ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napolnjen s tako kričeče oranžnim sokom, da se vse skupaj zdi že umetno. Zraven leži šop korenja, nekaj pordelih jabolk in nekaj borovnic, ki poskušajo pobegniti. Hitro kliknem, 148 evrov za 3 dni. To je premalo. Želim zapraviti več. Želim izbrisati vse, vključno z vsem svojim denarjem. 
Na eni od spletnih strani lahko oblikujem svoj idealen obraz, kotičke oči potegnem navzdol, povečam svoja ušesa in odebelim svoja lica, nič ne pomaga. Še vedno sem videti kot ženska, ki želi izginiti. Mislila sem, da bo pomagalo, če bo moja zunanja podoba zvesteje odsevala moje počutje. Nič ne pomaga in če nič ne pomaga, udarim po računalniku. Slišim, kako pod mojimi prsti trepetajo tipke, stisnem pesti in udarim, prenosnik se zatrese pod mojimi dlanmi, z vsakim udarcem zastoka glasneje, stisnem oči in udarim še močneje, prime me, da bi odtrgala zaslon. Zvok tako rezek, da si zatisnem ušesa. Previdno odprem oči. Vame bulji majhen pes. Njegove oči so velike in vodene, poliže svojo taco in še naprej bulji vame. 
»Ne boj se,« reče psiček. 
Ne bojim se.
»Klikni tukaj,«  reče psiček.
S kurzorjem podrsam do kuverte desno od njegove šape in kliknem. Pes vznemirjeno zalaja in nato izgine.
Ponujamo izhod
Vsem ljudem, ki sami ne zmorejo več
Vsem ljudem s krvavečim srcem
Vsem ljudem, ki jih je življenje zlomilo
Se počutite zapuščene?
Je vaše srce kje drugje?
Na mestu, kjer ga ne morete več doseči?
Je vaše telo samo lupina, ki vas spominja na boljše čase?
Ste kot tisoči, ki iščejo?
Potem ne čakajte več in še danes začnite s preobrazbo.
Glas izgine. Ne maram, da me spletna mesta nagovarjajo, ampak tokrat nimam nič proti. Vpišem svoj naslov za prvi paket, ki je brezplačen. Danes naročeno, jutri dostavljeno. Želim si, da je vse drugače, po možnosti s čim več tveganji. 
Moja generacija ne odpira vrat, če zvonec nepričakovano zazvoni. V glavi pretehtam vse možnosti. Za vse svoje prijatelje sem milijon-odstotno prepričana, da nikoli ne bi nenapovedano prišli na obisk, česa takšnega drug drugemu ne bi nikoli odpustili. Z dražljaji, ki v živi obliki vstopajo v našo hišo, se zlahka prikrade še kakšen panični napad. Razen. Razen v primeru. Razen v primeru, če si pred vrati ti. Tega je že tako dolgo, da bi zdaj moral narediti nekaj velikega. Pozvoniti na zvonec bi bilo nekaj velikega. Razen če je katera izmed tet. Nekdo, ki ni ravno zaskrbljen, ampak mu je všeč, kadar mi ne gre dobro. Potem lahko končno vzame enega izmed otrok pod peruti. Tega si pa res ne želim. Še vedno si poškodovan, kakorkoli obrneš. Potiho se prikradem do vhodnih vrat, ker imam brenčalo s kamero, za to sem pa vendarle dovolj šik. Lahko pokukam, ne da bi me tisti spodaj opazil. Neslišno potegnem slušalko z držala. Nemudoma se prižge zaslon. Pred vrati stoji dekle v rjavosivi obleki in s čepico.
»Halo?«
Zadržim dih. Me je vendarle videla? Prisegla bi, da je kamera enostranska. Samo jaz lahko vidim, kaj ona počne, ne pa obratno. 
»Paket imam za vas.«
Rahlo spustim ramena. Paket ni obisk. Paket je lahko gesta. Pritisnem na modri gumb.
Odprem vhodna vrata. Dekle je prijaznega obraza, oči iste barve kot obleka, dve vdolbinici blizu vogalov ust. Premlada je, da bi ji rekla ženska, ocenjujem, da nima več kot 19 let. Čeprav moram priznati, da zelo slabo ocenjujem starost.
»Bi vas motilo, če samo za trenutek vstopim, da vam razložim nekaj stvari?«
Mimo mene skoči v stanovanje.
»Moje ime je Nico.« Proti meni iztegne roko.
Nerodno ji jo stisnem. 
»Moji starši ne marajo konvencij.«
Težka torba na njeni rami se ziba, črna najlonska zadeva, ki jo ob vsakem koraku udari po zadnjici. Izvleče mapo in tablični računalnik ter ju dvigne v zrak.
»Radi delamo dvojno,« pravi z nasmehom, jamice pa se ji spremenijo v dolge črte čez cela lica. Šele zdaj, ko so vrata zaprta, zaznam njen vonj, diši po živalih, njene hlače so pokrite z dlakami.
»Bi sedli?« vprašam povsem avtomatično. Kave že dolgo nimam več, lahko pa bi ji ponudila vodo ali pa viski.
»Raje bi kar stala,« reče in se medtem z ritnico nasloni na mizo. 
»Vedno začnemo z nekaj uspelimi preobrazbami.«
Na tabličnem računalniku prikaže fotografijo zlatega prinašalca v naročju ženske. Ženka se skoraj ekstatično smeji. Nico s prstom podrsa v desno. Nova fotografija novega dua. Slika moškega z brki in jack russel terierja. Tudi ta dva gledata zelo veselo. 
»Začniva od začetka.«
Iz mape potegne nekaj papirjev.
»Sem precej raztresena, ne povejte mojemu šefu. Izmeriti vam moram tlak. Koliko ste stari?«
Začnem se spraševati, ali je punca slučajno na napačnem naslovu.
»Oh, že vidim. Štiriintrideset, torej nam v bistvu ni treba odvzeti krvi. Bilo bi bolje, saj bi potem lahko natančneje predvideli vašo preobrazbo. Ampak ne me držati za besedo.«
Če dekle noče sesti, bom pa jaz, ob njenih besedah me obhaja omotica. 
»Okej, naj izmeriva krvni tlak? Sicer tega ne počnem rada, ker se nikakor ne maram dotikati drugih ljudi. Koža je tam lahko tako mehka, res mi ni všeč. Niste tako stari, precej mladi ste no, se opravičujem, tako da ne bi smel biti problem. Lahko pa vam prej vse razložim, če vam je tako ljubše. Pravzaprav bi morala to storiti najprej. Spet preveč govorim, moj šef pravi, da govorim preveč. Enivej, najprej vam bom vse razložila.«
Nico si z lica umakne nekaj pramenov las, iz torbe potegne škatlo.
»Ali že veste, kdaj želite začeti?«
Gotovo je z mojega izraza razbrala, da nimam pojma.
»Nič hudega, lahko začnete, kadarkoli želite. Moram vam le povedati, da en dan prej ne smete jesti. Zdi se mi blazno nadležno, ampak dobro, nisem jaz tista, ki se bo preobrazila. Torej naslednji dan začnete na prazen želodec s prvo tabletko, zraven pa nato spijete to vrečko s prahom. Imate mogoče Sodastream? Po okusu je precej ogaben, zato ga nekateri raje pijejo z mehurčki. Sama ne bi vedela. Jaz bi oboje skupaj kar pogoltnila, ampak mogoče sem to le jaz. Nekateri znajo odpreti grlo, pa vi? Če ga znate, potem bi jaz to tudi naredila.«
Njen glas odplava v ozadje, gledam škatlico, pet prozornih tabletk, kapsul z rumeno tekočino.
»Kaj se zgodi, ko vzamem prvo tabletko?«
»Zaenkrat nič posebnega, prvi cikel je namenjen predvsem dvigu vrednosti na višjo raven. Vrednosti vitaminov, antioksidantov, takšne stvari. V drugi fazi začnemo z izgradnjo in nato v tretji fazi razčlenimo vse, kar smo prej sestavili. Močno boste zboleli, predvidevam, da ste si že vse to prebrali, vendar sem vam dolžna vse še enkrat razložiti. Zdaj sem dobra svetovalka.«
Stisne ustnice in skomigne. Komaj mi je uspelo kaj prebrati. 
»Preobrazbe ne smem preveč primerjati s kemoterapijo, ampak lahko pride do česa podobnega. Ka-bum imunski sistem, vse razstrelimo, strup po žilah, kemično rumena, to vse se zgodi pri nas, imamo udobne stole, na katerih včasih tudi sama posedam po delavniku. Enivej, potem se zabava zares začne, ko pridete na dno, tik pred tem pa si lahko še premislite, lahko se še vedno vrnete nazaj. Potem pa je dokončno.«
Proti meni potisne list papirja.
»Če se lahko tukaj podpišete?«
Dobro se zavedam tveganj.
To je vse, kar moram videti. Več tveganj, tem bolje. Z velikimi pisanimi črkami se podpišem pod datum. 
»Sik,« reče Nico. »Zdaj gre zares.«
Stisne mi roko.
»Prva pošiljka je brezplačna. Naslednjo bom dostavila čez pet dni. Stroški se samodejno bremenijo, v to ste privolili s podpisom. V tretji fazi se lahko še vedno premislite, to moram pripomniti.«
Izginila je, kakor hitro je prišla. Za njo zaprem vrata in začutim prisotnost tabletk, praška in brošure v svoji hiši. 

Kot mnogi drugi si tudi vi želite postati pes. Življenje psa je igrivo in polno presenečenj. Ne boste se več obremenjevali s predvidljivostjo vsakdana, ta vas bo preprosto osrečevala. Psi na svet gledajo drugače, poleg tega pa od gospodarjev dobijo veliko ljubezni in natanko to je naš cilj. Mi smo tukaj za vse tiste, na katere družba gleda s prezirom, za vse, na katere so pozabili in jih zapustili, za vse zaljubljene, ki niso pripravljeni končati zveze. Za tiste, ki so še vedno zaljubljeni v osebo, ki jih je zapustila. Za tiste, ki ljubezenske bolečine ne vidijo kot končne postaje. Ni vam treba sprejeti usode. Mi vas bomo vodili skozi proces preobrazbe, pri vsaki novi fazi pa vas bodo spremljali naši specialisti. Nikomur ni treba sprejeti ljubezenske bolečine kot nečesa samoumevnega. Po končani preobrazbi vas zopet povežemo z ljubljeno osebo. Kot pes boste lahko neizmerno uživali v ljubezni do partnerja, po mili volji cvilili za njegovo pozornost, se privili k njegovim nogam, skupaj hodili v divjino in postali njegov zvesti spremljevalec. Neločljivi in nikoli več brez ljubezni. Vaša želja je naše poslanstvo.

Na fotografiji ženska objema zlatega prinašalca, v njegovih očeh poskušam zaznati kaj človeškega. Njegove tace so okrog vratu ženske, njegov gobček med njenimi lasmi. Listam naprej, črke postajajo manjše.

Združitev
Skoraj 98 odstotkov naših strank, ki uspešno zaključijo preobrazbo, se na koncu ponovno poveže s svojo ljubljeno osebo. Prosimo vas za nekaj potrpljenja, saj ne iščejo vse ljubljene osebe psa, ali pa sploh nimajo želje po psu. To pogosto sami najbolje veste. V takšni situaciji delujemo nadvse diskretno. V primeru, da moramo ljubljeni osebi vbrizgati serum, ki poveča željo po psu, se lahko proces nekoliko zavleče. Včasih lahko traja mesece (v nekaterih primerih tudi leta), česar se je dobro zavedati. Na srečo pa ta ljubezen ne ugasne hitro, tako da boste lahko še dolgo časa uživali v skupnem življenju.