Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj praded Nikolaj sprehaja po žitnem polju. Med dlanmi drži žitne bilke, izvleče del stebla, med prsti zmelje nekaj zrn in jih položi v usta. Žveči suho žito in uživa v okusu dežele, kjer je odrasla moja babica: sladko in grenko. Žveči, posluša živali, žito v vetru. Gleda črno zemljo pod nogami - tako rodovitna, da se z njo hrani celotna Sovjetska zveza in se bo za ta kos zemlje vedno borila. Vidim ga, kako stoji, moj praded, sredi zlatega polja z vedrim modrim nebom nad seboj.

Bolj ko se približujem babičinemu rojstnemu kraju, svetlejše je modro nebo njenega otroštva. Z vsakim kilometrom dlje od moje rodne zemlje postajajo luknje v asfaltu večje. Ljudje vanje vtikajo dolge veje, da se vozniki ravno ne bi ubili med vožnjo po luknjah, in ​​občasno iz kakšne zraste samotna sončnica. Preštevam vedno več razpadajočih hiš, dokler ne grem s prstnimi blazinicami čez strelne luknje v vrtni ograji svoje pratete Nine. Učim se, da je modro lahko karkoli: da imajo moje pratete modre oči, ki se spremenijo v ostre, skupaj stisnjene ledene plošče, ko je govora o politiki, da se spremenijo v gorske vrhove, s katerih drsijo ledeniki, ko jočejo in tulijo. Da se vse v njihovih očeh umiri kot jezera na Kavkazu, ko obedujemo: spokojen in lep razgled, kjer se počutiš varnega. Moja prababica Anna je nekoč trdila, da bodo oči vseh njenih hčera in sinov tako modre kot nebo nad ukrajinskim podeželjem. Imela je prav za vsakega rojenega otroka. Njena prva hči Anastasiia se je rodila z najbolj modrimi očmi izmed vseh. Njen pogled je bil v močnem kontrastu z vsakim prostorom, v katerega je vstopila. Anastasiia je žarela tudi v zadnjih dneh na smrtni postelji, ko jo je fant iz Vorošilovgrada še prišel prosit za roko in ga ni bilo mogoče odgnati. Ko so mojo mlado babico poslali ven, ker ni dobro, če tako mlad vidiš mrliča.

2.722 kilometrov od polj, kjer Nikolaj v naročju prvič drži svojo novorojeno hči Anastasiio, me Folkert Jan vzame s seboj na ladjo. Med pomolom in palubo teče reka Beneden Merwede, nad nama na bledo modrem nebu visijo nizozemski oblaki, na nebu, ki nikoli ne izstopa iz pokrajine po svoji bleščeči modrini, temveč se vedno poskuša neopazno zliti z okolico. Koža mi utripa od zatohle nizozemske vročine, ki se že dneve kot vlažna krpa ovija okrog mojega telesa. Na železni, črno-belo prepleskani palubi ladje Sjouwer I se vročina le še okrepi. Folkert Jan s prekrižanimi rokami gleda svojo 192 metrov dolgo kontejnersko ladjo in reče: »No, dobrodošla, pa si le tukaj.« Njegov obraz je poln peg, njegovi lasje pa so rdečkasti in se svetlikajo v soncu.

»Veš, da kar štiri dni ne boš mogla s krova, kaj?« se šali.

Gledam vitkega fanta, ki nekoliko naprej v oranžni delovni obleki čisti palubo, in malega Filipinca, ki je pravkar skočil z ladje in zdaj pije kavo iz papirnatega lončka na pomolu postaje za oskrbovanje z gorivom. Drug drugemu pomahamo. 

»To je mirna ladja, « pravi Folkert Jan, »s prijetnimi moškimi. Obstajajo tudi ladje, kjer ni vse tako nežno, in kjer so možje malo objestni. Tam ljudje običajno ne prenočujejo.«

Moja mati z rokami ob telesu stoji na pomolu in gleda zabojnike, ki so v štirih nivojih naloženi v odprt trebuh ladje. Vidim, kako ji pogled zdrsne čez ogromne zabojnike, in vidim, kako kimajoče šteje: štiri v višino, štiri v širino, enajst v dolžino. Oddrsam za Folkert Janom na drugo stran ladje. 

Ko sta mama in babica prvič spet skupaj v domovini, plavata v Severskem Doncu. 

»To ni ista reka,« reče moja babica, ko že nekaj časa lebdita v vodi, »zdi se tudi, da je manj hribov, kot da je bilo vse izkopano.«

Poletje 1973, naselje Stanitsyia Luhansk je vroče in prašno, teta Nina je med hišo in kaščo raztegnila platno, da je nastalo nekaj sence. Moja mama govori komaj kaj rusko, a vendar se v babičini bližini iz njenih ust vedno prikotalijo polni in brenčeči zvoki. Tekoča, brezhibna ruščina, kakršne moja mama doma, na Nizozemskem, nikdar ni slišala govoriti tako množično. Tukaj se zdaj cele dneve govori rusko. Za mojo mamo to pomeni neskončne ure mahanja z rokami in miganja z nogami, ki ji z vsakim novim kozarcem vodke teče bolj gladko. Večer za večerom morata z babico nekam na obisk, se pridružiti sedenju pod raztegnjenim platnom na velikem vrtu za dolgo mizo, polno hrane, svežega soka in vodke. Sedi med bratranci bratrancev, poleg fantov in deklet, ki se okličejo za njene brate in sestre – tako kot bratranec Maksim ni moj bratranec, ampak brat, beseda, ki mi vliva občutek, da sva si bliže. Moja mama na krožnik dobi ogromne kose lubenice, tako velike, da bi lahko vanje potisnila ves svoj obraz. Rdeči sok sadeža je slajši kot doma, hladi njeno pregreto telo. Hrana na mizi je bolj mastna, polnejša, paradižnik ni voden, ampak ima okus po vsej tej vročini in poletju, vodka je ostra in hladna. Moja mama v kavbojkah bode v oči, v prihodnjih tednih si bo vse pogosteje nadela cvetlične obleke ter s tem postala eno s svojimi sestrami in tetami, s svojo babico Anno, ki sedi na stolu pod jablano sredi vrta in lupi krompir. Gomolje odlaga v lonec, olupke pa lovi v predpasnik v naročju. Mama se sprašuje, ali bo tudi sama kdaj imela zlat zob, tako kot njene tete, katerih zobje sijejo v pozni večerni luči, kadar se nasmehnejo.

Sjouwer I odpluje. Mama sama stoji na pomolu postaje za oskrbovanje ladje in mi maha, dokler me ne vidi več, tako kot to počne babica, kadar zapustim njeno stanovanje v domu za ostarele. Pri nas mahamo, dokler nisi za vogalom, dokler se te res ne vidi več. Pri nas pozvonimo dvakrat, da damo vedeti: dobri ljudje. Torbo odložim v kabino in na pregib odprem okno nad svojo posteljo. Voda v tišini drsi mimo. Kolesarji se vozijo čez nasipe, mlini lovijo veter, njihovi kraki delajo kroge. 

»Še približno 500 kilometrov do Mannheima,« pravi Edwin v krmarnici, »plujemo s hitrostjo približno 10 kilometrov na uro, tako da si lahko zračunaš.«

Na roki ima tetovažo, ki se lahko bere tako EDWIN kot EDMIN, črki M in W sta tetovirani druga čez drugo. Čez dva dni mi bo povedal, da je bila črka M napaka, in da je bilo med njegovimi prijatelji nekaj časa priljubljeno imeti vtetovirano svoje ime v gotici. Proti njemu bom obrnila svojo podlaket in mu pokazala ime babice, Александра: Aleksandra. Napisano je z njenim lastnim rokopisom. 

Edwin pritisne na gumb. S krmarnico se počasi dvigujeva v zrak , da se nama odpre razgled na vse zabojnike. Lahko vidim krmo, lahko gledam čez reko. Peljemo se pod mostovi, čez katere se kot otrok vozim na zadnjih sedežih avtomobila, mimo nasipov, čez katere poleti kolesarim s starši. 

S palube opazujem, kako sonce počasi tone proti pokrajini in na nebu pušča rdeče črte, po vodi pa vleče dolge pasove svetlobe kot akvarelni čopiči po papirju. Nizozemska zastava plapola v vetru, včasih se dvojno prepogne, nato pa spet raztegne. Moški na ribiških stolih mahajo, starejši pari pa prenehajo kolesariti, da si laže ogledajo ladjo. 

Z reke se zdi, da se vse pomika v počasnem posnetku, čas se občuti drugače, življenje prevzame popolnoma drug ritem. Ko moja babica pripluje sem v zadnjih dneh nizozemske okupacije, uzre isti prizor: ne glede na to, kako je vse na bregu prestreljeno, ni na vodi videti ničesar, vse se zdi tiho in varno. Vidim jo, kako gre mimo, najine poti se križata, voda med Sjouwerjem I in njeno ladjo valovi, se peni na gladini. Postala je vitka, koščena. Oblečena je v belo srajco in ozko krilo, ki ji sega do kolen. Roke in noge ima rjave, lica rdeča. Petrove umazane plenice poda možu Koosu, ki s trebuhom visi čez rob ladje. S kosom mila najprej drgne krpe v vodi, nato pa z vlažno tkanino grobo udarja ob rob ladje. Ničesar ne rečem, čez vso šumečo vodo je ne pokličem po imenu (Saša, za domače), temveč samo opazujem. Gledam njene drobne dlani, kako drsijo skozi lase mladega Petra, skozi njegove mastne, na stran počesane kodre, v katere bo v kasnejših najstniških letih vtrl še več maščobe in bo svoj imidž še dodatno dramatiziral, ko bo na mopedu drvel vzdolž Merwede; gledam njen pogled, kako z zadovoljstvom in olajšanjem opazuje reko za seboj in gleda naprej s svetlo, žarečo modrino v očeh ter nežnim nasmehom na obrazu. Domov gremo, rečejo drug drugemu, jaz pa vodi. Palubo zapustim šele, ko izgine iz mojega vidnega polja, ko reka zavije in se večerno nebo obarva temno modro.