Predgovor
Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čeprav je pisala samo kratke zgodbe.
Vendar to ni držalo; ni bila prestara za pisanje, temveč je čutila, da njena nova dela ne bodo dosegla ravni njenih prvih zgodb, zbranih v premnogih antologijah. Frances ni bila ena tistih umetnic, ki v zrelih letih premišljujejo o preteklosti in z nekaj sramu vrednotijo svoja prva besedila kot »mladostna«. Frances ni napisala mladostnih del, le Dela, Zbrana dela Frances Donnell, in ni se imela česa sramovati. Pisala je s ponosom, ki je puhtel iz besedila, njen glas se je dvigal nad znake na papirju in bralca neposredno nagovarjal. Zdelo se je, da sovraži in pomiluje obenem vsakega izmed svojih junakov. Malokateri avtor je tako povezan s pisanjem, kot je bila ona: “pisanje je nekaj preroškega in nisem jaz tista, ki bom zanikala našo dolžnost,” je izjavila. A ko je prišla v tujino in se nastanila v kamniti hiški v madridskem hribovju, je postala preprosta babica, ki bi jo zlahka imeli za turistko.
Najprej sem se odločila, da ji bom spremenila ime. Ji dala vzdevek. Morda Frančiška. A »Frances« je zvenelo veliko lepše: mehko ime se bo bralcu, ki ga bo zanimalo njeno fascinantno življenje, obdržalo na ustnicah in v spominu. Čeprav je nisem mogla vprašati, vem, da bi ji bil psevdonim všeč, saj je bila, čeprav je pisala prozo, gospa, ki se je dobro zavedala zvočnosti besed. Ko bi jo le lahko šla pričakat na letališče, s kartonom, na katerem bi bilo natisnjeno njeno ime, s svojim zvezkom iz črnega usnja v roki in kulijem, pripravljena zapisati vse bisere modrosti, ki bi prišli iz njenih zgubanih ust. Imela sem to smolo, da je Penguin, založniška hiša, ki jo je doletela sreča, da je njeno delo izdala v španščini, oznanila, da Frances prihaja v našo državo, ko je ta že prispela na letališče Barajas.
Donnell se je rodila v katoliški družini, na jugu Združenih držav. Še kot mlada je zbolela, in ko ni več zdržala, je prišla v Španijo. V katolištvu inkvizicijske države in spomenikih svojega novega doma je Frances zelo uživala. To so bili mirni meseci, čeprav na straneh, ki tvorijo to biografijo, morda ne bo videti tako. Daleč stran so ostale prečudovite ptice, ki jih je vzgajala na svoji kmetiji v Združenih državah. Medtem ko je sedela na granitu v San Lorenzu de El Escorialu, s temnim obrisom samostana v kontrastu s sončnim zahodom v ozadju, so pisateljičine oči počivale na sivih golobih, ki so iskali drobtine med koraki mimoidočih.
Njeno vitko telo je utrpelo silovitost zime, čeprav sama nikoli ne bi priznala, da hribi morda niso bili najboljša izbira za kraj, v katerem naj bi preživela svoje poslednje dni. Na žalost je Donnell nekega sončnega, a ledenega dne ob koncu zime umrla v San Lorenzu de El Escorialu. To ve le malokdo, saj so jo, staro in zgubano, že zdavnaj pozabili tisti, ki so jo občudovali v letih, ko je objavljala v The New Yorkerju.
Res je, zdi se mi, da je roman vreden veliko več kot kratka zgodba. Črtica, kot nekateri radi rečejo, je, preprosto, nekaj šolskega, lahkega, vrsta izdelka, ki ga lahko spravi skupaj vsakdo, ki se udeleži katerega izmed tistih grotesknih tečajev kreativnega pisanja. Nič težjega od kuhanja po receptu. Kot biografinja in raziskovalka Donnellove ne trdim, da je njeno delo manj pomembno ali slabo. Vendar pa močno dvomim, da bi, če bi svoje napore usmerila v daljša besedila, postala neznana starka iz kamnite hišice v madridskem hribovju.
Frances je bila morda videti kot prijazna stara ženička, a je bila pri socialnih stikih povsem nesposobna, daleč od idealne babice. Čeprav bi raje intervjuvala in postala učenka kakšnega priznanega romanopisca, sem se morala zadovoljiti s priložnostjo, ki se mi je ponudila. Lahko mi rečete, da ne, da nisem prava izbira za pisanje njene biografije: življenjska zgodba in pozno delo Frances Donnell. A vendar, ko strnem, kar sem ob njej doživela, in ko se pripravljam, da bom to delila z vami, moram razkriti, da bo vse, kar bom povedala, zanimalo tako njene oboževalce kot slehernega ljubitelja dobre knjige.
1. Francesina fotografija
Frances sedi na nekakšni opečnati stopnici, noge ji odeva krilo, spodnji kos dvodelnega kostima. Znotraj črno-bele barvne lestvice domnevno kremne ali pastelne barve. To je slika, nerodno skenirana na istem tiskalniku, na katerem sem si natisnila prvo pisateljičino kratko zgodbo. Ne prve, ki jo je napisala, jasno, temveč prvo, ki sem jo jaz prebrala. Pravzaprav nekakšen vir besedila, ki ga zdaj bralec drži v rokah.
Do kopije fotografije sem se dokopala šele, ko sem knjižničarko prepričala, da z njo nikakor ne bom kršila avtorskih pravic, saj je nisem nameravala širiti. Šlo je za otročarijo: želela sem jo obesiti na steno svoje sobe in jo opazovati. Pisateljico sem nadvse občudovala. »In tudi vi bi jo morali,« bi skoraj rekla knjižničarki. Ona namreč ni vedela, da je postala sostorilka začetka mojega besedila; Francesina fotografija je bila neke vrste zrcalo. Nisva bili ista oseba, takrat še ne, a sama sem se nameravala tako močno poglobiti vanjo, da bo imel vsak bralec bodoče knjige občutek, da sva s Frances duši dvojčici, prva nadaljevanje druge.
Na sliki Frances najverjetneje nosi najlonke. Nikoli jih ne bo nehala nositi, niti takrat ne, ko bodo njene noge le še kup krhkih kosti, prekritih z razbrazdano kožo. Ko je še mlada in pozira pred objektivom, sedi kot prava dama, se pravi ne s prekrižanimi, temveč nagnjenimi nogami, tako kot plemkinje jezdijo na konju. Z roke ji jé nekakšna bela raca. V resnici raca ne jé, temveč očarano opazuje, kar je po mojem posušena koruza ali proso. Raca se tu, malodane kot v prizoru, v katerem Jezus, ki je vstal od mrtvih, Magdaleni nehvaležno zabrusi "Noli me tangere", Frances ne dotika. Ta ponuja hrano, ki se ji raca sme približati le na nekaj centimetrov in jo očarano opazovati. Ptica zre v dno plastične posode, ki jo Frances drži v roki. Sicer pa je morebiti, o tem lahko le ugibamo, posoda prazna.
Elegantna ura, ki jo Frances nosi na levi roki, ji daje ženstven pridih. In zaradi nje je videti kot učiteljica matematike ali celo knjižničarka.
Temni zidak stopnice se bije z lahkotnostjo in lučjo, ki ju izžareva Frances, medtem ko skozi očala gleda nekam vstran. Najbrž opazuje druge člane svoje ptičje vojske, ki frfotajo po posestvu. In res lahko v zgornjem levem kotu fotografije vidimo ptico od strani. Nemogoče je ugotoviti, za katero vrsto gre. A vseeno ta podrobnost sliko postavi v nekakšno nepopolno ravnovesje, ki poudarja njeno naravnost, njeno spontanost.
Širok kroj njenega suknjiča vzbuja vtis, da jo je strah lastne spolne privlačnosti; tega, da bi se na bombažu orisale njene prsi in jo razkrile kot žensko, žensko, vredno poželenja.
Res žalostno prvino fotografije najdemo na desni strani: par kričečih bergel nam nedvoumno razodeva avtoričino invalidnost. Vseeno jih je postavila zraven sebe kot del svojega attrezza, kot del svojega jaza. Ni zakričala fotografu, naj jih odstrani, umakne iz okvirja, ki jo bo ovekovečil na papirju. Na fotografiji se nam Frances predstavi taka, kot je.
