1.

Nihče noče umreti. Tudi samomorilci ne. Če bi to hoteli, njihova poslovilna pisma ne bi bila tako žalostna. Če jih sploh napišejo, saj se samomorilec včasih odloči le za samo dejanje. Spet drugič pa se raje odloči za odsotnost dejanja. Telefon brez odgovora, presušena zobna ščetka, omot z odvečno tabletko, nepospravljen krožnik, lice, ki je ostalo brez poljuba v slovo. Njegov oče je bil eden takih.

Ernest ve, da nikoli ne bo ničesar našel, vendar se mu je ljubše pretvarjati, da skupaj z mamo išče, da jo spremlja, dokler ne bo še sama spoznala, kako zelo se moti, in bo nehala ponavljati, da mora biti nekje tam, da nekaj mora biti, sporočilo, beseda, risba. Raje vtika roko v vsak žep vsakega plašča in hlač, spušča vonj po starem loščilu iz škatel za čevlje, si praska dlani na rožnih grmih in si kožo draži z azalejami, ki ne bi smele dajati znakov življenja, dokler ne začutijo mraza v koreninah, a so vendarle tam, s svojimi cvetovi izzivajo zimo, ki kar noče priti. Znova pregleduje podčrtane povedi v knjigah, robove časopisov, revij, koledar, na katerem se mesec ni končal, reklame iz nabiralnika in vselej nedokončane križanke, ki se jih mama loteva tako tankovestno. Prepričan je, da ne bo našel nobenega pisma, sporočila ali besede, vendar verjame, da se bo ritual izpel sam od sebe, in se še kar pretvarja, da nekaj išče, da je ne bi pustil same zdaj, ko ga končno potrebuje.

»Kaj pa delaš? Ne meči tega stran, si dobro pogledal?«

»Ja, mama, stran za stranjo.«

»Počakaj, daj meni.«

Praznino običajno dojemamo kot bolečino, poudarek je na manjkajočem. Redkokdaj pa omenjamo pridobljeni prostor, vrzel, ki omogoča, da se uresničijo sanje, za katere se je zdaj, nepričakovano, našlo mesto. Bolj kot iz spoštovanja do umrlega je to iz strahu pred soočenjem z odsotnostjo bolečine, s krivdo, ki bremeni priznanje, koliko vsega tista smrt ponuja. Krivdo, zaradi katere se ti hrana gabi, kadar si lačen, in si Ernesto ne more predstavljati, kakšno bo njegovo življenje onkraj dveh ali treh noči, ki jih bo še prespal v mamini hiši. Mamina hiša. Čeprav jo prvič tako imenuje, ima občutek, kot bi bilo tako že od nekdaj. Še dve ali tri noči, preden se vrne k Elise in Ianu, svoji pravi družini, tisti, ki si jo je sam ustvaril in izbral. Vrnil se bo domov brez bremena svojega očeta. Brez atija, si reče, in kako lahkotnega se počuti. Toda počakati mora še par noči, mogoče tri.

Kolikor jih bo potrebovala mama. Potem ko se je vse življenje spraševal, kakšen bi bil svet brez njega, bo to končno izvedel. Še dve noči nista nič. Elise bo razumela. Tudi ona se počuti lažjo. To se opazi, ko se pogovarjata po telefonu. Vse od prvega večera v mrtvašnici, že pred enim tednom, ga kar ne neha opominjati, da lahko računa na njeno oporo, da naj ga ne skrbi, naj ostane v mamini hiši, kolikor je treba, da bo sama poskrbela za Iana. In njega ne skrbi, seveda ne. Ampak tudi joče ne. Ko bi mu le šlo na jok, tako kot vsakemu sinu, ki mu je umrl oče. Saj ne, da bi ga veselilo, ni tako brezčuten, vendar pa se trudi, da bi si svoje življenje zamišljal onkraj naslednjih dveh ali mogoče treh noči. Vrzel, ki jo je pustil, bo lahko zapolnil z več Elise in več Iana, čeprav še ne ve, kako. In ne skrbi za Iana, v redu je, mu pravi Elise. Obsedena je s tem, naj ga ne skrbi, bi ji rad odgovoril. Seveda je Ian v redu. Štiri je star. Vajen je sprejemati, ne da bi razumel. Njemu se vse zdi naravno: ločitev, vojna, da iz pipe priteče voda, da zvezde ne padejo, in celo, da se njegov dedek vrže s strehe, ne da bi za sabo pustil sporočilo. Niti besede.

Vpraša se, kje so meje iskanja, v katerem trenutku bo ugasnila mamina vztrajnost, kdaj bo padel usodni udarec za vse tiste papirje, lističe, revije in križanke. Čez eno uro bodo imeli spominsko mašo; takrat ne bo druge rešitve, kot da se neha pretvarjati, da išče, in se začne pretvarjati, da je izgubil. Le ena ura je do maše in mama, namesto da bi se pripravljala, stoji na podestu, odsotna stoji pri vhodnih vratih. Odpre jih. Jih spet zapre in odpre. Jih zapre in naznani: »Ni me poljubil.« On ju nikoli ni videl, da bi se objela, razen ko sta se fotografirala. Pravzaprav bi prisegel, da sta se v javnosti poljubila samo za novo leto, zagotovo iz navade, kot se ljudje poljubljajo tisto noč, kot bi si kaj zaželeli, kot nekdo, ki poljubi zato, da bi izbrisal neki drug poljub, poljub, ki ga je, nasprotno, dal z zaprtimi očmi.

»Nikoli se nista poljubljala.«

»Kaj pa ti veš? Kadar sem šla ven, me je zmeraj poljubil.«

Predstavlja si očeta, kako stoji na pragu in dan za dnem pošilja poljub po zraku. To ni poljubljanje, pomisli, in v skodelico mrzlega mleka vmeša žličko brezkofeinske kave.

»Zakaj me ni poljubil?«

Nima smisla, da jo poskuša prepričati, da je nikoli ni poljubljal: »Nehaj si beliti glavo s tem, mama. Bolan je bil, to je vse. Pripraviva prigrizke.«

»Ne rabim maše, da bi me spominjala na to, da je bil pred enim tednom še živ.«

»Ti si jo naročila.«

»Zakaj si me pa ubogal? Predobro veš, da ne verjamem v te reči.«

»Pozno je. Iti morava.«

»Pojdi sam v imenu obeh. Ne počutim se dobro. Poleg tega bodo nato vsi prišli k nam, tukaj vas bom počakala. Gotovo bodo razumeli: vdova sem.«

Naj ostane, saj ni važno, prav ima: vdovam se vse oprosti, vdovam samomorilcev pa še posebej. V cerkvi se bo zavzel zanjo, kot dober prvorojenec. Navsezadnje razume njeno zbeganost. Težko je sprejeti, da ji ni zapustil ničesar, niti ene same misli, da se mora privaditi, da ne bo več dobivala poljubov po zraku. Razume, da rabi čas, da bo to dojela. Sam se že skoraj štirideset let trudi. Vsaj mami je svojo namero razkril šele v zadnjem trenutku, in sicer tako nejasno, da se je je zavedla šele teden dni po tem, ko so zaprli krsto. Pred njim pa se, nasprotno, oče ni trudil s prikrivanjem, tako da je v hipu sprevidel, da sta objem brez odziva in slepi pogled zgolj praznina, ki naznanja še več praznine.

Takrat mu je bilo sedem let, živeli so v Nemčiji in tja je prišla babica po mamini strani, da bi jim priskočila na pomoč. Izstopila je na peronu v Wormsu z dvema loncema, tremi ponvami in brez sleherne nemške besede. Medtem ko je oče po lastnih besedah iskal službo in je mama delala v tovarni jogurtov, je babica skrbela zanj, za brata Horacia, za hišo in za to, da so njena usta ostala zaprta, ko je kdo vpil nanjo v tujem jeziku. Ko se je spuščala po stopnicah v hiši, so te škripale, kot bi jih predirala z vsakim korakom. Kolikokrat sta se z bratom vrgla na tla med vzkliki: »Potres!« Preden je zadonela zadnja stopnica, sta v teku zbežala pred njenimi udarci, ampak tistega dne ju je babica dosegla in ju našeškala za vse priložnosti, ko ji to ni uspelo.

Vstopil je v očetovo sobo s koščkom zoba v dlani. Tistikrat se oče že več kot teden dni ni dvignil iz postelje, razen za na stranišče. Logično, da je bil vedno tako utrujen, saj se, ko ni bil v postelji, niti za hip ni ustavil, glavo je imel ves čas polno načrtov, polno sosedov, ki jim je bilo treba pomagati, in poslov, ki jih je bilo treba opraviti. V dneh, ko je bil pokonci, je trošil toliko energije, je govorila mama, da jih je moral uravnotežiti z obdobji počitka; zato je tako pomembno, da ga ne motijo, da ga pustijo spati. Ampak zob je bil pomemben razlog, za katerega je bilo vredno tvegati grajo. Tiho se je približal postelji. Zdelo se je, da oče spi na hrbtu z odprtimi očmi, in za trenutek je podvomil, ali naj ga do konca prebudi. Bil je podoben velikanu, ki ga je podrl nepričakovan kamen. Ati, ga je tiho poklical, ati. Z istim izrazom na obrazu je oče počasi premaknil glavo, zelo počasi, kot bi bila iz svinca. Imel je iste podočnjake kot zmeraj, iste temne vrečke pod očmi, kot v zaplatah pa mu je začenjala rasti brada, pol črna, pol siva. Mi ga popraviš, ati? Oče je še kar strmel, zamišljeno, v luknjo v njegovem zobovju, nato pa povesil pogled do njegove dlani, s katero mu je molil zob. Mi ga popraviš? Zagotovo je izčrpan, si je rekel, ko je videl, da oče ne odgovarja. Nazadnje, po trenutku tišine, ki je dajal slutiti kazen apokaliptičnih razsežnosti, je oče z dvema prstoma prijel zob, kot da še nikoli ni videl nobenega zunaj ustne votline. »Podočnik. Nič ga ne more popraviti, sine. Nič, razen novega podočnika,« je rekel brez moči in še tiše pojasnil: »Ampak ta ne bo več isti.« In izpustil je zob, kot bi dolgo držal težko breme. Deček se je pri priči vrgel na tla, da bi ga poiskal, toda med tistimi letvami iz starega lesa je bilo preveč špranj, zob bi se lahko zagozdil v katerokoli izmed njih. Pusti očeta pri miru!, je v sobo tedaj vstopila babica s Horaciem za sabo in jima prvič in zadnjič v življenju dala drobiž: »Dajta, pojdita dol v vas gledat enega tistih nedeljskih filmov, meni pa dajta malo mira.« Babica je izginila skozi kletna vrata z dvema vedroma vode in krtačo pod pazduho. V hipu, ko sta jo izgubila izpred oči, so bila tudi vprašanja odveč in krenila sta proti kinu na drugem koncu Wormsa.

Medtem ko sta se sprehajala ob judovskem pokopališču z mogočno katedralo v ozadju, se je Ernestu zazdelo, da so nagrobniki kot zobje na polju, kjer se mlečni majejo, novi pa izraščajo postrani, ker nimajo dovolj prostora. Tega takrat še ni slutil, ampak od tistega dne bosta ti dve podobi, pokopališče in zobje, za vselej povezani. Horacio ves sprehod ni zaprl ust, kako bi mogel, ko pa se bo v ponedeljek lahko tudi sam pobahal, da je bil v kinu, in pripovedoval zgodbe o streljanju na konjih, vesoljskih ladjah in letečih superjunakih. Toda ko sta v rdečkasti senci katedrale uzrla sladoledarski kombi, ga je Horacio takoj prepričal, naj kino zamenjata za korneta. Preostanek denarja sta shranila, da bi si sladoled privoščila še enkrat pred koncem poletja, ki lahko napoči ob katerikoli uri kateregakoli dne, in se vrnila domov. Počasi sta hodila, uživaško okušala hlad vsakič, ko sta obliznila limono, čokolado, limono in čokolado, limono s hrustljavim piškotom, čokolado z mehkim piškotom, limono, čokolado, limono in čokolado. Ko sta prispela do doma, jima je ostajala samo še konica vafljevega korneta. Ne bo jima je uspelo pojesti.

Ko sta odrinila vrata, se je pred njima zibalo očetovo telo. V karirasti pižami. Modri. Z odpetim zgornjim delom. Z bombažno spodnjo majico brez rokavov, belo in prepoteno. Z rdečim obrazom. Rdečim, belim in modrim. S črnimi kocinami brade. Odprtih oči. Odprtih rok. Odprtih ust. Slinastih. Babi! Babi! Klet je zaudarjala po gostem amonijaku. Po vlagi. Babi! Pridi hitro! Ne porivaj me, stoj, kaj se dogaja? Ati je. Babica je izpustila krtačo, s katero je drgnila tla. V dveh dolgih skokih je prišla iz kleti in planila na njunega očeta, ki je bil vse manj bel in rdeč, vse bolj moder. Videla sta jo že dvigovati prašiče, večje od njega, vendar je zdaj dajala vtis, da vsak hip ne bo več zmogla in ga bo pustila, da pade. Kaj stojita tam kot lipov bog? Hitro, zrahljajta vrv. Horacio je planil v jok. Dajta, no! Kaj čakata? Povzpel se je po stopnicah do prvega nadstropja, kot bi ga kdo suval; ko je prišel gor, je ugotovil, da ni sposoben odvezati vozla na vrvi. Pravzaprav je bilo videti, da se vrv, bolj ko se je trudil, da bi jo razvezal, tesneje ovija okrog prečke na ograji. Čeprav bi si med vlečenjem še tako trgal kožo na dlaneh, mu je nikoli ne bi uspelo razvezati, dokler je bila na drugem koncu obtežena z očetovim telesom. Ne morem! Ne morem! je zavpil. Pojdi po vrtne škarje! Hitro! Stekel je zadaj na vrt do omare z orodjem. Daj, pohiti! Ni jih bilo tam. V kuhinjo poglej! Vrnil se je s tistimi škarjami za obrezovanje, ki jih je tolikokrat prej videl v babičinih in maminih rokah, ko sta z njimi usekali kokoši, kadar sekira ni bila nabrušena. Še sreča, teci!, pograbil je tudi žago, saj je s škarjami, Daj!, zmogel prerezati samo zunanje niti. Žagal je in žagal, Hitro!, dokler iz vrvi nista nastali dve in je babica lahko izpustila očetovo telo na obrabljena lesena tla.