1.

Moje slovo od Barcelone je vtisnjeno v avtobusno vozovnico dvanajst minut čez deveto. Prav takrat. Ne pet ne tri čez deveto. Točno ob devetih in dvanajst minut. Ko je vse počilo. Čeprav vi še niste vedeli ničesar o tem.

Še minuta do dvanajst čez devet in šofer z mrožastimi brki je prižgal motor. Ne nakloni mi zamude, da bi se poslovil od tega zakompleksanega mesta, ki pa me je sprejelo v najhujših trenutkih; tega gostoljubnega mesta, ki me noče zadržati v sebi niti minute več. Mogoče Barcelona ve, da se Mateo Barros, povprečen arhitekt, zafrustriran pisatelj, danes po dvajsetih letih vrača v Madrid.

Vonj po dizlu začne nepretrgano pronicati med sedeže in brnenje motorja me spomni na zvok šolskega avtobusa, ki je ustavljal pred Mater, šolo v bližini očetovega doma. Pripadel mi je sedež ob oknu in rad bi zagrnil zaveso, ampak se mi zdi, da hoče plešec, ki se je usedel k meni, gledati ven. Ne rabim poslednjih snidenj z mestnimi carrers, vias in avingudas. Nočem imeti več opravka s to arhitekturo, ki me je privedla do sem.

Niti me ne mika, da bi me zasačil ganjenega, ko bi se nenadoma pojavil izza vogala, osem let mlajši, stopal bi iz Coliseuma, trdno držeč me za roko, potem ko smo si tam ogledali Harryja Potterja. Ali ko bi se spuščala po toboganu, medtem ko vaju razprtih rok čakam spodaj, pripravljen, da vaju ujamem v zraku, da vama pesek ne prodre v sandale. Vidim vaju pred šimpanzi v živalskem vrtu, kako z dlanmi butata po steklu, da bi videla, ali bosta priklicala njihovo pozornost. V Tibidabu, z menoj na panoramskem kolesu. S čokoladnim sladoledom v pristanišču. Med iskanjem stripov v Galaxii. Z zadnjo Messijevo majico, že v vajinih rokah, kako zmagoslavno stopata iz veleblagovnice Corte Inglés na trgu Plaça de Catalunya.

Vem, da me že ne potrebujeta več tako zelo.

Vsak dan me potrebujeta manj.

Jaz pa vaju potrebujem vsak dan bolj.

Naša medsebojna odvisnost je bila podobna vezni posodi: zdaj sem jaz tisti, ki vaju potrebujem na domala nezdrav način, tako kot si me ti, Pau, kadar si, še čisto majhen, bruhnil v jok, če sem ti samo za tri minute izginil izpred oči, da bi odnesel smeti.

Prehitro se avtobus ustavi. Pravkar smo odpeljali s postaje Sants. Zastoj. Na drugi strani stekla, pod dežjem, športni kompleks Santa Eulalia.

Zakaj pa strmim.

Tam si odigral svojo prvo rokometno tekmo, Marc. Eno tistih nedelj ob devetih, ki so mi šle tako na jetra. Ko pa sem potem videl tvoj obraz, z nasmehom, skoraj širšim od tvojih ramen, sem pri priči začutil, da je bilo vredno vstati tako zgodaj.

Mogoče bi bilo bolj elegantno, če bi iz Barcelone odšel s hitrim vlakom in v Madrid prispel pet ur hitreje, sedel bi v blaženo tihem vagonu, enem tistih, kjer se ni dovoljeno niti pogovarjati po telefonu. Toda zdaj imam ravno časa in tišine preveč, primanjkuje pa mi denarja. To vesta bolje od kogarkoli, saj sta vikende, ko sta morala k meni, pretrpela v tistem petem nadstropju brez dvigala v Barceloneti, ki si ga ne morem več privoščiti, in se morala izmikati pijanim Angležem, spečim na stopnišču.

Iz zvočnikov pretrgan šoferjev glas. Zdi se, da bi si rad prisvojil trenutek slave, ki je bil doslej rezerviran za pilote. Ime mu je Tino in spremljal nas bo na tem potovanju, pravi. Tino nas obvesti, da bo deževalo do Zaragoze. Mislim, da ne, mislim, da bo deževalo do Madrida. In to več dni. Več tednov. Mesecev.

Tino je bilo ime mojemu inštruktorju vožnje v soseski Concepción. V moji soseski, dedovi soseski, kamor sem zdaj namenjen. Zelo mi je všeč izgovarjati »soseska Concepción«, kot tudi »avenija Ilustración«. Zelo ritmično zveni. Elegantneje od imen tukajšnjih ulic. Resnici na ljubo se v teh dvajsetih letih nikoli nisem počutil Katalonca. Niti približno. Pa čeprav sta vidva rojena Katalonca in to tako rada poudarjata. A jezik in mesto sta mi resda všeč. Sicer ne bi dovolil, da vama je ime Pau in Marc. Vendar imam raje »sosesko Concepción« kot pa »l'Eixample«. Bolj domače zveni, bolj veselo, manj oddaljeno. Katalonščina, razen v pesmih, zveni oddaljeno.

Ne verjamem, da me bo vajin ded Juan sprejel odprtih rok. Okrog ušes mi postane vroče, če si samo predstavljam, kako mu bom povedal, da še za najemnino nimam več. Mu priznal, da se vračam na startni blok z nekaj razgovori za službo v madridskih arhitekturnih birojih. Ne da bi si mu upal priznati, da se moram v resnici lotiti pisanja romana, ki me grize že nekaj časa. Rad bi verjel, da tisti bombi izpred dvajsetih let ni uspelo raztreščiti naše vezne posode v celoti.

Dežuje.

Za šipami dežuje in dežuje.

Kot je pisal Machado.

Kot je pel Serrat.

2.

Virgen del Castañar, Virgen del Portillo, Virgen de la Fuencisla. Imena ulic z eno devico za drugo so tistega popoldneva oslepljala Malen v soseski Concepción. V skorajda enakem ritmu, s kakršnim so se ji prikazovale starke izza zavesic pritličnih oken s pogledom na ulico.

Virgen del Fresnedo, Virgen de la Providencia. Kje za vraga tiči Virgen de la Monjía? Telenovela. Kvačkanje. Vonj po kavi. Ženska z navijalkami, ki bere ob okrogli mizi. Zvok slinastega poljuba na licu vnuka, ki se vrača iz šole Obispo Perelló. Glas Gemme Rieja je uhajal skozi rešetke črnega okna stavbe, ki je spominjala na ječo. Nihče ni imel občutka, da se je ravnokar začelo novo stoletje z evrom, ki se je začel prikazovati na računih vseh prodajaln v soseski.

Ko je v žepu kavbojk zatipala ključe, se je počutila kot sorgina, o katerih je govorila njena amama Teresa, ena tistih, ki so pred tristo leti obvladale magijo. Pretipavala jih je, kot bi lahko s tem priklicala čarovniški akelarre iz osamele jame, ki bi ji pomagal poiskati vhodna vrata. Morda je z dotikanjem kovine skušala pozabiti na hlad parabelluma, ki je pronical skozi tok in ji lezel navzgor po levi strani trupa.

»Ni ti je treba uporabiti, brez skrbi.« Čutil je njen odpor. »Vendar jo moraš imeti pri sebi. Nič se ti ne bo zgodilo,« ji je rekel Eneko v pristanišču Santurtzi, ko sta se pred nekaj dnevi poslovila. Pištola jo je počasi začela gristi. »Samo za tvojo varnost je.« Čeprav se je večkrat prepričala, da je varovalka zaklenjena, jo je vedno znova popadel isti strah: če se spotakne, ali bi se lahko pištola, ki jo je pozabila blokirati, sprožila sama? Bi jo lahko naključna krogla zadela v srce?

Malen se je ozirala na obe strani, oprezala za kakršnim koli znamenjem, kot bi se igrala na skrivalnice. »Previdna bodi, to je vse.« In Eneko jo je poljubil, tam, pred čolni, ki so udarjali ob pomol. Ob spominu na zbadanje njegove nekajdnevne brade v stiku z njeno mehko kožo ji je nekaj podobnega šibkemu električnemu toku šinilo od kotička ustnic vse do drugega uhana, ki je kleščil njen uhelj. »Nimaš kartoteke.« Še vedno je slišala njegovo globoko dihanje, s tisto sapo po pivu, s katero jo je srkal in jo puščal prazno.

»Zakonito je, Malen,« je samo sebe opominjala ob vsakem koraku. Vsak hip bi lahko na eni od modrih tablic na križiščih prebrala Ulica Virgen de la Monjía in tale soseska Concepción bi se ji zazdela malo bolj domača. Navsezadnje so bile tiste rumene petnadstropne stavbe zelo podobne bloku njenih staršev. Razlika je bila samo v imenih ulic. In v svetlobi.

Svetloba je bila res zelo drugačna. Belina parkiranih avtomobilov je slepila. Pogrešala je sončna očala, s katerimi ji ne bi bilo treba pripirati zelenih oči. Nazadnje se bo izkazalo, da so imeli glede opevanega madridskega neba prav.

Četudi je imela raje sivo nebo Barakalda.

Za njenim hrbtom žvižg.

Ni vedela, ali naj ostane mirna ali plane v tek kot divji prašič, ki zasliši lajež lovskih psov in čaka, da ga bo nagon pognal v beg skozi podrast.

Hodila je naprej, kot da ga ne bi slišala. »Da mi ne pride na ušesa, da tale ritka nima kaj jesti!« Zidar, ki so mu modre hlače lezle navzdol, z ometačo v eni roki, se je naslajal z vrha gradbenega odra.

Z gnusom ga je ošinila, vendar se je nasmehnila, ko je zraven njega zagledala tablo, ki je razkrivala: Ulica Virgen de la Monjía.

3.

Vajin ded Juan se ne odziva na zvonec. Očitno je šel ven. Ključi v moji roki so zagotovo neuporabni, saj jih je oče večkrat izgubil. Zmeraj mi pravijo, da je obesek, na katerem visijo, grd in primitiven, vendar mi ga je podaril on: grb Real Madrida na belem ozadju, ki ga obkroža pet evropskih pokalov. Spominjajo me na Riberove angele, ki na sliki obkrožajo Brezmadežno devico. Res je kmetavzarski, vendar mi privabi nasmeh, ko ga držim v rokah. Najbrž mu ga je podarila stranka kmalu zatem, ko smo leta 2000 osmič zmagali na evropskem pokalu. V Parizu. Ne zdi se mi res, da je že minilo toliko let. Na spodnji strani je napis Nihče jih nima toliko, ki pove vse: neprestano smo obsedeni z dokazovanjem, da smo najboljši. Za vedno me bo bodlo, da mi vaju ni uspelo pritegniti na svojo stran: bolj vaju je potegnila Barça.

Zdi se, da me Kristus, ki se kljubovalno dviguje nad kukalom s tisto svojo dvignjeno roko, opozarja, da je ključavnica druga, vendar se vrata odprejo in vdajo pod mojimi ključi. Mogoče pa raje ni zamenjal ključavnice, saj bi se njegov izgubljeni sin lahko nekega dne vendarle vrnil domov.

V trenutku, ko prestopim prag, vonj po čistilu plane name kot nemški ovčar, ki mi ga nikoli niso dovolili imeti. Njegova pomočnica (če se prav spomnim, ji je ime Olenka) je gotovo čistila prav danes. Zagotovo jo je vajin ded, ko je izvedel za datum mojega potovanja, prosil, naj si rezervira današnje dopoldne, da bi mi lahko ponudil to brezhibno podobo reda in čistoče. Koliko daje na videz! Izvrstno porabljenih štirideset evrov. Vse je brezmadežno.

Sezujem si čevlje, previdno, da ne bi umazal sijočega parketa, in jih skupaj s kovčkom pustim v predsobi, zraven stojala za dežnike v obliki zlatega škornja, kamor sta zmeraj skušala vtakniti nogo, ko smo prihajali na obisk. To nima smisla, ampak hiša se mi zdi veliko večja. Zdaj, ko nas silijo v načrtovanje manjših stanovanj, da bi iz vsakega nadstropja iztisnili kako prodajo več, je vstopiti v starejše bivališče pravi počitek za možgane.

V dnevni sobi so že od nekdaj iste fotografije, ujete v srebrne okvirje: poročna slika staršev v cerkvi na ulici Alcalá; vajin ded, ki me v parku Oeste uči voziti kolo; Marc, ti si v opravi za prvo obhajilo; Pau, ti pa s kavbojskim klobukom in pištolama v obeh rokah; ena z ovalnim okvirjem prikazuje mene v črtastem pajacu, kako se  držim za zibelko.

Fotografij vajine mame ni več. Oče jih je najbrž pospravil v škatlo, potem ko sva se ločila, morda se ji je medtem opravičeval z »Oprosti, Lola, ampak ni več primerno, da si tukaj.« Se je pa na leseni polici znašla nova fotografija: na njej je moja mama. Stoji na terasi hiše in očitno jo je fotografiral vajin ded; tisti nasmeh je poklanjala samo njemu. Gre za portret od pasu navzgor, na sebi ima poletno obleko s potiskom rdečih cvetov in zelenih listov, ki se dobro podajajo geranijam, visečim v ozadju. Takrat sem bil najverjetneje v prvem letniku srednje šole.

Vrata dvigala se razprejo. Na podestu zalaja pes. Verjetno sosed. Toda v ključavnici zapleše ključ. Moj oče je. Vajin ded.

»Mateo?« ga zaslišim, negotovega, obenem pa nekaj bevskov in zvok tac, ki obupano podrsavajo po parketu.

»Ja, sem že prišel!« zavpijem iz dnevne sobe, glas mi pride iz trebuha, vendar se na poti skozi grlo rahlo zlomi.

Za trenutek me prešine, da sem v napačnem stanovanju, ko se v dnevni sobi prikaže mladič belega labradorca. Silovito vleče za rdeč povodec, ki izginja za vrati. Pokleknem, da bi ga pobožal, kot bi se že poznala. Ko ga z dlanjo pogladim po glavi, mi poliže mi roko. Čudovit je.

»Ime mu je Zuri,« mi nasmejano pove dedek.

»Kaj pa to! Saj ne morem verjeti!«

Kar ne dojamem, da so se mi s tolikšno zamudo izpolnile sanje, da bi v tej hiši držal v naročju psa. Moja vrnitev se ne bi mogla začeti z lepšim presenečenjem.

»No, saj vidiš! Nikoli ni prepozno, da bi se navadil na psa, kaj? Prebral sem, da lahko koristijo starejšim, ki živimo sami, in zelo sem zadovoljen!«

»Zakaj mi nisi nič omenil?«

»Ne misli, da nisem hotel, ampak ker si mi napovedal, da prihajaš …«