PROLOG

Ko vidim žabe, najprej občutim presenečenje ob ugotovitvi, koliko odtenkov iste barve obstaja v naravi. Zelena kot žabji trebuh, zelena kot žabji krak, zelena kot žabji hrbet. Same zelene, ki jih še nisem videla. Takoj zatem si oddahnem, ker se zavem, da sem v igluju zamrznjenih spominov iz otroštva vedno hranila strah, da so žabe izumrle.

Nekega dne, pred kakšnim letom, me je Ruben spremljal domov in na polovici dovoza sem skočila naprej, da bi ujela žabo. Pokazala sem mu trofejo, ponosna nase.

»Glej, kako je lepa!«

Zgrozil se je, se oklenil moje roke in jo začel stresati, dokler ni telesce padlo na tla in v trenutku odkrevsalo stran.

Od takrat na mojem dovozu ni bilo več žab. Druga drugi so zaregljale, naj se ne bližajo tisti hiši, tistemu kraju in nazadnje, naj se umaknejo s sveta.

Na kilavem vrtu pred stavbo se je znašel skoraj ves blok, vsak se sklanja nad tista majhna želatinasta trupla. Tudi tisti iz stavbe nasproti so prišli iz svojih stanovanj, stegujejo vratove, da bi videli žabe.

V kotu, blizu žive meje, je kupček nagrmadenih trupel. Vratar je vzel grablje in jih začel zbirati.

»Kaj se je zgodilo?« ga vprašam.

»Vrt je prekrit z mrtvimi žabami.«

»To vidim, ampak od kod so prišle?«

»Ne vem, ampak mi ni všeč. Ponoči so sem prišle umret. Barabe.«

Prečkam dvorišče in pri tem cikcakam med mrtvimi žabami in stanovalci. Trudim se, da ne bi nikogar oplazila, pomislim: če se jih dotaknem, sem izgubila, opekla se bom, umrla. Zakonca Bava iz četrtega nadstropja buljita vame, kot bi bila iz organizacije fanatičnih naravovarstvenikov, ki je ponoči na njunem vrtu raztovorila tovornjak mrtvih žab, da bi izrazila nasprotovanje potrati vode, aluminiju in plastenkam.

Če bi bilo res, bi si to zaslužila: ona vsak dan zaliva rastline na balkonu, za katere sem skoraj prepričana, da so umetne, presežek vode pa kot slap pada na teraso pred našo kuhinjo.

Gledam, kako se stanovalci zbirajo na kup kot golobi in se premikajo prav tako mrzlično. Danes ne bodo govorili o ničemer drugem, pa vendar ne bodo razumeli ničesar.

Nihče ne zna povsem ceniti varnosti, ki jo zagotavlja prisotnost prikazni. To pomeni, da veš, kako dejansko potekajo stvari, namesto da bi domneval. Je kot vera v Jezusa Kristusa, ki vernikom preprečuje, da bi tipali v temi, ker jih po smrti čaka raj s hladnim pivom in krvavimi zrezki ali karkoli že je zapisano v Svetem pismu. To je bliskovita intuicija in kot vsaka intuicija vzbuja prekleto zvestobo, nit, ki vleče um.

Dvignem pogled k nedoločeni točki na nebu: vem, da si ti, ampak tega ne bom povedala nikomur.

1.

Ti: Sanjala sem te

Ruben: Sovražim te

Ob Rubenovem mrtvem telesu, napol potopljenem v kopalno kad, ki ga je ubil pokvarjen električni kabel, sem verjela, da me ne bo nič več osupnilo. Vodo je rahlo pomodrila barva, še vedno je bila topla. Vlaga v sobi je bila rahlo naelektrena, bilo je kot v akvariju z neonskimi lučmi, tropsko atmosfero in sifonom, ki čisti vodo. Bledo in suhljato telo je spominjalo na sireno z dolgimi sinjimi lasmi, podobnimi anemonam, ki so bledele v zeleni mlakuži. Zrcala niso več zrcalila in imela sem potrebo, da bi obrisala paro, ki jih je prekrivala, ker sem se zaradi njih počutila klavstrofobično. Za trenutek sem verjela, da še vedno vidim električne iskre, ki plešejo na njegovi koži kot kubični cirkonij, a to je bil samo lesket svetlobe, ki jo je odsevalo mokro telo.

Ko sem ga reševalcem pomagala spraviti na posteljo, so njegovi premiki prehitevali moje, saj mišice še niso v celoti nehale delovati. Prijela sem njegovo roko, da bi jo položila ob bok, in ubogljivo je dokončal gib. Nikoli ni bil tako krotek, toda premikal se je, kot ne bi bil zares mrtev, in to je bil prvi trenutek, ko sem se zbala, da bi se lahko še razjezil, da bi se lahko namulil in mi rekel, da sem vse uničila.

*

In po svoje je bilo res tako, manj občutljiva sem. Ne gnusijo se mi več zmečkani ježevci na cesti, gnoj, rumeni in nabrekli mozolji in odvzemi krvi.

Danes zjutraj sem videla otroka, kako se igrata s pištolo, ki sta jo našla v očetovem predalu, neizogibno je bilo, da bo kakšen prstek prej ali slej pritisnil na sprožilec. Vprašala sem se, v kaj bo takrat merila cev pištole. Sama s sabo sem stavila, kateri od njiju bo umrl prvi. An ban pet podgan, pok.

To sem povedala Dennisu in odgovoril mi je, da je ravno videl dve obglavljenji, eno počasno in eno gladko. 

Jebeš Dennisa. Zanj mora biti vedno vse tekmovanje.

Potem sem videla psihopatskega Tajca, ki je iz ograde vzel pitbule in jih pobil s kladivom, drugega za drugim. Nato jim je odprl trebuh z mesarskim nožem, temeljito odcedil njihovo kri v skodelo, dokler niso od pitbulov ostale le še pomečkane cape z očmi, in pred kamero popil kri z blaznim nasmeškom in rdeče obdanimi zobmi.

Dennis tega ni izrecno povedal, ampak vem, da sem zmagala zaradi bonusa nepredvidljivosti, ker se je moj Tajec nekega jutra zbudil in si zaželel pet litrov pasje krvi. Z Dennisom sva kolega: skupaj sva podpisala pogodbo, skupaj sva začela. Pljunila sva si v dlani in si segla v roke. Šla sva na izobraževanja. Na najin prvi dan, v pisarni, sva naredila selfi, potem so naju prisilili, da ga izbriševa.

Pogodba o nerazkrivanju informacij se je zdela samo dober razlog za ohranjanje diskretnosti, za izogibanje vprašanjem. Zdaj Dennis pravi, da je poklic moderatorja vsebin malce podoben analnemu seksu: na začetku tega prav ne zmoreš, potem pa spoznaš, da gre za edini razumen način za to, da si na družbenih omrežjih.

Danes minevajo štirje meseci, odkar sva začela. Po kosilu, na strehi stavbe, v kateri je podjetje, praznujeva, tako da si razdeliva džojnt in si izmenjava psihofarmake. Dennis jih je začel izbirati na podlagi stranskih učinkov:

»Glej tega, piše 'mavrični vid'. Kozmično. Ali pa, ali pa ropinirol, 'nagnjenje do iger na srečo'.«

»Kaj delaš z ropinirolom?«

»Imam sindrom nemirnih nog, trzajo mi, ko spim, živalsko živčnega me dela.«

Večkrat potegnem džojnt in vsakič vdihnem čisto malo, ker me opioidi spravljajo v jok. Pravzaprav piham v veter, ampak za Dennisa je važno, da mu delam družbo.

Ko ga sprašujejo, kaj dela, Dennis odgovori, da je pogrebnik. V bistvu je to napol resnica: včasih pomaga očetu v pogrebnem zavodu. In tako sva se spoznala: na Rubenovem pogrebu. Nosila sem črno čipkasto obleko, kupljeno v gotskem butiku INFERNO. Na srečo me ni nihče vprašal, kje sem jo našla, ker bi resnica poslabšala moj položaj, in nagnjena sem k napletanju pretirano dodelanih laži, ki so tako absurdne, da spodbijajo same sebe. Najbrž bi odgovorila, da sva jo naredila jaz in Ruben štiriročno, recimo, da jo je on ponoči paral, jaz pa sem jo podnevi spet sešivala in obratno, odvisno od razpoloženja. Črno šminko sem si ponovno nanašala v vsakem kotičku majhne kopalnice v župnišču, ob mrakobnem odzvanjanju pesmi Servo per amore.

Želela bi, da bi Ruben umrl, preden sva šla narazen, ker mi vloga fatalne ženske pristaja predobro, da bi sorodnike in prijatelje prepričala, da ga nisem ubila jaz. Nesreča je bila.

Med pokojnikovo punco in bivšo punco je prepad, sploh če je do razhoda prišlo teden pred smrtjo. Počutila sem se deklasirano, kot bi prinašala nesrečo, nič tap tap po ramenih ali otožnih pogledov zame, velikega oskubljenega črnega krokarja, ki sedi na skodelici z blagoslovljeno vodo. Ko sem mami povedala, da sem z Rubenom prekinila, me je vprašala, kaj sem zakuhala. Ni prišla na pogreb, ima rdeče lase in bledo polt in v vročini se ji meša.

V mrtvašnici sem videla, kako je šel Dennis z roko skozi Rubenove lase, oslabele zaradi neštetih barvanj. Tudi Dennis je imel rumene lase, skurjene od belila, in temno rjav narastek. Spominjal je na dihurja. Ko me je videl, se mu je zdelo samoumevno, da sem Rubenova punca in imam zlomljeno srce, in vprašal me je, kakšne barve si želim, da bi bili. Vprašala sem se, zakaj se o teh prekleto pomembnih stvareh ne odloča družina. Odgovorila sem, da roza, in on je rekel, da je okej, potem sem predlagala, da bi mu obrvi pobarvala v morsko zeleno, on pa se je ustavil in me pogledal, s pramenom Rubenovih las še vedno ovitim okoli prsta. Pretiravala sem, a Dennis je to vzel kot izziv. Okej, je rekel, super mi grejo take reči, bejba. In po njegovi zaslugi sem našla to službo.

Na neki točki, med obredom, se je duhovnik skoraj zadušil s sveto hostijo in skoraj prepričana sem, da me je vsaj deset prisotnih pogledalo postrani, kot da je bila tudi to moja krivda. Mačeha, ki je sedela ob meni, se je ogorčeno potegnila v svoje gube, pri tem pa je nakazala mrščenje obrvi, ne da bi jih zares namrščila, ker jih je leta in leta pulila, barvala in naposled tetovirala tako skrbno, da so ostale nepremične.

Najprej pokojnika, nato župnika, koga naj bi še spravila s sveta?

»Zdi se mi, da me Ruben preganja, je to možno? Kot duh, mislim.«

Dennis pogleda napol zmehčani džojnt med mojimi prsti in zapoka s členki prstov na rokah, kar zveni, kot bi naenkrat izluščil prgišče orehov:

»Možno je, moj bratranec pravi, da je med učenjem za vozniški izpit slišal, kako mu dedek šepeta, da bo zmogel, dejansko je slišal njegov glas, kot bi bil sapica vetra v njegovih ušesih. Sicer pa, če je bila nesre …«

»Dennis, pizda.«

»Oprosti. Glede na to, da je bila nesreča, duh verjetno še ni pripravljen, da bi odšel, nekaj potrebuje.«

»Kaj še hoče?«

»Ne vem, Mia. Mogoče je jezen. Mogoče se motim. Hočeš tisti xanax? Nazaj noter morava.«

»Danes zjutraj je bilo na mojem vrtu na stotine mrtvih žab.«

»Kaj? Zakaj?«

»Ne vem, zaradi onesnaženja?«

»Zna biti. Na Kitajskem dežujejo ličinke.«

»So ti všeč žabe?«

»Rajši imam metulje, ampak amfibije so neverjetne: v grščini anfibius pomeni 'z dvojnim življenjem'. So živali, ki lahko uživajo v dveh različnih okoljih. Zakaj?«

»Rubenu žabe sploh niso bile všeč.«

Pretvarjam se, da odvržem pokajeni džojnt, in še zadnjič pogledam mesto od tu zgoraj. Majhni rdeči pajkci plezajo po kamnitih stopnicah. Lahko jih odpihneš, ampak v glavnem jih zmečkaš, tudi če tega nočeš, celotne družine ali posamezne mučenike, ki jih stlači prstna blazinica, že rdeča od krvi drugih pajkov, preveč sijoče rdeča, sploh se ne bi zdelo, da je to kri, in mogoče niti ni, je samo brozga tako krhkih teles, da v nobenem primeru ni razlike.

S strehe se spustiva po požarnih stopnicah. Dol, dol, dol, spuščava se skupaj s preživelimi rdečimi pajkci in gledava skozi okna. Tista visoko zgoraj poberejo vso svetlobo vse do sončnega zahoda, pripadajo pisarnam Vodstva, vrhu piramide. Njihovi prostori so pogosto zastekljeni, tako krhki, pa vendar tako spokojni, tam zgoraj jih gledajo samo lastovke. Kdor ima denar, gre čim dlje proč od drugih.

Pogledam skozi okno, a se trudim, da se ne bi pokazala. Moderatorji vsebin imamo ločen vhod, da se ne bi pomešali z drugimi zaposlenimi v podjetju. Ne smejo vedeti, da obstajamo, oziroma se tega vsaj ne smejo spomniti vsak dan. Nihče nas ne vidi, zato tudi v službi nosim črno jopico s kapuco.

Še vedno hodim po požarnih stopnicah in grem mimo menze oziroma »Zdravega duha & polnega trebuha«, dvorane za čuječnost, službenega fitnesa, od koder se širi vonj po znoju, oblazinjenega z belimi podlogami, kjer vsi vpijejo, kot so v celicah za osamitev v nekdanjih norišnicah. Ko prispem na parkirišče, stopim skozi vhod za moderatorje vsebin in potem spet dol, v polklet. Rastlinjak, kot ji pravijo drugi.

Na zaslonu danes najprej vidim zelenočrna trupla, ki se napihujejo pod vodo kot ribe napihovalke in jih ravnodušno nosi ocean, pri čemer se jim tu in tam približa kakšna riba, ki jo radovednost hitro mine. Na pogled so grda, a tudi skrajno patetična, ker za razliko od rib napihnjena koža pri naši vrsti ne velja za grožnjo. Klik, izbrišem.