Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.
    Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so na Googlovih zemljevidih izgledale kot popolni žitni krogi, ki jih je izžgala nezemeljska civilizacija, je moderna obratovala v skrivališču pod zemljo. Iz nje je kukala le zgradba z nadzorno sobo.
    Medtem ko sta kormorana pristajala na bregu, se je mimo nje peljal tovornjak in z njim tudi smrad. Voznik je ni niti pogledal, osredotočal se je na to, da bi prešel ozko grlo mostu.
    Končno se je na koncu ulice pojavila silhueta. »Pozdravljam Pirolgelb,« je namesto pozdrava rekel Adam. »Glavno je, da imaš barvo. Jo imaš?« se je prepričala Petra, čeprav je imela v nahrbtniku tudi sama en paket. Pirolgelb, v prevodu rumeni kobilar, je bilo poimenovanje za njuno dvočlansko umetniško skupino, ki sta jo ustanovila v šoli. Ime sta prevzela od izraza za odsevno rumeno barvo. Nekoč sta z njo premazala razpadajočo zgodovinsko vilo na robu mesta. V dveh mesecih je lastnik dal hišo porušiti, saj se je skupaj s fotko izrazito rumene razvaline znašel v več časopisih in ni mu ugajalo, da se ga bo držal sloves tistega, ki je pustil umreti del kulturne dediščine. Zemljo so hitro prerasli trava in vetrocvetne lesnate rastline. Pozneje sta pobarvala ozek pločnik ob magistrali. Ljudje so se po njem bali hoditi, da jih ne bi pokosili hitro vozeči avti. Pločnika sicer niso razširili, vendar sta Adam in Petra zaradi tega napredovala v višji letnik. Med sošolci sta postala znana šele ob izpustu rumene megle pred kulturnim ministrstvom, ko neodvisne galerije niso prejele subvencije. Na ministrstvu so se rumenega smoga ustrašili in objavili še en razpis.
    Tokrat sta načrtovala, da bosta obarvala izpust čistilne naprave, delila fotke na omrežjih in jih poslala novinarjem. Tema hormonov in antibiotikov, spuščenih v stranišča, ki ostajajo v vodi tudi po izpustu iz čistilne naprave in vplivajo na spol rib in drugih živali v okolici izpusta, se je obema zdela pomembna. Snovi s kroženjem vode pridejo tudi v pitno vodo in med strokovnjaki obstaja sum, da pri moških povečujejo neplodnost in raka prostate. Skozi odprto ograjo sta stopila proti podzemni čistilni napravi. Šla sta mimo nadzorne sobe, ki jo je Petra enkrat že obiskala v okviru javne ekskurzije, da bi se pripravila na današnjo akcijo. Vsak obiskovalec je takrat dobil čelado in rumen odsevni jopič. Kakšno naključje. Pomislila je, da rumena preprosto spada k čistilni napravi. Nadzorno sobo sta obvladovala dva ogromna monitorja, razdrobljena na manjša okenca, ki so prikazovala posamezne obratovalne hale. V nekaterih oknih so bile cisterne z vodo podobne temni gumijasti gmoti, v drugih se je tekočina pretakala hitro kot jata ptičev.
    Pri eni od miz je sedel star moški, čigar natikači niso zmogli skriti lukenj v nogavicah. Na eni strani je imel naslonjene bergle, na drugi kozarec medu in vrečko z rogljiči. Imel je brado in dolge lase kot Kristus. Grbil se je pred monitorjem, po katerem so drsele številke in grafi kemičnih in bioloških procesov v teku, ki so spreminjali drek v vodo na podobno čudežen način, kot je bila voda spremenjena v vino na svatbi v Kani Galilejski. Za ta čudež so baje zaslužne predvsem bakterije, nam je razložil navdušeni vodič. Živijo od iztrebkov in ko umrejo, njihova telesa padejo na dno kot usedlina. Ta se potem čisto preprosto izčrpa in voda je lahko podvržena naslednji fazi čiščenja. Skupina s čeladami je hodila skozi posamezne hale kot skozi veže v katedrali in spremljala čudež preobrazbe. Grablje, ki z gladine odstranjujejo nečistoče, so se premikale z nezaznavno hitrostjo. Ko so zapustili čistilno napravo, se zunaj nič več ni videlo in izpust je opozarjal nase le še z brnenjem.

Adam in Petra sta stala pri grlu mostu in da ne bi izgledala kot naključna obiskovalca, sta oblekla rumena jopiča, ki ju je Petra na ekskurziji ukradla z mize v kontejnerju. Tam so bili zloženi skupaj s čeladami. Za čeladi je sicer imela velik nahrbtnik, vendar ji je zmanjkalo korajže. Zdaj je to obžalovala, vendar se ni dalo več ničesar storiti. Bosta pa samo napol opazna. 
    V hitrem tempu sta prešla kompleks. Nikjer nista nikogar videla, le enkrat je mimo pripeljala motorizirana rikša z vojaškim platnom. Nenadoma pa se je iz rikše nagnila glava in pogledala v njuno smer. »Mater, to pa je bizarno. Kaj tu dela rikša?« se je zarežal Adam. »Na ekskurziji je nisi videla?« je v njegovem glasu zazvenela senca očitka. Petra je s pogledom zarinila v zemljo in odkimala. Oblil jo je mrzel pot. Prišla sta do izpusta, od koder se je voda z lahno rjavkasto peno iztekala in se v brzicah združevala z Vltavo. Adama je količina vode za trenutek ohromila, vendar se je zatem nemudoma lotil priprav. Petri je podal fotoaparat in ji pokazal mesto, od koder bi nastal najboljši posnetek. Sam se je postavil nad izpust in začel stresati prosojno plastično posodo. Rumeni prah, ki ga ni odnesel veter, je padal v vodo in se raztapljal. Voda je porumenela kot jutranji urin. Petra je Adama gledala skozi objektiv, delala posnetke z njim in brez njega. Se bo še pokazalo, katere fotke bodo primerne.
    Izpust se je nahajal za kamnitim zidom. Zaradi njega sta bila skrita pred pogledi iz celotnega kompleksa, vendar ne tudi pred lečo kamere, ki je od nadzorne sobe merila vse do sem. Eno od okenc na ogromnem monitorju v nadzorni sobi je bilo namenjeno ravno izpustu. Petra je ocenila, da imata okoli osem minut, preden nekdo priteče do njiju. Vendar ni računala na rikšo. Tako se čas zniža na dve do tri minute. Če naju ujamejo, je pomislila, naju bodo ubili kot v kakšnem ZF-filmu in za kazen se bova v naslednjem življenju rodila kot delavca v indijski čistilni napravi. Z grabelj bova z golimi rokami odstranjevala nerazgradljive ostanke – vložke, kondome, krpe, vrečke ali žabe. Potem pa bova s temi rokami jedla riž in sabdži. Pogledala je svoje roke, ki so držale Adamov fotoaparat. Dovolj je.
    Petra je pogledala za zid. Ničesar in nikogar se ni videlo. Adam je hitro pospravil fotoaparat in prazne pločevinke. Razgledala se je na drugo stran v smeri reke. Od tod se je videlo kormorane, ki so sedeli na nasprotnem bregu. V nebo so stegovali dolge, na koncu zakrivljene kljune. Izgledali so zadovoljno, morda so ravno pozajtrkovali ribo. Ko se je ozrla nazaj preko zidu, je zagledala prihajajočo rikšo. »Hitro, daj, prihajajo!« je kriknila in oba sta začela teči k izhodu. Petra je v duhu preklinjala Adama. Kako to, da se je spet pustila prepričati v to? V teh prekletih adrenalinskih akcijah za razliko od njega ni uživala. Ob strani jo je začelo špikati. Izhod se je zdel neskončno oddaljen. Rikša se ji je bližala in Adam se je oddaljeval. Kaj vse se mora žrtvovati zaradi umetnosti? Šlo ji je na živce, da se v šoli namesto slik vedno bolj ustvarja koncept. Namesto raziskovanja barv se samo govori. Ni razumela, zakaj se tvorijo same družbene akcije in performansi. Niti piše se ne več toliko. Kje so tisti časi, ko so v kot sobe zlili pločevinko kokakole in poleg napisali teoretično besedilo o potrošniški družbi. Čutila je, kako ji noge postajajo težke. Rikša je še ni dosegla, vendar so se noge že začele vdajati.
»Kaj delata tu?« je možakar zavpil nanju. »Poklicali bomo policijo! Imamo vaju na kameri!«
Adam se je na vrat na nos ustavil.
»Teci!« je zavpil Petri in zaprl pot majhnemu vozilu. Rikša se je ustavila. Ko je bila Petra na varnem za vrati, se je ozrla nazaj. Adam je iz denarnice ravno potegnil osebno izkaznico.
Njegova gesta jo je presenetila.
Zaradi nje se je pustil ujeti.

    
Ni se spominjala, kako je prišla domov, kaj je po poti videla in če je srečala kakšnega znanca in se spustila v pogovor. Nenadoma je bila doma, zaloputnila je vrata za seboj, vrgla nahrbtnik in bundo na tla in izčrpano padla na vzmetnico. Zagledala se je v svojo zadnjo sliko. Pogled nanjo jo je nekoliko pomiril. Na njej je bil planinski orel, ki je z razprostrtimi krili ravno pristajal. Petra je rada slikala ptiče. Najprej je platno polila z barvami, jih razmazala z vodo ali pa odtisnila eno barvo čez drugo. To je ustvarilo raznovrstne oblike s čudnimi detajli. Iz naključnih madežev na platnu je naslikala kormorane, sinice, vrabce, kaline pa tudi ptiče iz svoje domišljije, kakor ji je v trenutku nakazala packa. Ampak s tem ji na šoli ne bo uspelo. Danes je najpomembnejša misel. Koncept. Akcija. Dogodek. Ni hotela biti krava, ki ustvarja kič. Zato se je pridružila Adamu. Pa tudi zato, ker je imel tako lepe roke. Sredi fantazij o Adamu je zaspala in se prebudila šele zjutraj.
    Vstala je z vzmetnice in šla lulat. Tekočina v školjki jo je spomnila na včerajšnjo akcijo. Kaj je zdaj z Adamom? Zaskrbelo jo je zanj. Obnašal se je pogumno. Takšnega ga pred tem ni nikoli poznala. Segla je po mobitelu in izbrala njegovo številko. Ni se oglasil. Odprla je Instagram. Ko je brskala med obdelanimi fotkami, se je ustavila pri letečem ptiču uporabnice dianabeltranherrera. Iz papirčkov intenzivnih barv je oblikovala kipce ptičev, ki jih je fotografirala na pastelnem ozadju. Sicer ni zaslovela z nobeno razstavo, je pa zato imela prek šestnajst tisoč sledilcev. Petro sta zbodla občudovanje in zavist, trpko je pomislila, da tako daleč sama nikoli ne bo prišla. Vseeno ji je poslala srček in se pridružila ostalim petsto šestinosemdesetim, ki so všečkali s srčkom. Nenadoma se je pojavila fotka Adama s pripisom commingsoon in pod njo neučakani komentarji in čestitke njegovih sledilcev. Iz rumenega oblaka nad rumeno vodo so se zarisovala široka ramena. Petra je komaj čakala, da izve, kaj se je z njim zgodilo in ali je že nagovoril kakšne medije. Napisala mu je sporočilo. Videla je, da je dosegljiv, vendar ni odgovarjal. Pogledala je skozi okno. Po osvetljeni strehi nasprotnega bloka je ugotovila, da je danes sončno. Šla je do garderobne omare in vanjo potopila roke. Po otipu je izbirala oblačila, ki bi ji lahko pristajala. Danes sta jo čakali dve predavanji in neobvezno risanje akta. Adama bo gotovo srečala v šoli.
    Vendar ga ni srečala. Niti pri risanju, kjer je na veliki format ovojnega papirja z ogljem začrtovala ženski obris v kontrapostu in z nezamazano roko preverjala zaslon mobitela. Modelka, stara gospa, je imela eno nogo iztegnjeno, drugo pokrčeno in nasprotno roko na boku. Os njene medenice je tekla poševno in nasprotno usmerjeno kot os ramen. Cela postava je tako ustvarjala dinamično S-krivuljo. Koža je visela na njej kot nezlikano perilo. Petrino oglje je na papirju iskalo vse anomalije in brezobličnosti z neustavljivo odločnostjo, enako kot bi iskalo natančno obliko ptičjega kljuna.
    Doma je samo padla na vzmetnico in topo zijala v televizijo. Na zaslonu je tekla antilopa in za njenimi petami je bil tiger. Preden mu je uspelo antilopo ugrizniti, je Petra zazehala in preklopila na pevsko tekmovanje. Kamera je za trenutek zajela fanta z mikrofonom in za trenutek obraze žirije, ki se je pačila, kot bi pojedla nezrel kivi. Hotela je že izklopiti, vendar je dala možnost še kanalu, ki je imel čez dan program za otroke, ponoči pa se posvečal oddajam o umetnosti. Moderator je sedel v temnem pletenem naslonjaču sredi temnega studia in ravnokar predstavljal novega gosta. Umetnik je imel moder suknjič in temne lase skrbno razmršene, kot bi se ravnokar zbudil ali se z nekom stepel. Za njegovim hrbtom se je prikazala fotka, na kateri je v izpust sipal rumen prah. Petri je zavrela kri. Moderator je vprašal Adama, zakaj se je odločil za to akcijo. Na kaj je kot umetnik hotel opozoriti? Adam je ponavljal stavke, ki jih je Petra dobro poznala. Skupaj sta jih sestavila. Ena sama beseda ni padla o Petri in njuni skupini. Kot da skupina Pirolgelb ne bi obstajala. Niti ne bo več obstajala.
    Petra je stopila na balkon, s parapeta vzela škatlico cigaret, ki jo je Adam enkrat pozabil, in si prižgala. Kri se ji je že spet umirila, kot kadar je smetana preveč stepena in iz nje nastanejo maslene grudice in čuden tekoč ostanek. Po pločniku nihče ni hodil, le luči avtov so se ji meglile v daljavi. Ni ji prijalo. Cigareto je ugasnila v cvetličnem lončku z žajbljem in mu z isto roko dala klofuto, da se je pomaknil do samega roba balkona. Petra si je predstavljala, da bi ga lahko samo sunila in bi se prevrnil in raztreščil na pločniku.
    Spomnila se je na ekskurzijo v čistilni napravi in na besede vodiča, ki ji je razlagal, da se zgradbe, ki je umeščena pod zemljo in vredna milijardo kron, ne da razširiti za še en obrat. »Ko se je ta zgradba načrtovala, se ni nič vedelo o hormonih,« so ji v glavi zvenele njegove besede. »Tukaj ni mogoča nobena sprememba.« Petra je topo zrla v cvetlični lonček. Imel je okrasne zareze z modro glazuro. V zemljo je bil poleg vojaško zelenih listov zapičen ptiček s pentljo iz modelirne mase. Mogoče je prav to od vsega najmanj lažno.
    Petra se je s prstom dotaknila kljunčka in cvetlični lonček pazljivo pritegnila nazaj k sebi.