enkrat in še enkrat. Vse dokler ni s prednjima krempljema zgrabila okončine in so se čekani natančno zasadili v meso in ga odtrgali toliko, da bi bilo v njem prostora za celo glavo manjše živali. Edino o tem dvomi, ali je bil pustolovec že mrtev, ko ga je Vic začela jesti, ali pa mu je, nasprotno, srce obstalo, ko je videl, kako ga žre domača mačka.
H komu ali čemu je molil Knight, ko je prišla njegova ura? H komu ali čemu bo molila sama? Ogenj je že skoraj ugasnil, samo še rob drv žari: snop rdečih prog v nočnem mraku. Mraz je neznosen, vendar čuti tolikšno breme in brezup, da ne more premakniti niti prsta, da bi razgrebla žerjavico. Zunaj divja veter. Tako ni pihalo, vse odkar jim je medved zdesetkal zaloge. Kljub temi ve, da je Vic legla k njenim nogam, da išče, kje bi lahko spala na toplem. Zaveda se tudi, da jo bo muca, če bo treba, brez odlašanja pojedla, ampak sama bi morala že prej dovolj hudo zboleti ali obupati.
Preplavi jo neznana jeza. Njena mati ni hotela priklicati duha varuha, ki bi za Ado poskrbel takoj po rojstvu, in zaradi izposojene vere, ki ji jo je s tolikšnim fanatizmom vsilila, niti sama ni želela priklicati nobenega varuha za svojega sina. Mogoče je zato Bennett tako bolan, ker nima svojega atka. Inuiti verjamejo, da se otroci rodijo z lastno dušo, krhko kot duša podgane, in da potrebujejo drugo, močnejšo in modrejšo nappan, ki jih lahko brani pred nevarnostmi. Da se to zgodi, mora roditeljica v trenutku, ko pride do iztisa posteljice in mati in sin postaneta dve ločeni bitji v svetu, recitirati besede, ki jih mora duh umrlega slišati, da se prepozna kot zaščitnik novorojenca. Formulo je treba zapeti dvakrat: prvič prebudi mrtveca v grobu, drugič ga zvabi iz njega.
Žar njene jeze nadomestita žalost in šibkost, ko dojame, da Bennettu nihče ni pel; da v sebi ne nosi duše nobenega staroselskega prednika, ki bi ga lahko obvaroval; da je možno, da se jima, če bi priklicala omenjeno dušo – obvaruj mojega otroka, stari duh, obvaruj mojega otroka, stari duh – ne bi bilo treba ločiti. Ampak ob krstu, ko se je njen mali premetaval in vreščal nad krstnim kamnom, široko odprtih oči in s tistimi ravnimi črnimi lasmi, tisto rjavkasto poltjo, tako njegovo in staro in nepojasnljivo, je stremela edinole k temu, da bi mu njegovo ime dalo vrednost in ugled v svetu belcev.
Prvič, odkar je prispela na Wrangell, pomisli na stvarno možnost, da na Nomeju nič ni več tako, kot ko ga je zapustila. Da je Bennett umrl. Tedaj se odloči, da se ne bo izmotala iz kož, da se bo prepustila smrti. Preprosto je. Samo ležati mora in čakati, da snop rdečih prog žerjavice ugasne, da se mraz od zunaj okrepi tudi v koči. In nato prenesti tisti ledeni jezik, ki bo oplazil vsak kotiček v njej, dokler je led ne bo uspaval za vedno.
Žalost ji pomaga, da vztraja leže, medtem ko opazuje, kako les ugaša. Žareči obrisi polen so povečini izginili. V njih še vedno tlijo drobna rdeča srca, ki bi, če bi se dovolj razplamtela, spet prižgala drva. Vic trdno spi, to ve, ker čuti, kako se ji s telesom naslanja na meča. Kljub kožam in toplim oblačilom je to eno redkih območij, ki se ji zdi toplo. Kateri del nje bo najprej pojedla? Z mislimi se pretipa skozi prste na nogah. Mezinec je izginil z obeh, tudi prstanec in sredinec. Čuti samo še, kako se ji – na eni nogi – konica nohta na kazalcu zariva v notranjo stran palca. Ničesar drugega ne obstaja: ne podplat, ne peta, ne nart, ne gleženj. V obeh kolenih čuti mravljinčenje, prav tako v zgornjem delu stegen. Preseneti jo, da nima enakega občutka, kot kadar ji je mraz grizel golo kožo ob vznožju gora. Sled ledu je bila takrat zelo boleča, kot opeklina, zdaj, ko zmrzuje, pa je občutek podoben, kot če bi telo počasi tonilo v spanec. Nekaj toplote je ostalo ujete pod njenimi boki, točno tam, kjer se kolk stika s tlemi. V zadnjici nič več. Nič na koži na trebuhu, čeprav še zmeraj zaznava utrip vnetega želodca in tisto nekaj, kar se prižiga in hoče seči h konzervam mesa, nevidnim v temi. Pod Bennettovo fotografijo ji drgeta prsnica, dojke pa, nekoč zibelka mleka, ji izginjajo z mrazom. Sam ledeni sen, ki se ji dviga po uluju do vratu, ji vstopa v usta in uhaja iz njih in ji z nežno roko zapira oči.
Pod vekami ji eksplodira kopica belih luči. To je smrt tkiv. Srce ji bije vse počasneje in kri potuje vse bliže, ker se žile krčijo in ji kot pečine zapirajo pot. Bolečine ni. Samo podobe in občutki pod tančico sna. Najprej topla in slana tekočina, ki ji iz mednožja steče po stegnih, nato njen preoblikovan trebuh, tik pred popadkom. Na vseh štirih čemi na tleh igluja, v katerem je rodila Bennetta. Sama. Ogenj poplesava kot njeni boki sredi prostora in dim se dviguje, dokler ne izgine skozi odprtino, ki na oboku bivališča služi kot dimnik. Polmrak in toplota v tistem zatočišču iz ledu ji raztegujeta telo. To odpiranje spremljata divja bolečina in sladkoben vonj kot po svežem mesu. Madeži na snežnem podu. Blato, kri, slina.
V globini ust zasliši zverinski krik. Pogleda z belim. Odmev, ki vztraja v zraku, nekaj podobnega slovesnemu oglašanju kitov. Vezi se izpahnejo, ko prihaja. Kosti se razprejo, ko prihaja. V danki čuti pritisk rojevajočega se življenja in spet je pod vekami svetloba in telo se ji razpolavlja, medtem ko se sliši njen glas: umrla bom, umreti hočem.
In kljub občutku, da umira, seže z roko v mednožje, drži. Se dotika temena z mehko kožo, gostimi lasmi, prekritimi s tekočino, ki jo žge v nožnici kot žareče oglje. Ognjeni obroč. Njena maternica izkriči, vsemogočna, krik vseh krikov. Dlan pričaka edinca. Meso njenega mesa. Mlačno. Rdeče. Roke zibajo. Otrok ji joče na prsih. Pojoče šešljanje. Pojoče šešljanje. Krvavi madeži na trebuhu. Dojka v ustih, skorajda črna. Pradavna toplota, ki jo ovija onkraj lakote, osamljenosti in noči. Pogled iz maternice, ki jo vleče k sebi, da še ne bi pobegnila na drugo stran časa.
Tedaj se njene oči sunkoma razprejo, se izbuljijo, in zahlasta kot postrv na suhem. Premakniti se mora, da bi ubežala smrtni omami, vendar je mraz uspaval njeno telesce, razen dlani, ki počiva na na tleh ob tistem delu njenega boka. Vicine teže sploh ne čuti več. Ne ve, ali je mačka živa ali mrtva. (str. 197–201).
***
Preden se sonce skrije, doseže breg reke Skeleton. V tolmunu ne vidi zlata, vendar se debela postrv bori s trnkom. Vleče ga navzdol, kot bi se v vsakem njenem potegu skrivala možnost, da bo zmagala. Celo tako blizu smrti postrv ne ve, da bi lahko pripadala komu drugemu razen reki. Tega se je sama naučila od Velikega Severa: pripadnosti. Pred Wrangellom si nikoli ni predstavljala, da bo nazadnje postala del plavajočega ledu in pečin, ciklov svetlobe in vode, snega in vetra, ognja, vračanja ptic, življenja in smrti tjulnjev in lisic, Nanuqa. Življenje se ji zazdi nemogoče, ko preudarja o tem, da bi se vrnila v Nome. Želi si ostati zraven ledu svojih ljudi. Ko bi le bil ob njej mali Bennett, ko bi le bil del tega. Oba bi bila vladarja na soncu in ponoči, še dve bitji mraza, ledu, zraka. Zdaj razume, da ima sen arktične ženske veliko skupnega z legendo o ženski z lune, ki jo je povedala Knightu na smrtni postelji in ki ni bila nikakršna slutnja, pač pa okno, skozi katero si je lahko zamišljala, kakšen bi bil njen obstoj, če bi za vedno ostala na otoku Wrangell. (str. 310).
